Pogledam nazaj in vidim, da daleč za mano ni nikogar. Bil sem sredi vertikale v drugem, zadnjem krogu. “Le vzdržuj visok ritem, dovolj prednosti je”, sem skušal pomiriti, ko mi je srce razbijalo s 190 udarci na minuto, mimogrede pa sem se zvito pomaknil na skrajni rob poti, ki je zavila malce v levo, da me tekmovalec sploh ne bi več opazil in tako izgubil vso voljo. “Eh ta je predaleč, sploh se ga ne bom več trudil ujeti”, sem želel, da si misli sam pri sebi. “Dobrih pet minut grizenja strmine in spust “na glavo” pa bom postal balkanski prvak v gorskem teku”, sem si že vizualiziral svoj prihod v cilj, obenem pa vedel, da lahko gre še marsikaj narobe, zato moram biti zbran do zadnjega metra proge, še posebno na tako vratolomnem spustu, kot me je čakal. Občutek, ko veš, da te čaka zmagoslavje, je izjemen, še posebno na takšnem rangu tekmovanja. To ni vaška tekma, niti državno prvenstvo, to je prvenstvo celotnega Balkanskega polotoka! S širokim nasmehom in dvignjenimi rokami, stisnjenimi v pest sem pritekel v cilj ter se veselil naslova, ki si ga še pred nekaj leti ne bi upal niti sanjati.
Balkansko prvenstvo je definitivno tekmovanje na visokem nivoju. Seveda ni primerljivo z evropskim, katerega se udeležijo velesile kot Italija, Francija in Velika Britanija, vendar je vseeno zastopano z močnimi državami, v prvi vrsti Turki, kateri so tudi v evropskem merilu navadno zelo visoko. V svojih vrstah velikokrat pripeljejo izjemne tekmovalce, tudi že evropske prvake in nekatere uvrščene med “Top 3” na svetovnih prvenstvih.
Vsekakor pa smo kot Balkanci dobrodošli tudi mi, Slovenci. Letos je bila organizacija znova dodeljena mestu Campulung Moldovenesc v osrčju Karpatov v Romuniji. To prizorišče je tekmovalce gostilo že pred dvema letoma. Razmere so kaotične tudi v tem segmentu in še posebno po odpovedi evropskega praktično do zadnjega ni bilo moč vedeti, ali prvenstvo sploh bo izvedeno. Nismo vedeli niti za kakšen tip tekme gre. Sam sem si želel tekme “gor”, saj so mi ljubše, po drugi strani pa sem že nekaj lepih rezultatov dosegel na tekmah “gor-dol”, torej tiste, ki vključujejo še spuste v dolino.
Mesto Campulung Moldovenesc.
Ekipa za odhod in nastop je bila kljub temu pripravljena ter motivirana, še posebno po pozitivnih informacijah, ki smo jih dobili malo pred odhodom. Pred samo vožnjo je bilo potrebno vsakemu izmed nas priložiti še negativni PCR test, da smo lahko vstopili v druge države. Bolje, da ne napišem, koliko denarja smo zapravili, da smo na papirju dobili potrdilo, da smo zdravi. Kot da sami že prej nismo tega vedeli. Neumnost, vendar danes žal nujno potrebna, da človek lahko sploh kam gre.
Prvenstvo je bilo načrtovano za soboto, 15. maja, zato smo se na 1100 kilometrov dolgo pot odpravili že v četrtek, da bi si lahko v petek ogledali progo in se spočili od dolge vožnje. V sredo zvečer sem tako po treningu s “PRIPRAVE tekači” iz Domžal skočil direktno v Kamnik po kombi, drugega pa je prevzel Matic. Ko sem prišel domov sem vanj zmetal že kar vso prtljago, da bo zjutraj čim manj dela. Zjutraj mi je budilka zvonila že ob 4:45, saj sem šel ob 5:00 še na en iztek pred dolgo vožnjo, ob 6:00 pa sem štartal od doma.
V Slovenski Bistrici se je na “krov” kot zadnji vkrcal še Klemen, tako da je bila ekipa zapolnjena v celoti. Kot sem že omenil, čakalo nas je 1100 kilometrov do prizorišča, “stric Google” pa je rekel, da bomo to prevozili v dobrih 13-ih urah. “Eh, pa kaj to naklada, sej če se 140 pelješ pa parkrat ustaviš vmes, to še 10 ur ni”, sem živel v napačnem prepričanju. Pot se je izkazala za izjemno dolgo. Do Budimpešte je minilo kot bi trenil, ndadaljevanje neskončne madžarske ravnine pa smo po najdaljši liniji prečkali izjemno hitro.
Postanek na Madžarskem.
Gneče ni bilo, “zapletli” se nismo nikoli, s postanki nismo pretiravali in okoli 13:30 smo bili že na meji z Romunijo. Tam pa se je dogodivščina šele dobro začela. Google je kazal še dobrih 300 kilometrov, kar ni nič v primerjavi s tistim, kar je bilo že za nami, vendar z namenom je v Ljubljani pred AZS, ko sem nastavil navigacijo, pokazalo tistih 13 ur.
Sprva so nas zadržali na meji, nato pa nas je ustavila cesta, ki je bila izjemno slaba, luknjasta, neudobna in ovinkasta. Okoli petkrat smo se vzpeli in spustili nazaj v dolino po serpentinah, medtem pa večkrat vozili tudi za kakšnim težkim “šleparjem”. Kilometri so tekli zelo počasi, vendar ob kakšnih povedanih štorijah in prigodah izpred več let, je vseeno šlo kar hitro. Nekajkrat smo naredili še krajši postanek, pred sam hotel, kjer smo imeli rezervirano nastanitev pa smo prispeli ob 23:15 po romunskem času, kar je 22:15 po našem, srednjeevropskem. Sam sem bil na poti od 6:00, kar je pomenilo debelih 16 ur!
V sobi sem bil z Miranom, s katerim sva že stalna “partnerja” na tovrsnih tekmah in po namestitvi sva v udobni postelji v trenutku zaspala. Hotel je bil nasploh zelo moderen, za romunske razmere pravi prestiž, zato se na tem mestu nimamo kaj pritoževati, poleg tega pa smo bili tekmovalci edini gostje in zaradi tega imeli popoln mir.
Za naslednji dan je bil po zajtrku načrtovan ogled proge. Klemnu je uspelo izbrskati traso, sam pa sem prenesel gpx datoteko, da smo si jo lahko naložili na svoje ure, ki so nas nato vodile po njej. V resnici je pred nami, kot smo kasneje ugotovili, progo ravno označeval traser, zato ni bilo nobenih težav z orientacijo. Od hotela do štarta smo kar tekli, saj ni bilo daleč, poleg tega pa smo se pred vzponom še dobro ogreli. Prvi del je bila kombinacija ravnine z blagim vzponom, kateremu se je naklonina začela počasi povečevati. Po dobrih 500 metrih smo se tako dvignili na nekakšen travnik nad mesto, od koder se je odprl lep razgled. Campulung Moldovenesc je ubistvu ogromen kraj, ob glavni cesti razpotegnjen okoli 7 kilometrov. No, mi za te razglede naslednji dan ne bomo imeli časa, zato sem se malo ustavili in se pogledali, kam pelje trasa naprej. “Tole pa bo”, sem si rekel sam pri sebi, ko sem zazrl v strmino pred sabo. Po kratkem in strmem vzponu je sledila prečka v levo, ki je po kakšnih 100 metrih zavila za 90 stopinj v desno, direktno v strmino, pravzaprav steno.
Na vrsti je bil vzpon po pravi vertikali. V naslednjih 800 metrih smo morali namreč premagati kar 370 m višinske razlike, pot pa je potekala naravnost navzgor po vlaki in le malenkost zavila v levo, ob tem pa je bila podlaga zardi vlage tudi malenkost drseča. Tokrat sem si sapo blažil z ustavljanjem in snemanjem trase, zavedal pa sem se, da bo na tekmi tukaj šlo na nož. Zatem je sledil lep del po grebenu, kjer se je ritem stalno malo menjal, pred samim vrhom pa je sledil še zadnja strmina, ki pa ni bila dolga.
“Samo da ne bo spust tako strm”, sem upal in molil, vendar nič ni bilo uslišano. Bilo je izjemno strmo, saj je zopet pot vodila skoraj naravnost navzdol, brez nekih večjih ovinkov, vsaj v prvem delu ne. Strmino je pred zaključkom razbremenila prečka, na kateri smo naredili še nekaj dodatnih višincev, zatem pa le še levo, dobrih 500 m do cilja na trgu sredi mesta.
Vsem je bilo jasno, da v dneh po tekmi komaj hodili, saj bo tekma zahtevala ogromno zaviranja na spustih. Razlika je, če spust dopušča, da “vržeš” noge pod sebe in jih spočiješ, tukaj pa je bilo tako strmo, da kakšnega ovinka sploh ne bi mogel odviti ali pa bi preprosto klecnil, če bi spustil preveč. “Eh, za vse bo isto, tako kot vedno”, se tolažim v takšnih primerih. Verjetno res ni bilo tekmovalca ali pa tekmovalke, ki pa takšni tekmi ne bi čutil posledic.
Ob izteku do hotela sem naredil še štiri kratka, 30-sekundna pospeševanja, da se je moj organizem izdatno aktiviral, medtem ko sem utrip dodobra dvignil že med vzpenjanjem. Počutil sem se lahkotno, kot peresce, ki jadra z vetrom, kar je bil dober obet. Pod tuš in na kosilo, nato pa na hitro malo v horizontalo, saj je bila popoldan na sporedu otvoritev tekmovanja. Vse to imam sedaj počasi že malo v krvi. Človek vedno pred večjimi tekmovanji dobi občutek, da se bo po kosilu lahko spočil v hotelu, vendar v resnici ni ravno tako. Mnogo je nekih obveznosti, zato je tudi dobro, da ima vsaka ekipa zraven vodjo, ki poskrbi za vse tehnične informacije glede same izvedbe tekmovanja. Vseeno smo na uradni ceremoniji vselej prisotni tudi tekmovalci. Reprezentance se predstavijo pred mestom, organizatorji imajo različne govore, domačini pa nam navadno pripravijo zabaven program, skozi katerega spoznamo kulturo države, kraja ali kaj podobnega. Prav je, da tekmovanje ni zgolj resna tekma, temveč tudi kaj več. Sam imam zelo rad takšne vsebine, nenazadnje sem izbral tudi geografijo na maturi. Nasploh rad potujem naokoli in spoznavam nove kraje, kljub temu pa na tekmah to vseeno ni v prvi vrsti. Glavna je seveda tekma in osredotočiti se je potrebno nanjo.
Otvoritvena slovesnost.
Pred večerjo sem bil deležen še hitre aktivacijske masaže, ki mi je zelo dobro dela, ob večerji pa je sledil še krajši sestanek. Delili smo si nekaj taktičnih nasvetov in čas je bil za umiritev misli. Včasih sem res s težavo zaspal, saj mi je utrip ob misli na tekmo takoj poskočil za vsaj 20 udarcev. Sedaj te treme nimam več in zaspim brez težav. Dokončal sem urejanje vloga s poti in ogleda proge, kasneje pa sva si z Miranom na YouTube-u ogledala še nekaj zanimivih in krajši filmov iz prejšnjih prvenstev, nato pa kmalu zaspala. No… “Miran, kaj če grem raje zapret okno”, sem kaj kmalu predlagal, saj so imeli psi v mestu svoj orkester, nato pa sva zares utonila v globok spanec.
Budilka na Garminu mi je zvonila ob 5:45, saj sem si želel malo prej zajtrkovati. Sedaj pa res že veste, kaj je bilo na meniju, ne? Vsi skupaj smo se dobili v hotelski jedilnici ob 7:00, kjer so svoje “tanke” napolnili še ostali, sam pa sem spil dve kavi, da je telo dobilo neobičajno dozo kofeina. Soglasno smo se dogovorili za odhod ob 9:00, saj je bil štart ob 10. uri.
“Pa pejmo”, sem s spakiranimi stvarmi rekel v kamero, saj sem seveda snemal svoj VLOG. Morda je videti neprofesionalno z moje strani, da se na dan tekmovanja ukvarjam še s temi stvarmi, vendar sem zaradi tega dejansko dodatno sprostim. Že res, da mora imeti športnik fokus na svojem nastopu, vendar ga lahko pretirana misel na to pretirano bremeni. Nenazadnje, kot pravim vedno, tekmovanje je zgolj pika na i celotnemu treningu. Tam se pokaže, koliko truda je nekdo pred tem vložil v svoje delo, sam pa sem pri slednjem zelo resen in strikten.
Ko sem parkiral kombi, sem hitro odšel malo naokoli pogledat, kako je organiziran sam štart, kje moram biti v prijavnici ipd., nato pa skočil nazaj in čakal, da “odbije ura” za ogrevanje. Tokrat je slednje potekalo malo drugače. V kombiju smo našli žogo in Gašper je dobil idejo, da si jo malo podajamo in žongliramo. Zopet, izpadlo je skrajno neresno, vendar ob tem smo se zabavali in sprostili, nenazadnje pa bolje ogreli, kot če bi le tekli naokoli. Kaj kmalu mi je postalo tako toplo, da sem slekel trenirko, naredil atletsko abecedo, malo potekel in začel s pospeševanji, da se mi je utrip dodobra dvignil in pripravil na najvišje obrate.
Ura za štart je bila hitro naokoli in zglasiti smo se morali okoli štartne črte, kjer so nam poimensko klicali in odkljukali našo prisotnost. “Srečno vsem”, so bile zadnje besede, ki sem jih izrekel preden je počila pištola. Pričakoval sem eksploziven štart, vendar ga na moje začudenje ni bilo, ali pa sem z laktatnimi treningi v zadnjem obdobju toliko dvignil nivo, da mi tovrsten štart ne predstavlja več težav. Po 200 metrih sem se znašel celo na čelu kolone, nato pa sem narekovanje tempa v klanec prepustil drugim. Mimo mene so tako švignili vsi Turki, od katerih sem pričakoval izstrelitev iz štartne črte, ter domačini, Romuni. Sledil je tisti kratek strm vzpon pred prečko po travniku, kateri se je na ogledu zdel kot plezalni, tokrat pa sem ga pretekel z lahkotnim korakom. Na ravninski prečki sem znova pričakoval pospešek, ki ga ni bilo, zato sem v akcijo stopil sam.
Nekaj minut po štartu. (Foto: Alex Ionut Husariu)
“Kritične minute so za mano, sedaj pa na nož”, sem si rekel pri sebi in dodal na plin. S poslušanjem dihanja sem čutil, kako se je kolona v trenutku raztegnila v eno linijo, tekmovalci pa so začeli odpadati. V strmino sem vstopil brezkompromisno in tempo le še stopnjeval. Želel sem si, da sicer kdo stopi predme in mi pomaga pri narekovanju tempa, vendar se to ni zgodilo. Odločil sem se, da ne bo pogledoval nazaj, temveč misli usmeril v podlago pred mano in iskal čim bolj optimalno stopinjo. Teren se je z vetrom čez noč dodobra osušil in ni predstavljal nobenih težav, poleg tega pa sem imel obute Cotopaxi Torrent, ki imajo odličen oprijem. S tega vidika me ni prav nič skrbelo.
“Dajmo Timotej, super, bravo”, me je na progi vzpodbujal Robert, ki je bil poleg Edvina Kosovelja sestavljal našo vodstvo na tekmovanju. Njemu sem pred štartom zaupal tudi svoj GoPro, da bi malo posnel dogajanje. “Aha, takole se prižge in začne snemat, a pa lahko zraven še glasno navijam, te ne bo nič motilo?”, me je vprašal, ko sva imela “učno uro” uporabe kamere pred štartom. “Valda, čim bolj naglas.”
V vodstvu na sredi strmine v prvem krogu.
“Eden je takoj za tabo, potem pa nimata 20 metrov nobenega”, je potrdil moje predvidevanje, ko sem slišal enega izmed Turkov sopihati takoj za mojo “tazadnjo”. Glede na glasno dihanje in pokašljevanje sem vedel, da je na robu moči, vendar tudi sam si nisem želel čez tisto mejo zmožnosti, nad katero bi prevladala utrujenost, zato sem se odločil zgolj za vzdrževanje zastavljenega tempa.
Kaj kmalu sva prigrizla do vrha najhujše strmine, zatem pa je sledil razgiban teren, kjer so se menjali vzpon, ravnina in tudi kakšen krajši spust. Tukaj je Turek prišel “vštric” in pričakoval sem, da bo sedaj on prevzel pobudo, vendar sem kmalu videl, da je bilo to dejanje zgolj odraz nemoči. Utrujen tekmovalec skuša ponavadi večkrat taktično na takšen način sporočiti tistemu spredaj, da ima dovolj moči, s čimer si želi, da bi si slednji mislil, da ga z višjim tempom ne bo mogel streti, vendar sam sem že “namazan s kakšno žaubo”, da vem, da je to zgolj sporočilo v smislu “joj, utrujen sem, daj mi prizanesi”. “E, pa ti ne bom”, sem si mislil sam pri sebi in v zadnji strmini pred vrhom dolil malo olja na ogenj ter se vrgel v dolino.
Na blagem vzponu sredi spusta v prvem krogu. (Foto: Alex Ionut Husariu)
Pričakoval sem tudi, da se bo Turek spustil “na glavo” in v to prisilil še mene, vendar so njegovi glasni koraki postajali vse tišji. “Ne, nazaj ne boš pogledal”, sem se znova opomnil in nadaljeval z zmernim spuščanjem, saj sem vedel, da mišic na nogah ne smem preveč načeti, saj me čaka še en krog. navzdol je minilo bistveno hitreje kot navzgor, med vmesnim vzponom pa sem že začutil nelagodje v mečih. “OK, vodim, prednost je, lahko si privoščim, da malo spustim tempo”, sem se v trenutku odločil in z nekaj rezerve vstopil v nov krog.
27:38 je pokazala ura, ko sem prečkal startno-ciljno črto, kar je pomenilo rezultat okoli 56 minut. Romuni so na svojem državnem prvenstvu zgodaj spomladi na isti progi dosegli rezultate okoli ene ure, zato sem vedel, da mi gre dobro, poleg tega pa nisem bil pretirano utrujen. Vseeno sem se zaradi prednosti odločil, da se vzpona lotim taktično, in sicer začnem malo počasneje, da me slučajno ne bi oblil laktat. Ko takole tekmovalec oddela spust in se loti novga vzpona, je ravno tako, kot bi začel novo tekmo. Tega se veliko ljudi ne zaveda in napaka je lahko usodna. Mišice so pošteno načete, saj takšnega napora niso vajene, zato je treba biti na začetku malo nežen z diktiranjem tempa. “Bravo, odlično, vsaj 200 metrov zadaj ni nobenega”, me je na prečki spodbudil Edvin, kar je dejansko pomenilo prednost okoli minute, saj sem bil na vzponu, kjer metri tečejo počasneje. V tisti kratki strmini sem sedaj že potreboval kakšen korak več, da sem jo premagal, vendar kasneje se mi je ritem ustalil. Malo po 90°- stopinjskem ovinku v desno sem prvič na tekmi pogledal nazaj, saj sem želel preveriti prednost in na podlagi tega zasnovati taktiko v nadaljevanju. Na tekmah glava res odigra ključno vlogo, saj sprejema hitre in pomembne odločitve, pri čemer se tekmovalec ne sme “zaklati”. Zadaj nisem videl nobenega, razen glasnih navijačev, zato sem se lahko malo sprostil. Ni lahko biti plen, ki ga zasleduje trop lačnih volkov, vendar obenem pa ob občutku moči to ni tako kritično. In sam sem ga imel, zato sem znova zagrizel v strmino. “Samo ne začet hodit”, sem si v glavo zapičil že pred samo tekmo, saj vem, da v tem primeru mišice hrbta in zadnji loži postanejo preveč utrujeni in kasneje nimam več moči, da bi obdržal optimalen tekaški korak. Definitivno je to področje, na katerem imam še veliko rezerve, torej preklapljanje med hojo in tekom, kar zna biti na tako strmih segmentih bolj ekonomično.
Na sredini sem se še enkrat ozrl čez ramo in videl tekmovalca za sabo, vendar prednost stotih metrov na takšni strmini pomeni preko minute, zato ni bilo razloga za paniko. Nenazadnje sem na vzponu stalno tekel, zato tudi nisem videl razloga, zakaj bi me tekmovalec ujel. Uporabil sem še eno zvijačo, in sicer proga je zavila rahlo v levo, zato sem se postavil na skrajni rob, da me Romun ni več videl. Ko vodilnega ne vidiš več, izgubiš vso voljo pred lovljenjem, kar te iz lovca prevesi bolj v nekakšen “survival mode”. Na okrepčevalnici pred grebenom sem se celo za kak korak ustavil ter si zlil vodo po preznojenem obrazu ter se tako osvežil.
Robert nas je s spodbudami tokrat čakal tik pod vrhom in zopet je imel zame dobre novice. “Daleč za tabo ni nobenega, piči v dolino”, so bile njegove zadnje besede, preden smo se znova srečali v dolini. “Au, kako to boli”, sem se smilil samemu sebi, medtem ko sem svojim nogam vsako sekundo prizadejal nove boleče udarce med spuščanjem. Ob tem so se mi začele “žgati” še pete in vedel sem, da je žulj neizbežen. “Eh, v kolikor postanem balkanski prvak, bo žulj še najmanjša cena, ki jo bom plačal po tekmi”, sem se potolažil.
Do cilja ni več daleč. (Foto: Alex Ionut Husariu)
“Odlično Timotej, zadaj ni nobenega”, sem dobil še zadnjo potrditev od Edvina, kakšen kilometer pred ciljem. Takrat sem se zavedel, da sem rešen vseh pasti, ki jih je predstavljal spust, imam dovolj veliko prednost in postal bom balkanski prvak! Kljub temu se tekma konča točno na ciljni črti, zato sem preventivno raje spustil tempo in se z zadnjim delom soočil z rezervo.
Občutek, ko veš, da te čaka zmagoslavje, je izjemen, še posebno na takšnem rangu tekmovanja. To ni vaška tekma, niti državno prvenstvo, to je prvenstvo celotnega Balkanskega polotoka! S širokim nasmehom in dvignjenimi rokami, stisnjenimi v pest sem pritekel v cilj ter se veselil naslova, ki si ga še pred nekaj leti ne bi upal niti sanjati.
“Dej me slikaj pa hitro Jasmini pošlji”, sem Klemnu takoj dodelil zame pomembno nalogo, saj sem vedel, da že komaj čaka na informacije, kako je šlo. Želel sem si, da bi drugi v cilj pritekel že Miran, vendar se je poznala prednost poznavanja trase Romunov, ki so jo lahko odtekli že večkrat in zasnovali najboljšo taktiko, vseeno pa je na cilj pritekel na odličnem 5. mestu, nekaj sekund za njim pa se je izza ovinka prikazal še Gašper. Izračun, da bmo na koncu ekipno dosegli še srebrno kolajno, ni bil prav težek in to smo z veseljem sporočili še Maticu, ki je kot naš četrti član ekipe ravno tako varno prišel skozi celotno progo.
“Če smo že v centru, gremo pa kej kupit, dokler se podelitev ne začne”, smo sklenili in šli v lov za souvenirji. No, ponudbe ravno ni bilo, poleg tega sem moral iti še v menjalnico zamenjati evre v njihovo valuto, zato smo se odločili, da ta opravek naredimo v miru popoldan po kosilu. Še sedaj mi je žal, da od enega in edinega ponudnika spominkov nisem vzel nekaj magnetkov za pritrditev na hladilnik,saj so Romuni očitno precej “na izi” in vse skupaj hitro zaprejo, tako da smo popoldan ostali praznih rok. Za več informacij sem vprašal celo policaja, ki sta sedela v avtu, vendar nista imela informacij, ki sem jih sam želel, torej da je kakšna trgovinica s spominki odprta.
Na vrsti je bila podelitev in s ponosom sem stopil za oder, obleče v barve slovenske reprezentance in ob “the new balkanic champion is Timotei Bekan” tudi z malo solznimi očmi stopil na najvišjo stopničko. V sebi sem bil vesel, ponosen nase in na vsa odrekanja, ki so me pripeljala do tega. vse to seveda počnem z veseljem, ki s takšnim uspehom preraste še na višji nivo in mi vlije še dodatne motivacije. “Treniraj trdo, zmagaj lahko”, je rek, ki mi v zadnjem času hodi po glavi in tokrat sem ga uspešno realiziral.
Ponosno na najvišji stopnički. (Foto: Elena-Erzilia Timpau)
Za piko na i smo si, kot sem že omenil, v članski konkurenci priborili tudi ekipno 2. mesto. Zmagoslavno smo se prijeli za roke in kljub bolečim nogah skočili na oder, ko je v mikrofonu odmevalo “team Slovenia”. Bolje se ne bi moglo izteči.
Iskreno veselje ob skoku na oder. (Foto: Elena-Erzilia Timpau)
“Aaaa, kaj bom zmazal kosilo”, sem se lačen kot volk veselil po osvežitvi v hotelu in nestrpno sedel za mizo. “Gremo v bazen takoj po kosilu ali zvečer?”, se je glasilo sladko vprašanje, ki nas je razveselilo. Hotel je imel namreč tudi nekaj bazenov in savno, za kar smo se seveda nemudoma zmenili na recepciji. Sladice seveda ni bilo dovolj, zato smo skočili še v trgovino, kjer sem se nabasal s sladoledom, tako da sem komaj pojedel obilno večerjo.
“Če ne bo sladice zdele na mizi, grem js kar v bazen”, je bil vsak izmed nas neučakan in navdušen nad večernim kopanjem. No, še dobro, da smo jo vsi počakali, saj je bila odlična, zato je bilo kopanje še toliko slajše. “Da ne bi kdo prej noter skoču, js moram to se posnet”, sem naštimal fante, da so se mi pridružili pri snemanju prvega skoka v bazen. Kako je pasalo biti po dolgem času znova v bazenu, kaj šele po takšni tekmi. Malo smo plavali, nato pa se usedli še v jacuzzi in odšli v vročo savno. Vse to so odlična sredstva za regeneracijo in dovoljeni dve uri sta minili v trenutku, še posebno ob vseh norčijah, ki smo jih uganjali. Naslednji dan so me od smeha bolele trebušne mišice, tako sem se nasmejal vsem šalam.
Zabava in sproščanje v hotelskem bazenu.
Iz hotela smo odrinili v nedeljo zjutraj, tako da smo se lahko čez noč še dobro odpočili. Zvečer so mi po glavi švigale prijetne misli, bil sem pomirjen in zadovoljen z doseženim. “Miran, a bi šou ti tud jutri zjutri mal potečt zraven”, sem ga vprašal po tem, ko sem Klemnu napisal, ali je za. “Bom vstal pa videl, če bom lahko hodil, potem se pa odločim”, mi je odgovoril in takoj sem vedel, da to pomeni “ja”. Zjutraj smo se tako zbudili malo prej, pridružil se nam je še Maj in odšli smo na iztek po mestu. “Super, bi mi bilo žal, če ne bi šel. Tako ali tako bi samo ležal v postelji in ne bi bilo nič bolje”, je bil zadovoljen Miran, ko sva spakirala še zadnje prešvicane cunje v svoje torbe.
Zajtrk in gas proti domu. Čakala nas je pot, nič krajša od četrtkove. Bolje da ne povem, kako hitro smo vozili čez Romunijo, vendar tam se nihče ne drži omejitev. Mimogrede, s tovornjaki se tam vozijo okoli 90 km/h po naseljih. “Radarjev nimamo”, so policaji zatrdili Robertu. “OK, sedaj mi je pa vse jasno” sem si mislil, ko sem izvedel to. “Uf, to bomo že ob osmih doma”, smo polagali račune brez krčmarja, nakar smo naleteli na zastoj na romunsko-madžarski meji, ki nam je pot podaljšal za dve uri in pol. Slednji sta sicer minili zelo hitro, saj smo se zopet ves čas zabavali, vendar ura ni lagala in na koncu sem se v domačo posteljo ulegel ubistvu v ponedeljek, ob 00:40. Pot nazaj je trajala 17 ur in pol in bil sem utrujen.
Zjutraj ob sedmih sem se za 40 minut vsedel na Tacx-a in za regeneracijo odvozil Passo Gardena, nato pa odšel v službo, kot vsak običajen dan. Prvenstvo je preteklost in življenje teče dalje, pred nami pa so novi izzivi. Vsekakor je za mano edinstvena izkušnja, vendar ambicije so usmerjene še višje.
