Po dolgem času je bila na sporedu prva tekma, in to državno prvenstvo! Nazadnje sem tekmoval 25.10. v Morbegnu, kjer sem dosegel svojo prvo mednarodno zmago. Odtekel sem nad pričakovanji in verjetno malo presenetil vse. Konkurenca je bila takrat tako močna, da bi bil zadovoljen že z uvrstitvijo med najboljših 15. Vendar od takrat je minilo skoraj pol leta. “Kako se bodo obnašale moje noge to sezono?”, sem se spraševal praktično že zadnjih nekaj mesecev, predvsem tudi po vseh težavah, ki sem jih imel čez zimo. “Nič hudega, tudi ostali so izviseli kar se tiče tekem, tako da smo vsi na istem čolnu.”
Navadno sem pred tekmami, ki imajo velik vložek kar malo nervozen, oziroma vsaj bil sem. Svetovna in evropska prvenstva, tekme svetovnega pokala, druge močne mednarodne tekme in nenazadnje tudi državna prvenstva ter izbirne tekme za nastop na SP in EP seveda spadajo med to “druščino” tekem. Sčasoma sem z izkušnjami postal bolj prepričan vase in tudi trema je pred takšnimi nastopi zbledela.
18.4. je bil torej dan, rezerviran za DP v disciplini gor-dol in pregledna tekma za izbor reprezentantov, ki bodo v začetku julija potovali na EP na Portugalsko. Tekme gor-dol mi načeloma kar ležijo, saj sem lani nabral dovolj hitrosti, da me ravnine ne utrudijo pretirano, klance pa tako ali tako stalno grizem na treningih. “Navzdol se še kamen vali”, pravi naš rek in tudi s spusti nimam težav, razen v tednu, ki sledi po tekmi, saj pustijo za sabo vsem znan “muskelfiber”.
Načrtno se za to tekmo nisem prav nič pripravljal, pravzaprav sem polovico zimskega treninga opravil na kolesu, kar za takšno tekmo ni optimalno, pa vseeno. V torek, pet dni pred samo tekmo, sem se zaradi tega odločil, da opravim nekakšen test forme. Lansko leto sem ogromno treningov opravil na klancu “mimo lekarne” v Medvodah. Gre za dokaj konstanten klanec, ki ni prestrm, kar omogoča razvoj hitrega koraka. Na njem sem uglavnem delal 200 in 300-metrske intervale. “200ke” sem naredil v dveh serijah po 10 ponovitev, “300tke” pa v dveh po 6. Tovrstnih treningov sem opravil res veliko, na koncu izračunal povprečni čas intervala in prav vsi treningi so v razmaku znotraj pol sekunde. Ravno zaradi tega mi predstavljajo zelo dober marker pripravljenosti. Tokrat sem se odločil za “300tke”. Bil je težak trening, vendar kvalitetno opravljen, predvsem pa popolnoma znotraj časovnih okvirjev. To me je navdalo z optimizmom, saj sem dobil potrditev, da je pripravljenost na dovolj visokem nivoju.
“OK, sedaj pa samo še na izi pa bo”, sem bil prepričan vase. Dneve sem tako začenjal z jutranjim tekom, zvečer pa sem se usedel na kolo in naredil razpeljavo. V četrtek sem za dodatno aktivacijo mišic zavil še v fitnes in zagrabil za uteži ter v nekaj serijah opravil svojo rutino, pri čemer sem kilažo za malenkost spustil, saj nisem hotel povzročiti preveč mikro poškodb mišičnih vlaken pred tekmo. Petek je bil dan namenjen zgolj izteku in zvečer sem se ob izpustitvi treninga počutil polnega energije. Telo je vajeno vsakodnevnih napornih in intenzivnih treningov, ko pa pride čas zoževanja in spuščanja treninga, se to kaj hitro pozna.
Dan pred tekmo je zame vedno čas za aktivacijo. “Mašino” je treba nekajkrat dvigniti na visoke obrate in simulirati ritem tekme, saj s tem dodatno aktiviramo telo. V preteklosti sem poskušal tudi s počitkom, vendar se mi slednje ni dobro obneslo, saj sem bil na dan tekme čisto zaležan, utrujen in imel občutek “težkih nog”. Preizkusite, morda pa vam ustreza ravno nasprotno. Pri tem ni pravil, obstajajo zgolj smernice, ki jih je treba preizkusiti in nato primerne uporabiti. Odločil sem se za mojo "vikend klasiko”, torej obisk Skale na Slovenskimi Konjicami, s seboj pa sem vzel še Lorda, ki se je v zadnjih mesecih nalezel obsedenosti s tekom in sedaj želi vedno zraven. Meni je super, vsaj družbo imam, povrhu pa še obilo smeha, saj vedno kaj ušpiči. Tokrat je se je slinil poleg pohodnikov, ki so imeli s seboj malico in seveda je s svojim pogledom omehčal gospoda, ki mu je velikodušno dal nekaj kolobarjev salame iz svojega sendviča. “Lord, zahvali se za salamo in greva”, sem rekel že v tekaškem koraku, po nekaj sekundah pa sem za seboj slišal samo smeh vseh prisotnih. On se je vsedel poleg in bi verjetno ostal kar tam ter se razvajal z domačimi dobrotami, četudi bi bil jaz že na poti v dolino. “OK, še eno pol pa res greva”.
Pred tekmo je potrebno tudi dobro jesti. V kolikor je daljša, je “carboloading” še toliko bolj pomemben, tokrat pa sem vedel, da bo tekma dolga okoli 50 min, zato ni bilo potrebe pri pretiravanju s količino. Sicer je najbolje jesti živila, ki vsebujejo veliko ogljikovih hidratov, ki napolnijo naše glikogenske zaloge, torej testenine, riž , krompir ipd., tokrat pa mi je za kosilo poleg solate zadišal hamburger, zato sem si privoščil dva, seveda doma narejena.
Trema zna biti zoprn dejavnik, ki definitivno vpliva na rezultat. Nekatere še dodatno podžge, nekatere pa potolče. Vsekakor mora biti prisotna, saj nas dodatno motivira, vendar pa po drugi strani ne pretirana, ker lahko popolnoma psihično sesuje tekmovalca, ki zaradi tega ne more iztisniti iz sebe tisto, kar si je želel. Kot sem že omenil, sam s tem nimam več težav, kljub temu pa se pred tekmo rad zamotim, zato je moj nasvet vsem, da nikakor dneva ne preživite sami, saj boste preveč razmišljali o sami tekmi. Najbolje ga je preživeti v krogu družine, saj se tam počutite najbolj domače in varno. Sam sem poprijel še za nekaj kmečkih opravil, kot npr. luščenje koruze, spravljanje listja in večerna “štala”, kar vedno rad počnem. Pravzaprav me pomirja. V otroštvu sem veliko časa preživel na kmetiji in očitno tudi malo starejši v tem enako uživam kot takrat. Čeprav s tem človek izgublja fizično energijo, to ni vedno v ospredju, saj mora imeti predvsem "čisto glavo".
Kmečka opravila so idealna za odklop misli.
Moja glavna naloga dneva pa je bila, da prepričam Jasmino, da tudi ona nastopi na tekmi. Logično je, da odkar sva dobila Elija trenira manj, predvsem tudi zaradi tega, ker je kot mama prevzela glavno vlogo. Seveda sam pomagam pri različnih opravilih, se trudim biti kar najboljši oče in partner, vendar levji delež v naši družini glede skrbi zanj nosi ona. Poudarjam pa tudi, da si mora in ima tudi vso pravico, si vzeti nekaj časa na dan zase, kar sicer stori s težkim srcem, vendar v zadnjem času mi to kar uspeva. Zadovoljstvo posameznika je ključno. Večkrat sva skupaj obiskala Skalo, pri čemer je uživala, večkrat pa gre tudi s svojimi “grmadarji” na nedeljski Krim. Zasluži si to in prav je, da gre. Kakorkoli, včasih je v trening vložila mnogo več časa in energije, predvsem pa je imela čas za počitek, ki ga je sedaj precej manj. Starši boste razumeli, o čem govorim, tisti, ki pa še niste, se boste kasneje spoznali s tem. Imeti otroka je nekaj najlepšega na svetu, obenem naziv “starš” nosi tudi ogromn odgovornost. To ni izpit, ki ga lahko opraviš drugič, delo v službi, ki morda počaka do drugega dne ali pa trava, ki se lahko pokosi čez en teden. Ne, otrok je tukaj zdaj, v tem trenutku, z vsemi svojimi potrebami, ki jim je treba ustreči. Skratka, Jasmina je malo oklevala nad nastopom, saj ni bila pripravljena tako kot bi si želela. Pa vendar stalno poudarjam, da teče iz zadovoljstva, dobrega počutja in sreče, kar nenazadnje tudi sam. Tekmovanja so tista pika na i, ki nas vse nekoliko poženejo, da morda treniramo bolj načrtno in resno, ampak v prvi vrsti to počnemo, ker nas to veseli.
Jasmina je naslednji dan tudi nastopila, za kar se moram zahvaliti tudi nekaj tekaškim kolegom, ki so ji ob moji prošnji namenili nekaj pozitivnih misli in čeprav ji je bilo med tekmo in po njej malo težko, verjamem, da ji kasneje ne bo žal. No, tudi v to nisem čisto prepričan. Ko sem brskal slike iz tekme, je bila prva z nasmeškom prav njena. Vsi smo se nekaj pačili, bili zatopljeni v teren pred našimi nogami, ona pa je veselo mahala in se smejala. “Pa dej no, sej si mamica, lejo”, jo je ob prihodu v cilj potolažil tudi srčni Aleš Žontar in verjamem, da je tudi ostali sedaj ne vidijo več toliko v vlogi zagrizene tekmovalke, temveč skrbne mame. Čez nekaj let pa bo spet nazaj pri vrhu, v to sem prepričan. Poglejte Mirana, ki si je po kolesarski karieri vzel nekaj let odmora, sedaj pa meša štrene v konkurenci kljub abrahamovskim letom. Vse je mogoče, le voljo in cilj je potrebno imeti.
Na dan tekme se običajno zbudim prej, da lahko v miru pojem zajtrk in ga prebavim. Moja preizkušena opcija so tako kot vsako jutro ovseni kosmiči. Tudi tokrat ni bilo nič drugače, povrhu pa sem spil še eno močno kavo, ki je moj krvni obtok obogatila s kofeinom. Seveda sem odšel ven preverit vremenske razmere, ki so mi bile tokrat pisane na kožo. Oblačno, suho in hladno je zame idealno. Elija je ostal pri babici v varstvu, midva pa sva stlačila vse v avto in odrinila proti Grižam, kakšen kilometer naprej od Žalca, kjer je bilo prizorišče tekmovanja.
Lepo je bilo videti znane obraze po toliko časa in z veseljem smo med seboj poklepetali ob prevzemu štartnih številk. Pravzaprav človek niti ni imel občutka, da je na tekmi, bolj na kakšni obletnici valete ali pa maturantskega plesa, ko se vsi zberejo po dolgem času. Čas pa je hitro bežal in potrebno se je bilo ogreti. Sam imam vedno točno določen protokol ogrevanja. Začnem pol ure pred samim štartom in nič prej. Ogrevanje mora biti ravno prav dolgo, predvsem pa kvalitetno. Začnem z lahkotnim tekom, dinamičnimi vajami za kolke, atletsko abecedo in za konec še nekaj pospeševanji.
In že smo stali na startni črti! Tik preden sem zaklenil avto, sem si nadel še dres s štartno številko, obul Torrenta in bil pripravljen na boj. Še zadnji poljubček in objem z Jessy in postavil sem se v ospredje k ostalim konkurentom. Za razliko od ostalih tekmovanj, se na domačih tekmah navadno malo šalimo, s čimer si skrajšamo čas odštevanja. Tokrat sem se zagovoril z Markom Tratnikom, ki me s svojimi zgodbami vedno nasmeji. Je ena najbolj iskrenih in dobronamernih oseb, kar jih poznam, poleg tega pa je še neverjetno zabaven. Z ostalimi smo si zaželeli srečo in kar naenkrat je počila štartna pištola. Pred nami je bila 11 kilometrov dolga trasa, na kateri je bilo potrebno premagati 750 višincev.
O taktiki sem razmišljal že v dneh pred tekmo. Vedno sem tekmoval na čim boljši rezultat, dal vse od sebe, tokrat pa sem se odločil, da je važna zgolj in samo uvrstitev. Cilj je bil jasen. V poštev ni prišlo popolnoma nič drugega kot 1. mesto, ki pomeni naslov državnega prvaka in vstopnica za EP na Portugalskem. Vse ostalo bi bilo zame veliko razočaranje. Heca je bilo konec in po poku pištole med seboj nismo več prijatelji. To bomo postali zopet, ko prečkamo ciljno črto, sedaj pa smo konkurenca, razen če se komu vmes pripeti kaj takega, da potrebuje pomoč. V takšnem primeru bi ne glede na tekmo ali uvrstitev brez oklevanja počakal. Ob tem se bom vedno spominjal, kako sva skoraj dve leti nazaj z Miranom šprintala na vrhu Ratitovca za naslov državnega prvaka. Sva dobra prijatelja, med tekmo pa zgolj in samo konkurenta, česar se oba dobro zavedava.
Moja strategija je bila, da v prvih dveh kilometrih zgolj sledim, s čimer si bom “kupil” dobro ogrevanje, nato pa bom na prvi klanec pritisnil in se vsaj za nekaj časa ne več oziral nazaj. Navadno takoj po štartu vedno kdo “potegne”, tokrat pa smo očitno vsi igrali isto igro. Prvi kilometer je bil pravi sprehod, ki ga je blag klanec nekoliko začinil, vendar se nadaljevanje ni spremenilo. Tempo je bil udoben in meni je to ustrezalo. Bil je kot nekakšen test potrpežljivosti. Samo čakali smo, kdo bo prvi, ki ga bodo zasrbele noge in bo želel ubrati hitrejši tempo. "Počilo" je na prvem spustu, ko je noge spustil Marjan Zupančič, ki je sicer znan po hitrih štartih. Odločil sem se, da pospešku ne bom sledil na vse ali nič, zato sem ga izpustil nekaj metrov predse in kontroliral situacijo. Ob prelomu spusta na ravnino je malo upočasnil, od tam naprej pa sem akcijo nadaljeval sam.
“Fantje, dovolj časa smo se gledali in ogrevali čas je, da se dirka razplamti”, sem si rekel v sebi in dodal še malo na plin. Sledil je enakomeren vzpon po cesti, kjer sem držal konstanten tempo, za seboj pa sem zaslišal dihanje tekmovalca. “A je Bregar, Žontar, Tratnik, kdo drug?”, sem se spraševal. Nazaj nisem niti pogledal, vendar kmalu mi je na misel padel Klemen, ki nastopa še kot mladinec in vsekakor predstavlja svetlo prihodnost slovenskega gorskega teka, saj k treningu pristopa pametno, poleg tega pa ima veliko podporo v družini. “On je, sigurno”, sem bil prepričan. Članska in mladinska tekma sta imeli namreč skupni prvi del proge. Slednja pa je na vrhu prvega vzpona zavila v dolino, člani pa smo morali narediti še eno podaljšano pentljo.
Sledil je teren, na katerem se je stalno spreminjal naklon, zatem pa zopet daljši odsek vzpona, kjer sem na krilih številnih navijačev pridobil tudi največjo prednost. Dihanje je bilo umirjeno globoko in enakomerno, srčni utrip ni divjal previsoko, noge pa so sicer malo pekle, vendar se niso popolnoma nič "kisale". “Za tabo ni nobenega”, mi je na vrhu prepričljivo povedal naš predsednik kluba, Dušan Papež, kar je pomenilo, da se lahko na prihajajočem spustu popolnoma sprostim in pripravim na nov vzpon.
Profil trase - trije daljši vzponi in spusti
Trase nisem poznal, saj nikoli nisem opravil ogleda proge, poznal pa sem profil, iz katerega sem razbral, da gre za zelo dinamično preizkušnjo, polno menjav ritma. V glavnem so nas čakali trije daljši vzponi in spusti z nekaj vmesnih sprememb ritma. V kolikor tekmovalec na spustu pretirava, bo z večjo težavo zopet zagrizel v nov klanec, zato je pomembno, kako se slednjih lotimo. Tekma “gor-dol” je večkrat precej taktična in ne smemo je vedno vzeti “na polno”, temveč z veliko mero zdrave pameti in logike, razen če nas po vzponu čaka le še spust v dolino. “Prednost imam dovolj veliko, zato ne bom pretiraval na spustu”, sem hitro sprejel odločitev. Po nekaj tehničnega “cikcakanja” je sledil nov vzpon, na katerem sem zopet pritisnil, nato pa spust, na katerem sem znova spustil ritem. Takšna taktika se mi je obrestovala. Na vzponih sem ostal svež in poln moči, saj sem svojim nogah prihranil boleče “nabijanje” navzdol. V kolikor bi imel nekoga pred seboj, si tega seveda ne bi mogel in smel privoščiti, vendar tokrat sem bil jaz tisti “gazda”, ki je drugim vsiljeval ritem tekme.
Na vrhu zadnjega vzpona sem imel dovolj prednosti, da se previdno spustim do cilja. “Bravo za zmago”, mi je eden izmed navijačev čestital že dva kilometra pred ciljem, v sebi pa sem vedel, da bom zmagal šele takrat, ko bom prečkal ciljno črto. V takšnih primerih se vedno spomnim Miranovih besed, ki jih je izrekel po osvojitvi naslova veteranskega svetovnega prvaka na Ratitovcu leta 2018: “Vsi na štartu so me že imeli za zmagovalca, ampak jaz pravim, da zmagaš šele takrat, ko prečkaš ciljno črto.” In v nedeljo sem v tej vlogi jaz, vse je bilo na meni.
V spustu sem užival med preskakovanjem korenin in kriljenjem z rokami ob lovljenju ravnotežja, na koncu pa celo toliko spustil, da sem zaslišal Marka, ki je prihrumel za petami. Ok, resda sem šel počasi, vendar Marko, ki je sicer izjemen spustaš, se je moral z vrha spustiti hitreje kot Beat Feuz, da me je do dna skoraj ujel. Takrat sem vedel, da moram dodati k tempu in to tudi v trenutku storil. V cilj sva tako pritekla z razliko zgolj 12 sekund, kar je ubistvu zelo malo, vendar celotno tekmo sem imel pod nadzorom. Na vrhu sem imel več kot minuto prednosti, zato sem raje odtekel pametno na spustu, zaupal v svojo hitrost v primeru šprinta in tako izpolnil svojo nalogo.
“Kakšen lenuh, tekmo je vzel po liniji najmanjšega odpora”, si mogoče kdo razlaga moj nastop, vendar je treba na zadevo pogledati tudi z drugega zornega kota. Postal sem državni prvak, najboljši v Sloveniji, kar pomeni, da nekaj že delam dobro. Prav nič ne pade iz neba in tudi jaz sem moral pošteno garati, da sem na nivoju, ko si na domači sceni kaj takega lahko privoščim. Na mednarodni to zaenkrat ostali počnejo z mano. Pot do tega pa ni bila lahka. Vedno sem na tekmah iztisnil maksimum iz sebe in se preganjal do roba zmogljivost, ravno tako na najtežjih treningih, tokrat pa ni bilo potrebe po tem.
Se spomnite zgodb iz prejšnjih blogov? Marsikdo se ne zaveda truda, ki ga vložim v to, da sem tam, kjer sem. Moja jutra niso prespana, popoldnevi in večeri ravno tako ne preležani na kavču. Moj urnik je nabit, obveznosti ogromno, ampak takšno pot sem si izbral sam in uživam v premagovanju izzivov na različnih področjih.
“Moram it še po mojo Jessy”, sem hitro rekel, ko sem dal izjavo po mikrofonu in odbrzel po progi navzgor. Dobra volja in prijetni pogovori s sotekači v prireditvenem prostoru tudi niso izviseli in verjamem, da bo tekma vsem ostala v zelo lepem spominu, predvsem zaradi brezhibne in srčne organizacije domačega Atletskega društva Savinjčan.
Komaj čakam naslednjo, ki bo najverjetneje državno prvenstvo na Ratitovcu, za kar bo potrebno dobro trenirati.
V kolikor ste zamudili VLOG o dogajanju z nedeljske tekme in dnevom prej, pa vas vabim k ogledu, saj sem imel številne "kamermane", ki so posneli celotno dogajanje na progi.
Novice: Gorski teki Atletska zveza Slovenije
