Bi verjeli, da se najde tudi "prave visokogorske" poti po pobočjih Šmarne gore in Grmade, katere obišče bolj malo ljudi. No, vsi gorski tekači jih vsako leto vsaj enkrat - na Teku na Šmarno goro oziroma Šmarna gora Race. Jaz nekoliko večkrat, spoznal pa sem jih ravno po svojem prvem nastopu na tej tekmi. Vas zanima en foto & video "sprehod" po celi trasi? Boste videli, da obstajajo tudi bolj divje poti, katere so zahtevne tudi za najboljše tekmovalce v Svetovnem pokalu. Slednje bomo obiskali tudi na dveh oglednih turah pred letošnjo izvedbo Teka, tako da ste lepo vabljeni, da stezice spoznate tudi v živo.
Tek na Šmarno goro je bil prvič izpeljan leta 1979, torej ima že res dolgo brado. Takrat sta bila še moja starša pravzaprav najstnika, tako dolgo nazaj je to. Jasno, da si takrat verjetno veljal za malo premaknjenega, če si se na veliko rekreiral, a več kot očitno je moralo biti nekaj zelo dobro narejenega, da kljub temu ta tekma obstaja še danes. Redke so prireditve s tako dolgo tradicijo. Prepričan sem, da bi bila udeležba še večja, če bi ime prireditve modificirali in preimenovali v “Šmarna gora Trail”, saj je beseda “trail” danes zelo v modi, sam pa imam do nje tudi nekakšen odpor. Imamo lepo slovensko besedno zvezo - gorski tek.
Eden izmed dejavnikov, da se je tekma "prijela", je gotovo tudi sama proga. S tekmovalnega vidika mora biti zahtevna, kar jasno je, z vidika tistih, ki pa se tekme ne udeležijo s prevelikimi rezultatskimi ambicijami, pa seveda tudi lepa. No, tudi to velja za progo Teka na Šmarno goro. Dolga okoli 10 kilometrov in premaga 750 višincev ter pol manj spusta, saj je cilj na vrhu.
Saj tudi sam verjetno ne bi verjel, da se pravzaprav na enem griču nad Ljubljano lahko priredi tako zahtevna tekma. Rekel bi, da je nemogoče na Šmarni gori imitirati pravi gorski svet, če seveda ne bi sam pred kakimi petimi leti tudi sodeloval na tej tekmi. Nalašč sem rekel sodeloval, saj sem bil popoln zelenec, ki se je v prvih minutah po štartu prehitro zagnal in nato trpel nadaljnjih 90% te zahtevne trase. Slednja ne dopušča prav veliko napak in te hitro kaznuje, če si malo preveč pogumen.
Niti ni naključje, da je bil Tek na Šmarno goro dolga leta pravzaprav zaključna tekma svetovnega pokala v gorskem teku, saj je proga povsem primerna za takšen rang tekmovanja. Žal so se zadeve začele nekoliko prekonstruirati in takšne tekme "padajo" ven, nasledujejo pa jih traili. Meni osebno to ni všeč, a trend gre v to smer in treba je iti z njim, sicer se pokoplješ, če trmasto vztrajaš pri svojem. Jaz imam veliko raje tekme dolge med 30 in 50 minut, tudi do ene ure gre, kot pa utrujajoče in razbijajoče traile, ki navadno trajajo uro in pol, za regeneracijo pa je zatem potreben cel teden.
Kakorkoli, trasa je narejena povsem po merilih primernosti za tekmo svetovnega pokala, obenem pa je tudi lepa in se na njej da uživati ob lepotah narave. Rdeča nit proge je že od vsega začetka nekakšna spirala, ki v se nasprotni smeri urinega kazalca ovija okoli Šmarne gore. Gremo en krog po trasi?
Tri, dva, ena...
Tek na Šmarno goro je kot nekakšna pentlja po pobočjih Grmade in Šmarne gore. Začne se v Tacnu pri policijski akademiji oziroma poleg tamkajšnjega stadiona, zaključi pa na vrhu Šmarne gore. Štartne črte ne morete zgrešiti, saj je zelo očitno narisana na asfalt. Prostora je torej več kot dovolj.
Sprva se teče po asfaltu skozi drevored, nato pa na prvem križišču pri hišah trasa zavije levo v manjši klanček po kockah. Nadaljuje se mimo teniških igrišč, pri stopnicah, kjer je štart Rekorda oziroma izhodišče za "pot čez korenine". Seveda mi še ne zavijemo v klanec, temveč po ozkem prehodu prečimo naprej. Tukaj se vedno malo "zabaše", saj selekcija še ni dovolj velika, da bi se skupina od štarta razdrobila, zato je pomembno biti nekoliko bolj v ospredju. Vendar ne preveč…
Sam sem pred leti naredil usodno napako in začel bistveno prehitro, s težavo o zaostanku zaradi "zastoja" v mislih. Seveda sem se opekel. Dobesedno zalil me je laktat, kar je pokazatelj, da sem bil pregloboko v rdeči coni. Ko se ti na začetku tekme zgodi to, je praktično konec. Izjemno zelo težko je to skompenzirati. Nekateri so sposobni hitre regeneracije, če intenzivnost nekoliko spustijo, jaz sploh ne, v vsakem primeru pa gre za izgubo. Vedno trobim, da so prve minute, ko smo pod vplivom adrenalina, kritične. Lahko nas zanese v tempu, kar z obrestmi plačamo v nadaljevanju, posledično pa je rezultat slabši, kot bi sicer bil. Samokontrola je res ključna.
Trasa po kakšnih 200 metrih (končno) zavije levo v klanec na makadamsko pot. Do nekje tukaj je ravno kilometer, ravno prav za ogrevanje. Najhuje je, če se tekma začne direktno v klanec, kjer smo v (preveč) rdečem še toliko hitreje. No, v kolikor smo previdni, se nam na Teku na Šmarno goro to bistveno težje zgodi.
Sedaj pa se začne breg...
Sledi znova kak kilometer makadamske ceste oziroma gozdne vlake, ki vijuga in na koncu preči desno po pobočju. Zatem pa je znova zavoj v levo, kjer je prva izmed mnogih menjav ritma - kratek spust. Tedaj se pot nadaljuje proti pobočju Grmade. Za spustom je jasno kmalu spet vzpon, vse do "poti čez korenine", katero seka ravno pri stopnicah. Po nekaj kros terena, torej gor dol, se trasa usmeri na Mazijevo pot, ki pelje na Grmado.
Tam se pot popolnoma zoži na “singelco”, kar pomeni, da je prehitevanje zahtevno, če ne celo malo “umazano”. Jaz na tekmah, ko ujamem tekmovalca ped seboj, slednji pa ni toliko fer, da bi se umaknil, ker trmasto vztraja pri tem, da bo pred menoj, kar malo narahlo z roko odmaknem ali pa rečem zgolj “right” ali “left” (“umakni se levo oziroma desno”). Do tukaj je dobro priti na takšni poziciji, da ni potrebno nikogar prehiteti oziroma obratno, da nihče ne potrebuje prehiteti nas. To je nekje po slabih treh kilometrih, zato do tja vedno poteka kar srdit boj za pozicijo. Hitro se namreč zgodi, da tekač po nepotrebnem izgubi tudi kakšne pol minute, ko čaka tekmovalca pred seboj, da se mu umakne, ali pa za pospeševanje pri prehitevanju porabi dragoceno energijo, ki je še kako potrebna v nadaljevanju.
Skratka, začne se del, ki je večino leta praktično povsem neobljuden. Tukaj se da umakniti stran od gneče, ki je sicer prisotna na Šmarni gori. Jaz Grmado in Šmarno goro jemljem kar za eno, ubistvu pa je to že povsem pobočje Grmade. Ob poti se najde tudi kakšna klopca, ki ponuja razgled spodaj na reko Savo in Polhograjske dolomite. Tudi sam si kdaj privoščim malo predaha, ko tečem po tej stezi. Tomo, ki je organizator teka že od samega začetka, mi je nekoč dejal, da se je on učil za izpite na teh klopeh. Malo za “intermezzo” - dokazano je, da telesna aktivnost pozitivno vpliva na delovanje možganov, kar pripisujemo povečani prekrvavitvi, s tem pa se spodbuja vsrkavanje novih informacij. Učenje v kombinaciji z gibanjem torej ni ravno slaba ideja, mar ne?
Na tekmi se gotovo ne bomo usedli na klopco, temveč moramo biti pozorni na precej tehnično podlago, ki celo na vzponu zahteva 100% zbranost. Tudi jaz sem že zapel za kakšno korenino in se rahlo spotaknil, Bog ne daj pa da bi padel po tistih skalah.
Trasa se sicer pretežno vzpenja, vendar absolutno ne gre za konstanten klanec. Vmes je polno ravnin, nekaj zelo kratkih spustov, najde pa se tudi kakšen atraktiven skok. Pot je redko postlana z mehko zemljo ali drobnim peskom oziroma kamenjem, temveč je mestoma zelo skalnata, stopi pa so visoki. Tudi jaz moram kdaj tek za nekaj korakov preklopiti v hojo. Sam vzpon proti Grmadi je torej zelo zahteven.
Vmes pa so jasno krasni razgledi na okolico, zato se splača iti vsaj enkrat po progi v netekmovalnem tempu. Jaz na večini tekem, ki se jih udeležim, šele preko slik uradnih fotografov ali pa navijačev vidim, kako lepa je bila okolica, v kateri sem tekel. Prej sem pač tako fokusiran na samo traso in podlago. Kot sem recimo pred dobrim tednom šel po tekmovalnem delu še po trasi tekme Staffetta tre rifugi, da sem si lahko ogledal lepote okolja.
Ob prihodu na greben se Mazijeva pot priključi Westrovi. Trasa se malo položi, vendar hitrost teka ostane nizka, saj je podlaga tehnično morda še bolj zahtevna. Res je potrebno biti pozoren in gledati pod noge. Časa za pravi oddih ni, čeprav teren ni več strm. Greben se vleče kakšnih 500 metrov preden pripelje na vrh Grmade. Tam se vedno beleži tudi vmesni čas.
Meni še ni uspelo priti na vrh pod dvajsetimi minutami. Leta 2019 sem imel najboljši čas, in sicer 20:16. Leta 2020 in 2021 je bil čas slabši, kar povsem logično pripisujem izjemno intenzivnemu naporu na dan oziroma večer prej - Rekord Šmarne gore. Tako bo tudi letos, zato ne verjamem, da se bom sposoben spustiti pod 20 minut na poti čez Grmado. Vsekakor pa je to brezpredmetno, saj šteje končni, ne vmesni čas, vsekakor pa takšen vmesni čas obeta zelo dober čas na cilju.
Čeprav je že do vrha Grmade nekaj spusta, pa se tokrat začne tisti pravi, malo daljši. Lani sem si tukaj zvil gleženj, in to kar konkretno. Preprosto preveč sem se sprostil, saj sem imel dovolj prednosti. Misli so malo odtavale in nisem bil dovolj zbran. Trasa se po gozdu in preko pašnika spusti do kmetije na sedlu, kjer nas bodo na dan tekme verjetno precej čudno opazovale krave in ovce. “Kaj se pa ti grejo?”, jim bo verjetno rojilo po glavi.
Tihi navijači.
Spust takoj “preseka” krajši vzpon na sedlu, ki ga je treba dobesedno preskočiti, nato pa se v kontra smeri “poti čez korenine” spustimo proti vznožju. Trasa gre po ovinku za 180° direktno naravnost po Romarski poti proti Šmartnem, kjer poteka po sedaj poširjenem kanalu. Tukaj dobesedno leti, saj pot ni tehnična, temveč “speglana”.
Na sedlu se trasa znova malo vzpne, nato pa se spust nadaljuje do dna.
Pri Tacenski kapelici se nato zavije desno na vlako, ki po okoli 200 metrih pripelje na mesto, kjer smo že bili, torej nekje 2 kilometra od štarta. Tam se v kontra smeri, kot smo prej tekli navzgor, sedaj še malo spustimo do “Spodnje kuhne”. Spust se konča, na vrsti je druga kontrolna točka, ki izmeri čas spusta, nato pa po kratkem prehodu med potmi pridemo na “pot čez korenine”, torej traso Rekorda. Ojoj, kako težko je iz intenzivnega spusta obrniti nazaj v klanec… Moje noge so tam vselej kot zabetonirane. A kaj morem, verjetno se s takim občutkom na tem delu soočijo vsi.
Tudi klanec je zahteven, strm, zato se je treba brzdati in začeti umirjeno. Na srečo pa je ta del kratek, saj pri stopnicah znova zavijemo desno na krajši spust. Težko razložim tako zavito traso, če še niste prav velikokrat obiskali Šmarno goro. Tudi sam, ko sem prvič nastopil na tem teku, nisem imel pojma, kje tečem, pa čeprav sem bil pred tem že neštetokrat na Šmarni gori. V kolikor bi me takrat vmes nekdo ustavil in rekel, naj najdem najkrajšo pot domov, bi se raje kar spustil do dna in obšel Šmarno goro, dokler ne bi prišel v Pirniče. Sedaj imam vse v mezincu, takrat pa nisem poznal praktično nobenih drugih poti in verjamem, da jih tudi večina (še) ne.
Kot sem omenil, po tistem kratkem, a strmem klancu sledi spust, nato pa trasa (končno) postane bolj enakomerna, tehnično nezahtevna in pa predvsem zelo tekaška. A glej ga zlomka, verjetno tukaj nastopi že utrujenost, saj smo časovno nekje na ¾. Vseeno, v primeru, da bi bila trasa še naprej tehnična, bi bilo verjetno še težje. Malo naprej se tekmovalci, ki se spuščajo in pa tisti vodilni, začnejo srečevati, zato je potrebno biti vsaj malo pozoren. Pot je sicer široka kakšna dva metra in pol, a vseeno imajo tekmovalci na spustu kar veliko hitrost.
Pri Tacenski kapelici pa se trasa odcepi in nadaljuje po poti okoli Šmarne gore. To je tista zaključna spirala, ki zaokroži iz južnega proti severnem pobočju. Tukaj je potrebno vzdrževati hiter korak, saj trasa ne dopušča počitka. Jasno, v kolikor hočemo dober rezultat, sicer pa se ponudi priložnost, da nekoliko predahnemo. Vzhodni del Ljubljanske kotline nam je praktično ponujen na pladnju.
Po krajšem strmem vzponu smo pri Turkovem znamenju, kjer bi jo lahko vrezali direktno proti po vrhu in bili v nekaj minutah tam, vendar trasa pelje naprej po položnejši poti proti sedlu. Do tja pa je iz gozda ponovno potrebno prečkati pašnik. Brezskrbi, ograje za ovce so na dan Teka na Šmarno goro odstranjene in vam jih ne bo treba preskakovati, preplezati ali kaj podobnega.
Tisti pašnik je tako lep… Še najbolj pa proti koncu dneva, ko ga obsije pozno popoldansko oziroma večerno sonce. Takrat se prav zlato obarva, sicer pa je večino dopoldneva več ali manj v senci, saj je zaradi severozahodne lege v tem času skrit za Šmarno goro. Prečenje je dokaj hitro, pripelje pa nas do hlevov za ovce, tik ob cesti, ki se vije proti vrhu. Od tod imamo le še nekaj minut.
Prečenje pašnika
Ciljna strmina se vselej vleče, a ob prisotnosti številnih navijačev, ki so tudi povsem naključni pohodniki na tisti dan, jo je lažje premagati. Pri zvončku si lahko zaželimo čim močnejšega finiša, ki sledi takoj po še zadnjem skoku preko pukla pri igralih. Prihod v cilj je nekoliko spremenjen glede na prejšnja leta, saj se ne teče okoli obzidja, temveč zavije desno, direktno proti Gostilni Ledinek. Kot zanimivost, na cilju bo na voljo prenos v živo, saj je ravno tam namontirana kamera.
Zmaga!
Pred leti si nisem mislil, da mi bo tudi kot izkušenejšemu tekmovalcu trasa Teka na Šmarno goro tako zahtevna. Težko jo naredi ogromno menjav ritma, kar je pri tekmovalnem tempu zelo utrujajoče. Ravno zaradi tega tekma ni tako množična, kot kakšen drug “trail”, saj je za mnoge na tako kratki razdalji prezahtevna. Prepričan sem tudi, da bi bila vsakomur všeč, vendar v modi je danes tudi to, da se tekmuje na (čim) daljše razdalje, česar osebno ravno tako ne podpiram. Sam sem že po običajni tekmi “gor-dol” tako hin, da potrebujem nekaj dni, da se regeneriram, kaj šele, da je dolžina takšne tekme nekaj ur, pol dneva ali pa celo več. Poleg tega pa je treba na krajši tekmi bolj globoko v rdečo cono, kar je tudi faktor, ki mnoge odbija.
Kakorkoli, meni je ta tekma ena izmed najboljših, saj je res tista prava gorsko tekaška, tako po zahtevnosti terena, kot tudi po dolžini. Kmalu bosta na sporedu tudi dve ogledni turi. Eno skupino bom vodil tudi jaz, tako da lepo vabljeni, da si rezervirate čas, da skupaj naredimo krog po trasi. Verjamem, da bo večina poti za vas novih, tako kot so bile pri mojem prvem nastopu na tej tekmi.
P.S.: V sklopu priprav na tekmo poteka tudi NAGRADNA IGRA. Za več informacij, kaj vse lahko zadanete, kliknite TUKAJ.
Za ogled trase "v gibanju", si lahko ogledate spodnji video: