Danes pa bo… Takšne konkurence na štartu že dolgo ni bilo. Je sploh bila kdaj takšna? Mogoče na kakšnem najvišje rangiranem prvenstvu, vendar od takrat se je marsikaj spremenilo. Na plano so prišli novi obrazi, saj sta tako svetovno, kot tudi evropsko prvenstvo že drugo leto zapored odpovedana. Kakorkoli, za vikend sem se udeležil dveh močnih tekem, ki sta šteli za svetovni pokal, in sicer sobotni Vertical Nasego in nedeljska češnjica na vrhu torte, Trofeo Nasego, ki je obenem štel še za italijansko državno prvenstvo v trailu. Za razliko od lani je bilo neznosno vroč.
Paketa tekem, ki je narejen enako kot Piz Tri Vertical in Fletta trail, sem se udeležil že lansko leto, tako da kraje poznam. Letos smo se tudi glede poti in organizacije že tako zverzirali, da načeloma vse teče kot po maslu. In res, v petek sem šel predčasno iz službe (imam razumevajočega direktorja, kaj?), da smo bili z Mojco in Davidom že okoli sedmih v mestu Casto, ki je gostilo obe tekmi. Kot naročeni za večerjo.
Pred tem sem odšel še na krajši iztek, saj po pet urnem sedenju prija malo aktivnosti, nato pa zavil direktno na večerjo. Italijani imajo zares slastno hrano, čeprav jedo malo drugače kot mi. Za predjed, ki je najbolj obilna, so ponavadi na voljo različne vrste testenin, za glavno pa poleg solate nek manjši kos mesa. Seveda ne gre brez sladice in za prvič smo si vsi trije privoščili slasten in doma narejen tiramisu.
Sit je seveda lažje zaspati in z Davidom, s katerim sva bila skupaj v sobi, sva utonila v spanec okoli enajste ure. Saj veste, pred tekmo, še posebno tako veliko, je vedno malo težje zaspati, zato gremo ponavadi malo kasneje kot sicer, a tudi tokrat sem zaspal v trenutku.
Naslednji dan nas je čakal vertikal. 4,3 kilometra dolga trasa, ki premaga natanko 1000 višinskih metrov. Glede na ta dva podatka si verjetno mislite, da ni nič takšnega, vendar po dokaj položni začetni polovici, ki vijuga med hišami mesta, ki je pritisnjeno na pobočje, sledi prava stena. Cilj smo lahko uzrli prav izpred vhoda v hotel oziroma apartma in zdelo se je precej daleč.
Jutro je bilo izjemno hladno. Budilko sem imel nastavljeno nekaj pred šesto uro in ob izstopu iz apartmaja sem moral obleči kar bundo, da me ni zeblo. Bilo je verjetno pod 10°C. “Uf, ko bi vsaj še kasnej blo tkole”. Napoved je bila sončna in topla, tudi za vrh na višini dobrih 1400 m. Po kavici ob zajtrku v hotelu sem se tokrat kratkočasil z delom za službo, saj sem prejšnji dan malo šprical. Priročno, ko ima človek pisarno kar s seboj in lahko tako čas zelo dobro izkoristi, ne?
“Dons bom meu pa kr šprintarce”, sem rekel Davidu in iz vreče izvlekel Hoka XC Evo. Slednje sem imel sicer za zimske vertikale po smučiščih, vendar sem jih nekajkrat uporabil tudi za tovrstne tekme. Ven sem pobral zgolj žebljičke in dobil lahek copat. Sedaj imam v navadi, da pred tekmo vedno zaužijem še en TopAtlet gel za tisto zadnjo dozo sladkorja, saj ga nekaj skurim že na ogrevanju.
Moški smo imeli štart šele ob 10:45. Do takrat se je že precej segrelo in pred štartom sem se malo osvežil kar z vodo iz fontane sredi trga. Štart je bil dokaj hiter, rahlemu pospeševanju pa sem brez težav priključil. “U, fino gre”, sem si mislil. Začetni del je zelo čuden za vertikal. Slednji ponavadi potekajo praktično sredi ničesar, po neki zelo strmi poti, ki sicer ni obljudena, ta proga pa potrebuje prvih 450 višincev, da šele pripelje tekmovalce iz mesta v gozd. Prvi del je tako relativno položen, z nekaj strmejšimi odseki, kar meni sicer ugaja. Vodilni so še malo pospešili, a tokrat iz previdnosti nisem priključil. “Bom že pol.”
Bilo je peklensko vroče in na okrepčevalnici sem si zlil kozarček vode za vrat in nadaljeval z lovljenjem. Vendar vodilna skupina se ni nič približevala, temveč ravno obratno. “Kaj je zdej to?”, sem bil malo začuden. Enostavno nisem mogel pritisniti, v nogah ni bilo tiste moči kot recimo dva tedna naprej na Staffetta Tre Rifugi. Vseeno sem vztrajal in grizel ter upal, da koga v ospredju tudi malo “pobere”. Višinci tokrat niso minevali hitro in nisem ravno užival. Pa vendar, je komu lahko na takšni tekmi? Ne, vsi imajo pekoče noge, ki kličejo po postanku a vseeno grizejo naprej. In tudi jaz sem.
Pri oznaki “400+”, ki sporoča, da je do vrha še 400 višincev, se trasa postavi pokonci. Na nekaterih delih je tako strmo, da sem tudi jaz zahodil. Pred seboj sem videl enega izmed številnih temnopoltih tekačev na tekmi, da so mu očitno začele moči malenkost pojenjati. “No, njega pa bom”, sem si zadal nalogo kot cilj do vrha. Lovil sem ga zares dolgo in vse skupaj je bilo podobno elastiki. Malo je ušel, nato sem se mu znova približal, kar se je nekajkrat ponovilo.
Manj kot 100 višincev do vrha pa sem na položnejši prečki vseeno raztegnil svoj korak in ujel priključek. Že lani sem šprintal v cilj in tudi tokrat ni kazalo na nič drugega. Znova mi je pobegnil, a sem ga držal na varni in ulovljivi distanci. Razlika je bila zgolj nekaj sekund in minuto pred ciljem sem začel pospeševati.
Zaupal sem vase in vedel sem, da ga bom prehitel. In uspelo je! Ciljni obok sem prečkal nekaj sekund pred njim in si priboril 6. mesto na tej tekmi. Sicer nisem bil ravno zadovoljen, a sem vztrajal, kar je najbolj pomembno.
Praktično takoj sem se spustil do koče, kakšnih 100 višincev nižje, kjer naj bi bila naša oprema. “Oprostite, kje so pa nahrbtniki?”, sem vprašal. Odgovor me je presenetil. Pustili so jih praktično v mestu, 250 metrov višje od štarta. Očitno je prišlo do napake, vendar se kaj takega ne bi smelo zgoditi. Že res, da je bilo sončno in toplo, vendar spomnim se lanskih razmer, ko sem že do koče skoraj primrznil, do dna pa se z gibanjem ravno dobro ogrel.
Kakorkoli, zadeve se ni dalo spremeniti, tako da sem šel peš do tja. Med potjo sem izmenjal nekaj zanimivih besed z italijanskim menedžerjem in hitro sem bil sredi mesta pri svojem nahrbtniku. Notri sem imel drona in še GoPro, da bi na vrhu kaj posnel, a je ta načrt splaval po vodi. Bil sem kar malo utrujen in takoj po prihodu v apartma, sem sklenil, da na noge namestim Compex elektrostimulator, ki bo razbil utrujenost mojih nog. Preden sta me David in Mojca pobrala doma sem še okleval, ali bi ga vzel ali ne, vendar mi tokrat ni bilo prav nič žal. Eno uro sem na takšen način sproščal svoje zadnje lože nato pa je bil čas za kosilo.
Znova smo jedli zelo dobro hrano, namesto tiramisuja pa za sladico izbrali panakoto. Mmm, kako je bila dobra, še boljša kot tiramisu. Po kosilu ni bilo na sporedu nič drugega kot lenarjenje, za večerjo pa je sledila še podelitev številk za naslednji dan, torej daljšo izmed preizkušenj, Trofeo Nasego.
Vzdušje, ki ga znajo pripraviti organizatorji je zares neverjetno. Nihče ne “zaspi” na dogodku, temveč z navdušenjem spremlja dogajanje. Skočil sem na oder po številko, nato pa smo se počasi odpravili spat. Spal sem zelo dobro in se zbudil dokaj spočit.
Štart je bil tokrat ob 9:30, glede temperatur torej veliko bolj prijetno. Pojavili so se tudi drugi obrazi kot le iz vertikalna, tako da se je obetal hiter štart. In je tudi bil. Sam sem začel okoli 25. mesta, nato pa po dobrem kilometru začel dodajati in se prebil v zasledovalno skupino. Skupaj smo vztrajali nekaj kilometrov, nato pa smo se "razbili" na vmesnem spustu.
Prvi del je precej valovit, s precej spremembami ritma, šele po okoli 45-ih minutah se začne daljši vzpon, ki pripelje tudi do najvišje točke tekme. Pred začetkom me je ujela trojica tekačev, vendar sem z vzpenjanjem znova naredil nekaj razlike. Pred seboj sem videl dva tekmovalca, ki sta počasi izgubljala stik s skupino. Vedel sem, da ju bom do vrha ujel, vendar sledil je še spust do cilja.
Tekme "gor-dol" so zame precej bolj mučne kot le tekme navkreber. Spuste na treningih navadno odtečem lahkotno, skoraj tako počasi kot rabim navzgor, tukaj pa gre na nož, torej do konca. Noge vmes, še posebej pa kasneje precej trpijo in prav veliko koristi nam to res ne prinese. Po drugi strani pa je treba pristopiti tudi taktično, saj nam ne sme zmanjkati moči za ponoven vzpon.
Na daljši prečki sem iztisnil še drugo polovico drugega gela v usta in čakalo me je le še kakšnih 100 višincev do vrha. Zgoraj omenjena tekmovalca sem že pred časom ujel in bil sedaj v begu. Stalno sem bil v strahu, kako bo na spustu. Lani sem imel precejšnje težave s krči in tudi tokrat me je vmes že malo požgečkalo v mečih, zato sem malo spustil ritem.
Vrh je bil za razliko od lani, ko je bil zavit v meglo in oblake, tokrat popolnoma s soncem obsijan in človeka sredi matranja večkrat prešine, da bi se kar ustavil. Na tej tekmi sem res trpel. Navadno uživam v trpljenju, tokrat pa sem zgolj trpel. Vsak odriv na vzponu in pristanek na spustu je bil pekoč oziroma boleč.
Tik pod vrhom, na okoli 16. kilometru je koča in še zadnja okrepčevalnica pred ciljem. Zadnja šansa torej. Znova sem se kar malo ustavil, zlil izotonik po grlu in vodo za vrat ter odbrzel v dolino. Čakalo me je le še 5 kilometrov grdega spusta. Prav nič se ga nisem veselil.
Po nekaj minutah me je eden ujel in takoj sem se mu umaknil, da je lahko nadaljeval svoj nor spust. Niti pomislil nisem, da bi skušal iti z enakim tempom za njim. Kasneje mi je šlo kar dobro, imel sem tudi dovolj moči. "Pa kdaj bo že konc", sem izustil v mislil, ko smo se že praktično na 100 m približali cilju, a nas je čakala še ena pentlja. Verjetno zato, da na koncu nanese 21 kilometrov, torej "gorski pol maraton".
Slišal sem, da se mi nekdo hitro bliža iz ozadja. Sledila je ravnina, na kateri sem znova malce pridobil, ko pa se je prevesila v spust je bil glas trdega polaganja stopal na tla znova močnejši. "Dej, tole boš pa prijel, ni tok hiter", sem si rekel, ko je bil že tik za mano. In res mi je uspelo držati priključek, a vseeno premalo časa. Nekaj 100 metrov do cilja sem ga izpustil. Enostavno nisem mogel, ni bilo ne moči, niti prave motivacije. V cilj sem pritekel izmučen, pograbil plastenko vode, se zleknil na tla, kjer sem ostal nadaljnjih pet minut, ter jo v trenutku izpraznil. Bil sem zares utrujen, že dolgo ne tako.
Pristopila sta še Mojca in David, ki tokrat nista tekmovala in, skupaj smo odšli nižje do kombija. Kot zanimivost, cilj je vseeno kakšnih 250 višincev višje od štartal, tako da nam je prihranjenih vsaj nekaj bolečih metrov. Niti nisem vedel, kateri sem bil, saj me iskreno rečeno sploh ni zanimalo. Vedel sem, da predstava ni bila takšna kot sem jo želel uprizoriti, a vseeno sem se zavedal težkih pogojev, v katerih sta potekali obe tekmi. Bilo je namreč kar 25°C, kar je občutno več kot prejšnje leto. Na daljših preizkušnjah pa je temperatura precejšen faktor. Vseeno me to ni ravno potolažili, vendar razočaran pa tudi nisem bil.
Do kosila je bila še kakšna ura in kaj je lepšega kot zlekniti se utrujen na posteljo in na utrujene kvadricepse nalepiti elektrode za regeneracijo z elektrostimulatorjem. Compex me je znova razvajal, vmes pa sem skoraj do polovice z montiral že VLOG.
Iz predala sem potegnil še pito, ki sem jo ukradel zjutraj na zajtrku in imel tako že zelo dobro predjed. Kosilo je bilo znova slastno in zaokroženo s čokoladno panakoto. Uf, kako je bilo dobro.
Morali smo se znova vrniti višje do ciljnega prostora, kjer je bila pod velikim šotorom na vrsti še podelitev. Z rezultatom sem ravno ujel elitno deseterico in si tako priboril oder za zmagovalce. Vse skupaj se je sicer malo zavleklo, vendar smo že pred 16-to krenili od tam. Za primer, ob enaki uri smo odšli tudi iz Češke, le da je bila pot tokrat pol krajša.
Z obema tekmama nisem bil sicer najbolj zadovoljen, a vseeno si ne morem ničesar očitati. Potrudil sem se, nisem popustil in si tako priboril nekaj novih točk za svetovni pokal in aktualno lestvico najboljših gorskih tekačev na svetu, na kateri sem trenutno celo na drugem mestu. Ni slabo.
Kaj kmalu me čaka nova tekma, Red Bull Dolomitenmann, na kateri bom nastopil že tretjič. Gre za štafetno tekmo, na kateri prvi začne tekač, sledita padalec in kolesar, tekmo pa zaključi kajakaš. Tokrat sva v sicer avstrijski ekipi dva Slovenca in nadejamo se še ene vrhunske uvrstitve. Pravzaprav sem v času, ko pišem tale BLOG, ravno v hotelu v Lienzu in že nestrpno pričakujem štart še ene izjemno konkurenčne in prave gorske tekme.
Držite pesti in se beremo naslednjič.