Search

TIMOTEJEV B(r)LOG #14 - WMRA Vertical & Trofeo Nasego

Danes pa bo… Takšne konkurence na štartu že dolgo ni bilo. Je sploh bila kdaj takšna? Mogoče na kakšnem najvišje rangiranem prvenstvu, vendar od takrat se je marsikaj spremenilo. Na plano so prišli novi obrazi, saj sta tako svetovno, kot tudi evropsko prvenstvo že drugo leto zapored odpovedana. Kakorkoli, za vikend sem se udeležil dveh močnih tekem, ki sta šteli za svetovni pokal, in sicer sobotni Vertical Nasego in nedeljska češnjica na vrhu torte, Trofeo Nasego, ki je obenem štel še za italijansko državno prvenstvo v trailu. Za razliko od lani je bilo neznosno vroč.

Tokratna smer - Vertical & Trofeo Nasego

Paketa tekem, ki je narejen enako kot Piz Tri Vertical in Fletta trail, sem se udeležil že lansko leto, tako da kraje poznam. Letos smo se tudi glede poti in organizacije že tako zverzirali, da načeloma vse teče kot po maslu. In res, v petek sem šel predčasno iz službe (imam razumevajočega direktorja, kaj?), da smo bili z Mojco in Davidom že okoli sedmih v mestu Casto, ki je gostilo obe tekmi. Kot naročeni za večerjo.

Prizorišče obeh tekem je bilo mesto Casto.

Pred tem sem odšel še na krajši iztek, saj po pet urnem sedenju prija malo aktivnosti, nato pa zavil direktno na večerjo. Italijani imajo zares slastno hrano, čeprav jedo malo drugače kot mi. Za predjed, ki je najbolj obilna, so ponavadi na voljo različne vrste testenin, za glavno pa poleg solate nek manjši kos mesa. Seveda ne gre brez sladice in za prvič smo si vsi trije privoščili slasten in doma narejen tiramisu.

Testenine v Italiji nikoli ne razočarajo. Tokrat z maslom, žajbljem in parmezanom.

Sit je seveda lažje zaspati in z Davidom, s katerim sva bila skupaj v sobi, sva utonila v spanec okoli enajste ure. Saj veste, pred tekmo, še posebno tako veliko, je vedno malo težje zaspati, zato gremo ponavadi malo kasneje kot sicer, a tudi tokrat sem zaspal v trenutku.

Letošnji tekmi tudi pod okrilom WMRA.

Naslednji dan nas je čakal vertikal. 4,3 kilometra dolga trasa, ki premaga natanko 1000 višinskih metrov. Glede na ta dva podatka si verjetno mislite, da ni nič takšnega, vendar po dokaj položni začetni polovici, ki vijuga med hišami mesta, ki je pritisnjeno na pobočje, sledi prava stena. Cilj smo lahko uzrli prav izpred vhoda v hotel oziroma apartma in zdelo se je precej daleč.


Jutro je bilo izjemno hladno. Budilko sem imel nastavljeno nekaj pred šesto uro in ob izstopu iz apartmaja sem moral obleči kar bundo, da me ni zeblo. Bilo je verjetno pod 10°C. “Uf, ko bi vsaj še kasnej blo tkole”. Napoved je bila sončna in topla, tudi za vrh na višini dobrih 1400 m. Po kavici ob zajtrku v hotelu sem se tokrat kratkočasil z delom za službo, saj sem prejšnji dan malo šprical. Priročno, ko ima človek pisarno kar s seboj in lahko tako čas zelo dobro izkoristi, ne?

Za vertikal sem obul kar šprintarice.

“Dons bom meu pa kr šprintarce”, sem rekel Davidu in iz vreče izvlekel Hoka XC Evo. Slednje sem imel sicer za zimske vertikale po smučiščih, vendar sem jih nekajkrat uporabil tudi za tovrstne tekme. Ven sem pobral zgolj žebljičke in dobil lahek copat. Sedaj imam v navadi, da pred tekmo vedno zaužijem še en TopAtlet gel za tisto zadnjo dozo sladkorja, saj ga nekaj skurim že na ogrevanju.

Cilj sobotnega vertikala.

Moški smo imeli štart šele ob 10:45. Do takrat se je že precej segrelo in pred štartom sem se malo osvežil kar z vodo iz fontane sredi trga. Štart je bil dokaj hiter, rahlemu pospeševanju pa sem brez težav priključil. “U, fino gre”, sem si mislil. Začetni del je zelo čuden za vertikal. Slednji ponavadi potekajo praktično sredi ničesar, po neki zelo strmi poti, ki sicer ni obljudena, ta proga pa potrebuje prvih 450 višincev, da šele pripelje tekmovalce iz mesta v gozd. Prvi del je tako relativno položen, z nekaj strmejšimi odseki, kar meni sicer ugaja. Vodilni so še malo pospešili, a tokrat iz previdnosti nisem priključil. “Bom že pol.”

Strmina od začetka ni huda, vendar pokaže svoje zobe v zadnjem delu.

Bilo je peklensko vroče in na okrepčevalnici sem si zlil kozarček vode za vrat in nadaljeval z lovljenjem. Vendar vodilna skupina se ni nič približevala, temveč ravno obratno. “Kaj je zdej to?”, sem bil malo začuden. Enostavno nisem mogel pritisniti, v nogah ni bilo tiste moči kot recimo dva tedna naprej na Staffetta Tre Rifugi. Vseeno sem vztrajal in grizel ter upal, da koga v ospredju tudi malo “pobere”. Višinci tokrat niso minevali hitro in nisem ravno užival. Pa vendar, je komu lahko na takšni tekmi? Ne, vsi imajo pekoče noge, ki kličejo po postanku a vseeno grizejo naprej. In tudi jaz sem.


Pri oznaki “400+”, ki sporoča, da je do vrha še 400 višincev, se trasa postavi pokonci. Na nekaterih delih je tako strmo, da sem tudi jaz zahodil. Pred seboj sem videl enega izmed številnih temnopoltih tekačev na tekmi, da so mu očitno začele moči malenkost pojenjati. “No, njega pa bom”, sem si zadal nalogo kot cilj do vrha. Lovil sem ga zares dolgo in vse skupaj je bilo podobno elastiki. Malo je ušel, nato sem se mu znova približal, kar se je nekajkrat ponovilo.


Manj kot 100 višincev do vrha pa sem na položnejši prečki vseeno raztegnil svoj korak in ujel priključek. Že lani sem šprintal v cilj in tudi tokrat ni kazalo na nič drugega. Znova mi je pobegnil, a sem ga držal na varni in ulovljivi distanci. Razlika je bila zgolj nekaj sekund in minuto pred ciljem sem začel pospeševati.

Začetek ciljnega šprinta. Odločen, da ga bom dobil.

Zaupal sem vase in vedel sem, da ga bom prehitel. In uspelo je! Ciljni obok sem prečkal nekaj sekund pred njim in si priboril 6. mesto na tej tekmi. Sicer nisem bil ravno zadovoljen, a sem vztrajal, kar je najbolj pomembno.


Utrujen po še zadnjem naporu na tekmi.

Praktično takoj sem se spustil do koče, kakšnih 100 višincev nižje, kjer naj bi bila naša oprema. “Oprostite, kje so pa nahrbtniki?”, sem vprašal. Odgovor me je presenetil. Pustili so jih praktično v mestu, 250 metrov višje od štarta. Očitno je prišlo do napake, vendar se kaj takega ne bi smelo zgoditi. Že res, da je bilo sončno in toplo, vendar spomnim se lanskih razmer, ko sem že do koče skoraj primrznil, do dna pa se z gibanjem ravno dobro ogrel.


Kakorkoli, zadeve se ni dalo spremeniti, tako da sem šel peš do tja. Med potjo sem izmenjal nekaj zanimivih besed z italijanskim menedžerjem in hitro sem bil sredi mesta pri svojem nahrbtniku. Notri sem imel drona in še GoPro, da bi na vrhu kaj posnel, a je ta načrt splaval po vodi. Bil sem kar malo utrujen in takoj po prihodu v apartma, sem sklenil, da na noge namestim Compex elektrostimulator, ki bo razbil utrujenost mojih nog. Preden sta me David in Mojca pobrala doma sem še okleval, ali bi ga vzel ali ne, vendar mi tokrat ni bilo prav nič žal. Eno uro sem na takšen način sproščal svoje zadnje lože nato pa je bil čas za kosilo.

Compex elektrostimulator - moja rešitev za regeneracijo pred novo tekmo.

Znova smo jedli zelo dobro hrano, namesto tiramisuja pa za sladico izbrali panakoto. Mmm, kako je bila dobra, še boljša kot tiramisu. Po kosilu ni bilo na sporedu nič drugega kot lenarjenje, za večerjo pa je sledila še podelitev številk za naslednji dan, torej daljšo izmed preizkušenj, Trofeo Nasego.

Podelitev za vertikal. Na koncu sem izboril 6. mesto.

Vzdušje, ki ga znajo pripraviti organizatorji je zares neverjetno. Nihče ne “zaspi” na dogodku, temveč z navdušenjem spremlja dogajanje. Skočil sem na oder po številko, nato pa smo se počasi odpravili spat. Spal sem zelo dobro in se zbudil dokaj spočit.




Štart je bil tokrat ob 9:30, glede temperatur torej veliko bolj prijetno. Pojavili so se tudi drugi obrazi kot le iz vertikalna, tako da se je obetal hiter štart. In je tudi bil. Sam sem začel okoli 25. mesta, nato pa po dobrem kilometru začel dodajati in se prebil v zasledovalno skupino. Skupaj smo vztrajali nekaj kilometrov, nato pa smo se "razbili" na vmesnem spustu.


Prvi del je precej valovit, s precej spremembami ritma, šele po okoli 45-ih minutah se začne daljši vzpon, ki pripelje tudi do najvišje točke tekme. Pred začetkom me je ujela trojica tekačev, vendar sem z vzpenjanjem znova naredil nekaj razlike. Pred seboj sem videl dva tekmovalca, ki sta počasi izgubljala stik s skupino. Vedel sem, da ju bom do vrha ujel, vendar sledil je še spust do cilja.

Začetek dolgega vzpona.

Tekme "gor-dol" so zame precej bolj mučne kot le tekme navkreber. Spuste na treningih navadno odtečem lahkotno, skoraj tako počasi kot rabim navzgor, tukaj pa gre na nož, torej do konca. Noge vmes, še posebej pa kasneje precej trpijo in prav veliko koristi nam to res ne prinese. Po drugi strani pa je treba pristopiti tudi taktično, saj nam ne sme zmanjkati moči za ponoven vzpon.


Na daljši prečki sem iztisnil še drugo polovico drugega gela v usta in čakalo me je le še kakšnih 100 višincev do vrha. Zgoraj omenjena tekmovalca sem že pred časom ujel in bil sedaj v begu. Stalno sem bil v strahu, kako bo na spustu. Lani sem imel precejšnje težave s krči in tudi tokrat me je vmes že malo požgečkalo v mečih, zato sem malo spustil ritem.