Začne se mi vrteti. Cuker v krvi je padel pod optimalno raven, ni več prave moči v nogah, pa vseeno je treba priti na vrh, čim hitreje seveda. Takšnih občutkov sem sicer že vajen, pa vseeno sem na višini okoli 2500 m, pritiskal sem že od “podna”, že več kot 1500 višincev, takoj, ko je Frank pod zastavami rekel: “Timotej, ura je 8 in 30 minut, gremo”.
Dodaten zagon mi je dalo Jasminino navijanje malo nad koritom in Vidovo zasledovanje proti Kurici. Žiga X je čakal na Konjskem sedlu z odrešilnim gelom, ki me je ponesel do Planike, kjer je igriva psička od Uroša, ki me je medtem lovil s fotoaparatom, skalala polna energije. Do tja pa že kopica spodbud s strani planincev, pohodnikov, drugih tekačev: “Bravo, bravo, super ti gre, delaj Timotej, delaj.” Ravno ob vstopu v plezalni del mi Gregor ponudi malo pijače in frutabelo, ki bi jo verjetno takrat moral sprejeti. “Eh pa saj je samo še 200 višincev, pa itak je tako strmo, da lahko hodim”, sem bil sam vase prepričan. Noge so postale kot kamen, grabili so me krči v upogibalkah kolka, eden me je hotel tudi v mečih. Na Malem Triglavu je tako pihalo, da sem kapo vrgel Tinetu v roke, ki je stal ravno na začetku grebena. Stopnja občutka pijanosti je zrasla za kakšno stopnico, ampak sedaj sem bil pa res že blizu. Po verjetno najnevarnejšem delu poti, teku preko grebena, so sledile še zadnje jeklenice do vrha. “Noge prosim, zdržite do konca”, sem molil v zadnjih minutah, da me ne bi kakšen krč ohromel in prisilil, da se ustavim. To sem mimogrede že doživel, in to na svetovnem prvenstvu v Canillu v Andorri, zato imam vedno malce strahu pred tem.
Nekaj deset metrov pod vrhom končno zagledam Jaka, ki z GoPro-jem na glavi skuša ujeti kar najboljši kader za moj vlog. “Aleluja”, sem v sebi vzkliknil, ko sem se že čisto brez moči dotaknil Aljaževega stolpa, kar je pomenilo moj cilj. Rok mi je v roke porinil plastenko vode, ki sem jo stankal v nekaj sekundah, Jaka pa mi je ponudil suha oblačila, ki jih je zjutraj prevzel pri nas doma in jih dobrodušno prinesel na vrh.
“Jessy, ratalo je”, sem čim prej sporočil proti dolini, saj sem vedel, kako jo je skrbelo zame. “Juhuuu, sem vedela, da ti bo uspelo”, je bila prepričana v moj uspeh. “Nič fantje, jaz bi z veseljem še ostal, ampak ob treh moram biti v službi”, so bile moje besede, ko smo se še ob pol dveh na parkingu basali s taščinim štrudljem in ostalim pecivom ter pili pivo. Jaz bi z veseljem še proslavljal, vendar sedaj se pa res že mudi. Mimogrede, na tisti dan je verjetno padel tudi rekord Krma - Mojstrana, saj smo z Dusterjem leteli preko vseh kanalov. “Eh, saj tam ni radarjev.” In dan je stekel naprej povsem običajno. Vse to je le delček zgodbe, katere glavnina se je odvijala 4.9.2020 med natanko 8:30 in 9:47.
1. DEL - Kako je sploh prišlo do ideje?
Vsi seveda vemo, da Triglav s svojimi 2864 metri nad morjem predstavlja “streho Slovenije”, velja pa tudi, da vsak postane šele “taprav Slovenc”, ko osvoji našega očaka. Predstavlja naš simbol in nenazadnje je osrednja ikona slovenskega grba. Na vrhu stoji vsem znan Aljažev stolp, ki ga je postavil dovški župnik Jakob Aljaž, zatem ko je odkupil vrh Triglava. Slednji je bil tudi pobudnik gradnje Aljaževega doma v Vratih in Triglavskega doma na Kredarici. Prvi vzpon na našo najvišjo goro sega v leto 1778.
Kot zanimivost, sam sem se na Triglav prvič povzpel le nekaj dni po opravljenem vozniškem izpitu. Očeta sem prosil za avto, ga sprva odpeljal v službo, nato pa se namenil proti dolini Krmi, od koder sem izbral izhodišče. Aja, pa šprical sem šolo, vendar je moj razrednik vse to razumel in podpiral. Na papirju je pot iz Krme še najmanj zahtevna, vendar vseeno premaga največ višinskih metrov. Po pregledu forumov sem se odločil za vzpon čez Kredarico. Še danes sicer ne vem zakaj, saj je čez Planiko lažja pot, vendar takrat sem poznal le to kočo pod Triglavom. S seboj sem vzel zgolj manjši tekaški ruzak z mehom za vodo, majico za preobleči, vetrovko in trakom za na glavo. Položnejše dele sem pretekel, strmejše seveda prehodil in bil na vrhu v slabih dveh urah. “Madonca sem dober”. Večina si verjetno želi, da bi nekoč tako hitro prišla na vrh, jaz pa sem razmišljal, kako za vraga je možno priti na vrh v točno uri in 31-ih minutah, kar je bil takratni rekord. Takrat sem sicer treniral še košarko, vendar kot športnik sem bil vedno tekmovalen, rad sem se primerjal z drugimi in ni mi šlo v račun, kako lahko nekdo tako hitro priteče na vrh, potem pa v 55-ih minutah še v dolino. “Okej, oni so gorski tekači, pač to trenirajo”. Seveda sem se v tistem času s tekom ukvarjal zgolj postransko, absolutno glavnino svojega časa sem posvetil treningu košarke. Mimogrede, moje izostanke na treningih bi v vseh teh letih verjetno lahko preštel na prste ene roke, če izvzamem enomesečno pavzo zaradi zloma komolca. Vseeno sem poleti, v času, ko ni bilo treningov, veliko časa preživel na kolesu, vse več pa tudi v hribih, s čimer sem vzdrževal raven pripravljenosti na novo sezono. Posledično sem bil najbolj vzdržljiv med vsemi, vendar ravno hiter in eksploziven pa nikoli ne, kar pa je pri košarki ravno najbolj pomembno. Seveda kot najstnik tega nisem še vedel, drugače bi delal malo drugače. Vseeno pa sem imel v sebi veliko ljubezen do narave, kar se je kazalo v takšnih podvigih.
Skratka, ob prvem vzponu na Triglav sem se nadejal prekrasnih razgledov daleč naokoli, nekateri so obljubljali tudi vse do morja, jaz pa sem za nagrado na vrhu prejel zelo gosto meglo in veter. Pa dobro, sem imel vsaj razlog, da ga kmalu obiščem še enkrat.
Naslednje leto sem prepričal še očeta, ki na vrhu ni stal že okoli 15 let, za razliko pa sva se ga lotila preko Planike. Takrat sem bil sicer že dolgo boljši od njega, medtem ko sem se do okoli trinajstega leta mučil voziti za njim na kolesu v zavetrju, nekaj let prej pa me je moral celo še potiskati na Katarino. “No, sedaj boš pa ti sopihal za mano, ne bom več jaz tisti.” Čez 15 let pa bom mogoče jaz v tej vlogi, ko me bo Elija preganjal po hribih. Verjetno najboljši občutek starša je, ko ga lasten otrok v nečem preseže. Skratka, razgled na vrhu je bil po dobrih dveh urah in pol vzpona končno fantastičen. Videlo se je vse do morja, prepoznal pa sem celo Grossglockner, najvišji vrh Avstrije.
Zatem sem na Triglav večkrat odšel zopet sam. Takrat sem že zaključil svojo košarkarsko kariero in se posvetil zgolj gorskemu teku. Česar se lotim, zagrabim na polno. 1:50, 1:44, 1:42, 1:38… “Uf, kakšen napredek”, obenem pa sta ravno tisto jesen Luka in Nejc postavila nov mejnik, saj sta iz Vrat do vrha za vzpon potrebovala le uro in 29 minut. “Pa to je 10 minut hitreje od mene, kako je to možno?”. 1:35… Še vedno je to debelih 6 minut, kar je ogromno.
Takrat sem se že začel udeleževati gorsko tekaških tekem, kjer sem se ničkolikokrat opekel. Mirana Cveta sem poznal in občudoval že od nekdaj, še iz kolesarskih časov, potem so bili tukaj še Peter Lamovec, Gašper Bregar itd. Zame so bili to vsi “tekaški bogovi”, s katerimi ne bom verjetno nikoli imel možnosti niti v prvih minutah tekme teči z ramo ob rami. Zame je bila njihova hitrost vzpenjanja nepredstavljiva, še posebno Miran je pri svojih ne ravno rosnih letih tako močno grizel v klanec, da ga ni premagal nihče. “To ni mogoče, jaz ne bom nikoli tako dober.”
Da skrajšam svojo zgodbo preboja, o čemer bom definitivno še kdaj pisal, moral sem iti čez marsikaj, ta pot je bila precej trnova, prebrodil sem številna razočaranja, vendar na koncu mi je uspelo, ker sem venomer vztrajal in najbolj pomembno, užival v treningu. V kolikor ne bi bil tako rad v naravi, tako z veseljem osvajal vrhove, mi nič od tega, kar sem do sedaj dosegel, ne bi uspelo. Enako velja za ostala področja v življenju. Vse vrednote sem potegnil ravno iz športa, zato vsakemu mlademu danes svetujem, da si izbere neko panogo, ki mu je všeč in se je drži. Nenazadnje imajo vsi otroci radi gibanje, le mi jih naredimo bolj lene, saj ponujamo bližnjice.
Končno se je tudi meni “odprlo”, saj sem prišel v reprezentanco, z zgoraj omenjenimi potoval na druge mednarodne tekme, katerega tudi sedaj že prehitel, vseeno pa sem večkrat doživel razočaranje kot pa uspeh. Vseeno pa je dojemanje tega stvar vsakega posameznika. Sam sem namreč človek, ki se redko popolnoma zadovolji, če pa se že, je to zgolj za kratek čas, saj imam že po nekaj tednih, dneh ali celo urah na svojem radarju nov izziv ali cilj. Takrat sem počasi začel razmišljati tudi o dejanskem rekordu na Triglav. Tri dni po tekmi svetovnega pokala na Grossglocknerju sem na Triglav pritekel v manj kot uri in pol.
Verjetno mi sicer ne boste verjeli, ampak takrat sem šel zgolj na vrh za trening, bil pa sem v taki formi, da sem dobesedno letel v tem obdobju. Zanimivo, 10 dni pred tem sem pogrnil na celi črti na evropskem prvenstvu v Zermattu, nato pa se je očitno kar odprlo. Iz Krme sem štartal zmerno, vmesni čas “pri Prgarci” pa je bil tako dober, da sem si rekel: “Pa dajmo probat, če smo že tukaj.” Višinci so kar leteli in hitro sem bil na vrhu v zgoraj omenjenem času, ki je bil le 29 sekund počasnejši od takratnega rekorda. “Naslednjič pa napad”, so bile moje zadnje besede, ko sem se ves vesel pohvalil Jasmini, ki sem jo takoj po prihodu na vrhu poklical, da je ne bi skrbelo zame. Takrat je bila še na porodniški, saj je bil Elija star ravno pol leta. Kot mlada mamica je imela že tako polno skrbi, moji obiski Triglava pa so jo vedno malo skrbeli. Tudi sama ni imela ravno lepe prve izkušnje s Triglava, saj je komaj prilezla z vrha nazaj do Planike, drugič pa si je pozimi na spustu s Kredarice zlomila pogačico. Od takrat se boji malo bolj nevsakdanjih situacij, vendar enkrat bo tudi ona spet stala na vrhu. Lani sva skupaj obiskala Storžič, kjer je tudi kakšen del poti opremljen z jeklenicami, pri čemer je morala premagati strah v sebi.
V takšnih trenutkih se je potrebno zgolj zbrati, ohraniti mirno kri, predvsem pa imeti ob sebi nekoga, ki ti pomaga, te spodbuja in nudi varnost. Skratka, uspelo ji je in kasneje se je še večkrat soočila s podobno situacijo, kar ji je zopet dalo potrditev, da zmore. Morda pa tudi ona kdaj napade Triglav?
Vse leto je nato v meni zbujala ideja o načrtno hitrem vzponu na Triglav, saj sem bil več kot očitno zrel za napad na najboljši čas. Korona kriza, katere razsežnost je presenetila vse, je odpihnila tudi glavnino tekem. Sam sicer ne rabim tekem, da bi močno treniral, vseeno pa dajo piko na i motivaciji, zato sem se zaradi pomanjkanja tekmovalnih kilometrov odločil za nekaj lastnih izzivov. Izvedel sem test na 10 in 5 km, saj sem čez zimo ogromno treniral na stezi, seveda pa nisem pozabil na Triglav. “Ja nič, dajmo naredit plan.” Odločil sem se za september, za kar je bilo več razlogov. Prvi je verjetno ta, da sem konec pomladi in poleti zaradi vročine in sopare več časa preživel v hribih, kar je pomenilo, da imam dovolj višincev v nogah. Drugi je vse večja gužva na poti na Triglav, ki zna povzročiti probleme ravno na najbolj nevarnem delu, in sicer vršnem delu proti Malemu Triglavu, grebenu in tik pod samim vrhom. Tisti, ki je v zadnjih letih obiskal Triglav, ve, o čem govorim. Malo heca, malo za res, čez 10 let bo morda na nekaterih delih stal kakšen semafor. Septembra se ta gneča malo umiri, saj je počitnic konec. Tretji razlog tiči v bolj stabilnih vremenskih razmerah, saj je v zraku manj vlage, kar zmanjša verjetnost neviht, ki so v visokogorju lahko zelo neugodne. Mimogrede, “trofnili” smo dan brez enega samega oblačka, vlažnost ni bila previsoka, temperature pa so bile idealne. Izbral sem petek, kar sicer ni bilo ravno najbolj idealno, vendar zaradi službenih obveznosti najlažje izvedljivo. Najbolj optimalni dnevi bi bili verjetno torek, sreda ali četrtek, saj je takrat na poti najmanj ljudi, v petek pa se nekateri že odpravijo na proti vrhu, čez noč prespijo v kateri izmed koč, zgodaj zjutraj pa krenejo proti vrhu. “Pa dobro, bo že.”
Še zadnji razlog pa tiči v sami pripravi na mednarodno štafetno tekmo, RedBull Dolomitenmann, ki sem se jo nameraval udeležiti drugič. Na povabilo avstrijskega menedžerja sem predstavljal tekača v ekipi, poleg padalca, kajakaša in kolesarja. Slovenec med Avstrijci. Tekma je časovno zelo podobna vzponu na Triglav, ravno tako premaga precej višinskih metrov, kar 1750. Idealen test pripravljenosti je torej predstavljal moj podvig, pa čeprav bi bilo morda še bolje to storiti teden dni prej, ampak vseeno se mi je uspelo dobro regenerirati in odteči zelo dobro tekmo.
Naslednja pomembna komponenta je bila izbira trase. Verjetno najhitrejša trasa je resda iz Vrat, saj je v prvi vrsti izhodišče malo višje, kot drugo pa je po kilometrih tudi krajša kot moja običajna iz Krme. Vseeno sem bil slednje vajen, dobro sem jo poznal, saj sem jo pretekel že devetkrat do tedaj, zato si nisem belil glave, da bi na račun daljše razdalje karkoli izgubil. Poleg tega sem bolj atletski tip gorskega tekača, kar pomeni, da imam raje vzpone, ki jih lahko pretečem in ne prehodim. Luka in Nejc sta popolno nasprotje, v osnovi turna smučarja in vertikalista, kjer pa je bolj ekonomičen zelo hiter pohodni korak, namesto tekaškega. Pot iz Vrat čez prag je tudi bistveno bolj tehnična, saj že do Kredarice zahteva ogromno plezanja po klinih in jeklenicah, medtem, ko je pot iz Krme do Planike oziroma še celo kakšnih 150 metrov višje popolnoma nezahtevna. Torej, trasa ostane moja standardna, od rampe na koncu parkirišča v dolini Krmi, preko Planike in Malega Triglava na vrh.
“Saj boš šel samo na gor, ne?”, se je glasilo vprašanje Jasmine, ko sem dokončno vse to določil. “Seveda Jessy, brez skrbi, vse bo vredu, bom pazil kakor se le da.” Dejstvo je, da se ne bojim višine, zavedam pa se, da je gore potrebno spoštovati. Delček sekunde je dovolj, da odidemo iz tega sveta. Pa vendar, sam gledam na to malo drugače, saj smo v današnjem času dnevno izpostavljeni nevarnostim, bodisi med vožnjo z avtom, kolesom in pa celo kot pešci. Vedno je treba pogledati levo in desno preden prečkamo zebro, vem iz lastnih izkušenj, ko me je nekajkrat že skoraj zbil avto. Četudi traso res že precej dobro poznam, s klini in jeklenicami pa sem kar na “ti”, človek nikoli ne more stoodstotno reči, da je varen. Zakaj je Triglav sploh nevaren? Kot najvišja gora v Sloveniji ima sigurno že zaradi tega takšen prizvok, pa čeprav je daleč najbolje zavarovana. Večina tistih, ki na vrhu še ni stala, misli, da je Triglav velik “bavbav”, tehnično izjemno zahteven in nevaren vrh, vendar sam sem mnenja, da temu še zdaleč ni tako.
Ko gremo na obisk k Jasmininim staršem, v zadnjem času velikokrat zavijem na Skalo, ki je razgledna točka nad Slovenskimi Konjicami. Poti na vrh je seveda več, ena izmed njih pa vsebuje tudi kratek odsek plezalne poti. Le-ta je bistveno bolj nevaren od vseh na Triglavu, pa čeprav je to točka več kot 100 metrov pod izhodiščem za Triglav. V kolikor torej kdo išče nevarnost, jo bo prej našel kje drugje kot pa na Triglavu.
Naj pojasnim, zakaj pa je Triglav morda res nevaren. Ljudje so vajeni krajših vzponov, tukaj pa morajo v kosu premagati konkretno višinsko razliko, zaradi česar pridejo pod jeklenice dodobra utrujeni, kar pa močno potencira nevarnost. Tudi sam sem se tega zavedal, saj so vsi vzponi do tedaj vseeno potekali v nekakšni coni udobja, tokrat pa sem vedel, da bom iz sebe iztisnil maksimum.
“Ok, trasa in datum sta, rabimo ekipo!”. Na srečo sem z leti pridobil veliko dobrih tekaških prijateljev, zato dovolj številčne ekipe res ni bilo težko dobiti. Tekači so nasploh zelo preprosti ljudje, neradi se hvalijo, so pozitivno naravnani in drugemu privoščijo uspeh, kar ustreza tudi mojemu karakterju. Se opravičujem, če tekmovalni kolesarjem delam krivico, vendar slednja scena je popolnoma drugačna, saj vsebuje preveč nezdrave tekmovalnosti, privoščljivosti, opravljivosti ipd., zaradi česar se verjetno nisem vrgel v kolesarske vode, pa čeprav sem glavnino dopoldnev v najstniških poletjih prebrcal na kolesu. Tek me je privlačil ravno zaradi nasprotja tega. Skratka, da ne bom preveč “šimfal”, zavrtel sem nekaj številk, napisal nekaj sporočil in pri vseh je bil odgovor v smislu “itak, sem zraven”, “ej hvala, ker si me povabu”, “kaj bo moja naloga?”, ali kaj podobnega. Sicer so me že pred tem, ko sem naglas govoril, da se bom lotil tega podviga, nekateri spraševali, ali lahko kako pomagajo, da bi bili radi zraven. Še danes sem vsakemu izmed članov ekipe zelo hvaležen, da so se s takšnim veseljem odzvali in mi pomagali. “Smetano” sem na koncu seveda pobral jaz, vendar vselej govorim, da je bilo v ozadju potrebno za marsikaj poskrbeti, da je vse teklo kot po maslu, tako da velik delež pripisujem prav vsakomur.
Seveda bi lahko povabil še ogromno drugih kolegov, vendar kaj kmalu je bila ekipa dovolj številčna. Sedem “komadov” plus Jessy bo dovolj. Naj razložim, zakaj sem sploh potreboval toliko spremstva. V marcu tistega leta sem začel snemati vlog. Ena izmed redkih pozitivnih posledic korona krize je ta, da me je spodbudila k snemanju mojih tekaških podvigov, predpriprav, kuhanja, vsakodnevnega življenja ipd. Ideja je padla čisto spontano, ko sva se s kolegom Andrejem zmenila za skupen trening na Šmarni gori. Rekel je: “Ej, js mam en GoPro doma, a prnesm da se bova kej slikala?”. “Ja pa dej ane.” To je bil “usodni” trening v pozitivnem smislu. Kamero sem si za tisti trening kar prilastil, posnel vse mogoče, kasneje porabil okoli pet ur, da sem preko vseh na novo naloženih programov prenesel datoteke in jih spacal skupaj v en video. Vse to mi je v momentu postalo, teden dni kasneje pa mi jo je Andrej za skoraj dva meseca posodil. Medtem sem mimogrede posnel okoli 25 vlogov. Ja, skoraj vsak dan sem jih "štancal". Kasneje, po nekaj mesecih snemanja s telefonom, sem ugotovil, da vsebina ni kvalitetna, zato sem to isto kamero od njega tudi kupil, uporabljam pa jo še danes. Gre za vrhunsko kamero, ki snema tudi 360° video, obenem pa je stabilizacija slike tako dobra, da je ob ogledu videa, ki je bil posnet med tekom, občutek, kot da se je kamera mirno peljala po tirnicah in ne dejansko tresla v moji roki. Od tistega treninga na Šmarni gori sem torej postal “vloger”.
"Ej, dons grem na Triglav, a joinaš?", se je glasil SMS na mojem telefonu, ki ga je zopet poslal Andrej. "Ma ne, mi smo glih vsi skupej doma, ne morm bit ceu dan od doma", pa je bil moj suhoparen odgovor. "Andrej me je povabu na Triglav, sam js bom kle na Šmarno hitr 3x skoču, da bomo popoldne skupi, a prou?", sem rekel Jasmini. "Pa ne, valda greš zraven ane". Po kakšni uri prepričevanja je Jasmini končno uspelo in sama je Andreju napisala, da se mu pridružim. Tokrat sem se prvič vzpenjal s krajšimi postanki, saj sem vmes malo posnel in poslikal. Zadnji ogled trase je uspel, z objavo in vlogom pa sem tudi prvič napovedal bližnji dogodek.
Dneva, ko sem določil fiksen datum, se pravzaprav niti ne spomnim, vendar sem že od sredine julija načrtno treniral za ta podvig oziroma bolje rečeno Dolomitenmann teden dni kasneje. Vsak športnik med procesom priprave večkrat malo podvomi o svoji pripravljenosti, še posebno na kakšen dan, ko noge ne ubogajo glave in se vlečejo po tleh, ko jih gravitacija sili v to. Obiskal sem nekaj dvatisočakov (Begunjščica, Špik...) in pa seveda neštetokrat Šmarno goro. "Zgolj" 3- ali 4-krat na vrh, progresivno, na anaerobnem pragu, malo pod, malo čezenj, na polno v drugem delu… Vse te različice so "padle", saj je raznovrsten trening ključen. Vsekakor pa tudi sama priprava ni bila najbolj optimalna, saj mi časovno ni zneslo, da bi se vsaj trikrat na teden odpeljal dlje nekam, kjer bi lahko v kosu premagal več kot 1500 višincev, kar bi bilo optimalno. Višina je hudič, saj se telo nanjo odzove drugače. Preprosto zaradi nižjega zračnega tlaka v naša pljuča ne pride toliko kisika kot v nižinah, zaradi česar nas lahko boli glava, smo omotični in imamo občutek, kot da smo kakšnega preveč spili. Ta nočna mora še mi je zgodila v Zermattu zgolj dva meseca prej, ko sem bil popolnoma brez adaptacije na visoko nadmorsko višino in precej verjetno zaradi tega odtekel tudi slabo tekmo. Kakorkoli, vzdržljivost v nogah se je s tovrstnimi treningi nabrala, vprašanje pa je bilo, ali je ostalo še kaj dinamita?
Potreboval sem test pripravljenosti in slednjega najlažje izvedem na progi, kjer poznam že vsak kamenček ali pa korenino, vzpon, ki bi ga lahko pretekel z zavezanimi očmi. Govorim seveda o trasi iz Tacna “čez korenine” do vrha Šmarne gore, mogoče tekačem tudi bolj znano kot “Rekord Šmarne gore”. Slednji je v moji lasti, saj z 11:12 držim slovenski rekord, na kar sem zelo ponosen. Gre torej za kratek in sladek vzpon, ki da vetra vsakomur. Verjemite, te tekme se vsako leto bojim.
Kakorkoli, traso sem izbral za test, da pa se tega ne bi lotil sam, sem se s kolegom Anžetom zmenil, da zadevo izpeljeva skupaj. Po pripravi in ogrevanju kot na pravo tekmo sva se zagnala v strmino in že po nekaj minutah so me mišice pekle, ko je v njih v preveliki meri potekala glikoliza, pljuča pa so hlastala za zrakom, da bi sprejela čim več kisika in pokrila dolg. Na ostalih preizkušnjah bi se ustrašil, da sem začel prehitro in je zaradi tega laktat poskočil previsoko, vendar vse to je značilno za “Rekord Šmarne gore”. Vmesni časi so bili izjemno dobri in na vrh sem pritekel v 11:15, zgolj 2 sekundi slabše od takratnega osebnega rekorda. Tako hitro za trening še ni šlo in vedel sem, da sem dobro pripravljen. To je bilo tri tedne pred zastavljenim podvigom, kar je pomenilo, da moram formo le še nežno negovati. Sledilo je še nekaj daljših vzponov, pekočih intervalov, vendar vseeno nisem z ničemer pretiraval in tudi na “startni črti” v Krmi sem čutil, da sem spočit in kar se da pripravljen hkrati.
Bolj kot se je bližal "dan D", bolj sem razmišljal o celotni strategiji, malenkostih, ki bi lahko odločale in razporedil naloge vsem članom ekipe. "Razumem", "zmenjeno", "tam bom", so se glasil odgovori, ko sem jim kot najstrožji šef na svetu dodeljeval odgovornosti. V ponedeljek smo bili že za vse dogovorjeni, vseeno pa sem imel še nekaj nalog za opraviti. Ne bi si bil podoben, če se seveda za vse ne bi zmenil ravno na zadnji dan, češ "eh, tisti dan delam samo aktivacijo, za štiri ure skočim v službo in to je to". No, na koncu je ta dan potekal precej kaotično, saj sem imel precej poti, namesto, da bi se kar se da spočil. Vseeno, z vsem tem se nenazadnje zmotil, kar je dobro.
Ob zvonjenju budilke mi je takoj narasel srčni utrip, pa čeprav je bilo to še 24 ur pred samim dogodkom. "Jutri gre zares, zberi se". Zajtrk, nekaj mailov, sporočil in poležavanje na kavču je minilo tako hitro, da sem moram kaj hitro obuti Hokice in narediti kratko aktivacijo. Tega se sedaj poslužujem že dolgo in predstavlja zame najbolj optimalen način predpriprave na tekmo. Okoli pol ure teka, ki vključuje ogrevanje, nekaj hitrih ponovitev in iztek. "Noge so ok." Spotoma sem odšel še v trgovino po tiramisu, ki je popoldan služil kot t.i. carboloading, tako da je iztek potekal s tiramisujem v roki. "Kakšen bajs", si je gotovo mislil vsak drugi, ki me je videl. Pa vseeno, z leti sem se naučil, da moraš iti na tekmo s "polnim tankom", kar pomeni, da predvsem zadnji dan bolj obilno ješ, zato mi je bilo za to popolnoma vseeno. Preferiram običajen zajtrk, sadni smuti "za v žilo" takoj po aktivaciji, testenine z neko omako za kosilo, kakšen puding popoldan in pa veliko palačink za večerjo. Tradicija zadnjih let so tudi souffleji, katerih se Jasmina še najbolj razveseli. "U, ta teden imaš tekmo, to pomeni, da bodo suffleji, ane?", je precej pogost namig. Lagal ne bom, tudi jaz jih obožujem. Ogljikovi hidrati so ključni za dolgotrajno intenzivnost na visoki ravni, saj zapolnijo glikogenske zaloge, ki jih ob takšnem naporu še kako potrebujemo. Vsak se je kdaj že "zaletel v zid", takrat je v telesu preprosto zmanjkalo goriva.
Hladen tuš in gas proti Kranju, saj sem bil zmenjen, da prevzamem Dacio Dusterja, ki ga je zrihtal Andrej kot testno vozilo. Ko sva uredila vse papirje, sem že drvel proti Šenčurju, kjer me je čakala nova Garmin ura. Forerunnerja 945 sem pustil tam, na roko pa dobil najbolj vroč model, Fenix 6 Pro Solar. Garmin je bil tudi osrednji sponzor dogodka, za kar moram zasluge pripisati Alešu, ki je vse to uredil. Vedno, ko si izmislim kakšen podvig mi pomaga pri idejah, ki na koncu vse skupaj dvignejo na malo višji nivo in naredijo zadevo bolj odmevno. Vseeno kazalci ne bodo drugi dan pokazali nič manj.
Opravil seveda še ni bilo konec. Krompir v pečico, pakiranje za naslednji dan in gas proti Ljubljani. Časa sem imel tako malo, da sem kosilo pojedel med vožnjo. Tudi za to početje sem bil sicer že precej zverziran, vendar se s tem ne bi ravno hvalil, saj nisem nikakršen vzgled. Na Kodeljevem sem se oglasil v Topatletu, uvozniku za športno prehrano, kjer sem prevzel številne gele, čokoladke in ostale malenkosti, da bi moja raven sladkorja v krvi naslednji dan ostala kar najbolj stabilna. Ura je bila hitro že tri in moral sem še za štiri ure v službo. Vmes sem za malico pojedel ves tiramisu in dva pudinga, zvečer ob osmih pa še okoli pet palačink, ki sem jih na debelo namazal z nutelo. Ravno prav sit sem sedaj skušal še čim prej zaspati. "Sem poskrbel za vse potrebno? Kaj manjka?", so švigale misli, ko seveda nisem mogel dokončno zatisniti oči. Nenazadnje me je skrbela tudi gneča, ki ni bila izključena in pa še ena neobičajna nevšečnost za september - sneg. Prav ste prebrali, ravno v ponedeljek je nad 2400 metri v Julijcih zapadlo okoli 15 centimetrov snega." Eh, kje je še petek, to bo vse skopnelo do takrat", sem bil prepričan, ko sem Jasmini modroval ob gledanju slike na računalniku s Kredarice. V dolini je bilo čez teden okoli 20 stopinj, vendar se tisti sneg tam gori nikakor ni hotel stopiti. "Bo že, sej mam Torrenta na nogah, bo že držu." Okoli 23:30 mi je ob gledanju filma le uspelo zaspati. Sledil je dan, na katerega sem se intenzivno pripravljal že mesec in pol.
Comments