"DAN D" JE TUKAJ
3:30. "Pa ne že, budilko mam šele ob 4:30 naštimano", sem se sicer po pričakovanjih zbudil že prej, saj je bilo v glavi prisotno nekaj treme. Veliko ljudi je vključenih, vse sem raztrobil in razgalil mojim sledilcem ter tekačem, kaj pa če ne rata? Da, pritisk je bil precej velik. Umetnost tekmovalca ni zgolj telo fizično pripraviti na tekmo, temveč poskrbeti za trezno in čisto glavo. Koliko športnikov na višku svoje pripravljenosti vse skupaj zavozi z eno samo nespametno odločitvijo. Si predstavljate, da imate takšno tremo, da dan pred tekmo ne morete zaspati, vsi pa vemo, da je spanec ključen, da si telo spočije, ali pa, da se zjutraj preveč najeste, kar vas onesposobi. Meseci priprav so lahko v momentu izničeni.
Vseeno je tek precej predvidljiv, predvsem takšen podvig, na katerem ti nihče ne vsiljuje ritma, saj si ga zastaviš sam. Tekma je drugačna, saj ima vsak svojo taktiko. To ni košarka, kjer lahko nemirna roka zmeče stran en kup žog, namesto, da bi letele skozi mrežico obroča. Tek vsebuje bistveno manj spremenljivk, vendar moramo tudi slednje čim bolj oklestiti, s čimer še povečamo možnosti za uspeh. Dandanes je vse odvisno od optimizacije.
Z leti športnega udejstvovanja sem se tudi naučil obvladovanja treme. Malo nas sicer na štartni črti mora biti strah, saj se ob tem adrenalin izloči v kri in nas v trenutku prebudi močneje kot deset skodelic kave. Joj, ko bi vedeli, kako sem se pred leti že cel dan tresel pred večerno tekmo. Košarkarske tekme so namreč potekale proti koncu dneva, kar je za igralce katastrofa. Cel dan brezpredmetno bluziš, varčuješ z energijo, ješ, poležavaš, se počutiš popolnoma nekoristnega in imaš toliko časa, da stalno razmišljaš o tekmi. Več kot takšnih dni doživiš, prej se tega navadiš. Kruta resnica veleva, da se moraš, eni prej, drugi kasneje, tretji nikoli.
Kakorkoli, čeprav sem postoril vse potrebno glede same fizične priprave, organizacije in logistike, še vedno sem bil bolj nemiren kot sicer, saj je šlo le za malo večji projekt. Lahko bi to izpeljal v nekakšni intimi, svoj dosežek nato bežno omenil, vendar sem bil pripravljen sprejeti tveganje, da bi vse skupaj privabilo več zanimanja in imelo večjo težo.
“Nič, če sem že prej vstal, bom pa še prej jedel”, sem si s kot sova odprtimi očmi rekel po nekaj minutah. Ovseni kosmiči, skuhani v mleku, rozine, pravi kakav in banana je moj ritual že nekaj let. Nekateri bi v roku ene ure že leteli na WC, meni pa kombinacija zelo ustreza, ravno prav dvigne raven sladkorja v krvi in le-to dolgo drži. Malo glasbe po YouTube-u za motivacijo, priprava zadnjih malenkosti in še ena močna kava pred odhodom. Rok, Žiga X in Uroš so v tistem momentu že zdavnaj krenili iz Krme. “Ful je mraz, luft super, idealno boš imel”, je razmere orisal Žiga X.
Štart je bil predviden ob 8:30 in tega sem se nameraval držati povsem natančno. Sicer bi raje štartal pozneje, vendar gneča na Triglavu tega ne dopušča in bil bi "pečen". Mimogrede, po osvojitvi vrha in spuščanju v dolino so bile okoli 10:30 razmere podobne Celovški cesti v jutranji prometni konici. Planiral sem okoli pol ure ogrevanja, do izhodišča pa je iz Medvod ravno ena ura. Seveda, z običajnim avtom se je potrebno v zadnjem delu peljati počasi, če ga ravno ne želimo drug dan odpeljati k mehaniku na menjavo amortizerjev, mi pa smo imeli praktično novega in polno opremljenega Dusterja.
“Ob sedmih štartamo”, sem napisal še Vidu, s katerim sva se ravno spoznala in je izrazil željo, da bi šel tudi zraven. Elija je bil pri babici na Štajerskem, da je bilo vseeno malo manj skrbi. Že tako je bilo vsega preveč, z malimi otroci pa veste, da je težko načrtovati vse kot bi si sami želeli.
Sonce je že dolgo nazaj posijalo izza obzorja, ko sem v prtljažnik čez kup ruzakov in palic položil še zadnji pladenj štrudlja.. “Upam, da imamo vse”, sem kot vedno rekel, ko sem pritisnil gumb za “start” na armaturi. Pot je minila udobno, vendar ob prihodu na parkirišče v Krmi me je kar stisnilo. Bilo je namreč nabito polno. “O šit, to bo gužva.” Parkirali smo vseeno na optimalnem mestu, 20 metrov od mesta za štart, tik ob boku markantnega “Hoka One One kombija”, s katerim se je pripeljal Rok..
Ekipa je bila pripravljena, pokonci verjetno že nekaj ur prej kot jaz. Jaka se je praktično sredi noči odpeljal iz Postojne in pri nas pobral še ruzak z oblačili zame na vrhu, Gregor pa mi je na svoje zadnje kolo nastavil “šus”, preparat iz guarane, ki ga vedno vzamem deset minut pred štartom, saj sem ugotovil, da me izjemno poživi. Doma mi jih je namreč zmanjkalo, zato mi jih je nekaj pripeljal on. “Timotej, mene skrbi, da ne bom tam pravočasno”, mi je potožila Jasmina, ampak jaz sem vedel, da bo brez težav prišla do dogovorjene točke. Vseeno sva se na hitro poslovila. “Pazi nase”, jo je kljub veri vame vseeno malo preganjal strah, da se mi ne bi kaj zgodilo. Z Vidom sta tako hitro krenila na pot, saj je bila ura že osem, jaz pa sem kar v sklopu ogrevanja poiskal Franka, ki je bil moj “štarter”.
Plan je bil takšen. Frank na štartu, Jasmina z vodo pri prvem koritu po okoli pol ure teka na okoli 1600 metrih, Vid malo višje, Žiga X na Konjskem sedlu, ki je križišče poti proti Kredarici in Planiki, Uroš malo pod Planiko, Gregor na začetku jeklenic, Jaka malo pod vrhom Triglava, Rok pa na cilju. “Dejte snemat ležeče, ker rabm tak format za vlog”, sem stalno trobil po messengerju v skupini, ki sem jo kreiral, zaradi česar so me imeli verjetno že vsi poln kufer.
Da na kratko opišem še samo traso za vse tiste, ki na Triglavu še niste bili, ali pa ste se nanj vzpeli po drugi poti. Štart je v dolini Krma na 930 metrih. Prvi kilometer in pol je glede na celotno traso praktično ravninski, saj premaga slabih 100 višincev. Zatem se pot v kratkih serpentinah začne strmeje vzpenjati, vendar nič težjega. Zoprno postane, ko se drevesa zamenjajo z grmičevjem, kjer se spremeni tudi podlaga. Namesto utrjene peščene poti, so sedaj pod nogami malo večji kamni, pri čemer stopalo na vsakem koraku zdrsne malenkost nazaj. Čez palec bi rekel, da je tega dela za okoli 150 višincev.
V kolikor se ozremo nazaj, kar se seveda jaz nisem ravno imel časa, lahko iz tega dela poti vidimo zelo lep U-profil doline Krme, ki nakazuje, da je ledeniškega nastanka.
Sledi meni najlepši del poti, ki se vije čez travnike in pripelje do korit, kjer se poleti napaja živina. No, tudi sam vedno tam natankam svoj bidon, le enkrat se je zgodilo, da so bila zaradi suše prazna. V nadaljevanju boste izvedeli, kaj se je takrat zgodilo z njimi.
Po malo strmejšem vzponu prispemo do “Prgarce”, pastirske koče. Od tam naprej pa se začne pravi vzpon. Malo višje se pot desno razide proti Kredarici, katero sem ubral prvikrat, za smer proti Planiki pa se moramo držati leve stezice. Sledi vzpon po vseh štirih čez “Kurico”, ki je tudi malo tehničen.
Po preskakovanju s kamna na kamen hitro pridemo do Konjskega sedla na višini 2000 metrov. Iz leve se tam pridruži pot iz Pokljuke, desno zopet zavije proti Kredarici, mi pa jo uberemo naravnost naprej, kjer se zaradi krušljive podlage pod nogami zopet bolj melje. Tukaj se nam odpre pogled proti jugu, pot pa se zaradi utrujenosti že začne vleči.
Ob prihodu pod Planiko že zagledamo steno Triglava, vrh pa se zdi po eni strani blizu, po drugi pa še kar daleč. Višina že naredi svoje, saj smo skoraj dva kilometra in pol nad morsko gladino, čaka pa še tehnično najbolj zahteven del. Vzpon skozi nekakšno špranjo niti ni težak, sledi bolj izpostavljen del in že smo na Malem Triglavu, kjer je občutek, da bi na “tavelkega” lahko prišli z enim skokom.
Greben je izjemno slikovit, saj je na obeh straneh prepad, vseeno pa nas čez celotno pot varuje jeklenica, ki je okoli meter nad tlemi. Za tistega, ki se boji višine, je ta del največji izziv. Vršni del mi vedno mine hitro in dotik Aljaževega stolpa na višini 2864 metrov je za vsakega uspeh.
Glede na GPS na uri je pot dolga slabih 9 kilometrov, premaga pa 1950 višincev, saj je vmes še nekaj metrov spusta. Konkreten zalogaj, se strinjamo?
Ogret sem si pred samim štartom še enkrat dobro zategnil copate, za katere sem tako vedel, da bodo padale kakšne pritožbe kot že v preteklosti. Izmed vseh Hokic se izbral model Torrent, ki ima dovolj robusten profil, obenem pa je dovolj odziven, zaradi česar ne bi izgubljal preveč energije. “Za na Triglav je treba met gojzarje”, vam bodo vsi solili pamet, vendar v resnici se zadeve malo spreminjajo. Da pa ne bom teoretik zarote, moram stvar tudi argumentirati. Nogi je v copatih bistveno bolj udobno, v kolikor so mišice okoli gležnja dobro okrepljene ravno tako ni bojazni, da bi se zgodil kakšen zvin. Po drugi strani ne tehtajo vsak po en kilogram kot planinski čevlji, kar izdatno utrudi pohodnika. Guma na podplatih je bistveno mehkejša, kar lepše oprime skalo in daje varnejšo stopinjo. Vse to so stvari, ki govorijo v prid navadnim gorskim tekaškim copatom v primerjavi z gojzarji, vseeno pa imajo slednji boljšo zaščito, v kolikor brcnemo v kakšen kamen ali skalo, nenazadnje pa so izdelani iz materialov, ki zdržijo dlje, ravno tako nas v njih kasneje zazebe. Sami presodite, vendar sam bom v poletnih razmerah vedno izbral meni preizkušeno opcijo. Tudi trend pohodnih čevljev se nagiba v smer znižanja opore pri gležnju, saj smo s tem okretnejši.
“Timotej, ura je točno 8 in 30 minut, čas za start”, je rekel Frank in v momentu mi je srčni utrip poskočil za nekaj deset udarcev. Par aktivacijskih poskokov, globokih vdihov in že sem se pokrižal preden sem stisnil gumb “start” na novem Garminu. “Srečno Timotej in se vidimo ob povratku”, so bile zadnje besede, ki sem jih slišal preden sem zagnal svojo “mašino” proti coni rdečih obratov. Vedel sem, da me čaka dolga “tekma”, zato je bilo potrebno začeti umirjeno. Uf, kolikokrat sem se na tekmah zagnal kot teliček in po eni minuti že čutil laktat, ki je oblil moje telo ter do cilja nič drugega kot trpel. Z leti sem ugotovil, da so začetne minute odločilne. V kolikor smo nespametni lahko uničimo vse priprave in vložen trud. Posebno rado se to zgodi na množičnih tekmah, kjer nas gruča tekačev na valu adrenalina potegne zraven. “Vsaka sekunda v začetnih kilometrih predstavlja minuto v zadnjih”, se glasijo besede izkušenih maratoncev in bolj se ne bi mogel strinjati s tem.
Telo je sedaj že začelo izločati prve kaplice znoja, ki so mi oblile obraz, saj se je z višino dvigala tako temperatura v mojih mišicah kot tudi zračna. Ob prihodu v Krmo je na avtu kazalo pičlih 8°C, kasneje pa smo vsi na vrhu skakali v kratkih hlačah. Veliko ljudi me tudi vpraša, kaj se mi plete po glavi med tekmami. Ponavadi se mi poje kakšna energična pesem, ki mi pride v uho, ko mi po nekaj tednih vrtenja po radijskih postajah postane všeč, kar se mi je tudi takrat, saj je bil tempo še precej udoben. Z višino oziroma proti koncu pa se misli vse bolj preusmerijo v bolečino, saj postanemo utrujeni, mišice pa ječijo od bolečine. Na tekmi se je najlažje dobesedno prilepiti na nekoga, v takšnih individualnih izzivi pa ključno vlogo odigra uspešno preganjanje samega sebe, vizualizacija ali motivacijski samogovori. Storiti je treba vse, da bi le zamotili naš um in misli preusmerili k čemu drugemu kot smiljenju samemu sebi. Sigurno ste že opazili Kipchogeja, ki se med maratoni stalno smehlja. Dokazano je, da takšna mimika pozitivno vpliva na premagovanje napora, namesto pačenja in stiskanja zob, pa čeprav v sebi to delamo vsi.
"Ne Timotej, tam sem ga nastavila", je skoraj v joku vzkliknila Jasmina, ko je videla, da sem zgolj odbrzel mimo korita, kjer je bila dogovorjena okrepčevalnica z vodo. Korita namreč sploh nisem videl, saj je bilo napolnjeno s kamenjem, ki ga je nanesla hudourniška voda. Zaradi tega sem bil tako zmeden, da sem skoraj zgrešil odcep v levo, ki predstavlja bližnjico. "Eh, vračal se po tisto vodo sigurno ne bom", sem si rekel sam pri sebi in nadaljeval se kar se da hitrim korakom. Malo višje je stala Jasmina, ki je v kratkem času že iz ruzaka potegnila svojo plastenko in mi jo podala. Poslal sem ji en hiter cmok, se široko nasmejal, prikimal, da mi gre zaenkrat super, za kaj več pa niti ni bilo časa, ona pa je z glasnim navijanjem še nekoliko pospešila moj korak.
33:40 je za prvi pomemben vmesni čas pokazal Garmin, ko sem zavil mimo Prgarce. Pred tem niti nisem hotel pogledati na uro. "Top", sem si mislil v sebi, obenem pa se spraševal, ali ni to malce prehitro. Leto dni prej sem bil na isti točki v 35:30, kar pomeni, da sem že "odbil" skoraj dve minuti. Vseeno se nisem ustrašil, saj sem vedel, da sem spodaj v dolini začel pametno, dihanje je bilo pod kontrolo, moči pa še dovolj. "Sam gas."
Vsak, ki se loti teka na Triglav, ima na trasi povečini tri "kontrolne točke". Prva je pri Prgarci, druga na Konjskem sedlu, zadnja pred ciljem pa koča na Planiki. Tudi sam sem se vedno orientiral po njih, zato sem shranil v spomin moje najboljše izpred enega leta, ki so služile kot hitra primerjava. "Dve minuti tukaj, torej moram biti na naslednji vsaj za skupaj tri hitrejši kot lani", sem si domišljal, ko mi je po strmem vzponu čez Kurico postajalo malce težje.
"Še kratek spust, skoki preko kamnov in že mi bo Žiga X v roke porinil gel", sem se tolažil. Na Konjskem sedlu me je pričakala kar velika množica in počutil sem se kot na tekmi, ko sem tekel skozi špalir. Seveda, kdo drug kot Žiga bi uspešno raztrobil novico, da si je en model izmislil postavljat rekord v vzponu na Triglav. "Samo težave GRS-ju bo povzročal", bi si verjetno mislili, da je bil odziv. Nasprotno! Bil sem izjemno presenečen, da so ljudje podprli podvig, me bodrili in s tem tudi olajšali moj korak. Na zadnjem delu poti, kjer ni prostora za dva, ki si prideta nasproti ali pa želi nekdo drugega prehiteti, so se mi prav vsi umaknili, obenem pa zopet navijali. Bil sem zares pozitivno presenečen. Kasneje sem izvedel, da sta predvsem Žiga X in Uroš naredila “reklamo”, da v kolikor vidijo nekoga, ki se sicer precej hitro premika, vendar obenem tudi globoko diha in malo stoka pri tem, ko ga krivi v obe smeri, na hitro naredijo malo prostora, da slednji odbrzi mimo.
Pulz je bil že precej visok, gel pa se mi je skoraj da zataknil, ko sem ga skušal poplakniti z vodo. Prva napaka, piti sem začel prepozno, obenem pa bi verjetno prvi gel moral vzeti tudi kakšnih 15 minut prej, da bi prijel. Sladkor namreč rabi nekaj časa, da se iz prebavil absorbira v kri in nato mišice. Prehrana med tekmo je ravno tako cela znanost. Ne obstaja nobeno pravilo, ki bi držalo za vse, vsem strategijam pa je skupno, da čim dlje obdržijo raven sladkorja v krvi na čim bolj enakomerni ravni. V kolikor pade prenizko, smo po domače povedano pečeni in lahko kar odmislimo dober rezultat. Sam načeloma tekmujem na krajših razdaljah, zato s tem nimam toliko izkušenj, kar se je pokazalo tudi tokrat.
Vmesni čas na Konjskem sedlu je bil odličen, 47:20, glede na leto prej sem odščipnil še dodatnih 30 sekund. To še ni vse, sledil je del, ki je meni poleg začetne pol ure teka najbolj pisan na kožo. Pot iz Konjskega sedla do Planike je namreč zelo lepo speljana in v celoti jo je moč preteči s hitrim korakom. “Evo, ena dobra Šmarna pa bom na Planiki, to bo takoj”, sem skušal prelisičiti svoje noge, ki pa so postajale vse težje. Seveda sem to pričakoval, saj nobena tekma na čas ni lahka, vendar si v sebi velikokrat želimo, da bi do tega prišlo kasneje.
“Ne me hecat”, sem se ujezil na mečno mišico, ki jo je malo požgečkal krč. Vročina, višina in utrujenost so že naredili svoje. Tekel sem že skoraj eno uro na polno in zame to ni sicer nič čudnega, saj dejansko na polnih obratih zdržim največ eno uro. Tekme, dolge med 20 in 40 minut so zame idealne, kar pa je več, se že pozna, da vseeno gorski tek treniram šele peto leto in v nogah se še ni nabralo dovolj kilometrov. Krči so moja nočna mora in misli so odtavale proti neljubi izkušnji. Na svetovnem prvenstvu v Canillu v Andorri so me začeli grabiti okoli 20 minut do cilja, pičli dve minuti pred prihodom v cilj pa so me tako ohromeli, da sem se moral ustaviti, raztegniti in celo hoditi, dokler nisem s težavo odkrevsal naprej. Glava bi, telo pa ni dalo. Mukotrpno je bilo, ko so mimo mene švigali tekači, katere sem prehitel globoko v dolini, tekmo pa sem končal na 24., namesto na 16. mestu. “Timotej, odtekel si vrhunsko, pred sabo imaš še lepo kariero, zato naj se ti nič ne mudi”, me je modro tolažil Miran. In to se je tudi zgodilo. Leto dni kasneje sem v Argentini ravno tako na svetovnem prvenstvu pritekel na 15. mesto. “Ful dobr mi je šlo, sam spet sm meu težave na konc”, sem sicer navdušen razlagal Jasmini, ko smo uspeli uloviti dober WiFi signal. “Timotej, zelo sem ponosna nate, bodi zadovoljen, ker imaš za kaj biti”, mi je verjetno hotela eno prisoliti kar preko telefona, ko sem zopet malo jamral. “Ampak… No, sej je res, drgač sm res zlo zadovoln.” Takšen človek pač sem, veliko zahtevam od sebe.
“Pa kaj, probam odmislit te krče pa bo”, sem si rekel sam pri sebi, ravno ko sem tekel mimo poznane postave. Bil je mož iz Šmarne gore, Miha Ledinek. “Ohoho Timotej, bravo bravo”, me je takoj prepoznal, saj se na Šmarni gori srečamo skoraj vsak dan. “Srečno naprej in se vidimo na Šmarni”, mi je vlil novega upanja in v momentu sem pozabil na krče. “Jutri verjetno res ne, v nedeljo pa vsi skupaj pridemo na čaj”, sem se nasmehnil. In dejansko smo tudi šli, tako kot sem obljubil.
Uroš je stal okoli 50 višincev pod Planiko, videl pa me je že na Konjskem sedlu, ko je name “streljal” so svojim xy-krat zoomom na objektivu fotoaparata. No, sprva sem prepoznal njegovo psičko, ki si je od vzpona ravno dovolj spočila, da je sedaj skakala polna energije okoli mene. “Dej mi jo mal posod”, sem si mislil v sebi.
Na Planiki so ljudje ob prekrasnem vremenu jedli, pili, igrali karte, se smejali, jaz pa nisem imel časa za to, saj sem imel precej malo časa, da priplezam na vrh. Mimo koče sem prišel v 1:03:15, kar je pomenilo, da je bil odsek od Konjskega sedla najhitrejši do sedaj. “Zakon, samo kaj če ne bom zdržal?”, me je skrbelo. Takrat sem resno dvomil o tem, ali bom sploh prišel na vrh.
K sreči je prišel del, kjer nisem toliko izgubil, če sem zgolj hodil. V resnici je pod plezalnim delom tako strmo, da sem se ga lotil kar po vseh štirih. Malo naprej je stal Gregor, kateremu sem iz rok praktično izpulil plastenko z vodo in na hitro naredil nekaj požirkov. Oaza sredi puščave. “A boš frutabelo?”, se je glasilo vprašanje, za katerega mi je žal, da sem nanj odgovoril z zanikanjem. “Sej bom hitr gor”, sem bil pameten sam pri sebi. V resnici bi jo moral sprejeti, pa čeprav mi ni niti malo ustrezala, saj so bila usta presuha, lepljiva sredica in čokolada pa bi vse skupaj še poslabšali. Vseeno še danes verjamem, da bi mi pomagala.
Za zadnjih 250 ali 300 višincev je bil na vrsti tehnično zahteven del. “Kaj če bo gužva?”, me je skrbelo že v dolini, kar bi me ustavilo, poleg tega pa bi ob kakšnih manevrih vse spravil v nevarnost. .”Izvolite, bravo, še malo”, so bile vljudne starejše gospe, ki so me zaradi globokega dihanja slišale že preden sem jih dosegel. Dejansko nisem naletel niti na en “zamašek” na poti, vsi so se mi odmikali.
Noge so postajale podobne podlagi, trde kot skala. Za vsak dvig stopala se mi je zdelo, kot da imam na gležnjih privezane 10-kilogramske uteži. “Daj, daj, delaj, še malo”, sem se preganjal, saj sem vedel, da sem že zelo blizu. “Kaj bo bolje, da se zaradi krčev ustavim na Malem Triglavu in od tam opazujem Aljažev stolp ter se smilim samemu sebi, ali raje malo spustim tempo in pridem do vrha pač pol minute kasneje?”, je bilo ključno vprašanje, na katerega sem si moral odgovoriti čim prej. Odločitev je bila jasna, izbral sem drugo, konzervativno varianto. “Na vse ali nič”, si velikokrat rečejo športniki, vendar to ni trezna odločitev. Potrebno je biti realen in iz tvegane situacije potegniti maksimum. Tokrat bi bilo to brezglavo, saj sem prepričan, da bi na vrh po nekaj minutni pavzi prišel precej kasneje kot sem. Druga stvar je nevarnost, ki je lahko tudi usodna. Že zgolj teči tam, kjer se 95% ljudi na jeklenice pripenja s samovarovalnimi kompleti, je malo pod vprašajem vsakogar, pa si predstavljate, da vas ob tem grabijo še krči, zaradi katerih se lahko spotaknete in omahnete v prepad. Vedel sem, da to ni šala.
V glavi se mi je vrtelo, bolela me je, kisika je bilo vse manj, zaradi česar so se pritoževale vse nožne mišice, ki so s polno paro delale že 1800 višincev. Na Malem Triglavu me je po 1:18:45 mučenja poleg nekaj debelih zaplat snega pričakal tudi pogled na vrh. “Še dobrih 5 minut”, sem si raje malo skrajšal čas, potreben za to razdaljo. Verjetno sta me ta misel v glavi in pa sam pogled proti vrhu, ki je bil tako zelo blizu, spodbudila, da je vredno gristi še zadnje višince. Sneg, vrtoglavica, dehidracija, močna utrujenost, krči niso ravno idealne razmere za tek pod grebenu, kateri ima na vsaki strani po okoli 200 m globok prepad, ne? “Ajde, zdej pa po pameti”; sem si rekel, ko sem zaradi orkanskega vetra, ki mi je skoraj odpihnil mojo “TB” kapo z glave, slednjo podal Tinetu, ki se je na moje presenečenje pojavil tam.
Leva roka je nežno drsala po jeklenici in bila v popolni pripravljenosti, da jo zgrabi z vso silo, če bi se nogam pripetila kakšna nevšečnost. “Saj sem celo pomlad molzel krave”; sem se hecal, ko sem Jasmini pred tem razlagal, da imam zahvaljujoč temu sedaj dobro ojačane upogibalke prstov na rokah in zato siguren oprijem. Ko smo na obisku pri Jasmininih starših, grem rad v “štalo” in poprimem za kmečkimi opravili, nenazadnje sem glavnino počitnic v otroštvu preživel na kmetiji pri stricu. Ni boljšega kot piti mleko, ki si ga namolzel z lastnimi rokami. Kakorkoli, ta del trase je po moji oceni najbolj nevaren, še posebno za tekača, saj se tam giblje z višjo hitrostjo kot na drugih segmentih, pot pa se celo spusti za nekaj metrov.
Proti večeru na isti dan je na messenger priletel link. “Jernej mi pošilja neke slike z grebena? On je bil takrat tam?”. Bil sem tako v svojem svetu, da ga nisem opazil, pa čeprav je bil ravno pol metra stran od poti. “Zakon, res hvala, vrhunske so”. “Ni problema, pa še kdaj”, je bil skromen.
Greben sem uspešno pustil za seboj, sledita le še dva strmejša dela, vmesna “ravnina” in položnejši vršni del. Joj, ko bi vedeli, kako težko sem dvignil noge, kaj jih šele odlepil od tal in odrinil navzgor. Krč v levo, krč v desno, zgolj to se je ponavljalo ob vsakem koraku, vendar v tistem trenutku sem bil že kar pomirjen. “Pa če se po vseh štirih plazm, js bom pršu tja gor”, sem si govoril. Dejansko sem se na tem delu lahko malo “švercal”, saj sem se v vertikalno smer pretežno vlekel kar z rokami. Še dobro, da še od sprejemnih izpitov za DIF vsake toliko časa naredim nekaj zgibov in tako ohranjam moč v rokah. V tem primeru me je to rešilo, saj so bile noge vsaj malenkost manj obremenjene, morda ravno dovolj, da so zdržale do konca.
Kako sem bil vesel Jaka, ko sem ga zagledal malo pod vrhom. “Kaj bo to dober posnetek”, sem si mislil, ko je z GoPro-jem na svoji čeladi tekel za mano. Še kratek odsek po snegu in že sem se odrinil proti Aljaževemu stolpu, iztegnil roko, se ga dotaknil in končno stisnil tudi “stop” gumb na svojem Garminu. V tistem trenutku nihče ni vedel, kakšen čas sem dosegel, le vsi so ploskali, saj je Rok na vrhu povedal, za kaj se sploh gre.
Bil sem kot zadet, pijan, ves omotičen, bolela me je glava, moral sem se usesti v specifičen položaj, da me ni zagrabil krč, pa vendar sem uspel izustiti: “Ratalo je, 1:26:45.” Stankal sem pol litra vode, ki mi jo je dal Rok, se na hitro poslikal, preoblekel v topla oblačila, že takrat pa se je v moji glavi začela odvijati analiza, ki bo sledila v naslednjem delu. Strava link
