Stojim v ikonični italijanski vasici in gledam vršace, ki sicer delujejo blizu, vendar iz karte razberem, da so cela 2 kilometra višje. Do tja gor nameravamo dirkat “full gas”? Uf, še teden dni nazaj sem bil dva tedna na morju, moja najvišja točka vzpona pa je bila na nadmorski višini 184 metrov. Pametna zamisel, ne?
Na državnem prvenstvu na Ratitovcu je Luka povabil na tekmo, ki je zvenela precej zanimivo, dvojni vertikal. Takoj sem pomislil, da bo to zame prestrmo, kasneje pa sem malo obiskal njihovo spletno stran, K2 Valtellina, in pot se mi ni zdela tista klasična visokogorska. Razbrano z videa, sem dobil predstavo, da naklon nikjer ni zares ekstremen, tako da se progo lahko preteče tudi brez palic in v tekaškem, ne pohodnem koraku. Vseeno pa sem vedel, da bo potrebno na 9 kilometrov dolgi trasi premagati kar 2000 višincev, kar je v povprečju celo bolj strmo kot tekma na Grintovcu, ki je vsaj po razpisu dolga 10 kilometrov. Luka je poskrbel za štartnine in namestitev ter potne stroške, pridružil pa se je še vedno nasmejani Matjaž. Sem že moral pomisliti, kako mu je zares ime, saj ga vsi kličemo “Majk”.
Kakorkoli, tekma je bila na sporedu 4. julija, mi pa smo bili med 13. in pa 26.6. na dopustu na Hrvaškem. “Kako bom pa tam treniral za to tekmo?”, sem se takoj po potrditvi udeležbe vprašal. Vsi vemo, kaj voda naredi iz naših nog. Vedno po dopustu sem rabil vsaj teden ali dva, da so nožne mišice dobile nazaj tisti običajni tonus. Pa vendar, na morju sem res pridno treniral. Zjutraj sem običajno tekel, opoldne pa se za eno uro zapeljal še s kolesom po zanimivih makadamskih in drugih stezah v okolici. V zadnjem tednu sem še dvakrat na dan plaval, tako da količinsko se je nabralo precej treninga.
Vseeno pa se sem se ob povratku domov želel prepričati, da je moja pripravljenost na dovolj visokem nivoju. Naslednji dan po vrnitvi sem naredil trening na Šmarni gori. Prvič sem na vrh tekel za ogrevanje, nato pa dvakrat s precej visokim ritmom, vendar nisem pretiraval. Vem, da v kolikor slednja pretečem pod 13-imi minutami, sem dober. Oba sem naredil v 12:55, kar mi je vlilo zaupanja vase.
V četrtek zjutraj sem kot test in aktivacijo načrtoval še trening klancev, in sicer 2 x 6 x 300 m. Tovrstnih treningov naredim veliko in so sredstvo, s katerimi se moja forma dvigne. So pokazatelj, na kateri točki se nahaja moj anaerobni prag, saj mora telo izjemno hitro odvajati odpadne produkte po teh pekočih ponovitvah, pavza pa tudi ni ravno dolga in pa predvsem aktivna, saj se moram vrniti na izhodišče. Tudi slednjega sem opravil “z odliko”, še posebno ob dejstvu, da je bilo to precej zgodaj zjutraj. Elija sem oddal v vrtec, nato pa sem imel točno eno uro časa, preden sem moral v službo v 3Way. Vse se je izšlo in mirno sem čakal nedeljo.
Na pot smo se odpravili v soboto zjutraj. “Iz Bleda štartam ob sedmih, tako da okoli 7:35 Medvode”, je bil jasen Luka. Vstal sem nekoliko prej, odšel še na 35-minutni iztek in pripravil vse potrebno za tekmovalni vikend. Luka in Majk sta bila točna in že smo se vsi skupaj vozili proti Lombardiji v mesto Talamona, iz Medvod oddaljeno okoli 560 kilometrov.
Gobčni kot smo, pot je minila kot bi trenil. Dvakrat smo se ustavili, da smo odtočili in nekaj malega pojedli, okoli 13:30 pa smo že prevzeli kartico za hotelsko sobo. Nastanjeni smo bili v La Brace hotelu, ki je že navzven deloval tipski in popolnoma zlit z okolico.
Sklenili smo, da bomo malo počili, nato pa odšli pogledat začetek proge. Po televiziji se je ravno predvajal Tour, tako da smo zanimivo etapo pogledali do konca, nato pa se z avtom odpeljali 5 minut stran do štarta. Prvi del proge je potekal po mestu, ki je pritisnjeno ob pobočje višjih gora. Ta del je dolg okoli 2 kilometra, premaga pa 260 višinskih metrov. Ni strmo, položno pa tudi ne. Z avtom smo ta del prevozili po vzporedni cesti in parkirali na mestu, kjer se proga odcepi v ožjo stezo.
Načrt je bil, da pretečemo kakšnih 15 minut vzpona, da se spoznamo s podlago in vidimo, kakšen dejansko je prvi del. Mene je pokrajina naravnost očarala. Izjemno lepe hiške z vodnjaki ob poti in pravljična steza, ki je značilna za italijanske hribe. Prava paša za oči. Še dobro, da smo ta del v blagem tempu pretekli dan prej, saj na tekmi za opazovanje teh lepot ni bilo časa.
Po daljšem betonskem odseku smo še kakšno minuto tekli po stezi, nato pa obrnili. Predvsem Luka in Majk sta se spraševala, kdaj sploh pride na vrsto kakšen klanec. Premagati moramo namreč kar 2 kilometra višinske razlike do vrha, del ki smo pretekli pa je bil bolj ali ne zmerne naklonine. Strinjali smo se, da vmes mora biti del, ki je izjemno strm in se konkretno postavi pokonci. Sam sem se tega kar malo bal, njima pa so se cedile sline.
Po vrnitvi v dolino sem hitro spil en Dukat Fit napitek za regeneracijo in polnjenje glikogenskih zalog, za katere sem tako ali tako vedel, da jih bom “skuril do dna”. Skozi mesto je tekla tudi reka, v kateri smo se prijetno osvežili, nato pa odšli v hotel na večerjo. Že čez dan sem stalno nekaj grizljal, pojedel kup energijskih ploščic, za večerjo pa sem poleg slastnega krožnika testenin s paradižnikovo omako in parmezanom, zmazal še dva sladoleda. Moj “tank” je bil sigurno poln in bil sem pripravljen na boj.
Pred spanjem smo si na računalniku ogledali še nekaj zanimivih videov Golden Trail World Series, da je bila motivacija za tekmo še toliko višja. Mislil sem, da bom nekoliko težje zaspal, saj so misli okoli tekme švigale sem in tja. Bila je namreč zelo nenavadna zame, saj je šlo za dvojni vertikal. Na relativno kratki razdalji je bilo potrebno premagati kar 2000 višinskih metrov. Sam se najbolj domače počutim na tekmah med 10 in 15% naklona, ta pa je nekoliko bolj strma, predvsem pa neskončno dolga. Rekord trase je znašal uro in 22 minut, kar pomeni, da je tudi časovno nad mojim "optimalnim dometom". Ni kaj, tekme se spreminjajo v to smer in moral se jih bom privaditi.
Kakorkoli, zaspal sem kot angelček in celo prespal budilko, ki sem si jo nastavil nekoliko prej, da bi v miru pojedel zajtrk. Zaradi tega sem raje pojedel pol porcije in imel v načrtu, da namesto preostanka raje stisnem en konkreten gel v usta pol ure pred štartom. Spodaj sem spil še eno kavo, nato pa smo kaj kmalu zapustili hotelsko sobo, saj je bil štart že ob 9. uri.
Prevzeli smo štartne številke, oddali ruzak z opremo za na vrh, ki so jo tja odpeljali s helikopterjem, nato pa se počasi začeli ogrevati. Kot zanimivost, pri sebi smo morali stalno imeti tudi t.i. astro folijo in pa vetrovko. V primeru, da bi organizator to preverjal, bi tisti, ki tega nima pri sebi, dobil 5-minutni pribitek. Marsikomu se morda zdi to nepotrebna navlaka, vendar v gorah se lahko razmere na hitro obrnejo in iz prijetnih temperatur se lahko v trenutku razbohoti nevihta. Varnost je še vedno na prvem mestu, zato se mi zdi poteza smiselno in jo vsekakor podpiram.
Tokrat sem se ogreval malo časa, saj je bila pred nami zares dolga tekma. Vrh se je videl tudi iz štartne črte, vendar se od tam niti ni zdel tako daleč. Zavedal sem se, da videz seveda vara in po bo vse prej kot kratka.
Na startni črti je bila zbrana močna konkurenca, najbolj znana med njo pa definitivno Michele Boscacci in Damiano Lenzi, vrhunska in profesionalna turna smučarja, večkratna svetovna prvaka, zmagovalca svetovnega pokala ter številnih mednarodnih tekem. Odkrito rečeno te scene ne poznam najbolj, več o tem mi je razložil Luka, ki je bolj vpet v te vode, vsekakor pa sem že prej vedel, da so to zares močni fantje.
Štart je bil bliskovit, saj se je Lenzi izstrelil iz štartne črte. Tesno mu je sledil Luka, nekaj metrov pa smo zaostali jaz, Boscacci in pa še eden izmed močnih italijanskih vertikalistov, Del Pero. Kmalu smo priključili in odločil sem se le slediti skupini.
“Kaj je Bečko, a jih boš na začetku mal raztegnu? Kle ti paše ane?”, me je nekaj minut pred štartom vprašal Majk. “No ja, tekma je ful dolga, tko da pretiravu ne bom, ampak če bo šlo pa prepočas, bom pa šou naprej”, sem bil previden pri napovedih. Dejstvo je, da mi je začetni del zelo ustrezal. Teren je bil povsem po mojem okusu, torej dovolj široka pot z okoli 10-15% naklonom. Tudi sam sem pričakoval, da bom moral morda na čelo, vendar se mi je zdel ritem tako visok, da sem prej razmišljal o tem, da bi spustil skupino naprej, kot pa da bi se postavil na prvo pozicijo.
Na Garmina si sploh nisem upal pogledati, saj se mi je zdelo, da sem s pulzom že precej v rdečem, vendar počutil sem se še popolnoma dobro. Zazrl sem se v noge tekmovalcev, ki so se nekajkrat zamenjali v narekovanju tempa in zgolj sledil njihovim korakom.
Pot je rahlo vijugala med prelepimi hiškami, katerih sedaj nisem mogel ravno opazovati, točno pri oznaki “+500 m”, ki je pomenila, da smo “že” premagali petsto višincev, pa je Lenzi sprožil ključni napad. Ob prehodu s strmega na položnejši odsek je konkretno obrnih noge v hitrejši korak in na tej točki sem vedel, da ne smem slediti pod nikakršnim pogojem, saj je do vrha še izjemno dolga pot. Luka mu je skušal slediti, vendar po okoli 100 metrih odnehal. Na tem mestu ga je ujel Boscacci, ki pri tem ni imel velikih težav in ob priključku k Lenziju tudi prevzel pobudo. Od te točke sem vedel, da gre zares. Tekma se je prelomila.
Kaj pa jaz? Sem kaj zamudil? Ne, sprejel sem odločitev s trezno glavo. Objektivno sem vedel, da nisem kos fantoma oziroma sem si rekel: “Veš kaj, če si pa tolk močan, bo še dost cajta da ju boš ujel.” Namesto divjega lovljenja sem se na okrepčevalnici celo popolnoma ustavil, spil nekaj požirkov vode, preostanek plastenke pa zlil direktno po svoji razgreti glavi in vratu, kar me je prerodilo. Kljub temu, da sem prvič za tekmo oblekel Devold merino majico, ki zelo dobro regulira temperaturo, je bilo zaradi visoke vlage kar peklensko.
Že na samem štartu sem si rekel, da bom tokrat upošteval pravila hidracije in prehrane med tekmo, tako da sem si za hlače poleg obvezne opreme zataknil še dva gela od TopAtleta in sklenil, da bom oba ob pomoči vode tudi poplaknil po grlu. Dovajanje glukoze je na tako dolgi tekmi ključno, saj se glikogen porabi kar hitro. V tem primeru se tekač enostavno “zaleti v zid” in njegove sposobnosti konkretno padejo. Tega si seveda nisem želel.
Po okrepni postaji sem moral sprva ujeti Luka, ki je bil kakšnih 20 metrov pred mano. Voda me je dejansko prerodila in v kombinaciji s prehodom iz razgrete doline v bolj hladen gozd, sem lahko začel normalno dihati in tudi izgubljati manj tekočine, pri čemer sem lahko dal v prestavo višje. Luka sem kmalu ujel in glede na pričakovanje hude strmine tudi sklenil, da se ga zgolj držim in ne poskušam z nikakršnim prehitevanjem. Vem, da je Luka “klasa” na takem terenu, zato sem vodenje prepustil njemu. Tesno nama je sledil še Del Pero, do ostalih tekmovalcev pa se je že ustvarila večja razlika. Luka je s pomočjo palic večino kar prehodil, jaz pa sem tesno za njim ob dobrem počutju “mlinčkal” v tekaškem koraku. Sledila je druga okrepčevalnica, pred katero sem v usta previdno stisnil svoj prvi gel. Najmanj, kar sem si želel je bilo to, da se mi zatakne in si zaradi njega uničim ritem dihanja. Brez težav je šel po grlu, sploh po tem, ko sem čezenj spil še nekaj požirkov vode.
Na okrepčevalnici smo se vsi malo ustavili, narekovanje tempa pa je prevzel Italijan. Luka se mi je zdel že malo načet, zato sem sklenil, da se prilepim na prvega. Odločitev je bila prava, saj je ubral malenkost močnejši tempo, ravno tolikšen, kot sem ga še zmogel držati, Luka pa je odpadel. “OK, sedaj pa samo pametno, ne smeš čez sebe”, sem si rekel in povesil glavo ter osredotočeno sledil. Tako sem nadaljeval nekaj sto višincev, nato pa ga sredi strmega dela raje izpustil, saj sem začutil, da je tempo malo prehud. Kot večkrat poudarjam, v gorskem teku je potrebno hitro sprejemati pomembne odločitve. To ni ravninski tek, pri katerem ti ura kaže tempo, za katerega točno veš, da ga lahko zdržiš recimo pol ure ali pa eno uro. Tukaj gre za poslušanje samega sebe, svojih čutil in posledično sprejeti optimalno odločitev.
Tako sem na okoli 1600 metrih, nekaj manj kot 700 višincev do vrha, ostal sam na progi. Boscacci in Lenzi sta bila okoli 50 sekund pred mano, Del Pero zgolj kakšnih deset korakov, Luka pa kakšnih 30 sekund zadaj. “Nič, v dovolj močnem tempu do vrha, brez popuščanja”, sem se skušal spodbuditi, da ne bi zaspal v coni udobja. Ravno v tistem trenutku pa se je ob prehodu nad gozdno mejo odprl pogled nad dolino, ki je bila globoko pod nami. Pogledal sem levo proti vrhu, nato pa še enkrat desno proti dolini in se šele takrat zavedel, kaj smo že in kaj še moramo premagati. Skoraj ustrašil sem se.
Navijačev je bilo precej, sploh ob rahli poravnavi terena, kjer smo tekli pod obokom. Bilo je še 350 višincev do vrha in noge so počasi začele postajati vse težje. Drugi gel sem si iztisnil v “treh etapah”, s čimer sem želel počasi dvigniti raven sladkorja v krvi malo višje. Seveda je to zgolj ublažitev, vendar zopet ključnega pomena. Sledil je še pravi hribovski del, kjer je pot potekala po strmem pobočju med malo večjimi skalami. Tekaški korak je bil tam skoraj nemogoč, zato sem tudi sam prešel v hitro hojo.
Bal sem se krčev, vendar sem imel tokrat srečo, da sem očitno intenzivnost primerno doziral, da do tega ni prišlo. Seveda sem si želel ujeti Italijana, ki ni bil daleč pred menoj, poleg tega tudi upal na morebitno njegovo krizo, vendar sem videl, da ne popušča. Luka je bil dobro minuto za mano, tako da sem vedel, da me kljub “njegovemu” terenu do vrha ne bo več ujel, Italijan pa, kot sem že dejal, tudi ni popuščal, zato sem se okoli 5 minut pred vrhom sprijaznil s 4. mestom.
Čakal me je še tek po prečki, na kateri sem moral ostati zbran, v samem zaključku pa sem imel možnost ozreti se tudi malo naokoli po prelepih vrhovih naokoli. Ciljno črto sem prečkal v 1:20:32, dve minuti in pol za zmagovalcem Michelejem Boscaccijem. Z Lenzijem sta imela konkreten boj, saj je slednji zaostal zgolj 19 sekund. Kot zanimivost, prvih 5 nas je teklo bolje od prejšnjega rekorda, kar pomeni, da je bila konkurenca zares močna.
Po prečkanju ciljne črte sem bil izjemno zadovoljen. Seveda sem pikolovski kar se tiče športa, tokrat pa res nimam kaj dodati. Pred mano se je uvrstila zgolj smetana sveta turnega smučanja in vertikala, sam pa vem, da nisem te vrste gorski tekač, zato bi bilo pohlepno razmišljati o čem več.
Hitro sem poklical Jasmino, saj sem telefon skupaj s svojim novim GoPro Hero 9 spakiral na vrh ravno s tem namenom. Seveda je bila zelo vesela, da mi je šlo, že pred tem pa mi je poslala sliko, kako skupaj z Elijo spremljata dogajanje na Instagram profilu K2 Valtellina in Sport di Montagna. Bila je bolj na tekočem kot jaz.
Na vrhu smo se še malo razgledali, nato pa krenili proti dolini. Ravno pri oboku, ki sem ga omenil prej, je bila na voljo še prava pojedina in kasneje podelitev, nato pa smo odšli še nižje do organiziranega prevoza. Vmes je iz jutranje "šajbe" začelo še deževati, kar je pokazatelj, kako hitro se razmere lahko obrnejo, vendar zaradi višjih temperatur je bilo to prej prijetno kot kaj drugega.
Na koncu avtobusov niti nismo počakali, saj smo se vrinili k prijaznemu domačinu iz Morbegna, ki nas je nato zapeljal čisto do avta. Čeprav v zameno seveda ni želel ničesar, smo mu dali ene piškote ter pecivo, saj je zaradi nas naredil malo večji ovinek do doma. Kot zanimivost, že vsaj 15x je tekel Trofeo Vanoni, močno štafetno tekmo v Morbegnu, na kateri sem lani dosegel tudi svojo prvo mednarodno zmago. Med vožnjo s prelaza smo tudi nekajkrat prečkali traso in lepo je bilo obujati ubistvu še precej sveže spomine.
Glede na to, da smo se dodobra najedli že na gori, smo se odločili, da se sprva kakšno uro vozimo, v kraju Lecco, tik pred avtocesto in na začetku Lago di Como, pa se ustavimo na kakšni pravi italijanski pici. Ne vem, ali zaradi volčje lakote ali česa drugega, ni je bilo v petih minutah. Vsak je zmazal svojo, Majk pa naju je z Lukom počastil še s kepico sladoleda. Pot nazaj je zaradi malo gneče in pa močnega dežja trajala nekoliko dlje, vseeno pa dobre volje ni manjkalo.
Za mano je tako uspešen tekmovalni vikend in z obilo pozitivnih občutkov se veselim tekme svetovnega pokala, Grossglockner Berglauf, ki bo na sporedu že ta vikend. Tokrat se bomo v vasico Heiligenblut odpravili vsi trije, zato se vikenda v Avstriji toliko bolj veselim. Držite pesti!
