TIMOTEJEV B(r)LOG #17 - Trofeo Vanoni Morbegno

Uf, kako zamujam z zapisi na mojem blogu. Iskreno se opravičujem, vendar v zadnjem času imam toliko stvari, da je glava preveč polna in svoj čas raje namenim sprostitvi. Tudi za pisanje mora biti človek zbran, od sebe pa nikoli nočem dati izdelka, ki je narejen na pol.

Dolgujem sicer še blog iz zadnje tekme svetovnega pokala KV Chiavenna - Lagunc, vendar sem se odločil, da strnem vtise, ki so bolj sveži. Tudi ta vikend sem v Chiavenni na reprezentančni tekmi Nations Cup, ki je nekakšen nadomestek svetovnega prvenstva, pa čeprav verjamem, da konkurenca ne bo ravno taka. Skratka, v štirih tednih sem kar trikrat potoval v isti konec Italije, dvakrat celo v isto mesto, Chiavenna, ki leži le nekaj kilometrov od švicarske meje, Morbegno pa je stran kakšnih 30 kilometrov. Julija sem bil tudi v isti dolini, le nekaj kilometrov stran na K2 Valtellina. Vse to je od doma oddaljeno 550 kilometrov. Poleg ostalih tekem v Italiji bi se počasi lahko že naučil kakšno italijansko besedo, ne?

Štafetne tekme po imenu “Trofeo Vanoni”, ki je bila letos že v 64. izvedbi, se vedno veselim. Morda si boste vzdušje s tekme lažje predstavljali, če po prebranem blogu pogledate še vlog, ki ga bom pripel spodaj. Zares je nora in divja, hkrati pa posebna, saj je končni rezultat seštevek treh tekačev, ki morajo premagati identično traso.

Mesto Morbegno in pobočje, po katerem poteka tekma.

Tokrat smo se na pot odpravili precej okrnjeni, in sicer le z eno moško štafeto, med članicami, ki pa imajo posamezno tekmo, pa je nastopila še lani mladinka Špela. Za lažjo logistiko in nekaj pomoči se nam je pridružil še Edvin Kosovelj kot spremljevalec.

Večer pred odhodom smo zavili še v Ljubljano, kjer smo prevzeli štartno številko za Jasmino in si privoščili nekaj tortic. Obema z Jasmino je malo "cukra" gotovo prišlo prav. Elija ima sedaj navado, da vzame tortico, ki ima na vrhu jagodo, ne glede na okus in prav uživa v njej. Prej sem se jezil, da poje samo kak grižljaj, sedaj se pa jezim, ko nič ne ostane zame "za povrhu". Malo za hec seveda, bistvo je, da vsi uživamo.

Katero bi? Elija je sedaj vedno odločen že ob vstopu.

“A gremo raj ob 7:30 iz Ljubljane”, sem predlagal namesto 7:00. Z malo bolj težko nogo smo bili kljub dvema polurnima postankoma že ob pol dveh v Morbegnu. Hotel smo našli takoj, se razpakirali in predlagal sem, da se malo uležemo pred ogledom trase. Ne da je ne bi poznal, vendar rad jo vsako leto dan pred tekmovanjem pretečem. Miran si je želel pogledati celotno in s Klemnom sva se strinjala. Klemen je bil prvič z nami na tej tekmi, z Miranom pa imava oba za seboj sedaj že štiri.

BIlo je sončno in precej toplo, kakršno je bilo napovedano tudi za naslednji dan. Vedel sem, da bo trasa hitra, saj človek težko “narajma” na lepše razmere. Konec oktobra je ponavadi namreč že bolj deževno.

Parkirali smo na trgu, kakšnih 250 metrov od štarta in začeli teči. Vmes sem seveda imel za posneti ogromno kadrov za moj vlog, zato sta me Miran in Klemen kdaj morala malce počakati. Kot zanimivost, lansko leto sem ravno tak čas od Andreja kupil GoPro, posnetke pa sem urejal kar še na telefonu. No, danes tečem v vsaki roki z eno kamero. Zadnjič, ko sva bila skupaj s Klemnom na Boču, so pohodniki gotovo mislili, da je Klemen nekakšen model, jaz pa njegov snemalec in delava nek promocijski video. Tako to sedaj izgleda pri meni, vendar sam v tem neizmerno uživam.

Tečemo tudi mimo tega spomenika.

Trasa sprva iz centra mesta zavije levo proti hribom. Po nekaj vijuganja po ozkih ulicah med stavbami se nato pot kar konkretno postavi pokonci, rahlo se tudi zoža, zato je dobro biti v ospredju. Na tem strmem delu se premaga nekaj več kot 100 višincev, nato pa trasa zavije na asfaltno cesto, kjer je potrebno iz počasnega koraka dodati na plin. Navadno se tekma tukaj prelomi. Mislite, da se je letos tudi?

Pot je na začetku vzpona precej ozka, zato si je potrebno izboriti dobro pozicijo.

Cesta, po kateri tečemo, sicer pelje kar 1700 metrov višje iz Morbegna na prelaz San Marco in je dolga kar 25 kilometrov. Morda nekoč vzamemo s seboj še kolesa in se dan po tekmi zapeljemo na vrh. Kakorkoli, mi na njej ne ostanemo 25 kilometrov, temveč po dobrih 500 metrov znova zavijemo v hudo strmino. K sreči je kratka, pripelje pa nas do širšega kolovoza, ki nato vodi vse do vrha. Ta del je precej dolg, okoli 10 minut, poleg tega pa je naklon takšen, da je treba vzdrževati visoko frekvenco in dolg korak teka. Časa za počitek vsekakor ni.

Po asfeltnem delu sledi še najbolj strm del trase.

Vmes smo se malo razgledali naokoli, veliko zabavali, na vrhu pa sem našel izvir, da sem se malo osvežil. Bilo je tako toplo, da bi se brez težav ulegel na travo, ki jo je grelo popoldansko sonce in zaspal za nekaj časa.

Vendar mi smo morali v dolino. Z Miranom sva Klemna skozi po malem strašila glede spusta, vendar hkrati opominjala, da je med tekmo vse drugače. Takrat določene dele kar preletiš in jih sploh ne opaziš. No, pred tem spustom imam še sam precej spoštovanja, saj je izjemno zahteven, ko ga vzameš s polno hitrostjo. Noge trpijo in si želijo, da bi se malce usedel, ti pa želiš čim prej v dolino.

Najvišja točka trase je krasna vasica Arzo.

Spust se začne po poti med hišami, skoči čez cesto in zavije direktno na zahtevno pot, ki je posuta s skalami. Na ogledu seveda ni bilo nobenega problema, med tekmo pa je vsaj na tem delu potrebno paziti na morebiten zvin gležnja. Še to… Tega nisem povedal niti Jasmini, saj bi jo preveč skrbelo. Zjutraj sem še pred odhodom naredil polurni iztek. Bilo je še temno in megleno in sredi gozda sem stopil direktno v luknjo ter znova zvil že načet gleženj, ki sem ga zdelal na Šmarni gori. Malo sem zatulil, pošepal in počasi odtekel naprej, v upanju da bo vse uredu. Kasneje me za razliko od zadnjič ni nič bolelo, zato me ni preveč skrbelo, vendar sem imel stalno v glavi, da bo potrebno naslednji dan na polno spustiti z vrha vzpona.

Začetek spusta.

Proga cik-caka po serpentinah, vmes pa so tudi deli, kjer se da spustiti korak. Kmalu smo prišli do ovinka, kjer je speljana strma bližnjica. Mislim, da slednje še nikoli nisem ubral, saj je bilo vedno malce mokro in mastno po skali, tokrat pa sem bil precej prepričan, da se bom naslednji dan opogumil.

Bližnjica direktno čez skalo. Mislite, da sem jo ubral tudi na tekmi?

Sledi še nekaj tehničnega dela, nato pa trda betonska cesta, ki se vleče okoli pol kilometra. Naklon je gotovo med 15 in 20%, zato je tam kar boleče. Vse bolj pa se je približeval najblj zloglasni del trase, in sicer skok pred zidu ter “izletna cona” po travi. Slednji je skrajno desno visok več kot 1,5 metra. Za hec se je pod njim postavil Miran in njegova višina je ravno ustrezala višini zidu. Tam je vsako leto tudi največ gledalcev, kar tekače dobesedno ponese čez.

Za primerjavo, kako visok je skok, se je poleg postavil kar Miran. Skratka, kar visoko je.

Do cilja je od tukaj le še kakšen kilometer in pol, torej manj kot 5 minut. Sledi še “špirala” za 270° nato pa končno spust, kjer se da divjati na polno. Mimogrede, sem ravno gledal graf tempa na Stravi in okoli 40 sekund je šlo pod 2:30/km, kar je res hitro za konec takega napora.

Zadnjih 500 metrov poteka po skoraj po ravnini, zato drugega kot šprint pravzaprav ne ostane. Mismo pred prihodom v cilj zavili do kombija, si nadeli bunde, saj je parkirišče že zajela senca in v trenutku je postalo hladno.

V hotelu smo se stuširali, kaj kmalu pa smo morali po številke in tradicionalno mašo za tekače. Tudi to je ena izmed posebnosti te tekme. Preden smo od kombija odšli tja, sem zavil še po tri kepice sladoleda, saj je malo sladkorja pred tekmo vedno dobro pojesti. Izgubil sem ostale in se sam odpravil proti cerkvi, v tistem momentu pa so si me prilastili mladi snemalci, ki so imeli očitno medijske zadolžitve. Dal sem kratek intervju in odšel v cerkev.

Ob prevzemu štartnih številk me je pozdravilo tudi "moje vino". SKlenil sem, da tega še dolgo ne odprem.

Po eni uri smo postali že kar lačni in treba je bilo iti na večerjo. Napotili so nas v kitajsko restavracijo, kjer pa sem jedel preverjeno hrano pred tekmo - “pašto”. No, za sladico sem si pa vseeno privoščil še pečeni oziroma ocvrti sladoled, ki ga imam vedno rad.

V tej cerkvi je vsako leto za tekače maša.

“Ja nč, a gremo spat”, smo v en glas rekli že nekaj po deseti zvečer. Jaz sem še malo brskal po socialnih omrežjih, nato pa kmalu tudi sam postal zelo zaspan. Noč je minila brez posebnosti in zbudil sem se spočit. Naj še omenim, da sem se prejšnji dan na ogledu proge odlično počutil. Imel sem občutek moči in tudi pri pospeševanjih spodaj so bile noge prave. Obetal sem si dobro predstavo.

Tokrat se nam z zajtrkom ni nič mudilo, saj je bil štart moške tekme šele ob dveh popoldan, zato si nisem nastavil niti budilke. Vseeno sem se zbudil nekaj do sedmih in hitro poklical Jasmino, ki se je že vozila na Ljubljanski (pol)maraton.

Klasika za zajtrk, nekaj izjemno dobrih kapučinov in že je bil čas, da smo se gledali prenos v živo iz Ljubljanskega maratona. Celo ujeli smo Jasmino, ki je izstopala s fluorescentno majico.

Navijamo za Jessy.

Nekaj pred enajsto smo si šli pogledati tudi žensko izvedbo Trofeo Vanoni, kjer pa tekmovalke tečejo posamezno. Med njimi je bila tudi Špela, ki je zasedla odlično 4. mesto med članicami. Moram priznati, da me je takrat ob izjemnem vzdušju ob progi prvič malo požgečkalo v trebuhu in zmrazilo telo. Ja, temu se reče trema.

Takšen motor je edino sredstvo, ki se lahko vozi pred tekači na tako zahtevni progi.

Moj štart je bil tako oddaljen le še slabe tri ure in adrenalin je že delal svoje. Te tekme me je mogoče malenkost tudi malo strah, saj je tako kot Rekord Šmarne gore, izjemno intenzivna. Lahko bi jo razdelili na dva dela, vzpon in spust, ki sta vsaka svoja tekma. Časa za počitek res ni, saj vzpon traja le okoli 20 minut, spust pa je za nekaj več kot polovico krajši.

Pojedel sem še malo sladoleda za zadnjo "injekcijo" sladkorja in se v hotelu ulegel še za slabo uro. Uro pred štartom sem začel parkirati in se oblačiti, nato pa smo se vsi skupaj zapeljali do štarta. Z ogrevanjem sem tokrat začel prej kot običajno. Natanko 30 minut pred štartom. Na koncu sem naredil sem nekaj intenzivnih intervalov in telo je bilo pripravljeno na napor.

Štart je bil bliskovit, saj sta se Anglež in Francoz zagnala kot nora. Sam sem vedel, da je kljub kratki dolžini tekme, to prehitro. Pozicioniral sem se za skupino močnih Italijanov, za katere sem vedel, da bodo na koncu hitri.

Prva dva smo kmalu ujeli, ravno na začetku prve strmine. Tam je precej ozko, zato sem začel prehitevati ob robu, da ne bi bil preveč zaprt. Lani sem se na koncu tega dela znašel na samem čelu in nadaljeval z močnim tempom, tokrat pa je bil slednji že tako visok, da tega niti nisem mogel storiti.

Borba za pozicijo je bila kar huda in nihal sem med 3. in 8. mesto. Pot je kmalu zavila na asfaltno cesto, kamor sem z nekaj pospeševanja uspel priti na 2. mestu. Nekaj sekund pred tem je potegnil tudi kasnejši zmagovalec, Vender. Skušal sem se mu priključiti na bolj ravnem delu, vendar ni popušča. Razlika je bila dolgo okoli 10 metrov. Trudil sem se na vse pretege, vendar mi priključek ni uspel.

Vseeno sem drugo strmino začel na 2. mestu z nekaj zaostanka pred prvim in ravno toliko prednosti pred tretjim. Počutil sem se dobro in z močnim korakom grizel serpentine, ki se vijejo med kostanji.

Proga je še zadnjič na vzponu spremenila konfiguracijo in se prevesila v makadamski kolovoz z enakomernim naklonom. Tam sem malenkost zategnil ročno, saj nisem želel, da me odseka. Ta del trase zahteva hiter korak in v kolikor gremo na začetku malce prehitro, je to težko doseči. V trenutku me je prehitel Aymonod, ki je precej dodal na plin. Niti slediti mu nisem mogel. Bil sem torej sam na 3. mestu.

V lovu.

V nadaljevanju sem začel že konkretno stiskati zobe in bil globoko v rdeči coni. Dohitel me je še eden Italijan, Baldachini, ki ima v lasti tudi absolutni rekord trase. Njega pa sem uspel "zagrabiti" in na ravnini na vrhu se mi je zdelo, da malo popušča v tempu, ali pa sem si jaz nekoliko opomogel. Prehitel sem ga in se začel približevati Aymonodu. Vender je bil tokrat precej pred nami. Uprizoril je zares izjemno predstavo in bil razred zase.

Baldachiniju mi je uspelo slediti.

Zavili smo na spust. "Sam nej mi gleženj zdrži", sem molil v sebi. Del, ki smo ga včeraj pretekli v nekaj minutah, sem tokrat preletel v manj kot eni in imel na dosegu roke že 2. mesto. Po nekaj dodatnih ovinkih sem se tudi prebil nanj, bal pa sem se, da bo mene prehitel Baldachini, ki slovi kot izjemen spustaš. Drugega, kot spustiti na polno, nisem imel.

Na trenutke sploh nisem imel prave kontrole nad korakom, vendar se je vedno dobro izšlo. Ubral sem vse bližnjice, tudi tisto čez skale, ki smo jo preučevali na ogledu.

Za seboj nisem slišal več nikogar. Očitno sem se kar dobro spopadel s progo. Sledil je še zloglasen skok, na katerem nisem imel težav, in pa lepši spust, kjer sem spustil na polno. Na zadnjem ovinku za 180° sem videl, da prednost ni večja od nekaj sekund. Moral sem vztrajati v visokem tempu. Na uro niti nisem pogledal vse do cilja.

Zadnjih 200 metrov sem praktično šprintal in prečkal ciljno črto v 29:39, s čimer sem predal štafeto Miranu kot 2. in izboljšal svoj čas izpred leta dni. Že lani sem vedel, da sem odtekel zelo dobro, zato sem novega najboljšega časa še toliko bolj vesel.

Prihod v cilj - 29:39. Na koncu je zadostoval za 3. mesto posamezno.

Rabil sem nekaj minut, da sem odprl pljuča, se nadihal in prišel k sebi. Res sem bil utrujen. Vseeno sem sklenil, da grem v nasprotni smeri pričakat Mirana in kasneje še Klemna. Tek navkreber je bil prvih nekaj minut skoraj misija nemogoče, kasneje pa sem se znova počutil čisto uredu.

Mislim, da je kar jasno, da sem dal vse od sebe.

Miran in Klemen sta svoj del opravila odlično in osvojili smo presenetljivo 4. mesto za francosko in dvema italijanskim štafetama, ob tem pa postavili tudi nov najboljši čas štafet na tej tekmi - 1:32:42.

Uigrana trojica. Od mladeniča k veteranu.

Že takoj po tekmi smo sklenili, da se naslednje leto vrnemo v enaki zasedbi. Seveda bi zmaga pomenila največ, vendar postaviti najboljši čas na tekmi, ki jo reprezentanca obiskuje že desetletja, tudi ni od muh. Kot zanimivost, obenem smo bili tudi najbolj "mešana" štafeta do sedaj. Mladenič Miran šteje več pomladi kot midva s Klemnom skupaj. Veteran, mladinec in "en vmes" torej.

Seveda sem pred podelitvijo skočil še po eno porcijo sladoleda, nato pa smo si želeli čim prej oditi domov, saj nas je čakalo okoli 6 ur vožnje, skupaj s postanki. Tudi tokrat ni šlo brez gneče čez mesto Lecco, zato se je vse skupaj še malce bolj zavleklo.

Izkupiček dneva - 3. mesto posamično, 4. mesto štafete.

Kakorkoli, 64. Trofeo Vanoni bo gotovo ostal v lepem spominu. Nenazadnje me na tekmo in kraj veže poseben spomin, saj sva se leta 2017 tam spoznala z Jasmino. Zanimivo, da sem takrat odtekel najslabši čas do sedaj, vendar bo ravno tisti obisk Morbegna najgloblje v mojem spominu.

Kot sem že omenil, jutri me čaka še zadnja tekma te sezone, nato pa odpišem vse svoje dolgove kar zadeva blog, saj bo za vikende malo več časa.

Še beremo naslednjič.

Sprva VLOG o ogledu proge:

... in nato še dogajanje iz same tekme: