Spomnim se dneva, ko sem na Facebooku zasledil deljeno novico, da bo leta 2026 v Cortini turno smučanje prvič uradno kot disciplina na programu Olimpijskih iger. “Uaaau”, se je prebudilo vznemirjenje v meni. “Jaz bom tam”, sem nemudoma poslal “screenshot” Jasmini preko SMS-ja. S turnim smučanjem sem se začel spogledovati sicer že lansko leto, saj se mi zdi odlično dopolnilo k tekaškemu treningu pozimi, še posebno če je snega v izobilju, tako kot ga je bilo in ga je tudi letos že, pa komaj smo dodobra vstopili v december. Smučam rad, imam tudi (no, potekla je že) licenco za učitelja smučanja, tečem seveda še raje in kaj si želi človek lepšega kot združiti ta dva športa. Dobimo seveda turno smučanje, gibanje in uživanje v pravljično zasneženi naravi.
“Nč, zdej si morm pa res opremo zrihtat in začet z uvajanjem”, sem si rekel že uro po novici, ki je priletela na moj Facebook zid. Že tretje leto mi v podporo na moji športni poti stoji podjetje Pohištvo Iskra, preko katerega sem dve leti nazaj sem “za povrhu” dobil tudi nekaj Scott oblačil kot promocijski material. Hvaležen sem vsake pomoči, zato sem vztrajal, da naredim nekaj v zameno. “Hm, a nima Scott tud neki turne opreme?”, sem se vprašal. Seveda jo ima!
Kmalu zatem sem se začel dogovarjati za možnost sponzorstva tudi na tem področju. Že na prvem sestanku smo našli skupen jezik, velik del opreme je bil že na zalogi, drugi pa praktično takoj dobavljiv, zato sem le še moral izbrati primerne artikle, ki bodo ustrezali mojim potrebam. Naj poudarim, da ne gre za tekmovalno opremo, saj je Scott (še) nima. Verjamem, da bodo do leta 2026 definitivno pripravili “race” paket, saj jim je gotovo v interesu, da se tudi Scott kot razsežna, tehnološko napredna, kakovostna in uveljavljena znamka pojavi tudi v tej disciplini na Olimpijskih igrah.
“Timotej, ti se zapelji v Grašco, tam naberi kar rabiš, potem se bomo pa menili naprej.” Kolesarska trgovina Grašca je seveda največji ponudnik Scott opreme, tako na področju koles in kolesarske opreme, kot tudi teka in smučanja. “OK, skočim tja že kar ta teden.”
Tri dni zatem sem se zapeljal v Križe blizu Tržiča in s prijaznim, strokovno podkovanim in ustrežljivim prodajalcem, Markom, s katerim se tudi poznava iz tekem, sva nabrala vse potrebno. Neverjetno, ampak praktično vse je bilo na zalogi. Dan zatem sem dobil potrditev našega sodelovanja in zeleno luč za prevzem opreme. Kako vesel sem bil te novice.
V ponedeljek sem po službi nemudoma letel nazaj in dvignil vso opremo, vmes pa že koval načrt, da bom takoj skočil na rundo na Zelenico, z izhodiščem na prelazu Ljubelj. “Eh, če sm že kle bom valda izkoristu.” Nekaj dni prej je zapadlo ogromno snega. Vedel sem, da je Zelenica gotovo dovolj zasnežena, da ne bom uničil smuči že na svoji prvi turni rundi. Gre pravzaprav za zapuščeno smučišče, sedaj pa je predstavlja poligon za turne smučarje.
Hitro sem se zapeljal na Ljubelj, obul pancarje, na smuči nalepil kože, se dodatno oblekel in že sem hodil proti vrhu. Zaradi vetra in teme sem se vozil le v spodnjem delu, vendar prva izkušnja je bila enkratna. Bil sem navdušen. “To je to, enkraten zimski trening”, sem poročal Jasmini, ko sem se pozno peljal nazaj domov.
Preden nadaljujem s svojimi nadaljnimi turami, bi rad tudi na grobo predstavil svojo opremo. Naj poudarim, da niti en artikel ni čisto tekmovalnega značaja, saj le-to zahteva predvsem minimalno težo, vendar na drugi strani ravno tako minimalno udobje. Oprema je vsekakor vrhunska, vendar povsem vsestranska, primerna torej za splošno uporabo. Sploh ne dvomim, da ne bi občutil vseh pozitivnih karakteristik. Predstavljajte si športni avto. Ogromno pospeška, izjemen oprijem, narejen za visoke hitrosti, vendar ni namenjen udobni vožnji. Z njim smo resda najhitrejši, vendar ni namenjen npr. vožnjam otroka v vrtec ali pa sobotnemu obisku trgovin, še manj dolgi vožnji na morje. Treba je skleniti kompromis. Za vsakdanji trening je oprema na račun udobja brez težav tudi malo težja od tekmovalne, celo bolje, saj smo podvrženi večji obremenitvi.
Skratka, glavni artikli v paketu so:
Smuči Scott Guide 88 skupaj s kožami (88 mm široka smučka, ki omogoča dovolj veliko plovnost, obenem pa še vedno ni težka)
Vezi Marker Alpinist 12 s “štoperji” (odlično razmerje med težo in “performance-om”, saj je vez lahka za vzpenjanje in dovolj stabilna in toga za smučanje, zavore pa zato, da mi smučka ne bi kdaj sama brez dovoljenja pobegnila v dolino)
Palice Scott RC Pro (glavna lastnost je enostavno in hitro spreminjanje višine prijema med vzpenjanjem ali spuščanjem s pomočjo prilagodljive zanke)
“Pancerji” Scott Cosmos Pro (vrhunski vsestranski smučarski čevlji z Vibram podplatom in Boa sistemom zapenjanja za maksimalno udobje zaradi mikronastavitev)
Čelada Scott Symbol 2 Plus D (ne bom dolgovezil... Glava je samo ena in čedala mora biti na njej! Na kolesu je meni že rešila najverjetneje kar življenje ali pa invalidnost. MIPS sistema prilagajanja zagotavlja, da imamo občutek, kot da je ni na glavi)
Očala Scott Faze II s fotokromatskimi značilnostmi (prilagaja zatemnitev leče glede na svetlobo)
Nahrbtnik (sedaj še brez ABS, vendar ga bom čez čas glede na zahtevnost tur verjetno tudi dodal)
Oblačila (nepremočljiva jakna, hlače ipd.)
Da oprema ne bo tako suhoparno opisana, si lahko pogledate spodnji video:
“Kdaj pa naslednjič?”, se je že porajalo vprašanje v meni, ko sem skrbno pospravil opremo in jo dal sušiti. Že naslednji večer sem v prtljažnik zložil vso opremo, saj sem imel namen skočiti na Zelenico še pred službo. Budilka na Garminu mi je zvonila že ob 4:30. Tokrat nisem bil nič zaspan, saj sem bil vznemirjen nad novo dogodivščino. Vstal sem, si skuhal čaj, pogrel mleko in ga vlil v termovko za zajtrk, pogrel govejo juho, ki je ostala od kosila, da bom lahko nekaj toplega popil, zbasal preostanek opreme kar v košaro za oblačila in ob 5:00 štartal proti Ljubelju.
Hitro sem si nadel pancarje, položil smučke na sneg, dal roke v zanke od palic in ob okoli 5:45 že hodil proti vrhu. Načrt je bil, da naredim dva vzpona, enega do koče, drugega pa še nekoliko višje do Vrha Ljubeljščice, ki meji na sosednjo Avstrijo.
Prva smuka je bila še v temi, na drugem vzponu pa sem že lahko ugasnil lučko, saj se je že začelo svetliti. Odprl se je pogled na Begunjščico in ostale vrhove nad Zelenico. V vzponu sem užival in bil hitro na vrhu, kjer sem srečal gospoda, s katerim sva spregovorila nekaj prijetnih besed. Obema je takšen začetek dneva seveda “špica”.
Zaradi snemanja in slikanja sem se seveda malo zamudil in že se mi je mudilo proti avtu. V službi sem namreč moral biti najkasneje do 9:00, z vrha pa sem se začel spuščati komaj ob 7:45. “Eh, sej bo”, sem si mislil sam pri sebi.
V spustu z vrha sem seveda užival bolj kot v prvem, saj se je boljše videla podlaga. Snežišče tudi ni bilo povsem zvoženo, tako da se je dalo peljati tudi del po pršiču. Nekaj minut čez osmo sem odrinil z Ljubelja. Topla juhica je prijala, zajtrk pa sem pojedel kar med vožnjo. Doma sem se hitro stuširal, pravzaprav sem še ob 8:52 stal pod tušem, ob 8:59 pa sem že sedel na stolu v svoji pisarni. Luksuz, kaj pravite?
“Tomaž, imel bi eno prošnjo”, sem začel nagovor našemu direktorju. “V petek bi vzel dopust, če lahko?”, sem nadaljeval. “Ok, samo vpiši v koledar.” Jasmina in Elija sta bila namreč ravno na Štajerskem, sam pa sem želel priti tja za vikend, zato se mi je zdelo smiselno, da izkoristim lep obet za petek in pridem tja dan prej.
V načrtu sem imel trening na Rogli in najlepše vreme je bilo napovedano ravno za petek. S seboj sem vzel še Lorda, ki je bil tako prvič na Rogli. “Js bom šel parkrat gor-dol, če pa ne bo hotu, ga bom dal v avto, mu odprl okna la ga bom pa za eno drevo prvezu”, sem pojasnil svoj namen. Zdi se mi, da Lord zelo uživa, ko ga takole vzamem s seboj, resda pa je smučanje vseeno hitrejše za spuščanje kot pa tek. To sem seveda vzel v obzir in računal na počasnejši spust.
Z višino je Rogla postajala vse lepše zasnežena in na parkingu na spodnji postaji sedežnice “Jurgovo” je bilo po moji oceni dobre pol metra snega. Lord je skočil iz prtljažnika in že začel divjati po snegu. Kmalu sva se začela vzpenjati v strmino in začelo je celo rahlo snežiti. Prava zimska idila.
Osvojila sva sam vrh Rogle in po menjavi že smučala navzdol. Na vrhu je bilo okoli meter snega, tako da je že na začetku decembra snega za izvoz. Vmes sem se malo ustavil, da si je lahko odpočil. Problem je bil namreč ta, da je bil sneg kljub teptanju z ratraki še vedno dokaj mehak, ob čemer se mu je udiralo. Po spustu sem se odločil, da mu namenim počitek in se dvakrat vzpnem sam. V potoku si je privoščil osvežitev, nato pa pravzaprav z veseljem skočil v prtljažnik, saj je vedel, da ga čaka pavza. Za 5 centimetrov sem odprl zadnji šipi, da je imel svež zrak in napojen je po mojem prav užival. Jaz pa tudi. Pokazalo se je sonce in oba vzpona sem pod oblačili kar dobro švical.
Seveda največji užitek je bil spust, kjer sem na vršnem delu, kjer je bolj položno, lahko celo “carval” (kar nisem pričakoval s turnimi smučkami), na strmejšem delu pa sem zavil s proge in "plul" po celem snegu. Smučke so me držale nad površjem, noge pa so kar trpele, saj sem moral dobro delati.
Po 1200 višincih sem bil tretjič na dnu in za zadnji vzpon sem želel znova vzeti Lorda. Ležerno se je skotalil iz avta, brezvoljno stopal naokoli in dozdevalo se mi je, da iz te moke ne bo kruha. Potrditev sem dobil, ko sem že vpel smučke in začel s hojo, on pa se je usedel in me le opazoval. Mojim klicem se ni odzval in jasno mi je bilo, da mu ni več do tekanja po smučišču. “A bi šou nazaj?”, sem ga vprašal in že se je namenil proti avtu. “OK, nej ti bo.” Zadovoljno je znova skočil na preprogo v prtljažnik in si verjetno mislil: “Ti kar pojdi, meni se ne da več, bom kar počakal.”
Na sredini zadnjega vzpona sem začel čutiti že kar utrujenost v nogah (in rokah), saj je zame to gibanje pravzaprav novo. Namesto 300 gramskih tekaških copatov sem imel sedaj na vsaki nogi po okoli 2 kilograma. To maso je seveda potrebno ničkolikokrat dvigniti oziroma podrsati po snegu, zato lahko zadevo štejemo v desetinah ton. “Eh, veš kaj… Sije sonce, cajt maš, prpelju si se sem, čaka te super spust, kaj bi še rad?”, sem si večkrat rekel pri sebi.
Na vrhu sem “poštamfal” še nekaj metrov do stolpa, se preoblekel, nastavil eno kamero na čelado, drugo na teleskopsko palico in odrinil na zadnji spust. Ravno med slednjim sem najbolj užival, saj sem želel izkoristiti vsak zavoj. Na dnu sem bil zadovoljen z odličnim treningom in smuko. Kaj si želi človek lepšega? Na turnih smučkah lahko človek naredi konkreten trening, obenem pa zastonj smuča.
Nad novo pridobitvijo sem zares zadovoljen. Ob koncu bloga bi se posebno rad še enkrat zahvalil podjetju Pohištvo Iskra, ne le za financiranje opreme, temveč že večletno podporo, in pa seveda Kolesarski trgovini Grašca ter uvozniku Scott opreme, podjetju Proloco Trade, za vrhunsko opremo, ki mi bo služila kot sredstvo za trening in ekstra užitek v naravi.
Svojih namenov ne bom skrival. Gorski tek žal še ni olimpijska disciplina (vprašanje, kdaj bo, če sploh?) in ob novici, da bo turno smučanje tam prisotno leta 2026, si definitivno želim potegovati za mesto v olimpijski ekipi. Do takrat bo potrebno ostati zdrav, izpiliti tehniko gibanja pri turnem smučanju, menjav na vrhu in dnu ipd., predvsem pa začeti tudi s tekmovanji, ki so seveda ključna. V akcijo sem stopil takoj in verjamem, da imam dovolj časa, da storim vse zgoraj našteto. Zaupam v svoje znanje glede treninga, motivacije mi ne manjka, zato verjamem, da bom z vztrajnostjo dosegel tisto, kar si želim.
Nenazadnje se tudi s tekom ukvarjam komaj šest let in ko se ozrem nazaj v potek moje kariere, sem lahko zelo zadovoljen z napredkom. “Kjer je volja, tam je pot”, je bil vedno eden izmed mojih motivacijskih nagovorov in v tega bom vedno verjel.
Comentarios