Rečem lahko samo “uau”. Takšen izraz je imela tudi Jasmina, ko sem jo doma presenetil z novim parom Hokic. Običajno je “zgolj” vesela, tokrat pa se ji je smejalo še pol ure. Govora je o prav posebni izdaji modela Torrent, ki ga je izdelala Hoka v sodelovanju z znamko Cotopaxi. Zgodba je izjemno zanimiva, saj gre tudi za okolju prijazno strategijo. Cotopaxi se namreč ukvarja s predelavo odpadne plastike v nove uporabne produkte. Tokrat so oblikovali izjemno lep tekaški copat. Takšen je, kot bi ga narisal slikar, prava umetnina in paša za oči.
Naj razložim še malo ozadja. Hoka se je prvič povezala s podjetjem Cotopaxi, ki se ukvarja s predelavo odpadne plastike iz oceanov v na novo uporabne stvari. Mimogrede, plastike je v naših morjih vsako leto več, največje plavajoče smetišče pa se nahaja v Tihem oceanu, ki presega 3-kratnik velikosti Francije. Sprva so izdelovali zgolj flaške za vodo, kasneje nahrbtnike, sedaj pa se širijo še na ostala področja. 1% prihodka odvedejo v dejavnosti za spodbujanje razvoja revnih držav, kar le še bolj povečuje pozitivno naravnanost podjetja.
Podjetje je je dobilo ime po vulkanu Cotopaxi, ki se nahaja v Andih v Južni Ameriki v državi Ekvador, visok pa je kar 5897 metrov. Tam je nekaj časa živel tudi lastnik, David Smith, sicer pa je sedež podjetja v ZDA v Salt Lake City-ju.
Verjetno veste, da sem ambasador in velik ljubitelj znamke tekaške obutve Hoka One One. Dejstvo, da sem za krst od Elija za obutev izbral model Mach, tudi veliko pove. Pa ne da sem nor in sem šel v cerkev s popisanimi copati za tek, model se dejansko poda tudi na lepša oblačila. Med drugim sem tudi svoje dolgoletne priljubljene “Crocsice” zamenjal za Hoka šlape. Udobje prve klase.
S Hoko sedaj sodelujem že skoraj dve leti in pol, veže pa nas predvsem zelo dober odnos, ki je ključen. Pravzaprav gre uradno za poslovni odnos, ki je vse prej kot tako resna fraza, saj temelji predvsem na dobrem prijateljstvu. “Jaz zate, ti zame”, pooseblja tisto pravo skupno pot. Preden sem se spoznal s Hoko sem tekel na več različnih znamkah, na lepem pa se je ponudila možnost sodelovanja. Imel sem tri možnosti izbire in takrat sem se definitivno odločil prav. Z Rokom (ja, tistim, ki me je pričakal na vrhu Triglava) sem se bežno poznal že od prej, nekajkrat sem obiskal njihovo trgovino v Trzinu in kaj hitro sva se ujela. “Rok, misliš, da bi Miha (direktor) odobril, da bi se pridružil ekipi ambasadorjev”, sem mu enkrat napisal na Instagram in ob tem stiskal pesti za pozitiven odgovor. “Miha je “za”, dobrodošel”, je zacingljalo čez nekaj ur. Ekipa ambasadorjev je bila sicer že (pre)polna, zato si štejem v čast, da so takrat videli potencial v meni, pa čeprav sem bil rezultatsko daleč od tega, kjer sem danes, in mednje vrinili še mene. Od takrat sem si zaprisegel, da se bom potrudil po najboljših močeh in s tem upravičil zaupanje in izkoristil priložnost.
Od takrat sem treniral in tekmoval z najrazličnejšimi modeli. Upam si trditi, da nobena tekaška znamka nima tako široke palete nabora tekaških copatov. Hoka ponuja vse, od copatov za trening, tekme, gorskih, cestnih, sprehajalnih, regeneracijskih, celo do gojzarjev in natikačev. Jaz dejansko ne dam na noge nič več drugega kot Hoko. Še kolesarski čevlji jim manjkajo, pa bom pedala vrtel tudi z njimi.
Dejstvo je, da ima Hoka tudi precej “odbite” barvne kombinacije. Nekaterim to ni všeč in imajo za tek rajši “ta pogrebne”, katerim sam dam pridevnik, če so preveč otožni, enobarvni ali bledi. Sam sem mnenja, da mora tekaški copat “sekat”, da se ga že na daleč vidi. Kljub temu imajo vsake oči svojega malarja in nič ni narobe, če nekdo zanika moje prepričanje. Hoka se razvija tudi na tem področju, saj so za moj okus copati vsako leto lepši. Ne ravno vsi modeli, večina pa. Letos so me navdušili prav vsi barvni odtenki modela Torrent, naravnost impresioniral pa me je “special edition” - Cotopaxi Torrent.
“Ej, zdej dobimo neke nove, k sicer še dolg ne bojo na trgu. Take ful odbite so, tko različna para sta”, mi je zadevo omenil Rok. “Aha ok, bomo vidl kako to izpade”, se je glasil moj odgovor. Zopet je v nekaj trenutkih na moj Instagram chat priletela slika, ki mi jo je poslal, ob kateri sem obnemel. “Ej, tole mi dej na stran prosm!”, sem se takoj zagrebel za mojo 13-ko. Številko “US 13” poznajo že vsi v trgovini. “Aha, ta je za Timoteja”, ko kdo vidi copat, ki je pod kategorijo “rezervirano”. Verjemite ali ne, jaz Hokic sploh ne pomerim več v trgovini, zgolj vzamem, saj natanko vem, da mi bo ta številka kot ulita, bodisi za trening ali pa tekmo.
Sicer je Hoka letos nasploh zadela v polno z barvnimi odtenki modela Torrent. Prav vsi izmed njih so zelo lepi. Morda bi bilo smiselno, da ta model tudi malo orišem s tehničnimi podrobnostmi. Gre za copat, ki je lahko tudi tekmovalen za nekoliko daljše preizkušnje. Ni med najlažjimi, je pa dobro odziven, nudi vrhunski oprijem, predvsem pa je "tekmovalno udoben", zato je bil tudi moja prva izbira pri postavljanju rekorda na Triglav. Spredaj je visok 18 mm, na peti pa 23 mm, kar pomeni 5 mm padca. Večina copatov od Hoke je višjih, celo tekmovalni cestni so za skoraj centimeter višji, kar daje Torrent-u pridih tekmovalnosti. Zaradi nizkosti in širšega kopita je izjemno stabilen copat. Večina ima pri prehodu na Hoko težave z višino podplata, saj smo dejansko za kakšen centimeter višje od tal, zato je Torrent morda najbolj primeren za uvajanje. Prejšnja izvedba je imela težave s podplatom, saj so bili copati za delček sekunde premalo v peči, pri čemer kemijska reakcija med gumo in lepilom ni potekla optimalno, kar so sedaj popravili in garantirajo daljšo življenjsko dobo.
Kakorkoli, nestrpno sem čakal, da barvno kombinacijo Cotopaxi dobimo v Slovenijo, bil še nekajkrat tam na obisku, končno pa so prišle. “Samo niso še v prodaji, veš, tako da jih ne nič kazat”, sem začudeno pogledal. “ZDA še niso dobile dobave, zato moramo počakati z lansiranjem na trg”, sem še bolj čudno pogledal, saj je bilo zadaj v skladišču na paleti zgolj še nekaj parov. “Ja kako, če jih mate samo še glih deset parov?”, sem bil presenečen. “Ja, veš, vsi so jih vzeli za domače”, je bila obrazložitev. Dejansko je bilo tako, da je polovica že “šla” pred samo izdajo na trg. Prav vsi zaposleni so jih vzeli za svoje. “Hm, sicer sem za Jessy hotu vzet Challengerja, ampak ker nimate cifre, bom pa še zanjo kr tega, zihr bo vesela”, sem se v delčku sekunde odločil, da takšne priložnosti ne gre zamuditi. Kasneje sem bil komaj tiho, da ji nisem povedal, kaj bova lahko oba dala na noge.
“Jessy, samo jutri za na Krim jih pa ne boš smela obut”, sem takoj prekinil navdušenje. Po obrazložitvi zgodbe je bila še bolj presenečena, saj bo takšnih v Sloveniji dejansko zelo malo. Ravno v soboto sva odšla skupaj z njimi na Skalo, da sem posnel VLOG in malo poslikal copat, vendar zelo verjetno bo tudi moj par očiščen in osušen romal nazaj v škatlo, kjer bo počakal na kakšen prav poseben izziv.
