TIMOTEJEV B(r)LOG #1 - Zgodba o Triglavu - 3. del

“Auuuu, pa kaj mi je blo treba tega”, sem zastokal, ko me je zagrabil krč med odvezovanjem copatov. V resnici sem kmalu prišel k sebi, 5 minut je bilo dovolj, da sem se normalno sprehajal po vrhu. Pravzaprav je bila to nuja, drugače bi okamenel. Saj veste, dokler je človek v pogonu, potem ni problema, ko pa se enkrat zasedi, stežka vstane.

Utrujen in "odrešen".

“Si zadovoljen?”, niti ne vem, kdo me je že vprašal. “Pa, veš da, cilj sm dosegu, rekord je padu, čas je pa vedno lohk še bolši”, sem že s kančkom grenkega priokusa zagodrnjal. Dejansko sem imel kar hude težave v zadnjem delu trase, saj so mi moči pošle. Podvig je bil dolg in naporen, tako fizično kot psihično, zato je seveda to povsem normalno. Bilo bi čudno, če ne bi bil utrujen, saj bi pomenilo, da se nisem potrudil dovolj.

Športniki smo zanimive osebnosti, saj se redko zadovoljimo. Vedno stremimo k nečemu več. “Joj, kaj pa če bi…”, vsak pogosto izrazi željo po še večji perfekciji izvedbe. Se spomnite 1. dela zgodbe o Triglavu, ko sem omenil, kako zelo sem občudoval vse naše najboljše gorske tekače, želel vsaj za nekaj časa teči z njimi z ramo ob rami, in bil v tem primeru najsrečnejši človek na svetu. Po nekaj letih se nisem zgolj približal temu nivoju, temveč ga v zadnjem obdobju presegel. Več kot le izpolnil sem svojo željo, ne? Sem, vendar so se v meni rojevale vedno nove. Kako zelo sem si želel biti v reprezentanci in zastopati Slovenijo, stati na odru državnega prvenstva ipd. Sam Miran Cvet me je v Skopju na evropskem prvenstvu postavil predse, v prvo bojno linijo: “Timotej, ti boš stal kot prvi Slovenec tukaj, zaslužil si si in izkazal se boš. To bo tvoja tekma, trasa ti ustreza”. Takrat sem pospeševal celotno traso in v cilj prigrizel na 13. mesto. Po dveh letih sanjanja sem te iste sanje dejansko živel. Pa vendar, vsak dan znova zaspimo in sanjamo druge, moje so bile vse bolj pohlepne.

EP Skopje - prvič kot "kapetan" reprezentance

“Kaj pa če bi…?”, je velikokrat na mojem repertoarju nedolgo od kakšnega dosežka, saj se dejansko zadovoljim zgolj za kratek čas. Na Triglavu ni bilo nič drugače. Seveda sem bil vesel, skoraj jokal sem, ko sem si od Roka izposodil telefon, da sem lahko poklical Jasmino nekaj sto višincev nižje in ji sporočil novico. Ko sva se malo kasneje objela mi je po licu spolzela debela solza sreče. Nedolgo nazaj sem imel na obrazu “killer look”, saj sem bil tako osredotočen, sedaj sem se pa cmeril kot Elija, ko mu nekdo na igrišču vzame traktor. Izjemno vesel sem bil, saj kaj takšnega ni uspelo še nikomur do sedaj. Na Triglavu je bilo že ogromno ljudi, vendar tako hitro v vsej zgodovini ni na vrh pritekel še nihče.

Verjetno so se vsi spraševali, ali sem za zajtrk jedel kisle kumarice.

V resnici sem tudi Jasmini potiho napovedal čas med 1:26 in 1:27, saj se mi je to zdelo povsem realno in izvedljivo. Kar bi bilo bolje, bi bilo tudi zame že rahlo presenečenje. Saj veste, na začetku ukvarjanja s tekom lahko “režemo stran” tudi vsakič po 10 minut, nato minute, kasneje pa preidemo do točke, ko se borimo za sekunde. Svoj čas izpred enega leta sem še vedno presegel za skoraj 3 minute, kar se mi zdi veliko. “Eh, kaj je pa razlika če prideš na vrh v šestih urah ali pa petih urah in 45 minutah, ti pa tukaj bluziš o treh minutah?”, bo rekel običajen pohodnik, za katerega je zgoraj omenjen čas tisti markiran za to traso. Sčasoma pridemo do nivoja, ko dejansko lovimo sekunde. Poglejte moje čase na “Rekordu Šmarne gore” v zadnjih treh letih. 8 sekund loči najslabši čas od najboljšega! Tri leta sem garal za teh 8 sekund, ki so zopet neznatne za običajne planince, za nas pa imajo ogromno težo.

Poslikali, preobleki, napili in razgledali smo se, potrebno pa je bilo počasi proti dolini. “Madona, kakšna gužva… To ne more bit res”, sem se zavedel, kakšno srečo z gnečo sem imel. Od vrha pa do Planike smo rabili skoraj eno uro. Ok, res nismo hiteli, temveč se prijazno umikali utrujenim planincem, ki jih je vrh še pričakoval, pa vseeno je za ta odsek to precej dolgo. “Ni panike, nič se ne mudi”, smo odgovorili vsakomur, ki se je zahvalil za čakanje. Malo pod Malim Triglavom je nasproti prišel Vid. “A grem lahko še do vrha?”. “Ja itak, valda ne boš zdej obrnu”. “Ja, ampak me boš počakal spodaj, ne?”. “Pa kaj ti to resno sprašuješ, šibej gor pa uživi”.

“A je bil rekord?”, jih je veliko vprašalo. “Pa je uspelo”, sem sedaj z nasmejanim obrazom odgovarjal, medtem ko sem tem istim ljudem na poti navzgor namenil zgolj rahlo prikimanje v smislu “živjo”. V hribih se pozdravljamo, pa če se še tako mučimo, se mi zdi prav, da se človeku nameni eno lepo besedo.

Še zadnji stisk gumba na Garminu - "stop".

“Bravooo”, mi je v objem stekla Jasmina, ki je premagala nekaj jeklenic nad Planiko in prišla skoraj do plezalnega dela. Sem rekel, da ima vse manj strahu. “Tako sem vesela zate, pa samo da se ti ni nič zgodilo”, se ji je odvalil kamen od srca. Verjetno je bila celo bolj nervozna kot jaz.

Nekaj se nas je nabralo skupaj že na Planiki. “Kaj boste spil?”, sem se vsaj delu ekipe skušal za malenkost oddolžiti. “Čaj, kokakola, pivo…”. Na koncu je bil Rok tako trmast in je on počastil vso pijačo. “Uf, ura je že 11:30”, sem bil že kar malo zaskrbljen, saj me je preganjal čas. Ob treh sem moral biti v službi. “Pot pod noge”.

S spuščanjem smo se počasi vsi skupaj nakapljali, nazadnje Frank malo nad Prgarco. Glavo sem kar celo pomočil v korito, saj je bilo po hladnem jutru tedaj že precej vroče. Z Urošem sva imela kratek “intervju”, saj je tudi on delal vlog o še dveh dosežkih in združil vse skupaj v eno. Poglejte si, priporočam. Debata je tekla, vsi smo bili zadovoljni, tako da je spust hitro minil, pa čeprav se vleče bistveno bolj kot za gor.

Vzpon je velikokrat hitrejši od spusta. Zame na Triglavu praviloma kar vedno.

“Js grem kr naprej da prpravm vse za jest pa pit”, sem moral pospešiti pohodni korak zopet v tekaškega. Spodaj sem se na hitro še umil v koritu, da se mi ni bilo treba doma in sem tako takoj letel naprej. Okoli 10°C hladna voda je bila ravno pravšnja za ohladitev telesa. Sedaj je prišlo na vrsto tisto, kar sem čakal že cel spust - taščin štrudelj. Že preden so ostali prišli sem zmazal konkreten kos, bil sem res sestradan.

V tistem pa je pritekel Vid ves zadihan: “Ojoj, oprosti ker sem zamudil, hvala da sta me počakala”. Revež je res mislil, da ga bova pustila kar tam.

13:30! “Alo, js morm bit ob treh v službi na Viču pa še avto mamo za oddat!”, sem moral zaključiti našo “fešto”. Roka še ni bilo v dolino, ker je ostal še malo na Planiki, zato smo mu nekaj dobrot nastavili na ogledalo od avta, zbasali vse nazaj v avto in nato hitro proti Kranju. S tem mislim res hitro. Zelo verjetno pa sta na tisti dan padla dva rekorda. Sicer sem bolj penzionistični voznik, šparam na nafti, tako da čim manj oziroma sploh ne zaviram. Nekako sem se naučil predvidevati vnaprej. V kolikor je sila, pa je moja noga lahko tudi težka na pedalu za “gas”. Iz Krme smo se v Mojstrano pripeljali v manj kot desetih minutah. Jaka je skoraj kap, ko se mu je zakadilo pred njegovim avtom, ko smo ga kar čez travnik prehiteli in švignili pred njega. “Sej to je Duster, zdrži vse”.

V službo sem prišel 14:59, bolj točno ne bi mogel. Noge so bile utrujene, glava še celo bolj, čakalo pa me je še 6 ur dela in svetovanja strankam. V naglici sem seveda doma v nahrbtnik zbasal zgolj nekaj sadja, zato sem skoraj na kolenih prosil Vida, ki sem ga odložil na parkirišču pred trgovino, prosil, da mi skoči po en masten burek. Kar oči so se mi zasvetile, ko mi ga je še toplega položil v roke in izginil je v treh grižljajih. “Kva mu nism za dva al pa kr tri reku?”. Na krilih adrenalina ni bilo težko, delovna vnema je bila morda celo večja, zvečer po prihodu domov in večerji pa sem zgolj “padel dol”.

"Car, legenda, šampion, kralj...", so padali superlativi pod sliko, ki sem jo objavil. Vendar še vedno sem zgolj Timotej, takšen kot je bil in takšen kot bo, pa če postane svetovni prvak. Imam pa v sebi gorečo željo, ki me priganja, imam vztrajnost, da ne obupam, imam cilj, ki ga želim doseči, imam podporo, brez katere ne gre, imam Jasmino, ki verjame v moje sposobnosti. Vse to so pomembni temelji. Moj sedaj že pokojni trener košarke mi je nekoč, ko sem stopil na parket z za glavo višjimi od sebe, rekel: "Timotej, 90% je v glavi, zapomni si". Šele sedaj, ko sem končno "prišel k pameti", se zavedam, da je to še kako res. Glava je tista, ki narekuje trening, snuje ves trenažni proces, preganja telo, vrši ukaze, sprejema odločitve, zato sem mnenja, da je lahko vsak uspešen, če si le stvari želi v zadostni meri.

Nasmešek ob zadovoljstvu.

Ko sem tako utrujen ležal v postelji, sem na koncu ugotovil, da rekord pravzaprav sploh ni bil pomemben. Dejstvo, da mi je bilo toliko ljudi pripravljenih pomagati izpolniti osebno željo, pri čemer je vsakega gnalo zgolj čisto veselje in zadovoljstvo, da je del neke zgodbe, to mi pomeni veliko. Dejstvo, da poznam takšne ljudi, ki jih lahko prosim, se na njih zanesem in jim zaupam, to šteje največ. Rezultati so pozabljeni, izkušnje pa ostanejo.

Vseeno pa vas verjetno zanima, ali se da na vrh še hitreje? Seveda, obstaja mnogo malenkosti, na katerih imam še nekaj manevrskega prostora.

Grafični profil trase.

Kaj bi lahko izboljšal?

Na sebi: - trening moči, ki sem ga takrat nisem izvajal v zadostni meri - optimizirana prehrana in hidracija med samim vzponom - dolgotrajna vzdržljivost - adaptacija na višino

Organizacija: - dopust in počitek dan pred izzivom - urejene stvari nekaj dni pred izzivom, ne vse zadnji dan

Brez skrbi, vse to bomo skušali popraviti in nadgraditi še letos.

Aljažev stolp nas pričakuje tudi letos.