“Joj, a bi kar odstopil al čem nadaljevat pa bom spet fasal tisti smotani iliotibialni sindrom?”, sem se vprašal na polovici druge izmed preizkušenj preteklega vikenda. “Grem naprej z malo rezerve, če me pa kej špikne, pa takoj neham”, sem hitro sklenil. Dejstvo je, da je sobotna intenzivna tekma, na kateri sem zasedel odlično 4. mesto v konkurenci za italijansko državno prvenstvo v vertikalu, pustila precejšnje posledice. Z nekaj nepremišljenosti bi lahko bil znova odsekan od treningov in tekem za kakšen mesec. Pravilno sem se odločil in ponosen sem, da sem zdravje, našo največjo vrednoto, postavil na prvo mesto.
Prejšnji vikend smo se z Mojco in Frenkom, ki je bil najin “soigneur”, odpravili v Malonno na dve izjemno močni tekmi. Prva, Piz Tri Vertikal, ki je bila pred leti tudi že v sklopu svetovnega pokala, je štela za italijansko državno prvenstvo, druga, Fletta Trail, pa je bila še ena izmed močno zastopanih. Obeh sem se udeležil že lani. Vse okoli organizacije in vzdušja mi je bilo všeč, zato sem se za nastop odločil tudi letos. In niti malo mi ni žal, saj sem nanizal dve odlični uvrstitvi.
Na 500 kilometrov dolgo pot smo krenili v petek sredi dneva, ko sem prišel iz službe. V trenutku smo se znašli na cilju, saj je bilo nekaj zgoščenega prometa zgolj v zadnjem delu. Prav nič nam ni manjkalo, saj je Frenk s seboj vzel celo prenosni hladilnik, tako da sem lahko med vožnjo sem ohlajeno Coca Colo. Ravno smo razpakirali stvari v apartma in že smo šli na večerjo. Saj ne vem, ali zaradi moje sestradanosti, vendar tista “pašta” je bila tako dobra, da sem zmazal dva zvrhana krožnika, posuta s parmezanom, povrhu pa še nekaj kosov pite. Pred tekmo je pač treba dobro jesti. Z Mojco sva ob večerji dobila tudi že štartne številke, tako da je bila ta skrb za naslednji dan odveč.
Utrujen od celega dne sem zaspal kot ubit in se zbudil naslednjo sekundo. Že zaradi tega sem vedel, da bom imel uspešen tekmovalni dan. Frenku sem se pošalil, da tako dobro spim samo ob Jasmini. Že nasploh smeha ni manjkalo, saj sva stalno imela kakšno šalo na “lagerju”. Mojca se je verjetno samo križala. Zajtrk sem pojedel že pred šesto uro, saj je bil štart za moške ob 9:30, nato pa urejal še različne zadeve, da sem si krajšal čas, ki pred tekmo vseeno vedno teče malo počasneje.
Vremenska napoved za soboto je bila dokaj ugodna, saj so bile nevihte predvidene šele popoldan. Tako je tudi bilo. Vseeno sem prej v nahrbtnik, ki sem ga poslal na vrh, poleg kratkih oblačil spakiral tudi dolge hlače in jakno, saj nikoli ne moremo natančno zanesti na napoved. Hitro je nastopil čas za odhod, vmes pa smo skočili še na kavico za poživitev.
Do štarta smo se zapeljali s kombijem, saj je bil malo višje od mesta. Frenku sem rekel, da bo lahko od tam videl ciljni obok, pa mi ni verjel. “Ja, to je vertikal, pa ta je še položen”, sem ga prepričeval. Čakalo nas je namreč natanko 1000 višinskih metrov na 3,6 km. Trasa mi kljub strmini kar ustreza, saj je speljana tako, da se da večino časa teči, ravno tako kot na Valtellina K2.
Ženski štart je bil pol ure pred moškim. Frenka sem že prej natovoril s kamero, da bi posnel dogajanje in tudi sam začel z ogrevanjem. Tokrat sem vedel, da bo šlo že od štarta na polno, zato sem se dobro pripravil. Mimogrede sem stal na štartni črti in začelo se je odštevanje. Pištola je počila in po nekaj metrih ravnine smo se zagnali v levo v strmino. Niti ne vem, ali zaradi tako dobrega dneva, ali česa drugega, štart se mi sploh ni zdel tako hiter, za razliko od prejšnje tekme na Grossglocknerju. Dejstvo je, da sem v zadnjem času stalno v tekmovalnem ritmu. Tudi na vikende, ko nimam tekme, se lotim kakšnega izziva kot npr. teka na Vršič, kar ohranja mojo formo na visoki ravni. Paziti moram, da ne bom slučajno šel “čez”.
Kakorkoli, hotel sem celo na čelo skupine, vendar sem se odločil, da je še malo prekmalu. Ravno takrat pa se je tempo dvignil. Kot sem že omenil, Italijani so imeli državno prvenstvo v vertikalu, zato so bili zelo angažirani. Vložek je jasno zelo velik. Pobudo je prevzel že nekaj kratni zmagovalec te tekme, Aymonod, vsi ostali pa so mu sledili. Nepričakovano naenkrat ni več mogel držati tempa in zamenjal ga je Moia, sledil pa mu je Rostan. Ostali so skušali držati priključek, vendar so začeli odpadati. Takrat sem vedel, da moram zraven. In sem tudi šel.
Zdelo se mi je neverjetno, vendar pozicioniran sem bil na 3. mestu v tako močni konkurenci. Za mano so bili dobitniki medalj na svetovnih prvenstvih, močni italijanski tekmovalci in celo vsi afriški tekači, ki so se ravno tako pojavili na tekmi. Od vseh sem vsaj za glavo višji, tako da je verjetno izgledalo kar malo smešno. "Kaj ta velikan tukaj dela." Pa kaj, počutil sem se odlično in v tekaškem koraku grizel klanec. V trenutku smo bili mimo oznake “500 m+”, kar je pomenilo, da je polovica že za nami. Naredila se je že večja razlika, na strmem delu po travniku, okoli 350 višincev do vrha, pa nisem več mogel slediti vodilnima. Takrat je mimo mene prisopihal tudi kasnejši zmagovalec, Aymonod, ki je odličen na delih, kjer se lahko hodi. Vedel sem, da bo njegov tempo prehud, zato ga niti nisem poskušal prijeti. “Le vzdržuj svoj ritem”, je odmevalo v mojih mislih.
Kaj kmalu sem zaslišal Frenka, ki je pred štartom obljubil, da bo vmes ponudil nekaj tekočine. Pograbil sem plastenko in si jo zlil po glavi in za vrat, nekaj vode pa je steklo tudi po nogah in ohladilo pekoče občutke. Ostalo je le še slabih 200 višincev do vrha.
Proge sem se še dobro spomnil od lani, zato sem vedel, koliko lahko pritisnem. Skušal sem nekaj dodati, saj sem videl, da je Rostan začel malo zaostajati. Ob krizi bi ga lahko ujel in morda celo prehitel na koncu, zato si nisem dovolil popustiti. Sledilo je nekaj serpentin v nizkem gozdu, nato pa še dobesedno "stena" po travniku do cilja pod goro Piz Tri.
Ob prehodu na odprto sem prvič pogledal nazaj. Zasledovalcev ni bilo blizu, prvi trije pa tudi niso nič popustili, tako da sem bil na “nikogaršnjem ozemlju”. Vedel sem, da se na 3. mesto ne morem več prebiti, zaloga prednosti pred skupino za mano pa je bila tudi dovolj velika, zato sem se odločil, da taktično spustim tempo. Vedel sem, da me naslednji dan čaka časovno skoraj trikrat daljša preizkušnja, zato bo vsak privarčevan atom moči prišel prav. Na strmem delu sem se tako dobesedno sprehodil v cilj. Navijači so bili verjetno začudeni, v smislu “kaj pa tale turist tukaj dela” in jim verjetno ni bilo jasno, kako je možno, da sem na 4. mestu, vendar si s tem nisem belil glave. Vedel sem, kaj počnem in da je tako najbolje zame. Ciljno črto sem tako za razliko od lani, ko sem moral šprintati, prečkal z nasmeškom in visoko dvignjenimi rokami. Svoj čas sem kljub počasnemu finišu izboljšal za 51 sekund in se veselil 4. mesta v tako močni konkurenci.
Prevzel sem nahrbtnik z oblačili, vzel vodo in se usedel na tla. Prišla je še Mojca in skupaj sva čakala Frenka, da pride na vrh. Ko sem vstal sem šele začutil posledice intenzivne tekme. Kvadricepsa sem imel popolnoma zategnjena, zato sem previdno naredil nekaj razteznih vaj, da sem sprostil napetost in se malo sprehodil naokoli.
“Frenk, zdej pa v bazen”, sem na njegovo začudenje izustil. Kmalu mu je bilo jasno o čem govorim. Blizu cilja je korito za živali, ki se polni s svežo izvirsko vodo izpod visokih gora. Uf je pasalo, še posebno pa zopet z ohlajeno Coca Colo, ki jo je Frenk pritovoril na vrh. Poklical sem še Jasmino, ki je bila vesela, da mi je uspel tako dober rezultat. Po podelitvi smo želeli čim prej v dolino na kosilo in počitek. Seveda sem “nafehtal” lastnika enega terenca, da sem svojo rit vrinil v že tako prepoln mali avto. Ne boste verjeli, da smo se v dolino vozili 45 minut, saj je pot ozka in precej naokoli, vendar prav nič mi ni manjkalo, predvsem pa sem svojim nogam prihranil precej spusta.
V dolini sem počakal Frenka in Mojco in skupaj smo odšli na kosilo. Ob cesti sem videl tablo s hamburgerjem in naenkrat so se mi začele cediti sline. “Frenk, tole bova”, sem zavil na parkirišče in odkorakal v lokal. Naravnost slasten je bil in brez težav bi zmazal še enega. No, saj sem ga naslednji dan. Po kosilu sem v trgovini kupil še sladoled ter se nabasal še z njim. Rabil sem ogromno energije za nedeljsko tekmo, saj me je čakalo 21 kilometrov in 1200 višincev.
Preostanek popoldneva sem preživel v udobju postelje in med počitkom montiral VLOG. Kaj hitro je bila zopet na vrsti večerja, ob 21-ih pa smo morali še v mesto na podelitev štartnih številk za tekmo. Vsa ceremonija je zelo zanimiva, med drugim smo si ogledali kratek video o tekmi s strani organizatorja in zaradi dogajanja se je zbrala velika množica ljudi. Trg je bil praktično poln. Vse skupaj se je končalo šele okoli 21:45 in počasi je bilo treba v posteljo.
Noč je bila tokrat vse prej kot mirna, saj so se vrstile močne nevihte z nalivi in strelami, vendar sem se kljub temu zbudil popolnoma svež že ob 5:30. Po zgodnjem zajtrku sem tokrat pustil Frenka spati in se na kavču znova kratkočasil z delom na računalniku. Organizatorji so zaradi slabega vremena štart zamaknili za slabe pol ure, kar se je kasneje izkazalo za odlično potezo.
Na prizorišče štarta smo se tako odpravili malo kasneje. Takoj, ko sem parkiral kombi, sem začel z ogrevanjem. Ravno tako kot dan prej, sem imel tudi tokrat na nogi novi model od Hoke - Zinal. Gre za tekmovalni copat za gorski tek in v obeh primerih se je izkazal za odlično izbiro. Je stabilen in odziven, dober oprijem nudi pa tudi v mokrih razmerah kot so bile nedeljske. V žep sem zatlačil še dva TopAtlet gela, enega pa iztisnil v usta za zadnjo dozo sladkorja in kofeina pred štartom. Kljub tekmi dan prej, so bile moje noge že na ogrevanju sveže in sproščeno sem se po vpoklicu postavil na štartno črto. Konkurenca je bila znova zelo močna.
Začetek po ravnini je bil precej zmeren, zato sem se postavil kar na čelo. Vedel sem, da je po dobrih 500 metrih zožanje, kjer ne smem ostati zadaj, saj bi kasneje z lovljenjem po nepotrebnem izgubljal energijo. Umestil sem se na začelje vodilne skupine, v kateri nas je bilo okoli deset in zgolj sledil tempu. Kmalu smo začeli prehitevati tudi ženske tekmovalke, ki so štartale 5 minut pred nami. Pobudo so prevzeli trije afriški tekači in skupina se je začela trgati. Zaostal sem, vendar popolnoma taktično, saj sem dobro vedel, da me čaka hudičevo dolga tekma, bili pa smo komaj sredi 3. kilometra.
Iz široke asfaltne ceste smo zavili na ozko strmo stezico, kjer sem se naenkrat zopet pojavil na repu skupine. Vlažno in hladnejše vreme mi nasploh odgovarja, očitno pa je moja forma v klanec tudi na visokem nivoju, tako da se niti nisem preveč naprezal pri sledenju. Videl sem, da nekateri popuščajo, zato sem jih počasi začel prehitevati in se kmalu znašel na 5. mestu. Prvi trije so naredili nekaj razlike, vmes pa je bil ujet še eden izmed Italijanov. “Nič, pot je frej, samo svoj tempo pejt”, sem si zamislil nadaljevanje.
Sledil je razgiban teren, kjer je razlika ostala enaka, na daljšem vzponu pa sem ujel priključek in se prebil naprej na 4. mesto. Počutil sem se super. “Vodno hlajenje” je odlično delovalo in povečeval sem svojo prednost do ostalih. Na ravnini sredi vzpona pa sem začutil, da nekaj ni vredu. Začelo me je žgečkati v lateralnem predelu kolena. Kot sem že prej omenil, na sobotni tekmi sem šel očitno zelo v rdeče in posledice so bile očitne, ato sem to tudi nekako predvidel. Verjetno vas že veliko ve, da sem imel pozimi težave s poškodbo, natančneje iliotibialnim sindromom, ki me je odrezal od teka za mesec in pol. Večino časa sem moral preživeti na Tacx-u, saj enostavno nisem mogel teči. Nekajkrat sem probal, vendar ni šlo.
Praktično v trenutku sem se moral odločiti, kaj bom storil. V teku preveč uživam, da bi bil zaradi ene tekme znova cel mesec na strani, brez treningov in tekmovanj, vseeno pa si nisem želel kar odstopiti. Odločil sem se, da nadaljujem, vendar malo zmanjšam tempo na spustu. Vendar čakalo me je še preko 1000 višincev spusta!
Kakorkoli, čakalo je še nekaj vzpenjanja, kjer sem vzdrževal visok ritem, nato pa je zopet sledil valovit teren. Tam nisem imel nobenih težav z bolečino, zato sem lahko normalno tekel v visokem ritmu. Vzel sem tudi prvi gel, da bi obdržal optimalno raven sladkorja v krvi, kar je ključno na tako dolgi preizkušnji. Dobra lastnost TopAtlet “Aqua” gelov je ta, da za zaužitje ne potrebujemo vode, saj že ime pove, da so dovolj tekoči. Prehitel sem še zadnjo žensko tekmovalko pred seboj in pred mano so bili le trije afriški tekači. Na delih, kjer sem se lani mučil z vzdrževanjem tempa, sem tokrat brez težav grizel. Počutil sem se zares odlično.
Na vrsto pa je prišla še glavnina spusta, ki se je menjal z nekaj krajšimi vzponi in ravninami. Ujel me je eden izmed Italijanov, na vmesnem vzponu pa sem mu znova ušel za nekaj sekund, ki so se na spustu znova pretvorile v zaostanek. Enostavno si nisem upal slediti tempu, pa čeprav bi brez težav držal priključek. Saj vem, verjetno si mislite, da govorim “če bi, bi bilo”, in naj povem, da tudi sam sovražim takšne izgovore in predvidevanja, tokrat pa je bilo res tako. Kljub temu sem vedel, da delam prav, da ne pretiravam. Do cilja sta mimo mene švignila še evropski bivši podprvak Dematteis in tik pred ciljem še zmagovalec sobotnega vertikala, Aymonod.
Štartno črto sem tako prečkal na 7. mestu, zelo zadovoljen, vendar z malce grenkim priokusom, saj bi lahko dosegel boljšo uvrstitev. Kljub temu sem v prvi vrsti ponosen nase, da nisem brezglavo divjal po progi in se uničil, temveč preudarno sprejel odločitev in postavil našo največjo vrednoto, zdravje, na prvo mesto. Rezultat je kljub temu za debele 3 minute boljši od lani.
Prijetno utrujen sem se po tekmi zleknil v banjo v apartmaju, iz skrinje vzel in si privoščil še nekaj sladoledov ter poklical Jasmino. “Frenk, a prosim prneseš en Radler pa se usedeš kle zraven na školjko”, sem ga prosil in naslednje pol ure sva prijetno klepetala ter se režala.
Počasi pa sem postal sestradan in čas je bil za slasten hamburger, ki sem ga sanjal že od cilja. Po kosilu smo morali malce počakati še na podelitev, ki se je odvila hitro in okoli 15-ih smo krenili na pot proti Sloveniji ter bili že zgodaj zvečer nazaj doma.
Za mano je izjemno naporen vikend, vendar tudi zelo uspešen. S sobotnim rezultatom sem pokazal zobe in presenetil tudi samega sebe, nedeljski trail pa je bil še pika na i. Moram biti in tudi sem zadovoljen. V tednu pred mano bom treniral zelo zmerno, saj so mišice precej zdelane, že čez 10 dni pa me čaka nova tekma za svetovni pokal. Odpotoval bom na Češko, kjer je na sporedu podobna tekma kot je bila nedeljska - 21 kilometrov dolg trail s 1200 višinci - Krkonošsky Half - Marathon. Tekme se izjemno veselim, saj vidim, da je pripravljenost na visoki ravni, prioritetno pa je, da si v teh dneh dovolj spočijem in naberem novih moči.
Držite pesti!