Tečem popolnoma umirjeno, korak je lahkoten in skočen, dihanje pod kontrolo. “A je frej?”, večkrat spregovorim tudi kakšno besedo s svojimi spremljevalci. “Pejt, pejt čez”. Nato pa bum. V delčku sekunde me nekaj pokosi na tla in že sem okušam hrapavost asfalta. “Kaj je blo pa to zdej?”. Uroš in Žiga, ki sta nas po Celovški spremljala z avtom, sta padec slišala v kabino, Frenku na kolesu pa je Garmin ob tako močnem zaviranju zaznal nesrečo. Sploh se nisem zavedel situacije, ki se je zgodila. Hitro sem odreagiral, se prijel za stebriček, pobral in oddivjal naprej. Po pregledu posnetka sem izgubil natanko 3 sekunde, z malo smole bi se lahko takrat vse skupaj zaključilo.
“Ej Jessy, kaj pravš če bi js teku prou iz centra na Šmarno?”, sem nekega dne ustrelil iz sebe. “Kako to, a na čas? Saj je vendar promet, boš samo čakal na semaforjih?”, je bila začudena nad to nelogično idejo. “Pa ne, Tomo pravi da on meri traso za Ljubljanca vedno ob nedeljah zjutri pa da ni nobenega na cesti”.
Tako se je lani jeseni, kaj kmalu po podvigu na Triglavu, v meni porodila ideja, da bi na Šmarni gori naredil še nekaj drugega kot sta že tekmi s tradicijo, “Rekord Šmarne gor” in “Tek na Šmarno goro”. Vseeno se je zatem odvilo nekaj tekem in počasi sem imel dovolj tekmovanj in raznih podvigov za tisto leto. Čeprav so me kdaj zasrbeli podplati, da bi to izvedel, sem se odločil, da zadevo izpeljem spomladi kot pripravo na prave tekme, poleg tega pa mi bo s tem ostalo dovolj časa za organizacijo.
“Timotej, ali tisto glede Šmarne gore še velja”, me je dvakrat opomnil Tomo, kateremu sem kot prvemu omenil idejo. Vedel sem namreč, da bo on takoj za akcijo, saj je ravno tako kot jaz, precej navezan na ta hrib. “Velja, velja”, sem mu kot mož beseda obakrat pritrdil. Skupaj sva nekako izrisala tudi najbolj optimalno traso. Za štart izbral sem si strogi center Ljubljane, za kar smatram Prešernov trg. Slednji ni ravno majhen, zato sem rekel naj bo tista štartna točka kar Prešernov spomenik.
“Dej me sliki enkrat tuki, da mal podrezam na Facebooku pa Instagramu”, sem naročil Jasmini, ko smo se nekega nedeljskega popoldneva odpravili na tortico v center in ravno stali na Prešernovem trgu. Naredil sem celo kviz, kam bom šel. Eni so mislili, da na Triglav ali kaj podobnega, ampak tisti, ki me pozna, ve, da mi ugajajo tekme tja do ene ure. Jaz grem rad v rdeče, ne da pa se mi teči po več ur. Sam sem še v tisti fazi, ko se sprašujem “kako hitro”, ne “kako daleč”. Prepričan sem bil, da bo večina v komentar napisala “Šmarna gora”, pa vendar so bili odgovori popolnoma razporejeni. “Še boljše, bo zanimivo presenečenje”, sem si mislil.
Počasi sem moral določiti datum in ga tudi kaj kmalu dobil. Točno teden dni pred državnim prvenstvom na Ratitovec, torej nedelja zjutraj ob 6:30. “To bo idealno za dobro aktivacijo in test forme”, sem bil prepričan v svojo odločitev. “Računaj name, teden prej sem v Dalmaciji, tisti vikend pa komot”, mi je sodelovanje potrdil Tomo. Kot vedno, sem moral nabrati še ekipo. Vedel sem, da bo tukaj bistveno manjši logistični zalogaj kot na Triglavu. Kot prvo, vsi smo nekje v bližini, podvig bo potekal za vikend, torej noben ne rabi jemat dopusta, hkrati pa bo izveden tako zgodaj, da bo ob povratku v dolino ostal še praktično cel dan. Niti malo me ni skrbelo. “Ja, valda, računaj, itak, sem zraven, povej kaj rabiš”, so deževali odgovori v skupini na Messengerju, česar sem bil izjemno vesel. Zopet mi je udeležbo potrdilo ogromno ljudi. “Hvala vsem za pripravljenost”, sem bil hvaležen vsakemu. Kot strog direktor, sem moral dodeliti še naloge. Vsem sem 100% zaupal, zato sem jih nekako razporedil po celotni trasi. Seveda sem si želel zadevo ovekovečiti, dobiti kar največ kvalitetnih posnetkov, zato sem se tega lotil premišljeno. Zopet sem dobil same potrditve in mirno sem se lahko pripravil na izvedbo.
Dan prej, torej v soboto, smo imeli še ekipno državno prvenstvo v gorskih tekih. Verjemite, da sem se tekme sicer veselil, sploh zaradi napada na rekord trase, ki je v očeh mnogih “zabetoniran” za vedno, vendar vsa evforija se je nanašala na lastni podvig naslednji dan. Kljub temu, da sedaj tekme so, na njih ni pravega vzdušja. Čuti se pridih duhamorne situacije, v kateri smo sedaj že krepko več kot leto dni. Enostavno ni pravega naboja, ali pa se zgolj meni tako zdi.
Kakorkoli, vedel sem, da bo tekma na Primoža ravno pravšnja aktivacija za naslednji dan, zato nisem imel kaj ovinkariti. Štartal sem hitro in tako tudi nadaljeval, stiskati pa sem začel malo prepozno in na cilju s 15:43 za sekundo zgrešil rekord trase, ki ima sedaj res že dolgo brado. “Eh, pa kaj, drugo leto bo spet priložnost”, sem si mislil. Dosegel sem prepričljivo zmago, z Miranom pa sva postala ekipna državna prvaka, česar sem vesel.
Popoldan smo šli še na medvoški sladoled, spotoma pa sem peljal še svojo garderobo za na vrh naslednji dan Tinetu, ki jo je bil pripravljen odnesti tja. V vprašanju je bilo le še vreme, ampak na srečo je ravno za nedeljo kazalo popolnoma uredu. Zvečer, ko je Elija že zaspal, z Jasmino pa sva se ravno zleknila na kavč, se je razbohotila še konkretna nevihta. “Ujej, kakšno blato bo jutri”, sem takoj pomislil.
“Joj, Timotej”, mene tako skrbi, da ti kaj ne bo šlo in boš spet razočaran kot takrat na tisti 5ki lansko leto”. “Eh, daj nehaj, sej nobenega časa ne lovim”, sem jo s svojo prepričljivostjo pomiril. “Samo 43 minut se zdi meni nemogoče”, je dodala, ko sem izjavil, da računam na rezultat med 42 in 43 minutami. “Poglej Jessy, 3:20/km po ravnini, pa še vzpon če rečem okol 12 minut in pol pa je glih 43. Tega sem komot sposoben”, sem bil dejansko prepričan v to. "Aha, dobro, no saj to se pa ne sliši tako nemogoče." In takšen je bil tudi plan, ko sem stal podprt na Prešernov spomenik sredi prazne Ljubljane v nedeljo zjutraj. Boste videli, za koliko sem se zmotil.
Vse je bilo pripravljeno. Ob meni bodo trije kolesarji - Tomo, Frenk in Benjamin. Tomo bo vozil spredaj, oprezal za rdečimi semaforji, po možnosti koga prosil, če lahko za hip ustavi, Frenk bo z GoPro-jem snemal moj tek, Benjamin pa bo ob meni.
Na štartu bosta za video in foto poskrbela Uroš in Žiga, ki sta vse detajle dorekla kar med seboj. Oba sta profesionalca na svojem področju in vedel sem, da bosta naredili najboljše, čisto sem jima prepustil zadevo. “Samo mal posnemita, potem pa pridita brez drugih obveznosti na vrh Šmarne na čaj”, sem rekel Žigu dan prej. No, kasneje sta celo pot do Tacna vozila “z vsemi štirimi”, snemala, fotografirala in bila uigrana dvojica. Žiga je bil voznik, Uroš pa je skakal naokoli s fotoaparatom.
Na začetku vzpona me bosta pričakala Jasmina in Elija, če se bo mali gospodič seveda zbudil tako zgodaj. Jasmina ga je prejšnji dan skrbno dala tudi prej spat, da bi se le lahko pridružila zraven.
Med vzponom se mi bosta pridružila Matic in Peter. Slednji je že zarana skočil na vrh, da sem imel izvrsten kader ob sončnem vzhodu. Ljubljana je bila takrat še v megli, Šmarna gora pa se je že kopala v soncu.
Na sedlu bo name s fotoaparatom streljal Jernej, na strmini bo poleg mene tekel Andrej, na zadnjem ovinku bo Tine, na cilju pa Rok (“vsi ga poznate kot Hoka strica”) in pa Matej in Žiga s TV Medvode. Za čaj na vrhu sem prosil Nušo iz Gostilne Ledinek. No, kasneje se je ta čaj razvil v pravo pojedino. Nušo sem prosil še, da mi na vrhu postavijo provizoričen cilj. Na Šmarni gori namreč že sedaj dolgo stoji tisti ciljni obok, ki ga uporabijo na obeh organiziranih tekih na Šmarni gori. Imel sem to čast, da ga bodo postavili zgolj zame, kar so morali početi ravno sredi najhujšega dežja. “Poglej na kamero pa boš videl kje stoji”, mi je rekla Nuša, ko sva se večer prej slišala, ali je vse kot dogovorjeno.
Imel sem res dober občutek. Dan prej sem si dokazal, da sem odlično pripravljen, vse je teklo po planu in nisem imel razloga za kakšno nervozo. Zaspal sem kot angelček, pred tem pa nastavil kar dve budilki, in sicer eno na Garminu, drugo pa na telefonu, da slučajno ne bi zaspal. Nastavljeni sta bili na 5:00. “Pol ure bo dovolj, da se zrihtam, spijem kavo in zmečem stvari v avto, pol ure pa do Ljubljane”, sem bil prepričan.
Zbudil sem se praktično takoj zatem, ko sem zaspal. Ne časovno, le tako mirno noč sem imel. Dobrih 6 ur je minilo v sekundi, brez nekih čudnih sanj, skrbi ipd. Hitro sem se uredil in vsedel v avto. Ob 6:00 sva bila zmenjena s Frenkom v Tivoliju, okoli 6:15 pa z Urošem, Žigom, Benjaminom in Tomotom na Prešernovem trgu na štartu. Bilo je prijetnih 11 stopinj, kar mi je ugajalo. Peter nam je že vsem poslal “live stream” iz Šmarne gore, kjer je sijalo sonce. “Top, kaj bo luštno”. Ob upoštevanju omejitev sem na prazni cesti že takoj začel z rekordom. V Tivoli sem se pripeljal v 13-ih minutah.
Frenk je bil točen in skupaj sva krenila proti ostalim. Jaz sem tekel in se sproti ogreval, Frenk pa je verjetno malo zmrzoval na kolesu. Kot zanimivost, že v dneh prej sem se odločal, ali bi se zbudil že ob treh in “normalno” pozajtrkoval, ali slednje izpustil in zaužil nekaj manjšega. Pretehtala je druga izbira, saj se mi je zdel spanec bolj pomemben. Med ogrevanjem sem si tako v usta iztisnil konkreten gel, ki je moj krvni obtok napolnil s tisto malo dozo sladkorja, da je začelo normalno funkcionirati.
“Hej hej, kako si”, vedno pozdravi Žiga, Uroš pa je bil že čisto v svojem elementu. Slikal je, snemal, iskal zanimive kadre ipd., pri tem pa bil čisto neviden. To je odraz profesionalnosti, ko dejansko ne rabiš nikogar motit v rutini, obenem pa narediš vrhunske posnetke. Ogrel sem se tako kot za vsako resno tekmo. Tisti, ki redno berete blog ali pa pogledate kakšen vlog iz tekme, že veste, kako to poteka pri meni.
“Ja nč, počasi bo treba it”, sem skupaj zbral vse, ko sta prišla še Tomo in Benjamin. Slednji mi je odšteval sekunde do 6:30 in ne boste verjeli, da sem “start” na svojem Fenixu pritisnil v momentu, ko je odbilo v zvoniku. Do sekunde natančno. Dobesedno izstrelil sem se. Po Čopovi, ki se ubistvu kar konkretno vzpenja sem kar letel in prvi kilometer je pokazal 3:03. “Uf, tole je pa malo prehitro”, sem takoj ustavil konje in nadaljeval bolj zmerno. Preprosto izjemno lahkotno sem se počutil, vendar toliko pa sem samokritičen, da vem, da takšnega tempa trenutno nisem sposoben držati do Tacna, potem pa oddelati še vzpon v 12-ih minutah.
Kot dogovorjeno, Tomo je bil kot nekakšen leteči redar, Frenk me je malo snemal, Benjamin pa je bil 5 metrov okoli mene. Pri “Stari cerkvi” sta nas ujela Žiga in Uroš, ki sta imela očitno veliko bolj ambiciozne naloge, kot sem jih jaz dodelil. Spremljala sta me vse do Tacna.
Tempo sem umiril in sedaj “križaril” po prazni Ljubljani. Prav neverjetno je, da sredi tedna ob takšni uri vse stoji, tokrat pa smo srečali zgolj nekaj vozil. “A bo?”, sem bil večkrat deležen skrbnega vprašanja. “Štima”, sem na kratko prikimal in ostal osredotočen naprej.
Kilometri so kar leteli, po vsakem pa mi je ura zapiskala krog. 3:15, 3:16, 3:14, 3:15… Bilo je kot bi imel vključen tempomat. Ta ritem sem brez težav vzdrževal, kljub temu, da nisem že dolgo naredil nobenega treninga na ravnini. Sem pa v zadnjem času velikokrat izvajal pekoče 300-tke in 200-tke v klanec, kjer hitrost ubistvu kar naraste, korak pa se s tem podaljša. Sedaj vem, da je moj recept za “kako priti v formo” ravno ta. Potrebujem treninge, na katerih začutim laktat, kar mi očitno konkretno dvigne prag.
Bili smo izjemno usklajeni, kot bi se na podvig pripravljali že cel teden. Tomo je skrbel za varnost, kjer so do izraza prišle njegove dolgoletne izkušnje, saj je točno vedel, kaj sem v tistem trenutku potreboval, Frenk za video, Benjamin moralni suport, Žiga in Uroš pa sta se nekajkrat vmes ustavila, vse posnela in se odpeljala naprej.
“Tam v Šentvidu gremo pred cerkvijo desno”, je ukazal Tomo in sam sem se strinjal. Ko sem pritekel v ovinek sem moral nekako čez cesto in utrla sem mi je bližnjica kar čez travo. No, kasneje sem videl, da vse skupaj dejansko ni bilo čisto nič bližje, pa vseeno, takrat sem se tako odločil.
“Bum”, je počilo kar naenkrat. “Kaj je pa to?”, sem bil začuden, ko je moja koža zaružila v trd in hrapav asfalt. V momentu sem se pobral in stekel naprej. “Kaj je pa bilo?”, je vprašal Tomo. “Ma kaj js vem, zgleda sem se ob vezalko spotaknu”, sem bil začuden ob dejstvu, da sem jih zatlačil v jezik, da se mi le ne bi kam zapele. Pojma nisem imel, kaj se je ravno zgodilo, ampak bil sem cel in moral sem ostati osredotočen naprej.
Benjamin je ob povratku malo stestiral svoje forenzične sposobnosti in na tleh našel žico, ki je očitno ležala tam v travi. V obroč sem zataknil obe nogi in v trenutku pristal na tleh. Padca nisem niti malo pričakoval, zato nisem mogel narediti popolnoma nič, da bi se mu izognil, vendar sem vseeno odreagiral kar dobro. Ko tako sedaj pomislim, lahko bi nastala prava drama. Kaj če bi bil tam še en stebriček ali pa kakšen kovinski koš za smeti in bi zletel naravnost vanj? Dejansko bi si lahko kaj polomil.
Frenk je kasneje povedal, da mu je Garmin zaradi tako močnega zaviranja dogodek prepoznal kot nesrečo, prav vsi pa so slišali padec. Nekaj minut sem še pogledoval svoje koleno, na katerem sem imel malo globljo rano, a kaj kmalu potem vse skupaj pozabil. "Reci, da si posnel to, Frenk", sem ga kasneje vprašal in medtem, ko smo skupaj jedli kosilo, mi ni dalo miru in vzel sem GoPro ter preveril. "Ej, posnel si!". "Ma ne me basat, noro."
Na spustu na Tacenski sem si že lahko malo odpočil, pri mostu pa mi je tudi Tomo predlagal, naj malo varčujem z močni za vzpon. Dejansko sem bil tam popolnoma svež in spočit. Lahko bi pritiskal mnogo bolj, vendar ravno to bi me lahko tudi pokopalo. Dejstvo je, da sem si želel čim hitrejšega vzpona, zato sem zavestno šparal z energijo. Vijuganje po ozkih cestah tik ob vznožju in že sem slišal, kako glasno Jasmina navija zame. “Juhu, uspelo jima je priti”, sem bil vesel v sebi. "Pejt sm, pejt", sem z mahanjem namigoval Jasmini, da se malo približa, da ji lahko stisnem en cmok, s čimer sem dobil še dodaten zagon, ko sem zavil v strmino proti vrhu Šmarne gore. Enostavno letelo mi je, bil sem nasmejan, poln energije in osredotočen na optimalno stopinjo.
No, sedaj pa so se razkrile tudi posledice dežja, ki je padal čez teden in prejšnji večer. Bilo je tako blatno, da sem se mestoma premikal kot polž. Drugega kot logično se mi to tudi ni zdelo, saj sem imel na nogah popolnoma cestni copat, Hoka Rocket X. Slednji je namenjen tekmam na urejenih površinah, saj nima niti malo profila, jaz pa sem se z njimi poizkušal prebiti čez vso to blato.
“Eh, mal spustim tempo, od tiste ravnine ga pa tko ne bo več”, si niti nisem preveč belil glave. Do prve “kontrolne točke”, kot poimenujem vse lokacije, na katerih na tekmi ali pa resnem treningu vedno preverim čas, sem izgubil skoraj eno minuto, v primerjavi s svojim najboljšim vzponom. Namesto 2:32 sem sedaj šel mimo v 3:27.
“Zdej pa gas”, sem si rekel, ko sem končno prebrodil blatno kopel in zagrizel v klanec. Minilo je tako hitro, da sem kmalu videl Matica, ki je že snemal moj prihod. “Dej dej, še mal, nažgi, super ti gre”, so se glasile vzpodbudne besede, ki so jih Peter in navijači na ovinku, kjer se združita pot “čez korenine” in tista iz Šmartna, še dodatno podkrepili.
Bil sem v coni udobja, čisto nič čez, na točki, kjer trpljenje predstavlja užitek in z nasmehom sem premagoval višinske metre. “Od kmetije naprej te čaka sonce”, me je želel spodbuditi Peter. Kakšno minuto kasneje, na sedlu med Grmado in Šmarno goro, so se sončni žarki že začeli prebijati gosto meglo in ravno na tem mestu je bil Jernej, sošolec iz faksa, ki je naredil nekaj vrhunskih slik. Tokrat sem ga celo opazil, saj na Triglavu, ko je bil ravno pol metra od mene, jaz pa ga nisem niti malo pričakoval, sploh nisem opazil.
Čakala me je še zadnja strmina, na kateri sem se počutil kot da sem na tekmi. Navijačev je bilo ogromno in vsi so vedeli, kaj se dogaja. Na “Rekordu” sem ponavadi na tej točki že čisto izčrpan, omotičen in na robu zmogljivosti, tokrat pa sem jo premagoval z nasmeškom. Sledil je še oster ovinek v desno na zaključne stopnice.
Lani sem na tej točki izpustil dušo in v mukah vseeno iztržil 3. mesto, tokrat pa sem užival v navijanju in skozi ciljni obok pritekel z dvignjenimi rokami. Verjemite ali ne, vzdušje je bilo boljše kot na tekmi.
Končni čas je znašal 42 minut in 11 sekund. Do vznožja sem za 9,15 kilometra porabil 29:32, kar po kilometru znese 3:13,7, sam vzpon pa oddelal v 12:39. Je še rezerva? Seveda, že blatne razmere so mi pribile nekaj časa, poleg tega pa bi lahko po ravnini stiskal še bolj. Kljub temu čas sploh ni bil tako pomemben, saj je šlo za prvi tovrsten podvig. Tudi na sami progi sem preprosto užival, nikoli nisem šel čisto v rdeče.
Praktično takoj sem prišel k sebi, spregovoril par besed z vsemi, jih povabil na čaj, ki so ga pripravili na vrhu, nato pa hitro skočil v dolino Jasmini in Eliji naproti.
Skupaj s Tomotom in Žigom sem ju srečal ravno malo nad stopnicami in družno smo nadaljevali na vrh. Nekaj kolegov je moralo iti že naprej, mi pa smo uživali na soncu, ki je razkadilo oblake nad nebom. Nuša je na mizo prinesla še cel pladenj izvrstnega štrudlja in skledo prest, tako da ni nihče ostal lačen. Ob prijetnem pogovoru smo na vrhu vztrajali še kar nekaj časa, vmes pa že kovali načrte za naprej.
Imam najboljšo ekipo, pravzaprav že popolnoma uigrani “team”, zato lahko vedno računam na pomoč večine članov pri nadaljnih projektih. Najbolj pa me je vmes nasmejal Frenk, ki je izjavil, da se od sedaj naprej vedno najprej pokriža, ko mu jaz rečem “ej Frenk, js mam eno idejo”.
Kasneje smo se razkropili, pred nami pa je bil dejansko še celoten dan, tako da je vsak lahko počel, kar je hotel. Bil sem zelo zadovoljen, saj se je vse odlično izteklo, kljub tistemu padcu, po katerem sem nato še nekaj časa malo bolečine v kolenu in kolku.
Kaj sem sploh želel pokazati s tem projektom? Šmarna gora je brez dvoma najbolj priljubljena pohodniška točka občine Ljubljana (MOL). Danes se vsi kot nori okoli prevažamo z avtomobili, vključno z mano seveda, ampak v določenih primerih pa jih dejansko ne potrebujemo, še posebno, ko gremo športat. Želel sem torej pokazati, da smo lahko hitro na Šmarni gori tudi brez uporabe prevoznega sredstva, torej “iz kavča”. Strogi center Ljubljane sem izbral kot nekakšno osrednjo točko občine in verjetno si niti nihče ni mislil, da je možno priti od tam na vrh v takšnem času. Pokazali smo, da razdalja sploh ni noben “bav bav” in jo zmore praktično vsak rekreativni tekač ali pohodnik.
V bodoče verjamem, da bo to organizirana športna prireditev, kljub organizacijskemu zalogaju, vendar bila bi zelo zanimiva in verjamem, da bi privabila veliko množico. Zakaj ne bi razmišljali celo o vzpostavitvi neke redne linije javnega prometa, ki bi vsakega, ki bi jo premagal, dokaj na pogosto pripeljala nazaj.
Šport je izjemno lep in koristen hobi, zato si prizadevam, da ga predstavim v čim lepši luči, zato tudi uživam v tem početju. Hvala vsem, ki ste mi pomagali pri izvedbi, hvaležen sem prav vsakemu: - Jessy in Elija za dodaten zagon ob začetku vzpona, - Frenk za pozitivno energijo, ki jo oddajaš vedno, ko se vidimo, tokrat pa še spemstvo na kolesu in snemanje, - Tomo za izris optimalne trase in skrb za mojo varnost na cestah, - Uroš za izjemne in slike in posnetke, brez katerih ne bi niti slučajno imel takšnih spominov na dogodek, - Žiga za ideje, organizacijo in stalno spremstvo na poti, - Benjamin za moralno podporo med tekom do vznožja Šmarne gore, - Matic za glasno navijanje in malo spremstva med vzponom, - Peter za krasne posnetke z vrha, ko smo drugi praktično še skoraj spali, - Jernej za vrhunske fotografije s sedla, - Tine za skrb, da mi je bilo na cilju v suhih oblačilih znova toplo, - Žiga & Matej (TV Medvode) za odlične posnetke in intervju, ki sem ga lahko vključil v svoj video, - Rok za pripravljenost, dobro voljo in krasen posnetek prihoda na cilj, - Gostilna Ledinek za slastno postrežbo in postavljen obok
Hvala tudi vsem navijačem, ki ste navijali zame, zaradi česar sem se počutil celo boljše kot na tekmi.
Za konec vas vabim, da si pogledate kratek "TRAILER", malo daljši VLOG in preberete zanimiv članek o dogodku.
Se beremo naslednjič, ob novem podvigu.