“Jaz bom Alešu napisala, naj ti kar vzame Tacx-a, ker drugače ga bomo morali odpeljati s sabo še na morje”, se je pred dnevi pošalila Jasmina. S “taksanjem”, kot sedaj velikokrat poimenujem mojo vožnjo s kolesom, ki je vpet v Tacx trenažer, sedaj nabiram volumen treninga od začetka februarja. Kdo bi rekel, da bom v vožnji na mestu, bodisi v kleti, na balkonu, sobi ali pa zunaj pod streho, dejansko tako užival. kako je torej prišlo do tega?
Tekaške treninge poleti zelo rad kombiniram z vožnjo na kolesu, pozimi pa mi je za takšno početje enostavno premraz, zato uglavnem zgolj tečem. V letošnji zimi sem imel težavo z iliotibialnim sindromom (ITBS), ki mi je prekrižal te načrte in me priklenil na kolo, kjer med gibanjem bolečina izgine. Pri kolesu se v maksimalni amplitudi noga ne iztegne, pri čemer iliotibialni trakt ne zdrsne preko lateralnega epikondila kolena. To pomeni, da novega trenja, ki bi dražilo območje in povzročalo bolečilo, ni. Kljub temu lahko zgolj s kolesarjenjem zadevo na dolgi rok še poslabšamo, zato je treba poleg tega izvajati še ostale vaje. Bom o tej težavi pisal naslednjič.
Že prej, na začetku decembra mi je Aleš namignil, da bi me porinil v ekipo “PRIPRAVE” še na kolesarskem področju, saj se bo društvo iz tekaških voda razširilo še na kolesarstvo, ki je trenutno v porastu. Zaradi številnih omejitev in pa predvsem hladnih razmer, pozimi veliko kolesarjev trenira na trenažerjih, tako da je investiral v nakup nekaj tovrstnih naprav. “Ej Timotej, daj razmisli, če bi ti to še kako pripomoglo k treningu, da bi kdaj pa kdaj pozimi vozil na trenažerju”, je imel idejo. “Itak, ko boš mel, mi sam reč”.
Ob nastanku poškodbe sem sprva nekaj dni počival, nato pa s podstrešja privlekel staro sobno kolo, ki nima niti merilca moči, temveč zgolj skalo stopenj od 1 do 10. Za migat je, dejansko pa človek nima pojma, koliko dela opravi. Za začetek sem se orientiral preko mojega Fenix-a, ki mi je na zapestju meril srčni utrip. Za silo je bilo, vendar po dobre pol ure mi je vedno postalo izjemno dolgčas. Kratkočasil sem se z gledanjem filmov ali pa video vsebin na YouTube-u. Na ekranu se je tako vrtelo vse živo, da bi mi čas le čim hitreje minil.
Velikokrat mi je bilo enostavno prevroče, zato svoje početje sčasoma preselil v klet, kar je bilo tudi z vidika hrupa precej bolje, ssaj nisem nikogar motil. Enkrat sem kolo postavil na podstrešje in zdelo se je, kot da se mimo hiše vozijo tanki, tako da je bila klet najboljša odločitev. Najdlje sem zdržal uro in 20 minut, ob tem izgubil litre tekočine in zamenjal nekaj majic, pa še vedno nisem vedel, kaj sem sploh počel.
Skušal sem začeti teči. “Dons grem pa probat, sej je že čas”, sem na eno sobotno dopoldne pojamral Jasmini. Ni šlo, takoj me je začelo boleti. Naslednji teden sem ponovil vajo, vendar zopet brez uspeha. Pa še enkrat, in še enkrat. Po štirih poizkusih, sem vseeno “stekel” in od takrat (še) nimam težav. Seveda sem vmes vestno hodil na fizioterapijo in poleg tega izvajal dopolnilne vaje za odpravo težave, pa je vseeno trajalo cel mesec.
Kliknite na puščico za več slik.
Ravno ko so se moje težave končale in sem bil lahko znova v tekaškem koraku, pa mi je pisal Aleš, da ni pozabil name in mi bo v Ljubljano dostavil trenažer. Še isti dan sem namontiral kaseto, ki sem jo snel s “feltne”, na telefon naložil Tacx aplikacijo in odvozil kratek kronometer po Milanu. Že čez nekaj dni sem posnel tudi VLOG na temo.
Aplikacija je izredno zanimiva in precej dovršena. Ponuja vnaprej sestavljene treninge, ki bazirajo predvsem na kadenci in moči kolesarjenja ter s tem zagotavlja pestrost voženj in kvaliteto treninga. Meni daleč najboljša funkcija pa so posnete trase, ki jih lahko virtualno prevozimo. In to ni narejeno “nekaj na pol”, temveč posneto z vrhunsko kamero. Popolnoma nič se ne bom zlagal ali pa pretiraval, če rečem, da v kolikor imate velik televizor, lahko uživate skoraj resnične razmere. No, edino malo bolj vroče vam bo verjetno. Sam sem bil pozitivno presenečen.
Kliknite na puščico za več slik.
Na takšen način lahko praktično vsak, ki ima malo trme, prevozi večino najslavnejših prelazov in vzponov z največjih kolesarskih dirk na svetu, npr. Tour de France ali pa Giro di Italia. Ravno v Franciji in Italiji poteka največ tras, zgledno število pa se jih najde tudi v Švici in Španiji. Tudi sam sem Alešu kasneje navrgel idejo, da bi se v Sloveniji kaj takega lotili sami in v sodelovanju z Garminom oziroma Tacx-om posneli kakšen zanimiv vzpon, npr. Vršič, Krvavec, Mangart, Roglo ali pa neko popolnoma ravninsko traso, morda po kolesarski poti od Jesenic proti Belopeškim jezerom, PST ali kaj podobnega.
Kakorkoli, na Tacx-u sem začel uživati in vzpone “tolkel” enega za drugim. Čez nekaj dni sem si naredil celo seznam vzponov, ki je bil sortiran glede na ocenjeno dolžino. Razdelil sem jih na vzpone dolge po 45 min, 1 uro, 1 uro in 15 min, uro in pol ter tiste najdaljše, dvourne. Seveda sem to naredil čez palec, uredil pa sem jih glede na višinske metre in dolžino. Ugotovil sem, da v povprečju 100 višincev na vzponu z okoli 6-8% naklonom prevozim v 5-ih minutah, na strmejših klancih za toliko porabim manj časa, na položnejših pa, logično, več. Po takšnem kopitu sem jih torej razporedil v zgoraj omenjene “kategorije”. Zakaj to? Želel sem si prevoziti čim več različnih vzponov, obenem pa se lahko glede na odmerjen čas ustrezno organiziram, saj nimam vedno na voljo dve uri oziroma za neko regeneracijsko vožnjo vem, da potrebujem krajši vzpon, drugače ne bom prišel do vrha.
Na zaslonu lahko spremljate najrazličnejše parametre, od moči, kadence, porabljenih kalorij, razdalje, hitrosti, višine ipd., možna je tudi povezava z merilcem srčnega utripa, bodisi preko ure ali pa pasu. Tudi sam sem svojega Fenix-a nekajkrat povezal, vendar se tega kasneje nisem več posluževal. Trasa ima tudi določene segmente, največkrat vzpone, pri čemer se nam desno na ekranu izriše profil vzpona, poleg tega pa še višinska razlika, ki jo moramo premagati, čas vzpenjanja, dolžina vzpona in preostanek, nenazadnje pa celo ocenjen čas, da pridemo do vrha. Skratka veliko podatkov lahko spremljamo, da se obenem zamotimo, po drugi strani pa lahko naredimo podrobno analizo. Tacx nam glede na moč, ki jo proizvajamo določen čas, izmeri tudi t.i. FTP (Functional Threshold Power), ki je osnova za kvalitetni trening.
Moja prva vožnja je bila, kot sem že omenil, kronometer po Milanu, in sicer 3.2., do danes pa sem poleg vseh tekaških treningov in dvignjenih uteži v fitnesu, nenazadnje tudi nekaj “zunanjih voženj”, na Tacx-u naredil že preko 65.000 višinskih metrov. Moja zadnjica je pri miru na sedežu tako presedela 70 ur. Medtem sem prevozil mnogo lepih tras, ponekod sem dejansko tudi že bil, kot npr. na Col du Galibier, Etna, Col du Telegraphe, Col de la Croix de Fer, Col du Glandon, Grossglockner in morda sem pozabil še katerega.
Nekaj najdaljših tras:
Passo dello Stelvio → 27,1 km, 1915 vm
Timmelsjoch → 28,6 km 1669 vm
Val Thorens → 36,4 km, 1944 vm
El Teide → 36,7 km, 2107 vm
Col de la Loze → 22,4 km, 1723 vm
Col de la Madeleine → 26,3 km, 1623 vm
Grossglockner → 35,4 km, 1758 vm
Col de la Bonette → 31 km, 1536 vm
Col de Agnel → 31,4 km, 1412 vm
Susten Pass → 29,7 km, 1591 vm
Mont Ventoux → 21,7 km, 1632 vm
Colle delle Finestre → 20,1 km, 1639 vm
Kliknite na puščico za več slik.
“A ta nima nič bolj pametnega za početi, kot pa kolesariti na mestu”, bi se verjetno večina spraševala, ko bi me videla, kako vsak dan kot nekakšen hrček poganjam kolo v kleti. Podobno bi se pred pol leta vprašal tudi sam, vendar sem zadevo dejansko vzljubil. Seveda imam raje gibanje na prostem, vendar po eni strani se mi je večkrat celo lažje usesti na kolo in biti na toplem ter suhem (čeprav sem kmalu moker), kot pa nadeti nekaj slojev oblačil, si zavezati tekaške copate in odriniti v deževne ter hladne razmere.
Trenažer sem vedno vzel tudi s seboj, ko smo kam šli, recimo na obisk za vikend k staršem od Jasmine. Tacx-a sem poleg vse prtljage stlačil v prtljažnik (brez skrbi Aleš, zelo sem pazil nanj), kolo pa kar brez zadnjega obročnika namontiral na nosilec na kljuko, kar je bilo verjetno videti naravnost smešno. “Ej glej, temu je pa feltna stran padla”, je gotovo kakšen voznik pripovedoval ženi, ki nas je videl med vožnjo.
Kakorkoli, komaj čakam, da bomo lahko kolesarili zunaj, vsekakor pa se zaradi pozitivne izkušnje enako veselim tudi naslednje zime, ko bo na Tacx aplikaciji naložen še kakšen nov in ne-prevožen vzpon.