Drugega, kot reči, da mi je uspelo, res ne morem. Celo leto sem imel v glavi ti dve domači tekmi in izjemno sem vesel, da mi je uspelo iztržiti največ - obakrat zmagati. Govora je seveda o Rekordu in Teku na Šmarno goro. Pa ne boste verjeli, ni šlo vse kot po maslu. V torek po službi nisem bil pravi, dobil sem celo 38°C vročine, še cel teden pa me je tako zbadalo pod rebri, da sem komaj sploh lahko tekel. Ampak tudi iz tega sem se izvlekel, pametno nastopil na obeh preizkušnjah in ju dobil.
Prejšnji vikend je bil prav poseben. Na sporedu sta bila dva tekmovalna dneva na Šmarni gori. Z Jasmino sva vikend prej preživela v Avstriji in Nemčiji, kjer sem v nedeljo nastopil na Hochfelln Berglauf. Tekma mi je izjemno všeč in vedno znova se rad vračam (sedaj že četrtič) v mesto Bergen, ki gosti ta tradicionalni in klasični gorski tek na vrh gore Hochfelln. Proga je ena takšnih, ki so mi pisane na kožo, pa čeprav letos nisem bil najbolj zadovoljen, lahko rečem da sem ta dva dneva zelo užival.
Torek je bil sprva povsem normalen dan v službi. Zunaj je lilo kot iz škafa, bilo je temno, tako da mi je bilo prav luštno sedeti v pisarni in delati. Tisti občutek, ko te prav nič ne srbijo podplati, da bi šel na en idiličen iztek po naravi. Na vsake toliko mi je pogled ušel skozi okna, da bi videl, ali je morda že prenehalo deževati. Popoldan sem imel namreč namen iti do Šentvida na tisto zapuščeno smučišče in narediti štiri ali pet 5-minutnih intervalov, v precej močnem tempu, da bi malo simuliral intenzivnost Rekorda, ki je bil pred vrati.
Zaključil sem precej pozno in ko sem hodil domov, me je večkrat malo zmrazilo. "Eh, to zato k sm biu tok dolg na toplem", sem nekako v sebi skušal pregovoriti dejstvo, da nekaj ravno ne štima. Že prej sem v ramenih čutil neko dodatno težo, kot bi imeli roki po nekaj kilogramov več. "Eh, to sm sam utrjujen", sem se prepričeval. No, vsekakor nisem bil ravno pravi, zato sem se odločil, da namesto napornih intervalov obiščem Šmarno goro in nenazadnje preverim, v kakšnem stanju je proga.
Že ob začetku teka me je grozno bolel trebuh. "Eh, sej to mine", sem se tolažil kot vedno, saj je navadno res tako ob kakšni težavi. Po kakšnih 100 metrih sem se moral ustaviti. "Au, to res boli." Pa sem šel počasi naprej... Po 100 metrih sem se znova ustavil. "Tole pa ne bo šlo." Nekako sem se privlekel do klanca pri Lipi. "V hrib bo že, pol za spust bom pa itak pozabu", sem se skušal prelisičiti. A kaj ko je hudič bolel tudi na vzponu. Počutil sem se, kot bi me nekdo zabadal z nožem pod rebra. Med tekom je neznosno bolelo, zato sem se odločil, da bo kar hitro hodil do vrha. Tako je nekako šlo.
Nisem pa pomislil, kako bom prišel v dolino. Teči nisem mogel, lilo je kot iz škafa, jaz pa sem moral počasi capljati nazaj proti avtu. Ko sem prišel domov, sem se prvo želel stuširati pod vročo vodo. In veste kaj, tudi pod vročim tušem me je večkrat zmrazilo, ko pa sem ugasnil pipo in se začel brisati, sem dobil kurjo polt po celem telesu. Vedel sem, da nekaj ni ok. Vzel sem tisti termometer za v uho in si izmeril telesno temperaturo. Pokazal je 37,8°C. Nisem mu verjel oziroma bolje rečeno nisem mu želel verjeti. Da bi se prepričal sem vzel še tistega klasičnega na živo srebro, ki ga za 10 minut damo pod pazduho. Pokazal ni nič manj. Groza! V petek in soboto imam tekmi, na kateri sem dolgo čakal, jaz pa v torek s temperaturo.
Nisem vedel, kaj bi. Skuhal sem si čaj, nekaj pojedel in se zleknil na kavč. Mrazilo me sicer ni, a počutil se nisem dobro. "Ja kaj čmo", sem si rekel. Ob nepravem trenutku, ampak kaj naj sedaj. Bolan nisem bil že od novega leta, niti prehlajen, niti z bolečim grlom... Nič. Pač sedaj. Vseeno nisem bil pripravljen vreči puške v koruzo in tuhtal, kaj bi lahko naredil. Kasneje sem spil nekaj vrečk Lekadol Plus C in Beta Cold. Do tedaj mi je to vedno pomagalo, če sem bil ravno na meji, da zbolim.
Na lepem pa sem se že zvečer počutil bolje. Ne vem, kaj je pomagalo, a ko sem šel spat, torej okoli pol enajste, sem si še enkrat izmeril temperaturo - 36,9°C. "Evo ga, super." Zaspal sem precej mirneje. Odločil sem se, da do tekem ne delam praktično nič intenzivnega, zgolj malo tečem naokoli. V kolikor bi bilo lepo vreme, bi lahko to izkoristil in skočil na kolo, a temu ni bilo tako. Še vedno je vsak dan deževalo. Zjutraj sem se tako odpravil na iztek, a ga po 500 metrih skorajda končal. Še vedno me je špikalo. Vseeno sem nadaljeval in proti koncu je postalo bolje, niti nisem več rabil paziti na forsiranje izdiha ipd. In tako se je nadaljevalo vse dni, tudi v petek zjutraj, ko sem šel teči ravno za 30 min.
V petek sem bil kljub popoldanski tekmi praktično cel dan v službi. Tako je še bolje, saj sem se ob delu lepo zmotil in nisem preveč tuhtal o sami tekmi. Popoldanske tekmi so mi šle od nekdaj na živce, še v času, ko sem igral košarko. Nič pametnega ne moreš početi, le stalno grizeš nohte od nervoze. No, tako je bilo včasih, sedaj sem le dozorel in me to ne iztiri, imam pa vsekakor raje, da sem z nečim zaposlen. In delo v službi je tako idealno. Vseeno sem prosil za izhod pol ure prej, saj je bil moški štart ob 17:10.
Jasmina in Elija sta me že spakirana čakala, saj sta bila odločena, da se kljub slabemu vremenu povzpneta na vrh in me vzpodbujata. Še to, cel dan praktično ni deževalo, a ravno uro pred štartom, pa je začelo rahlo padati z neba. Proga je bila tako ali tako bolj podobna potoku, zato na podlago niti ni bilo vpliva, vendar za navijače pa ni bilo ravno prijazno vreme.
Elija in Jasmino sem odložil pri kmetiji Mis, saj smo ugotovili, da je za Elija najbolj zanimiva in tudi primerna pot ravno od tam, nato pa sem se zapeljal do policijske akademije v Tacnu, kjer je bil prevzem štartnih številk. Bil sem še ravno dovolj zgodaj, da sem oddal prtljago za na vrh, nato pa hitro skočil nazaj v topel avto pod streho. Na dres sem si v času do ogrevanja nadel številko, malo pomeditiral sam pri sebi in se odpravil ven na dež. Ogreti sem se moral zelo dobro, zato sem si vzel kar 35 minut.
Špikalo me skoraj ni več, edino na vsake toliko časa sem začutil "opomin". Tik pred štartom sem odvrgel majico z dolgimi rokavi in se postavil za štartno črto. Letos je Tomo znova uspel zbrati nekaj mednarodne konkurence in na štartu sta bila poleg nas še dva kenijska tekača. Vseeno slednje že tako dobro poznam, da vedel, da bo moj najtesnejši konkurent, kot že tretjič doslej, Luka. Z njim imava vedno precej hud boj. Pred tekmo sem si glede na okoliščine zastavil tudi nekoliko drugačno taktiko. Nisem bil pripravljen iti povsem na nož že od začetka, temveč sem imel v mislih, da bi v prvem delu raje le sledil. Kot prvo, nisem bil 100%, kot drugo pa je bila proga popolnoma razmočena in iskreno povedano nisem verjel, da lahko posežem po rekordu.
"Pok", in smo šli. Kenijca sta se izjemno zagnala, Luka jima je sledil, sam pa sem bil kakšen meter zadaj. Vedel sem, da sta začela bistveno prehitro in ne bosta zdržala. Za Luka pa nisem bil siguren. "Kaj pa če bo držal naprej?", so mi misli švigale po glavi, medtem ko je moj pulz naraščal že proti maksimalnim vrednostim.
Do tiste prve ravnine, če ji lahko tako rečem, sem uspel priključiti, pa na njej znova zaostal kake 3 metre, nato pa se je začel pravi klanec. To je nekje po dveh minutah in pol. Pobudo pred enem izmed Kenijcev (drugi je že omagal) je prevzel Luka in vedel sem, da moram priključiti. Nalepil sem se mu na hrbet, medtem ko je drugi izmed temnopoltih tudi izgubil stik. Z Lukom sva tako ostala sama. Zmaga bo šla v roke Slovenca, vendar koga?
Do stopnic sem Luku le sledil, a čutil sem, da imam dovolj moči za nekoliko hitrejši tempo. To je bil zame zelo dober znak, saj sem navadno takrat že precej "okisan". Stopnice sva prečkala pri okoli 4:20, sledila pa je položnejša prečka. "Grem naprej", sem bil odločen. Luku sem nazakal, da bom šel mimo po levi, kjer mi je tudi naredil prostor. Vsekakor sem dal prestavo višje in si takoj pridobil minimalno prednost. Na tej točki sem vedel, da izhoda nazaj ni več. Moral bom preprosto gristi in bežati vse do vrha, a občutek je bil dober. Imel sem moč in s tem nadzor nad situacijo. Prepričan sem bil v svoj šprint v zaključku, če bi bil potreben, a si ga hkrati nisem želel. Prizadeval sem si, da si pridelam dovolj prednosti, da bom lahko "umirjeno" prečkal ciljno črto.
Na sedlu sem imel tako verjetno že neulovljivo prednost. Moralo bi me res konkretno pobrati, da bi tekmo izgubil, a tudi Luka ni popuščal. Navadno tako tekmovalca pobere, ko skuša na vse pretege loviti hitrejšega, njega pa ni. Ni mi preostalo drugega, kot da z vsemi močmi zagrizem še v tisto zadnjo, neskončno dolžino. Joj, kako se ta vleče na Rekordu... Tam je stala tudi Jasmina, ki je s svojim navijanjem pravzaprav zahtevala, da ne odneham. Stisnil sem do konca, pri stopnicah pa se ozrl čez ramo in uvidel, da šprint ne bo potreben. Med nama je bilo dovolj luknje za varen prihod v cilj.
11:07, 11:08, 11:09... Semafor je hitro prišteval sekunde. Tokrat se ob prečkanju ciljne črte, ki sem jo dosegel v času 11:13, nisem le zgrudil po stopnicah, kot vsako leto, vendar sem bil precej "spočit" za takšno tekmo. Malo sem se usedel, nato pa že po dobre pol minute vstal in si šel iskat topel čaj. Bil sem OK. Dve leti nazaj sem še slabo uro kašljal in hropel, tokrat pa ne. Tudi to je bil dober znak.
Sem razočaran, ker nisem odtekel svojega rekorda? Ne, popolnoma nič. Vedel sem, da bi moral biti za to tekmo v izjemni formi, povsem zdrav, povrhu vsega pa bi morale biti pogoji bolj ugodni. Čeprav zaradi obilnega deževja proga niti ni bila drseča, so suhe razmere seveda prednost. "Bom svojo znamko napadel drugo leto." Niti ni skrivnost, da se bom zadovoljil zgolj z uradnim izboljšanjem svojega časa, temveč si vsaj enkrat v življenju želim teči pod 11-imi minutami. Verjamem, da sem tega sposoben, vendar se bo moralo vse poklopiti, jaz pa morda še bolj načrtno trenirati. Dejstvo je, da je ta tekma tako intenzivna, da se na stara leta težko parira svojim časom iz preteklosti. Morda mi je za slednje ostalo le še nekaj let. Upam si trditi, da četudi bom imel čez 10 let nešteto izkušenj več in bom morda nasploh bolj uspešen, na Rekordu ne bom več tako hiter. Pa upam, da se motim, seveda!
Šel sem nasproti Jasmini in Eliju, ki sta še vedno navijala na zadnjem ovinku, skupaj z mojima staršema in Bobijem. Počakali smo praktično tudi na tiste zadnje, nato pa sem se vseeno šel preobleči. Ravno toplo ni bilo, poleg tega pa je še vedno rahlo deževalo.
Elija in Jasmina sta šla na juho, ki jo Elija vedno dobi in rad poje, takoj zatem pa je sledila že podelitev. "Super, bomo še pred temo doma", smo se spogledali. Dejstvo je, da je bil Rekord v zadnjih letih organiziran junija, ko je dan najdaljši, sedaj pa se že ob sedmih naredi tema, zato je potrebno z vsem malo pohiteti. Tudi štart je bil zaradi tega nekoliko prej kot ponavadi.
Nabasani z dvema ruzakoma smo tako praktično zadnji odrinili z vrha. Napredovali smo počasi, a vztrajno, tako da smo bili pri avtu ravno nekaj čez sedmo. Ob prihodu domov sem kasneje odšel na čisto kratek, 15-minutni iztek, da na aktiven način ustavim telo, ki je bilo verjetno v šoku zaradi tako visoke intenzivnosti. Zatem sem se pridružil še ostalim tekačem v Smledniku na podelitvi številk za naslednji dan, ko je sledil Tek na Šmarno goro. Slednji je sicer veliko bolj pomemben kot Rekord, a vseeno čutim bistveno večji pritisk, saj je zelo specifičen, intenziven in hitro gre lahko kaj narobe. Po domače, zelo hitro kaj zamočiš in časa za popravke ubistvu ni. Na daljših tekmah si lahko recimo privoščim, da prve malo spustim naprej, na Rekordu pač ne.
Čez noč je še vedno lilo, tudi zjutraj ob šestih, ko sem se zbudil, je deževalo, a naposled nehalo. Tako je bilo tudi napovedano. Zbudil sem se popolnoma sproščen in neobremenjen. Pojedel sem zajtrk, malo delal, nato pa sta se tudi Jasmina in Elija že zbudila. Ura se hitro obrne, a bili smo povsem dovolj zgodaj v Tacnu. Moja navijača sta se kaj kmalu odpravila proti vrhu Šmarne gore, jaz pa sem ju pospremil tisti prvi ravninski del do vzpona. Deževalo ni več, skozi meglo pa se je počasi začelo prebijati sonce. "Uau, super bo."
Za ogrevanje sem si vzel le 20 minut, saj sem menil, da bo povsem dovolj. Po še zadnjih pospeševanjih sem se na štartno črto privlekel ravno kakšno minuto pred štartom. Kot naročeno. Po štartu sta se izstrelila tista dva Kenijca, a me to ni ganilo. Vedel sem, da imam še povsem dovolj časa, da ju že do vrha Grmade ujamem. Dejstvo je tudi to, da so oni bolj vajeni hitrega teka po ravnini,tako da jim slednje ne predstavlja prav velikega napora, ko pa se pot postavi pokonci, se zgodba obrne. In prvi kilometer je praktično raven.
Za njima se je od naše skupine počasi v lov podal eden izmed Britancev. Oddaljeval se je lepo počasi, a zame je bil tudi njegov tempo nekoliko prehiter. Raje sem počakal. Kmalu sem tudi jaz ostal sam in nadaljeval v svojem tempu. Prvi klanec je zelo tekaški, zelo hiter, tako da je treba vzdrževati visoko frekvenco korakov, nato pa sledi kratek spust in prečka v levo proti Grmadi.
Tam, kjer smo prečkali pot, po kateri gre Rekord, sta bila pozicionirana Jasmina in Elija. Imel sem kakšnih 20 sekund zaostanka za prvima in slabih 10 sekund za drugim, a z nasmeškom dal vedeti, da sem začel dobro in še zdaleč nisem utrujen in odpisan. Pred vzponom na Grmado je še krajši spust, na katerem sem se želel čim bolj sprostiti in pripraviti na zahteven vzpon proti vrhu Grmade.
Prvi del je še nekako tekaški, nato pa skale, ki so posejane po poti, vsiljujejo ritem korakov in treba se je precej prilagajati terenu. Vseeno to pot že tako dobro poznam, da sem se brez težav znašel. Nekajkrat sem tudi zahodil, saj je bil tek povsem neekonomičen. Videl sem, da je Britanec ulovil oba Kenijca in celo prešel na prvo pozicijo, eden pa je začel tudi zaostajati. Prva nista v tempu nič kaj popuščala, tak oda je razlika do mene ostajala enaka, okoli 15 ali 20 sekund.
Tik pod grebenom sem tistega, ki je zaostajal, ujel in prišel na 3. mesto, topila pa se je tudi razlika do prvih dveh. Greben sem odtekel zelo dobro, hitro, a hkrati previdno, saj nešteto ostrih kamnov in korenin kar kliče po zvinu gležnja. Prednost prvih je vztrajno kopnela in na vrhu sem bil slabih 10 sekund zadaj.
Vrh Grmade sem dosegel v 20:36, kar je bil kar dober vmesni čas. Sledil je spust,ki ga vsako leto odtečem hitreje. Točno vem, kje lahko spustim noge in kje moram biti izdatno previden. Prva dva sem ujel v manj kot pol minute, nato pa čakal priložnost, da se izmuznem mino. Slednja je prišla kaj kmalu in še sredi pobočja Grmade proti sedlu sem bil na prvem mestu. Točno na polovici tekme sem se iz lovca prelevil v plen. Vendar pot do tega je bila premišljena in ta plen se ni pustil ujeti.
Imel sem občutek, da imam tekmo pod kontrolo. Bil sem še precej svež, z dovolj moči v nogah za zaviranje na spustu, poleg tega pa mi je drugi del pisan na kožo, saj je zelo tekaški. Govorim o drugem vzponu, ki se kot spirala vije okoli in nato na vrh Šmarne gore. Ko sem pridivjal iz gozda na pašnik nad sedlom, sem komaj odvil, saj je bila podlaga zelo spolzka.
Na sedlu se vedno zbere ogromno ljudi, saj se od tam vidi tekače že višje na pašnik, nato pa še preko pukla na spust. Zatem se je treba vzpeti le malo višje, tja do hlevov, in lahko se vidi zaključek tekme, ko tekači opravimo z dobršnim delom drugega vzpona. Tisti mali klanček proti sedlu sem praktično preskočil, nato pa zdrvel proti dnu.
Na mestu, ko se združita pot Rekorda in tista iz Šmartna, sta bila Jasmina in Elija, pridružil pa se jima je še Benjamin. Jasmina mi je kasneje rekla, da sem jo presenetil, tako časovno, kot tudi glede na mesto. Ni pričakovala, da bom šel mimo na 1. mestu. Na hitro sem pomahal, s čimer sem dal znak, da imam zadeve pod kontrolo in skoncentrirano nadaljeval naprej.
Spust z Grmade je časovno zelo kratek. Do točke, kjer se meri vmesni čas, sem potreboval le 6:08 in bil tako na dnu v času 26:44. Na tisti kratki ravnini pred strmim vzponom čez korenine sem za seboj slišal dihanje in korake enega izmed tekmovalcev. "Saj ni možno...", sem si rekel, ko me je prehitel tisti, ki je bil na Grmadi celo za menoj. Na spustu je očitno veliko pridobil in me tako ujel. Pobudo za narekovanje tempa na tem kratkem vzponu do stopnic je prevzel on. Vendar bil je prehiter. Ta prehod je tako zelo težak, da ne znam opisati občutkov. Po šestih minutah "nabijanja" nog je potrebno obrniti korak v zelo strm vzpon. Mučno. Vendar tega se je treba lotiti z glavo. Kenijec se je morda prenaglil in ubral prehiter tempo. Celo ušel mi je za kakšne 3 mete, sam pa sem le kontrolirano tekel, da slučajno ne bi nabral preveč laktata.
Ob prehodu na kratek spust pri stopnicah, kjer proga že kakih 100-tič spremeni naklon, sem švignil mimo in nadaljeval s hitrimi koraki. Od tam naprej je vzpon zelo tekaški. Pozoren sem bil na zvoke iz ozadja in slišati je bilo, da se oddaljujem. "Ajde, Timotej, še slabih 15 minut te čaka, stisni za zmago", sem se skušal motivirati.
V nadaljevanju nisem imel težav, pa čeprav jih imam vedno, saj sem vselej precej zdelan. Je pa res, da sem do sedaj vselej lovil tekmovalce pred seboj, tokrat pa sem bil jaz tisti, ki je vsiljeval tempo drugim. To je razlika.
Bil sem dokaj prepričan, da mi bo uspelo v močnem koraku zdržati do vrha kn ubraniti prednost. Pod kapelico se pot znova postavi precej pokonci in za sabo sem slišal pisk ure. Saj veste, večina nas ima nastavljen "autolap" na uri na 1 kilometer, kar pomeni, da vsak kilometer ura samodejno zapiska. "Če slišim, pomeni da je blizu", sem pomislil. Na ovinku, tik pred kapelico, sem poškilil nazaj in res sem imel le kakih 10-15 sekund prednosti. Kenijec se še ni predal, a vedel sem, da na strmejšem delu ni tako prepričljiv. Podzavestno se mi je vklopil dodaten pogon za beg in že do pašnika na sedlu sem prednost vsaj podvojil.
Na ciljni strmini sem pričakoval ogromno navijačev. "Bečan gre", sem zaslišal malo pred seboj, zatem pa glasno navijanje. Se mi zdi, da vsi radi vidijo, da na domači tekmi z mednarodno konkurenco zmaga Slovenec, katerikoli. Na ovinku je glasno navijala moja mami, še malo višje pa je bila znova v elementu Jasmina. "Daj Timoteeeej", se je slišalo pomojem na Štajersko. "Daj Timotej, maš to, stisni, maš ga zadaj", je bila na trnih, ko sem tekel mimo. "Kako to?", sem bil začuden sam pri sebi. Pogledal sem levo čez ramo, pogledal Jasmino in se ji nasmehnil: "Jessy, nobenga ni." Tudi ona se je zasmejala in bila vesela, da sem tako sproščen in samozavesten.
Ciljna strmina se vleče še bolj kot na Rekordu, saj je potrebno vse do igral in fitnes naprav, nato pa smo namesto okoli obzidja, odvili desno direktno v cilj. Z dvignjenimi rokami in stisnjeno pestjo sem se bližal ciljni črti, medtem ko so navijači naredili krasno kuliso in vzdušje za prihod v cilj.
Kako sem bil vesel, ko sem s trakom v roki kot zmagovalec prečkal ciljno črto. Uspelo mi je! Po zmagi na Rekordu dan prej, sem še drugič zapored dobil Tek na Šmarno goro, tokrat v "pravi" izvedbi in v močnejši konkurenci. Bil sem res vesel in zadovoljen, čas pa tudi ni bil slab - 43:47.
Tisti, ki še niste bili na tej tekmi, verjetno ne boste verjeli, kako zahtevno tekmo se da narediti po pobočjih Grmade in Šmarne gore. 10 kilometrov, 750 "pozitivnih" višincev in pa kakih 400 metrov spusta te v kombinaciji z neizprosno podlago pošteno zdela. Ampak zadovoljstvo ob zmagi na tako težki progi je toliko večje.
V cilju sem imel ogromno "obveznosti", kot so razni intervjuji, slikanja ipd. Čeprav bi si želel v miru nekaj pojesti in popiti skupaj z mojima dvema, ter spregovoriti besedo s kom, ki ga že dolgo nisem videl, sem se seveda na vse odzval pritrdilno. Marsikoga bi to nerviralo, a to je del celotne zgodbe. S tem se ustvarjata ime in prepoznavnost gorskega teka, kar je tudi eden izmed mojih ciljev. To je šport v naravi, ki je tako zelo lep, koristen in dostopen vsem, da bi ga bilo škoda zanemariti. Z veseljem podam komentar na svoj nastop, organizacijo tekme, ali pa potek celotne sezone ipd. Nenazadnje pa tudi tukaj velja rek "kar daš, to dobiš".
Veter je odpihnil vse oblake in na nebu je ostalo zgolj sonce. Bilo je tako prijetno toplo, da bi se kar zleknil na ležalnik, preždel tam nekaj ur in pozabil na celotno dogajanje. "Pejt Elija, bosta šla z očijem na oder", ga je Jasmina spodbudila, medtem ko se je igral s svojim prijateljem z morja, Markom. Prav prisrčen je bil, ko sem mu rekel, naj vsem podeli "petko" kot čestitko, nato pa je ponosno, z medaljo okoli vratu, v roki držal nagrade.
Poleg zmage na Teku, sem bil ravno tako 1. v seštevku skupaj z Rekordom, česar sem bil tudi zelo vesel. Res tako zelo ponosen sem bil, da mi je uspelo dobiti obe preizkušnji na mojem domačem bregu. Ene tekme ti preprosto pomenijo največ in za ti dve na Šmarni gori to vsekakor drži.
Comments