Search

TIMOTEJEV B(r)LOG #6 - Balkanski prvak v gorskem teku!

Pogledam nazaj in vidim, da daleč za mano ni nikogar. Bil sem sredi vertikale v drugem, zadnjem krogu. “Le vzdržuj visok ritem, dovolj prednosti je”, sem skušal pomiriti, ko mi je srce razbijalo s 190 udarci na minuto, mimogrede pa sem se zvito pomaknil na skrajni rob poti, ki je zavila malce v levo, da me tekmovalec sploh ne bi več opazil in tako izgubil vso voljo. “Eh ta je predaleč, sploh se ga ne bom več trudil ujeti”, sem želel, da si misli sam pri sebi. “Dobrih pet minut grizenja strmine in spust “na glavo” pa bom postal balkanski prvak v gorskem teku”, sem si že vizualiziral svoj prihod v cilj, obenem pa vedel, da lahko gre še marsikaj narobe, zato moram biti zbran do zadnjega metra proge, še posebno na tako vratolomnem spustu, kot me je čakal. Občutek, ko veš, da te čaka zmagoslavje, je izjemen, še posebno na takšnem rangu tekmovanja. To ni vaška tekma, niti državno prvenstvo, to je prvenstvo celotnega Balkanskega polotoka! S širokim nasmehom in dvignjenimi rokami, stisnjenimi v pest sem pritekel v cilj ter se veselil naslova, ki si ga še pred nekaj leti ne bi upal niti sanjati.


Na poti do naslova balkanskega prvaka v gorskem teku. (Foto: Alex Ionut Husariu)

Balkansko prvenstvo je definitivno tekmovanje na visokem nivoju. Seveda ni primerljivo z evropskim, katerega se udeležijo velesile kot Italija, Francija in Velika Britanija, vendar je vseeno zastopano z močnimi državami, v prvi vrsti Turki, kateri so tudi v evropskem merilu navadno zelo visoko. V svojih vrstah velikokrat pripeljejo izjemne tekmovalce, tudi že evropske prvake in nekatere uvrščene med “Top 3” na svetovnih prvenstvih.


Vsekakor pa smo kot Balkanci dobrodošli tudi mi, Slovenci. Letos je bila organizacija znova dodeljena mestu Campulung Moldovenesc v osrčju Karpatov v Romuniji. To prizorišče je tekmovalce gostilo že pred dvema letoma. Razmere so kaotične tudi v tem segmentu in še posebno po odpovedi evropskega praktično do zadnjega ni bilo moč vedeti, ali prvenstvo sploh bo izvedeno. Nismo vedeli niti za kakšen tip tekme gre. Sam sem si želel tekme “gor”, saj so mi ljubše, po drugi strani pa sem že nekaj lepih rezultatov dosegel na tekmah “gor-dol”, torej tiste, ki vključujejo še spuste v dolino.


Mesto Campulung Moldovenesc.


Ekipa za odhod in nastop je bila kljub temu pripravljena ter motivirana, še posebno po pozitivnih informacijah, ki smo jih dobili malo pred odhodom. Pred samo vožnjo je bilo potrebno vsakemu izmed nas priložiti še negativni PCR test, da smo lahko vstopili v druge države. Bolje, da ne napišem, koliko denarja smo zapravili, da smo na papirju dobili potrdilo, da smo zdravi. Kot da sami že prej nismo tega vedeli. Neumnost, vendar danes žal nujno potrebna, da človek lahko sploh kam gre.


Prvenstvo je bilo načrtovano za soboto, 15. maja, zato smo se na 1100 kilometrov dolgo pot odpravili že v četrtek, da bi si lahko v petek ogledali progo in se spočili od dolge vožnje. V sredo zvečer sem tako po treningu s “PRIPRAVE tekači” iz Domžal skočil direktno v Kamnik po kombi, drugega pa je prevzel Matic. Ko sem prišel domov sem vanj zmetal že kar vso prtljago, da bo zjutraj čim manj dela. Zjutraj mi je budilka zvonila že ob 4:45, saj sem šel ob 5:00 še na en iztek pred dolgo vožnjo, ob 6:00 pa sem štartal od doma.


"Pa pejmo."

V Slovenski Bistrici se je na “krov” kot zadnji vkrcal še Klemen, tako da je bila ekipa zapolnjena v celoti. Kot sem že omenil, čakalo nas je 1100 kilometrov do prizorišča, “stric Google” pa je rekel, da bomo to prevozili v dobrih 13-ih urah. “Eh, pa kaj to naklada, sej če se 140 pelješ pa parkrat ustaviš vmes, to še 10 ur ni”, sem živel v napačnem prepričanju. Pot se je izkazala za izjemno dolgo. Do Budimpešte je minilo kot bi trenil, ndadaljevanje neskončne madžarske ravnine pa smo po najdaljši liniji prečkali izjemno hitro.


Postanek na Madžarskem.


Gneče ni bilo, “zapletli” se nismo nikoli, s postanki nismo pretiravali in okoli 13:30 smo bili že na meji z Romunijo. Tam pa se je dogodivščina šele dobro začela. Google je kazal še dobrih 300 kilometrov, kar ni nič v primerjavi s tistim, kar je bilo že za nami, vendar z namenom je v Ljubljani pred AZS, ko sem nastavil navigacijo, pokazalo tistih 13 ur.


Prvič na romunskih tleh.

Sprva so nas zadržali na meji, nato pa nas je ustavila cesta, ki je bila izjemno slaba, luknjasta, neudobna in ovinkasta. Okoli petkrat smo se vzpeli in spustili nazaj v dolino po serpentinah, medtem pa večkrat vozili tudi za kakšnim težkim “šleparjem”. Kilometri so tekli zelo počasi, vendar ob kakšnih povedanih štorijah in prigodah izpred več let, je vseeno šlo kar hitro. Nekajkrat smo naredili še krajši postanek, pred sam hotel, kjer smo imeli rezervirano nastanitev pa smo prispeli ob 23:15 po romunskem času, kar je 22:15 po našem, srednjeevropskem. Sam sem bil na poti od 6:00, kar je pomenilo debelih 16 ur!


V sobi sem bil z Miranom, s katerim sva že stalna “partnerja” na tovrsnih tekmah in po namestitvi sva v udobni postelji v trenutku zaspala. Hotel je bil nasploh zelo moderen, za romunske razmere pravi prestiž, zato se na tem mestu nimamo kaj pritoževati, poleg tega pa smo bili tekmovalci edini gostje in zaradi tega imeli popoln mir.


Nad ponudbo se res nismo mogli pritoževati.

Za naslednji dan je bil po zajtrku načrtovan ogled proge. Klemnu je uspelo izbrskati traso, sam pa sem prenesel gpx datoteko, da smo si jo lahko naložili na svoje ure, ki so nas nato vodile po njej. V resnici je pred nami, kot smo kasneje ugotovili, progo ravno označeval traser, zato ni bilo nobenih težav z orientacijo. Od hotela do štarta smo kar tekli, saj ni bilo daleč, poleg tega pa smo se pred vzponom še dobro ogreli. Prvi del je bila kombinacija ravnine z blagim vzponom, kateremu se je naklonina začela počasi povečevati. Po dobrih 500 metrih smo se tako dvignili na nekakšen travnik nad mesto, od koder se je odprl lep razgled. Campulung Moldovenesc je ubistvu ogromen kraj, ob glavni cesti razpotegnjen okoli 7 kilometrov. No, mi za te razglede naslednji dan ne bomo imeli časa, zato sem se malo ustavili in se pogledali, kam pelje trasa naprej. “Tole pa bo”, sem si rekel sam pri sebi, ko sem zazrl v strmino pred sabo. Po kratkem in strmem vzponu je sledila prečka v levo, ki je po kakšnih 100 metrih zavila za 90 stopinj v desno, direktno v strmino, pravzaprav steno.


Kratek vzpon pred prečko na travniku.

Na vrsti je bil vzpon po pravi vertikali. V naslednjih 800 metrih smo morali namreč premagati kar 370 m višinske razlike, pot pa je potekala naravnost navzgor po vlaki in le malenkost zavila v levo, ob tem pa je bila podlaga zardi vlage tudi malenkost drseča. Tokrat sem si sapo blažil z ustavljanjem in snemanjem trase, zavedal pa sem se, da bo na tekmi tukaj šlo na nož. Zatem je sledil lep del po grebenu, kjer se je ritem stalno malo menjal, pred samim vrhom pa je sledil še zadnja strmina, ki pa ni bila dolga.


Po grebenu do zadnje krajše strmine pred vrhom.

“Samo da ne bo spust tako strm”, sem upal in molil, vendar nič ni bilo uslišano. Bilo je izjemno strmo, saj je zopet pot vodila skoraj naravnost navzdol, brez nekih večjih ovinkov, vsaj v prvem delu ne. Strmino je pred zaključkom razbremenila prečka, na kateri smo naredili še nekaj dodatnih višincev, zatem pa le še levo, dobrih 500 m do cilja na trgu sredi mesta.


Gašper je bil "žrtev" za še eno sliko na spustu za prikaz strmine.

Vsem je bilo jasno, da v dneh po tekmi komaj hodili, saj bo tekma zahtevala ogromno zaviranja na spustih. Razlika je, če spust dopušča, da “vržeš” noge pod sebe in jih spočiješ, tukaj pa je bilo tako strmo, da kakšnega ovinka sploh ne bi mogel odviti ali pa bi preprosto klecnil, če bi spustil preveč. “Eh, za vse bo isto, tako kot vedno”, se tolažim v takšnih primerih. Verjetno res ni bilo tekmovalca ali pa tekmovalke, ki pa takšni tekmi ne bi čutil posledic.

Profil in GPS sled proge.


Ob izteku do hotela sem naredil še štiri kratka, 30-sekundna pospeševanja, da se je moj organizem izdatno aktiviral, medtem ko sem utrip dodobra dvignil že med vzpenjanjem. Počutil sem se lahkotno, kot peresce, ki jadra z vetrom, kar je bil dober obet. Pod tuš in na kosilo, nato pa na hitro malo v horizontalo, saj je bila popoldan na sporedu otvoritev tekmovanja. Vse to imam sedaj počasi že malo v krvi. Človek vedno pred večjimi tekmovanji dobi občutek, da se bo po kosilu lahko spočil v hotelu, vendar v resnici ni ravno tako. Mnogo je nekih obveznosti, zato je tudi dobro, da ima vsaka ekipa zraven vodjo, ki poskrbi za vse tehnične informacije glede same izvedbe tekmovanja. Vseeno smo na uradni ceremoniji vselej prisotni tudi tekmovalci. Reprezentance se predstavijo pred mestom, organizatorji imajo različne govore, domačini pa nam navadno pripravijo zabaven program, skozi katerega spoznamo kulturo države, kraja ali kaj podobnega. Prav je, da tekmovanje ni zgolj resna tekma, temveč tudi kaj več. Sam imam zelo rad takšne vsebine, nenazadnje sem izbral tudi geografijo na maturi. Nasploh rad potujem naokoli in spoznavam nove kraje, kljub temu pa na tekmah to vseeno ni v prvi vrsti. Glavna je seveda tekma in osredotočiti se je potrebno nanjo.



Otvoritvena slovesnost.


Pred večerjo sem bil deležen še hitre aktivacijske masaže, ki mi je zelo dobro dela, ob večerji pa je sledil še krajši sestanek. Delili smo si nekaj taktičnih nasvetov in čas je bil za umiritev misli. Včasih sem res s težavo zaspal, saj mi je utrip ob misli na tekmo takoj poskočil za vsaj 20 udarcev. Sedaj te treme nimam več in zaspim brez težav. Dokončal sem urejanje vloga s poti in ogleda proge, kasneje pa sva si z Miranom na YouTube-u ogledala še nekaj zanimivih in krajši filmov iz prejšnjih prvenstev, nato pa kmalu zaspala. No… “Miran, kaj če grem raje zapret okno”, sem kaj kmalu predlagal, saj so imeli psi v mestu svoj orkester, nato pa sva zares utonila v globok spanec.


Prijetna aktivacijska masaža.

Budilka na Garminu mi je zvonila ob 5:45, saj sem si želel malo prej zajtrkovati. Sedaj pa res že veste, kaj je bilo na meniju, ne? Vsi skupaj smo se dobili v hotelski jedilnici ob 7:00, kjer so svoje “tanke” napolnili še ostali, sam pa sem spil dve kavi, da je telo dobilo neobičajno dozo kofeina. Soglasno smo se dogovorili za odhod ob 9:00, saj je bil štart ob 10. uri.


“Pa pejmo”, sem s spakiranimi stvarmi rekel v kamero, saj sem seveda snemal svoj VLOG. Morda je videti neprofesionalno z moje strani, da se na dan tekmovanja ukvarjam še s temi stvarmi, vendar sem zaradi tega dejansko dodatno sprostim. Že res, da mora imeti športnik fokus na svojem nastopu, vendar ga lahko pretirana misel na to pretirano bremeni. Nenazadnje, kot pravim vedno, tekmovanje je zgolj pika na i celotnemu treningu. Tam se pokaže, koliko truda je nekdo pred tem vložil v svoje delo, sam pa sem pri slednjem zelo resen in strikten.


Ko sem parkiral kombi, sem hitro odšel malo naokoli pogledat, kako je organiziran sam štart, kje moram biti v prijavnici ipd., nato pa skočil nazaj in čakal, da “odbije ura” za ogrevanje. Tokrat je slednje potekalo malo drugače. V kombiju smo našli žogo in Gašper je dobil idejo, da si jo malo podajamo in žongliramo. Zopet, izpadlo je skrajno neresno, vendar ob tem smo se zabavali in sprostili, nenazadnje pa bolje ogreli, kot če bi le tekli naokoli. Kaj kmalu mi je postalo tako toplo, da sem slekel trenirko, naredil atletsko abecedo, malo potekel in začel s pospeševanji, da se mi je utrip dodobra dvignil in pripravil na najvišje obrate.



Čakamo še na poziv v nogometno reprezentanco.

Ura za štart je bila hitro naokoli in zglasiti smo se morali okoli štartne črte, kjer so nam poimensko klicali in odkljukali našo prisotnost. “Srečno vsem”, so bile zadnje besede, ki sem jih izrekel preden je počila pištola. Pričakoval sem eksploziven štart, vendar ga na moje začudenje ni bilo, ali pa sem z laktatnimi treningi v zadnjem obdobju toliko dvignil nivo, da mi tovrsten štart ne predstavlja več težav. Po 200 metrih sem se znašel celo na čelu kolone, nato pa sem narekovanje tempa v klanec prepustil drugim. Mimo mene so tako švignili vsi Turki, od katerih sem pričakoval izstrelitev iz štartne črte, ter domačini, Romuni. Sledil je tisti kratek strm vzpon pred prečko po travniku, kateri se je na ogledu zdel kot plezalni, tokrat pa sem ga pretekel z lahkotnim korakom. Na ravninski prečki sem znova pričakoval pospešek, ki ga ni bilo, zato sem v akcijo stopil sam.


Nekaj minut po štartu. (Foto: Alex Ionut Husariu)


“Kritične minute so za mano, sedaj pa na nož”, sem si rekel pri sebi in dodal na plin. S poslušanjem dihanja sem čutil, kako se je kolona v trenutku raztegnila v eno linijo, tekmovalci pa so začeli odpadati. V strmino sem vstopil brezkompromisno in tempo le še stopnjeval. Želel sem si, da sicer kdo stopi predme in mi pomaga pri narekovanju tempa, vendar se to ni zgodilo. Odločil sem se, da ne bo pogledoval nazaj, temveč misli usmeril v podlago pred mano in iskal čim bolj optimalno stopinjo. Teren se je z vetrom čez noč dodobra osušil in ni predstavljal nobenih težav, poleg tega pa sem imel obute Cotopaxi Torrent, ki imajo odličen oprijem. S tega vidika me ni prav nič skrbelo.


“Dajmo Timotej, super, bravo”, me je na progi vzpodbujal Robert, ki je bil poleg Edvina Kosovelja sestavljal našo vodstvo na tekmovanju. Njemu sem pred štartom zaupal tudi svoj GoPro, da bi malo posnel dogajanje. “Aha, takole se prižge in začne snemat, a pa lahko zraven še glasno navijam, te ne bo nič motilo?”, me je vprašal, ko sva imela “učno uro” uporabe kamere pred štartom. “Valda, čim bolj naglas.”


V vodstvu na sredi strmine v prvem krogu.


“Eden je takoj za tabo, potem pa nimata 20 metrov nobenega”, je potrdil moje predvidevanje, ko sem slišal enega izmed Turkov sopihati takoj za mojo “tazadnjo”. Glede na glasno dihanje in pokašljevanje sem vedel, da je na robu moči, vendar tudi sam si nisem želel čez tisto mejo zmožnosti, nad katero bi prevladala utrujenost, zato sem se odločil zgolj za vzdrževanje zastavljenega tempa.


Kaj kmalu sva prigrizla do vrha najhujše strmine, zatem pa je sledil razgiban teren, kjer so se menjali vzpon, ravnina in tudi kakšen krajši spust. Tukaj je Turek prišel “vštric” in pričakoval sem, da bo sedaj on prevzel pobudo, vendar sem kmalu videl, da je bilo to dejanje zgolj odraz nemoči. Utrujen tekmovalec skuša ponavadi večkrat taktično na takšen način sporočiti tistemu spredaj, da ima dovolj moči, s čimer si želi, da bi si slednji mislil, da ga z višjim tempom ne bo mogel streti, vendar sam sem že “namazan s kakšno žaubo”, da vem, da je to zgolj sporočilo v smislu “joj, utrujen sem, daj mi prizanesi”. “E, pa ti ne bom”, sem si mislil sam pri sebi in v zadnji strmini pred vrhom dolil malo olja na ogenj ter se vrgel v dolino.


Na blagem vzponu sredi spusta v prvem krogu. (Foto: Alex Ionut Husariu)


Pričakoval sem tudi, da se bo Turek spustil “na glavo” in v to prisilil še mene, vendar so njegovi glasni koraki postajali vse tišji. “Ne, nazaj ne boš pogledal”, sem se znova opomnil in nadaljeval z zmernim spuščanjem, saj sem vedel, da mišic na nogah ne smem preveč načeti, saj me čaka še en krog. navzdol je minilo bistveno hitreje kot navzgor, med vmesnim vzponom pa sem že začutil nelagodje v mečih. “OK, vodim, prednost je, lahko si privoščim, da malo spustim tempo”, sem se v trenutku odločil in z nekaj rezerve vstopil v nov krog.


27:38 je pokazala ura, ko sem p