Kakšno tekmo mislite da imam raje? Dolgo, kot je bila tista na Češkem, ali kratko in sladko, kot recimo kakšen kratek vertikal? Velikokrat sem že omenil, da mi najbolj ustrezajo tekme, ki so dolge med 20 minut in 50 minut. Na krajših gre že takoj na nož, pri daljših pa ne morem iztisniti vsega iz sebe kot bi hotel. Seveda pridem v cilj izmučen, vendar me po dobri uri začne pobirati in počutim se kot polž. Verjamem, da bom z leti pridobil tudi na tej res dolgotrajni vzdržljivosti. Kot zanimivost, v atletiki se kot tek na dolge proge smatra že stadionski tek na 1500 m. Glede na to veste, kaj pomeni poditi se po hribih uro in pol. Tokrat je šlo na polno že od štarta in čutil sem, da sem iztisnil kar sem lahko, moral sem popraviti vtis izpred dveh let, ko mi nikakor ni steklo.
Že naslednji vikend po nastopu na tekmi svetovnega pokala na Češkem sem se že tretje leto zapored udeležil zanimive tekme v Karnijskih Alpah pri sosedih, Staffetta Tre Rifugi. Kot že ime pove, gre za štafetno tekmo, ki je zelo atraktivna. Štart je v gorski vasici Collina. Prva predaja je vzpon iz Colline do sedla, ki leži na meji Italije z Avstrijo, druga je “plezalna” in poteka po južnem in tehničnem pobočju najvišjega vrha Karnijskih Alp, Monte Coglians-a, tretja pa predstavlja 900 višinskih metrov spusta nazaj v vas. To leto smo štafeto sestavljali jaz, Jošt in Matic. Bili smo dobro pripravljeni in nadejali smo se dobrega rezultata. Kljub temu je štafetna tekma vedno neke vrste loterija, saj se mora za uspeh poklopiti vsem trem. Lahko ima le eden slabši dan in vse skupaj pade v vodo. Dve leti nazaj sem bil to jaz. Namesto 1. smo bili takrat 3. Tokrat sem šel na popravni izpit.
Dan prej smo se z Jasmino in Elijem zjutraj odpravili na Šmarno goro, za popoldan pa smo imeli v mislih obisk bazena v Domžalah. Kar nekajkrat smo bili letos že tam, saj Elija zares uživa. Jaz sem bil bolj za kakšen ležeren obisk in kavico, Jasmina pa je vztrajala, da je to verjetno zadnji dan, ko bo še dovolj toplo in res je bilo tako.
Vsekakor nam ni bilo žal. Elija je takoj začel s spuščanjem po manjšem toboganu in špricanjem naju, kasneje a sem dobil idejo, da bi šla skupaj na večji tobogan.
“Jessy, kaj praviš da bi šla z Elijem na ta tavelik tobogan?”, sem jo malo zbodel, saj sem vedel, da sprva ne bo ravno navdušena. “No, pojdi redarja vprašat”, je bila na moje začudenje dokaj za stvar. “Oprostite, a se lahko s tamalim v naročju spustim?”. “Ja, itak, ni problema.” In smo šli.
Elija se je veselil že ob vzpenjanju po stopnicah, vožnja pa je bila neznansko navdušenje. Ko sva priletela v vodo sem ga le dvignil visoko nad glavo, da ne bi spil kaj vode. “Elija, a je blo fino?”, ga je vprašala Jasmina, on pa je z glasnim krikom navdušenja to potrdil. “A gresta še enkrat z očijem?”. “Jaaa”.
Po tretjem spustu sva uspela prepričati še Jasmino, da se enkrat skupaj spustimo. “Uau, a gremo še enkrat”, se je glasil njen komentar, ko je izplavala iz vode po spustu. Imeli smo se res lepo in žal je bil to letos res verjetno zadnji obisk bazena. Vsekakor se bomo drugo leto večkrat odpravili tja. No, naslednji dan je bila na sporedu tekma!
Jutro je bilo prijetno hladni in obetal se je sončen dan. V kombi se nas je moralo tokrat “zbasati” kar 8. V Kamnik sem ga šel iskat že dan prej, in sicer kar s kolesom. V vrečko sem vrgel natikače in brisačko, si jo nadel na hrbet in se odpeljal tja. Nato sem se preobul, pogrnil brisačo čez sedež in se odpeljal domov. Eko, kaj?
Zbor smo imeli ob 6:00 v Šentvidu, nato pa se preko Kranjske gore in Tolmezza zapeljali v gore do vasice Collina. Tam so nas že čakale štartne številke in kar hitro sem moral začeti z ogrevanjem. Pred tem sem Joštu na hrbet oprtal moj nahrbtnik, saj je moral do mojega cilja, kjer bova opravila predajo, peš. Eno kamero sem stlačil v nahrbtnik, eno pa dal v roke Miranovi ženi. “A bi malo posnela?”. “Lahko, samo a bom znala?”. “Bom pokazal, čist simpl je.”
Naredil sem malo daljše ogrevanje in se tokrat malo prej postavil na štartno črto. Po poku pištole sem natančno vedel, kako moram začeti. Prvi del poteka po široki asfaltni cesti, nato pa proga zavije na gorsko stezo do prelaza do koče, kje je predaja. Staffetta Tre Rifugi pomeni po naše “štafeta treh koč”, saj tekma poteka mimo znanih treh koč, in sicer Tolazzi, Lambertenghi in Marinelli. Moj cilj je bil pri koči Lambertenghi, nekaj metrov od meje z Avstrijo.
Kakorkoli, začetek je bil zelo hiter, vendar sem se počutil dobro. Takoj se je izoblikovala manjša skupinica, ki smo jo sestavljali z Eritrejec Petro, italijanski podprvak v vertikalu Moia, italijanski državni prvak Maestri in jaz. Petro je po kakšnem kilometru dodal na plin in preventivno sem spustil trojico naprej. “dovolj je še časa”, sem si mislil sam pri sebi. Čez nekaj minut sem videl, kako Maestri že otresa roke, kar je pomenilo, da ga je “zalil” laktat in je globoko v rdečem. “Njega bom do cilja”, sem bil prepričan.
Proga je iz široke ceste zavila na ozko, tehnično in strmo stezico, na kateri sem začel stopnjevati svoj tempo. Po nekaj minutah sem ujel Maestrija, vodilna dva pa sta bila kakšnih 20 sekund pred mano. Prevzel sem pobudo nad lovljenjem, vendar tudi onadva nista popuščala.
Maestri mi ni mogel slediti in nadaljevati sem moral sam. Še bolje, saj nimam rad, da mi nekdo tesno diha za ovratnik. Razlika se je v naslednjih desetih minutah le malenkost povečala, vendar sem vedel, da sta premočna. Vseeno sem moram vzdrževati kar se da visok ritem, saj za končni rezultat šteje čas nas vseh treh. V kolikor jaz izgubim nekaj sekund, jih bosta morala “dobiti noter” Jošt in Matic. Vedel sem, da bo tekma časovno dolga nekaj nad 30 minutami, tako da sem pri okoli 25-ih začel stiskati do konca. Joštu sem dal “petko” kot tretji in moje delo je bilo opravljeno. Sedaj je bilo vse v rokah njega in Matica. Nisem dvomil v dober rezultat.
Za 4,7 km dolgo progo s 750 višinskimi metri sem potreboval 31:19, kmalu za mano pa je pritekel še Miran, ki je predal kot 6., kar je pomenilo, da sta obe moški štafeti v igri za najvišja mesta. Po tekmi pa sem imel še načrte. Podelitev je bila še ob 14:30, ura pa je bila komaj 10:30. Zakaj ne bi izkoristil dneva visoko v gorah?
Pogumno sem se odločil, da osvojim Monte Coglians, torej najvišji vrh v okolici. No, vsaj plan je bil takšen. Prečkal sem prelaz in se mimo jezera, ki že leži v Avstriji, odpravil proti dolini pod severno stranjo gore.
Pokrajina je bila prelepa in višinci so kar tekli. Iz steze sem zavil na melišče, nato pa se naenkrat znašel pod vertikalno steno. “Hm, kaj pa zdej’”.
Pogledal sem gor in se odločil, da grem naprej. Pričakoval sem, da bo morda malo težje kot naš Triglav. Višine se prav nič ne bojim, zato se mi je zdelo, da ne bo problema. Zataknil sem kameri za nahrbtnik in začel plezati. Po kakšnih desetih metrih sem ugotovil, da iz te moke ne bo kruha. V pomoč mi je bila zgolj jeklenica, stopinja pa ni bilo prav nobene, tako da sem se moram vleči le po rokah. “Timotej, a je to pametno?”, sem se vprašal. Obrnil sem. Tako se mi je zdelo najbolje. Gor bi verjetno prišel brez nekih večjih težav, vendar bil sem že utrujen od tekme in sestop bil bil nevaren. Nenazadnje nisem imel nikakršne varnostne opreme.
Pogledal sem na drugo stran doline in ozrl lep travnat vrh, ki je bil na las podoben tistemu, na katerega smo tekmi na K2 Valtellina. “Nč, grem tja”, sem se hitro odločil. In odločitev je bila prava. Za razliko od plezanja sem se gibal po mehkem in travnatem terenu, imel družbo zadovoljnih krav, ki so se pasle tam, posvetilo pa je še toplo sonce. Nadejal sem se izjemnega razgleda. In res je bil takšen.
Po osvojitvi vrha, visokega 2460 m, za katerega sem kasneje izvedel, da se je imenoval Rauchkofel, sem se za nekaj minut usedel in med pogovorom po telefonu z Jasmino užival v razgledu. “Prav vesela sem, da si se tako odločil”, jo je skrbelo kot vedno. Priznati moram, da odkar sva skupaj, še posebno pa zatem, ko sva dobija Elija, sem podzavestno bistveno bolj previden. Verjamem, da je tako tudi prav.
Časa sem imel še na pretek, vendar sem vseeno odrinil proti dolini. Čakalo me je 1300 višinskih metrov spusta.
V dolino sem prišel ravno prav za skupinsko sliko. Slovenci smo bili namreč kar številčni na tej tekmi, saj sta nastopili dve moški in dve ženski štafeti. “In, keri smo bli?”, me je zanimalo. Matic in Jošt sta veselo povedala, da smo osvojili skupno 2. mesto, kar se je meni zdelo vrhunsko v takšni konkurenci. Pred štartom sem špekuliral, da bi lahko bili z izjemno dobro predstavo vseh treh največ na 3. mestu. To napoved smo presegli in zadovoljstvo je bilo veliko.
Osvežitev vedno prija in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Kot vsako leto se vedno sprehodim do potoka, va upanju, da je struga čim bolj vodnata. No, tokrat ni bila ravno preveč, vendar sem vseeno našel tolmun za kopanje.
Po nekaj hamburgerjih je sledila še podelitev in povratek domov. Sem tokrat zadovoljen nad svojim tekom? Izjemno. Svoj najboljši čas na tej progi sem izboljšal za kar 45 sekund, med drugim prehitel italijanskega državnega prvaka in imel prva dva na dosegu roke. Dejstvo je, da mi krajše tekme bistveno bolj ležijo od daljših. Očino sem še vedno bolj “bencinar” kot “dizel”.
No, že ta vikend ponovno potujem v Italijo na dve tekmi svetovnega pokala, Vertical Nasego in Trofeo Nasego, ki sem se ju udeležil že lani. Progi poznam, pripravljen sem, upam pa na dobra dneva in kar se da dober izplen. Se beremo naslednjič.
Comments