Čeprav je zunaj že precej zimsko, sploh pa bo v vikendu pred nami, je koledarsko na sporedu še kar jesen. Vsi govorijo o zimskem, jaz pa imam na letni bazi bolj jesensko spanje. Letos sem si sploh po sezoni privoščil pavzo v pravem pomenu besede.
No, za večino je pavza pač pavza, torej bolj ali manj ležanje, jaz pa pavzo pojmujem malo drugače. Vsak dan sicer tečem, vendar povsem lahkotno. Že mesec in pol svojega pulza verjetno nisem dvignil nad 150 utripov na minuto. In ja, velikokrat v tem času sem zavil tja, kjer mi je najlepše v bližnji okolici doma - na Šmarno goro. Praktično dnevno sem lahko opazoval preobrazbo narave. Jasmina ima od vseh letnih časov najraje ravno jesen. Jaz sem tukaj neopredeljen, saj mi je vsak letni čas po eni strani ljub, vendar to jesen (zaenkrat) res uživam.
Mnogi jesen povezujejo z neko otožnostjo, saj so sončni žarki vse bolj šibki in topli dnevi bolj redki, tako da je treba namesto kratkih hlač s seboj stalno nositi kak kos oblačila več, pa krajšimi dnevi, saj se prestavi ura, mrzlimi in megleni mi jutri, nenazadnje pa je konec tudi dopustov in treba se je vteči nazaj v rutino. Ravno obratno pa je jesen nekaterim najlepši letni čas, predvsem z vizualnega vidika, po drugi strani pa že nekako stremijo h koncu leta in prihajajočim praznikom.
No, jaz imam po svoje rad celoten cikel narave, torej vse letne čase, jesen pa mi prinaša nekaj drugega - konec tekmovalne sezone in s tem malo miru. Daleč od tega, da mi je karkoli v zvezi s tekmami muka, vendar šele ko odtečem zadnjo tekmo sezone, vidim, koliko več časa za druge stvari imam.
Tekmovalno tekaško sezono sem sklenil natanko 23.10. s štafetno tekmo v Morbegnu. Tek imam seveda neizmerno rad, zato niti pomislil nisem, da bi kar prenehal teči za kak mesec, kot to naredi nemalo tekačev. Vseeno pa sem si zabičal, da vsaj do novega leta sigurno ne bom nič načrtno treniral, saj je časa za pripravo na novo sezono več kot dovolj. Iskreno povedano, najbolj izmed vsega so želim, da ne bi znova, kot sedaj dve zimi zapored, staknil poškodbe. Pravijo, da gre osel samo enkrat na led. No, sam verjamem, da sem se dovolj naučil, ko sem to doživel dvakrat in nikakor si ne želim česa podobnega ponoviti.
Letošnja sezona je bila izjemno dolga in iz mene izčrpala veliko energije. Prav zanimivo mi je sedaj, ko imam čas tudi za ostale stvari, kot so različna hišna opravila, kakšna popravila opreme, čas za kuhanje ipd. Tega je bilo za vikende čez leto res manj, saj smo toliko hodili po tekmah. Neprecenljivo je tudi to, da mi za vikend ni več treba stalno pakirati za na pot, za razliko raje spakiramo stvari v ruzak in se odpravimo na kakšen hrib, ki ga Elija zmore prehoditi sam - na Jošta ali Šmartno goro.
Jesen je s tega vidika res pravi čas za sprostitev in umiritev. Večkrat se tudi vprašam, ali je res vredno biti čez leto tako zaseden, vendar obenem so tekme nekaj, kar me motivira. Poleg tega sem vesel, da sem našel pravi balans med "divjanjem" in pa umiritvijo, saj uživam v obojem. Čez leto sem željan tekem, takole pozno jeseni pa obožujem ležerne vikende v krogu družine.
Vseeno je tek ali aktivnost na prostem nekaj, brez česar si težko predstavljam vsakdan. Dejansko vidim, da je to hrana za mojo dušo. Tako kot komaj čakam zajtrk, kosilo in večerjo, tako komaj čakam na čas za tek. Seveda imam najraje gorski tek, tek po pobočjih Šmarne gore, in to jeseni, ko se mi ni treba držati nobenega plana treninga in tečem le po navdihu, pri tem pa opazujem naravo, za piko na i pa sončne vzhode. Moram reči, da so morda ravno jesenski najlepši, saj je po nižinah navadno megla, le malo višje pa krasno sonce.
Jesenska kulisa je toliko bolj "kalorična" za dušo. S tem mislim na prekrasno obarvanost listov na drevju, čemur se vsako leto bolj čudim, in pa krasna jutra, ko je po nižinah še megla, Šmarna gora pa se iz Ljubljanske kotline dviga ravno dovolj visoko, da jo obsveti sonce. Lepi sončni vzhod v zadnjem času sicer niso prav pogosti, saj so jutra precej oblačna in otožna, a ravno na jutro, ko sem imel s seboj telefon, da bi slikal vzhod, se je iz obzorja prikazalo toplo sonce. Lokacija, kjer sonce vzide je jeseni precej bolj "desno", kot poleti. Za razliko od megle v dolini, je bilo na vrhu pravzaprav zelo toplo in prijetno.
Človek bi kar zrl v daljavo... Nekakšna slabost jesenskih in pa zimskih mesecev je tudi ta, da je težko dlje časa opazovati sonce, ki vzhaja, saj hitro zazebe. Poleti je ta skrb vseeno odveč. Spomnim se, ko je bila Jasmina noseča z Elijem, kolikokrat sva uživala v teh vzhodih. Najboljše je bilo tudi to, da sva imela s seboj goro svežih in toplih oblačil, s pomočjo katerih je bilo ždenje na vrhu lahko ob čaju še daljše in udobnejše. Sedaj smo že na točki, ko Elija brez najmanjše težave prehodi celoten vzpon, nato pa si lahko brez hitenja privoščimo kaj za pod zob in pa opazovanje narave okoli sebe. Res je fino.
Tudi Tek na Šmarno goro je s tega vidika postavljen v idealen termin. Ravno tako so mi v tujini najlepše jesenske tekme, zelo verjetno prav zaradi kulise. Najlepšo jesen sicer vsako leto doživim v Chiavenni, kjer sta tekmi na sporedu malo kasneje, kar pomeni, da je listje še lepše obarvano. Nekaj ga je sicer na tleh, vendar še vedno veliko na drevju, po drugi strani pa so pobočja proti Švici zaradi macesnov dobesedno zlata. V kolikor so padavine, kot obe leti, so vršaci celo posuti s snegom. Kombinacija vsega tega res pričara pokrajino kot v pravljici.
Kakorkoli, večina slik v tem blogu je ravno iz tega termina, tako da imamo dokaz, da je tudi na Šmarni gori jesen zelo lepa. Poleg tega pa v Chiavenni še zdaleč nimajo tako lepega vzhoda.
Zima že trka na vrata, tako da tudi jaz že nestrpno čakam, da bom kakšen dan (če bo sreča) zagazil po snega na vrh Šmarne gore. Kljub temu, da sneg povzroča nekaj preglavic, se ga letos res ne bi branil niti po nižinah.
Comments