TIMOTEJEV B(r)LOG #20 - ČRTA POD SEZONO

Updated: Nov 25, 2021

Bil je ponedeljek, dan po WMRA Nations Cup. Vstal sem ob 6. uri in se iz spalnice prestavil v kuhinjo, si skuhal čaj in zavil v dnevno sobo. Počasi sem se oblekel v že pripravljena športna oblačila, si pred vhodom zavezal tekaške copate in odšel na iztek. Tekel sem brez kakršnegakoli plana, užival v svežem jutranjem zraku, a vse skupaj mi je bilo čudno. Nisem namreč več razmišljal o tekmah, ki prihajajo. Nisem naredil grobe oblike plana za cel teden, saj je nisem potreboval. Dolge tekmovalne sezone je bilo dejansko konec.


Takšne teke sem ponavljal še čez cel teden pred službo in zares užival. Šele tedaj sem spoznal, da tekmovanja vseeno vplivajo na moje psihološko stanje. Kljub vse večji sproščenosti v podzavesti vseeno očitno potekajo določeni procesi, ki me vsaj malo bremenijo, kar je tudi logično, saj vsaka tekma predstavlja tako fizični, kot tudi psihični stres. Čez sezono je vedno prisotno neko vznemirjenje, včasih tudi dvom, strah ipd., in kljub temu, da zase lahko rečem, da se s tem brez večjih težav spopadam, pa mi je sedaj vseeno dejansko “odleglo”. Od srca se mi je vsekakor odvalil nek kamen(ček).



Ko sem se naslednji vikend namakal v jacuzziju v Hotelu Špik, kjer smo se namestili za krajši oddih, sem se šele spomnil, kako dolga je bila letošnja sezona. Vse skupaj se je začelo z državnim prvenstvom gor-dol, končalo pa z največjo tekmo letošnje sezone, WMRA Nations Cup.


No, moje leto se je pravzaprav začelo s poškodbo, zaradi česar sem mesec in pol presedel na Tacx-u, s katerim sem prevozil vrsto alpskih vzponov in prelazov ter se po štirih neuspešnih poskusih končno ponovno vrnil nazaj. Sledile so domače tekme, nato pa kopico mednarodnih, vmes pa še nekaj lastnih izzivov. Kot zanimivost, zgolj za obisk vseh letošnjih tekem sem presedel in prevozil kar 16.000 kilometrov. Za mednarodne tekme je to pomenilo okoli 1500 kilometrov na vikend, za pot v Romunijo pa sicer v štirih dneh kar 2500.


Vedno je lahko bolje, ampak ko potegnem črto pod letošnjimi dosežki...



(Sledil je 14-dnevni oddih na morju v Dalmaciji):


(... nato pa so se tekme nadaljevale:)

(z zgoraj naštetimi rezultati sem trenutno tudi 3. najboljši gorski tekač na svetu po lestvici WMRA)


… sem lahko s sezono izjemno zadovoljen. Prvih mest ni bilo ravno veliko, a sam sem vsekakor človek, ki je raje “komaj med 10 v mestu, kot pa 1. na vasi”. Apetiti vsako leto rastejo in vem, da bom napredoval le, če bom tekmoval v močni konkurenci. Tam si človek težko privošči kakšno napako, v kolikor pa si jo, jo vsekakor redko ponovi.


"Timotej, daj povej, kateri dosežek je tvoj največji uspeh letos?", dobim vedno vprašanje. Iskreno povedano - tistega enega preprosto ni. Vsak nastop, na katerem sem se potrudil, štejem kot uspešnega, težko bi enega zares izpostavil. Marsikaj se mora poklopiti za dober rezultat, predvsem pa je potrebno minimizirati število dejavnikov oziroma jih stabilizirati, da niso preveč spremenljivi.


Kot rečeno, vikend po koncu sezone smo preživeli v Hotelu Špik, kjer smo uživali v naravi in kopanju. Sam sem v soboto zjutraj tekel do jezera Jasna, popoldan, ko je Elija spal pa zavil še do Martuljških slapov. Večer smo preživeli na bazenu, kjer je Elija neumorno skakal po bazenu, se namakal, “plaval”, naju šprical ipd.


Uživanje v bazenu.

V nedeljo zgodaj zjutraj sem štartal kar izpred hotela in skočil na Trupejevo poldne. Ravno ob prihodu na vrh se je na obzorju izrisal izjemno lep vzhod. Vršni del je bil celo posut s plastjo snega in bilo je res božansko.

Sončni vzhod na Trupejevem poldnu.

Martuljški slapovi so mi bili zelo všeč, pot do prvega slapu pa povsem nezahtevna, zato smo nedeljsko dopoldne izkoristili še za skok tja. Elija je seveda glavnino poti prevozil na svojem poganjalcu, z Jasmino pa sva uživala v svežem zraku. Je pa vsekakor ta vikend prehitro minil, a sigurno bo na sporedu še kakšen podoben čez zimo.

Skupaj pri prvem Martuljškem slapu.

Kako naprej? Do novega leta si bom vsekakor vzel premor od napornih treningov in tekel zgolj po navdihu, vseeno pa se bom, če bomo za vikend doma, vedno v nedeljo zjutraj skočil na Kranjsko zimsko tekaško ligo, kjer že vrsto let vzdržujem formo v zimskih mesecih. V tem obdobju nas je sicer tistih, ki še vedno štartamo skupaj, manj, a vseeno se je lepo dobiti s tekaškimi kolegi in malo poklepetati. Veselim se tudi številnih obiskov najinih prijateljev oziroma domačih, saj je december zaradi krajših dni ravno pravšnji za obiskovanje, še posebno ob prazničnem vzdušju.


Z Jasmino se že pripravljava na nov velik korak na najini skupni življenjski poti, ki ga razkrijem v naslednjem blogu. Ponosen sem tudi na dejstvo, da sva letos spomladi uspela kupiti prikupno hiško, ki bo v dogledni prihodnosti predstavljala naš dom. V teh časih se mi zdi stanovanjski problem za mlajše družine zelo velik, zato sem vesel, da sva naredila dobro investicijo za skupno življenje.


Brezskrbi, to še ni zadnji letošnji blog, saj bom v kratkem razkril, česa se bom odslej loteval pozimi. Se beremo naslednjič!




169 views0 comments

Recent Posts

See All