“Aaaa, vožnja s helikopterjem mi bo za las ušla”, sem nekako dojel kakšno minuto do cilja, ko mi je bilo jasno, da 5. uvrščenega pač ne bom ujel in prehitel. Prvih 5. tekačev na RedBull Dolomitenmann se lahko namreč za nagrado skoraj 1800 metrov nižje v dolino odpelje z RedBull helikopterjem. Mamljivo, kaj? Vseeno sem bil vesel kot radio, saj sem osvojil zelo dobro 6. mesto v izjemno močni konkurenci, svoj čas od lanskega leta pa popravil za skoraj 3 minute. Odtekel sem tako kot se spodobi.
Pa začnimo! Dva vikenda nazaj sem se udeležil ekstremne štafetne tekme v Lienzu, Red Bull Dolomitenmann. Neuradno velja za svetovno prvenstvo ekstremnih športov. Štarta tekač, ki mora iz centra Lienza, ki leži na nadmorski višini 673 m, teči 2441 m visoko na Kuhbodentörl. Trasa je dolga 12 kilometrov in premaga 1800 višinskih metrov. Ekstremno. Sledi predaja padalcu, ki se spusti nazaj v Lienz na Dolomitenstadion in s “petko” v ogenj pošlje kolesarja. Slednjega čaka dolga, naporna in tehnična proga po pobočju in do vrha gore Hochstein, kjer pozimi poteka tudi svetovni pokal v alpskem smučanju. Svojo pot zaključi nekoliko višje po strugi Drave, kjer zeleno luč za start dobi kajakaš. Sprva mora opraviti s 7-metrskim skokom iz mosta v deročo Dravo, nato pa med količki vijugati s tokom in proti njem, za piko na i pa s kajakom kot “prikolico” priteči nazaj v center Lienza. Zanimivo, kaj pravite?
Ravno to, poleg krasne pokrajine, je razlog, da sem se že tretje leto zapored znašel na Tirolskem v tem avstrijskem mestu. Tekma je bila na sporedu v soboto, zato sem za petek vzel kar dopust v službi, da ne bi popoldan preveč hiteli v Lienz, temveč se udobno namestili tam že za čas kosila. “Eh, gremo kr čez tunel”, sva z Jasmino v en glas sprejela odločitev. Običajno smo se tja vozili preko Korenskega sedla, nato pa še čez en manjši prelaz v Avstriji, sedaj sem pa prišel do ugotovitve, da je verjetno bolj racionalno se zapeljati skozi karavanški tunel (v kolikor ni ravno 7 kilometrov dolg zastoj pred njim) in po avtocesti do Spittala, zatem pa po hitrejši in široki cesti direktno do Lienza.
Do nam že znanega in izjemno lepega hotela Dolomitenhof smo prispeli ravno za kosilo. Elija je zatem zaspal, kar sva izkoristila tudi midva. Mene je čakalo še nekaj obveznosti kar se tiče ekipnih fotografij in podobnih zadev. Kot sem že omenil, gre za štafetno tekmo in znova sem bil povabljen v avstrijsko ekipo Virgosystem. Tokrat nisem bil edini Slovenec, saj sem po odpovedi kolesarja v ekipo zvlekel našega najboljšega “krosista”, Roka Nagliča, ki je v Lienz prav tako prispel s svojo boljšo polovico. Srečali smo se ravno ko je prišel z ogleda proge. “Ma bo kr težka”, je dejal.
Kakorkoli, počitek je dobro del tudi meni, kasneje pa smo imeli še uradno otvoritev in predstavitev vseh podrobnosti dogodka, seveda za vsako disciplino posebej, torej tekače, padalce, kolesarje in kajakaše. Sledila je še “pasta party”, zato kasneje pri večerji v hotelu nisem jedel prav veliko. Vseeno sva si z Jasmino na koncu privoščila vsak po eno konkretno porcijo posebnega sladoleda. Sit sem bil kot boben, a sem vedel, da bom to naslednji dan še kako potreboval. Čakalo me je okoli ure in pol intenzivnega teka navkreber.
Noč je bila (zame) mirna, Jasmina pa bi rekla, da si malo izmišljujem. Elija sicer spi pri nama v postelji, no, bolj med nama, tokrat pa je spal v svoji, tako kot nazadnje v Heiligenblutu. Vendar za razliko od takrat, ko je mirno prespal celo noč, tega Jasmini tokrat ni pustil. No, sem pa imel celo posteljo zase, pa čeprav sem to šele zjutraj izvedel, ko smo se vsi zbudili. Skratka, spanec je bil kakovosten in bil sem spočit. Precej zgodaj sem moral še v center Lienza po štartno številko in oddajo nahrbtnika za na vrh. Noter sem porinil še GoPro MAX, da bi kasneje na cilju lahko kaj pametnega posnel. Sedaj sem polno opremljen z zaščitnimi ovitki iz silikona, etui-ji in zaščitnimi stekli za zaslon in leče, tako da me ni niti najmanj skrbelo, da bi se kameri kaj zgodilo med transportom.
Ko sem se vrnil v hotel, sta medtem vstala tudi že Jasmina in Elija in skupaj smo se počasi odpravili na zajtrk. Ob pogovoru z ostalimi sem lahko obujal svojo nemščino, ki še ni zarjavela, le malo jo je treba obnoviti. Tudi zaradi tega je dobro potovati. Spil sem še poslednjo skodelico kave, zaželeli smo si srečo in odšli vsak po svoje. Mi malo ven do toboganov in gugalnic, da Elija dobi svojo “dozo” igranja, padalec je moral že pred tem na pot v gore, Rok in naš kajakaš pa v sobo na počitek, saj sta imela svoj štart toliko kasneje.
Ravno pravi čas smo spakirali vse stvari, se usedli v avto in odpeljali nekaj kilometrov stran do prizorišča. Časa je bilo nato še na preteg, saj z ogrevanjem nisem hotel pretiravati. Dobra lastnost trase je, da so prvi trije kilometri povsem ravninski in potekajo po široki cesti oziroma kasneje kolovozu, kar že pred samim začetkom vzpona povzroči dokaj realno selekcijo.
Napetost je z večanjem množice navijačev v središču Lienza naraščala in kmalu je počila pištola, ki je naznanila štart Dolomitenmann-a. Vedel sem, da bosta Američan Gray, ki je dvakratni svetovni prvak, ter Eritrejec Abraham, ki drži najboljši izid Rekorda Šmarne gore, nemudoma potegnila naprej. Gray zaradi tega, ker mu ravnina precej leži, Abraham pa zaradi tega, ker je vsaj za moje pojme malce preveč zaletav. In tako je tudi bilo. Prav nič si nisem belil glave, ko je bila prednost že nekaj deset metrov takoj po štartu. Zdi se mi, da se tudi ostali niso zmenili za to.
Pozicioniral sem se v zasledovalno skupino, pred katero sta bila še dva močna Italijana, oba svetovna prvaka, Maestri in Puppi. Oba sta zelo dobra tudi na ravnini, zato nisem videl smisla, da bi priključil k njima. Našo skupino pa so sestavljali bolj klasični gorski tekači, ki imajo raje klanec kot ravnino. Med njimi je bil tudi trenutno najboljši vertikalist na svetu, Aymonod, pa vsem znani Švicar in RedBull-ov adut, Remi Bonnet, ter kopico ostalih.
Ravno okoli enega kilometra sem uvidel moja dva navijača, ki sta glasno navijala. Pred tekmo sem se počutil precej čudno. Malo me je bolela celo glava, a je kmalu to izpuhtelo. Mogoče tudi zaradi velikega vložka tekme. Skratka, nedvomno sem jima dal vedeti, da sem znova “taprav” in pripravljen na spopad. Ravninski kilometri so minili praktično takoj, zatem pa je sledil vzpon na Goggsteig. Gre za precej strm in tehničen del proge, ki premaga skoraj 350 višinskih metrov v le dobrem kilometru. Začel sem ga zmerno in le sledil svoji skupini, ki je kmalu začela razpadati. Tempo se mi je zdel prepočasen, zato sem se držal Aymonoda, za katerega sem bil prepričan, da ve, kako se lotiti proge. On je narekoval tempo, jaz pa sem le sledil. Eden izmed tekmovalcev, Nemec Knopf, je že prej ušel naprej in tekel nekaj sekund pred nama, zadaj pa se je z vsakim metrom razlika povečevala.
Po osvojitvi Goggsteig-a sledi precej dolg valovit del, precej podoben nekemu krosu. Progo sem poznal od lani in vedel sem, da lahko tukaj nekaj pridobim, zato sem takoj ob poravnavi terena prehitel Aymonoda in spustil noge pod seboj. Odločitev se je obrestovala, saj sem brez nekega večjega napora začel pridobivati prednost. Pravzaprav sem napol počival in izbiral hitro linijo ter ob številnih prehodih iz spusta nazaj na krajši vzpon skušal prenesti čim več kinetične energije. Bližati sem se začel tudi Knopfu, ki je pred tem ušel.
Komaj pa sem čakal “moj” del, in sicer kakšna dva kilometra dolgo makadamsko cesto z enakomernim naklonom, kjer si lahko zadam močan in predvsem konstanten tempo. Tukaj sem Knopfa tudi ujel. Pred mano so bili le štirje tekmovalci, in sicer vodilna trojica, ki so jo sestavljali Bonnet, Gray in Abraham, za njimi pa Maestri na “nikogaršnjem” ozemlju. Maestrija sem tudi že imel na radarju, saj ni bil prav veliko spredaj. Vedel sem, da ga bom s takšnim ritmom na kasnejši strmini gotovo ujel.
In že je sledila, prava stena, tokrat še precej daljša od tiste na Goggsteig. Čakalo nas je slabih 900 višinskih metrov na zgolj 2,7 kilometra. Skoraj en cel pravi “vertikal” (kratka tekma s 1000 višinci, npr. Pizz Tri Vertikal) znotraj tekme torej. Prvi del odseka je skoraj navpičen, prečkati ga je nekje treba celo po lestvi, kar onemogoča tudi samo prehitevanje. Pobudo je prevzel Knopf in kmalu sva ujela Maestrija. Nekaj časa smo tekli skupaj, nato pa sva ubrala hitrejši tempo. Tekma se je vseeno približevala koncu in ni bilo časa za kakšen predah.
Iz ozadja se je prikradel Aymonod, ki slovi kot izjemen vertikalist in je očitno na tem delu pridobil precej. Zelo dobro zna namreč hoditi, s čimer je bolj ekonomičen od ostalih. Za seboj je potegnil še Knopfa, jaz pa si s takšnim tempom nisem upal nadaljevati. Čakalo me je še okoli 30 minut tekme in zadnja stvar, ki si jo lahko privoščim pred zaključnim delov, ki je znova malo bolj valovit, je ta, da me zagrabi krč ali pa dobesedno pobere zaradi pomanjkanja energije, ki se jo sicer stalno dovajal v obliki gelov.
Kasneje je tudi Knopf izgubil stik z Aymonodom, ki je imel tik pred seboj že Abrahama. Slednji je očitno znova prehitro začel in plačeval velik davek na to. Bil sem trdno pozicioniran na 6. mestu, saj za mano vsaj kakšno minuto ni bilo nikogar. Po koncu strmine je sledila še zadnja okrepčevalnica, na kateri sem se ustavil in po telesu zlil dva kozarca vode. Bil sem kot bi stopil izpod tuša, vendar sem vedel, da bo to ključno. In res je bilo, kar zaživel sem. Korak je bil močnejši in začel sem topiti prednost. Morda sem bil na neki točki le slabih 10 sekund za Knopfom. Vseeno je bilo to le začasno in tempo je zaradi utrujenosti začel padati. Pa saj to ni nič čudnega, mučil sem se namreč že uro in dvajset minut. Svežine ni bilo niti na že prej omenjenem razgibanem terenu, kjer bi sicer lahko izničil nekaj zaostanka.
Sledila je še zadnja “štajga” do cilja na 2440 metrov visoki preval Kuhbodentörl. Še zadnjih 150 višincev. Ja, tekma je zares dolga. Tukaj nisem imel niti več moči, da bi tekel, zato sem se sklonil nad kolena ter si pomagal pri čimhitrejšem gibanju z upiranjem na dlani. Videl sem, da 5. mesto danes ni dosegljivo in bom namesto s helikopterjem moral v dolino peš. Dejansko sem bil s tega stališča “prvi poraženec”.
Po pravici povedano mi je bilo takrat čisto vseeno. Vedel sem, da bom zelo visoko uvrščen, dosegel bistveno boljši čas kot leto prej ter najpomembneje, uspešno predal nalogo naprej našemu padalcu. Z zadnjimi močmi sem tako prečkal ciljni obok in v ogenj poslal padalca, ki se mora spustiti nazaj v Lienz. Moj čas v cilju je znašal 1:27:51.
Odet v toplo deko in čajem v roki sem z nasmehom poklical Jasmino, ki je vedela že bistveno več podrobnosti kot jaz. Preko Facebooka je namreč potekal prenos v živo in je lahko videla tako moj čas, kot tudi uvrstitev. “Dons je pa res ful dobr šlo.”
Zadovoljen sem zaradi dehidriranosti zvrnil še dva čaja, malo posnel dogajanje, predvsem pa opazoval padalce, kako zlahka obvladujejo svoje “prevozno sredstvo”. Pravi mojstri. Ko sem se preoblekel sem nekaj besed spregovoril še z ostalimi in se odpravil proti dolini. Lansko leto sem se tega lotil kar v nasprotno smer trase, vendar sem izvedel, da pot za sestop poteka po sosednji dolini, od koder je organiziran tudi prevoz. “Uf, vrhunsko.”
Prečil sem melišče in po rahlem vzponu prišel do vdolbine na grebenu, ki ločuje dve ledeniški dolini. Razgled je bil naravnost fascinanten. Za nekaj časa sem se kar ustavil in le opazoval. Toplo sonce je grelo moje telo in prav nič mi ni manjkalo. Pa vseeno, počasi je bilo treba v dolino.
Med spuščanjem se mi je znova začelo malo vrteti, tokrat verjetno zaradi kombinacije višine in utrujenosti. Vedel sem, da potrebujem sladkor. Na cilju sem za sabo vzel eno banano in RedBull, tako da sem bil “opremljen” z dovolj energije. Sprva sem pojedel banano in jo poplaknil s piksno RedBull-a. Že čez nekaj minut sem bil popolnoma drug. Vzrok je bila očitno hipoglikemija. Nič čudnega po tako dolgi in naporni tekmi.
Spust sem si krajšal s pogovorom z različnimi ljudmi, najdlje pa sva klepetala z enim izmed Čehov, s katerim sva se doslej srečala že na več tekmah. Tudi na Krkonošský Half Marathon, kjer je bil še pred mano. Prijetno je bilo klepetati in zopet piliti tuje jezike, tokrat angleščino.
Na okoli 1600 metrih pa so nas čakali kombiji za prevoz v dolino oziroma čisto nazaj do mesta. Tega sem bil seveda vesel in se usedel kar spredaj k vozniku. Vožnja je bila pravi rally, a smo bili vsaj hitro spodaj. “Elija je ravno zaspal”, mi je napisala Jasmina in dogovorila sva se, da v kolikor po našem skupinskem slikanju v cilju še ne bo buden, vzamem kar taksi do hotela. Počakati sem moral seveda na svoje sotekmovalce, ki so se še vedno borili na progi. Kazalo je dobro, saj smo bili v igri za 7. mesto, kar bi pomenilo, da bi znova izboljšali uvrstitev.
In res, naš kajakaš je pridrvel v cilj kot 7. Dve leti nazaj smo bili skupno 9. (jaz 10.), lani 8. (jaz 8.) in letos 7. (jaz 6.). Vsako leto torej pokažemo napredek in prepričan sem, da smo lahko še višje. Moram pa poudariti, da je konkurenca zares močna saj se te tekme udeležuje kopica svetovnih prvakov v vseh disciplinah, kar le kaže na nivo tekmovanja. Meni je to všeč. Vedno pravim, da sem raje šele 10. v mestu kot pa 1. na vasi. Meni izziv predstavlja konkurenca, ki me večkrat tudi potolče, a ravno zaradi tega napredujem.
V cilju smo proslavili svojo uvrstitev, nato pa sem se odločil, da vzamem kar taksi. Ravno ko sem se želel usesti noter, me je klicala Jasmina, da se je Elija zbudil in me lahko prideta iskat. “Super, genau si poklicala.” Šel sem jima malo nasproti in kmalu sem še vedno prešvican in umazan že ležal na tleh hotelske sobe. Vendar le za malo časa, saj smo bili, kot vsako leto, namenjeni v mesto po nakupih in pa, jasno, na sladoled.
Na hitro sem pojedel nekaj "ostankov" in znova smo se peljali proti centru Lienza. Ne vem, kako je to mogoče, vendar parkiral sem točno pred Bruder trgovino. Tisti, ki ne veste, za kaj gre, Bruder je znamka igrač za otroke, izdelujejo pa večinoma traktorje, bagerje, tovornjake, viličarje in podobne delovne stroje. Raj za Elija torej. Seveda se obisku obloženih polic nismo mogli izogniti, vendar sva tako ali tako z Jasmino že prej rekla, da bo dobil nekaj. Tukaj pa nastane starševski problem - kaj narediti, ko otrok želi dve stvari, ne le eno. Na tem mestu sem bil neomajen, saj je eno mejo treba postaviti. Bil je priden in bo za to tudi nagrajen, več od tega pa ne, saj kasneje to pomeni vedno več.
Nadaljevali smo svoj obhod po Lienzu in se ustavili ob že preverjeno dobrem sladoledu. “Mmm, kako bo tole dobro.” Vsak je vzel dve kepici in že smo se sladkali. Počasi se je približeval večer, zato smo odšli nazaj in praktično kar takoj naročili večerjo. Hotel ima namreč izjemno okusno hrano, vendar jo pripravljajo precej dolgo, zato smo vedeli, da je naročilo dobro storiti malo prej.
Najbolj so nama v spominu ostali “knödel” (po naše knedli), zato sva se odločila za njih. Elija je prej dobil svojo juho, ravno zatem pa je na mizo prispela še najina specialiteta. Eden je bil s špinačo, drugi z rdečo peso in tretji s paradižnikom, vse skupaj pa posuto s parmezanom in malo olivnega olja. Kako je bilo to dobro… Samo kaj, ko je bila porcija bolj otroška. Zmazal bi lahko vsaj tri ali štiri, še posebej sedaj, ko je udarila tista prava lakota po tekmi. Saj poznate ta občutek, ne?
Do nekih pretirano dolgih proslavljanj in ponočevanj meni nikoli ni bilo, zato sem se okoli osme ure kar skupaj z Jasmino in Elijem odpravil v sobo. Dobre volje in vriskanja ob skupnem tuširanju ni manjkalo, vse je bilo pošpricano in Elija je utrujen zaspal hitreje kot prejšnji dan.
Kot sem že omenil, tekma je bila v soboto, torej smo imeli na voljo še celo nedeljo, ki jo je bilo potrebno ob tako lepem vremenu izkoristiti. Greh bi bil, če je ne bi. Prvo leto, ko smo se udeležili tekme, je celoten vikend lilo kot iz škafa, bilo je tudi precej mraz, tako da smo po zajtrku le spakirali in odrinili proti domu, tokrat pa je bilo povsem drugače - sončno in toplo. “Veš kaj, js bi teku tjale gor, vidva se bosta peljala z gondolo, dol bomo šli pa skupi”, sem predlagal Jasmini. Moje misli so bile usmerjene na osvojitev vrha na drugi strani doline, 2215 metrov visoki Steinermandl, pod katerim se razpreda mreža žičnic in gondol, ki obratujejo tudi poleti. Tja sem šel že lani, vendar sam, tokrat pa sem želel ta prekrasen razgled pokazati še Jasmini. Elija je na vrhu tako ali tako videl le igrala, peskovnik in pa konje, ki so se prosto pasli.
Zapeljali smo se nekaj minut stran do spodnje postaje gondole, kjer se kupil karte. Seveda bi se lahko Jasmina in Elija na vrh zapeljala z avtom, kar bi bilo nenezadnje tudi ceneje za nas vse, vendar je vožnja z gondolo svojevrstna izkušnja in nekaj drugačnega tudi za Elija. Onadva sta se odpravila proti gondoli, jaz pa v drugo smer na planinsko pot.
Višinski metri se kar leteli in naravnost užival sem. Pravzaprav niti nisem bil utrujen od prejšnjega dne, ob vseh teh razgledih pa mi ni bilo niti malo težko. Prečil sem tudi nekaj pašnikov in potokov, v katerih sem se osvežil in bil kmalu na zgornji postaji gondole na višini 1800 metrov, kjer sta bila Jasmina in Elija. Moj vzpon se, kljub že 1100 narejenim višincem, vendarle še ni končal. Namen je bil priti do vrha. To je praktično podobno kot naš Krvavec. Višje pelje gondola, od koder se razprostira smučišče in ostala infrastruktura.
Na tem mestu se je popolnoma odprl tudi razgled in pravi užitek je bil teči po pobočju proti vrhu. Steinermandl je bil nekoč tudi cilj tekaškega dela Dolomitenmann-a, vendar so ga kasneje prestavili na drugo stran, verjetno zaradi bolj “gorske” narave. Meni bi ta trasa sicer še bolj ustrezala, saj je bolj tekaška in časovno nekoliko krajša.
V trenutku sem bil na vrhu, do kamor sem naredil 7,5 km in skoraj 1500 višincev. Opazoval sem številne padalce, ki so vzletali v dolino, se malce razgledal, preoblekel, povlekel karto iz nahrbtnika in se usedel na sedežnico, da me odpelje 400 metrov nižje.
Verjetno je to prvič, ko sem si želel, da bi peljala bolj počasi. Pozimi si seveda želim čimprej na vrh, da se znova zapodim po belih strminah, tokrat pa bi se brez težav vozil celo uro, če bi bilo potrebno. Razgled nad dolomite proti jugu je bil krasen.
Ob moji vrnitvi smo se še malo poigrali, se nato usedli v gondolo za v dolino. Z Jasmino sva dan tempirala tako, da bi Elija spal ravno med vožnjo domov. Kosilo je bilo tako po planu in po nekaj minutah vožnje je mladi mož že omagal. Želeli smo se ustaviti še na Faaker See, kar mu kmalu ni bilo več všeč, zato smo po precej hitrem postopku odrinili naprej proti Sloveniji.
Naš dan se je zaključil na ležalnikih na plaži blejskega jezera skupaj s pregrešno dragim, a izjemno okusnem sladoledu v rokah. Tekmovalnega vikenda v Lienzu se vedno znova veselim, nenazadnje tudi zaradi tega, ker se tja odpravimo vsi, kot družina, saj ni predaleč. Tudi letošnji obisk bo ostal v izjemno lepem in pa uspešnem spominu.
Do konca sezone je sedaj le še nekaj tekem. Upam in verjamem, da bo večina potekala po plan in jo zaključim kot je treba, predvsem pa tudi visoko na WMRA lestvici, kjer sem trenutno na 2. mestu. Se beremo naslednjič.