TIMOTEJEV B(r)LOG #49 - WMRA Vertical & Trofeo Nasego

Tečem in prehitevam. In kar ne neham. Zares zavem, kaj mi je uspelo, se šele na cilju. In prav je tako, saj je šele ciljna črta tista, ki točno določi, da pa je tekme res konec. Osvojil sem 4. (ja, spet ja…) mesto na Trofeo Nasego, tekmi svetovnega pokala! Ob dejstvu, da sem zaostal le za afriškimi tekači, sem rezultata še toliko bolj vesel. Dan prej pa nisem ležal in počival, temveč "čistil" in do maksimuma odpiral svoje ventile na Vertical Nasego, vertikal kilometru, ki je ravno tako štel za svetovni pokal. Slednje me je prisililo k počasnejšemu štartu nedeljskega traila, na katerem sem v drugi polovici, ko je na sporedu dolg klanec, dobesedno dobil krila in se iz 9. mesta prebil tik pod stopničke. Še Jasmina ni verjela, ko sem ji sporočil svojo uvrstitev.

Vertical Nasego in Trofeo Nasego sem za letos sicer črtal iz tekmovalnega koledarja, saj mi trasa vertikala ne leži najbolj, trail pa je tako dolg, da sem imel doslej vedno težave s krči in nisem mogel iztisniti iz sebe tisto, kar bi lahko. Tako sem spomladi enostavno naredil križec čez ti dve tekmi. Sredi avgusta pa se je mnenje malo spremenilo. Sprva sem namreč nameraval na dve tekmi svetovnega pokala v Španijo, a moram primati, da imam za letos že vrh glave vseh teh potovanj in skakanja sem in tja. Dovolj imam izgubljanja časa s potovanji na tekmo, zato sem se odločil, da ti dve tekmi pač izpustim. Naenkrat so se mi ponudili trije zaporedni tedni brez tekem. "Hm, to je pa kar dolgo", sem se zamislil. "Kaj pa če bi…". In tako sem se vseeno odločil za Vertical in Trofeo Nasego, na katerih sem bil že dvakrat doslej. Poznam progi, poznam vse pasti, poznam prizorišče, poznam pot do tja, ki ni tako dolga… Skratka, na koncu se mi je zdelo prav. Želel sem si, da bi z mano šla še Jasmina, saj je nazadnje zelo uživala. Gostoljubje Italijanov je za tekmovalce, ki so potencialni kandidati za "top 10" na res visokem nivoju in brez težav je bilo vse odobreno tudi za njo.


Vertikal se vsako leto odvije v soboto, daljša trail različica pa v nedeljo, zato je potrebno na pot že v petek. Do tja je namreč okoli 450 kilometrov. Vzel sem kar dopust, da sem končno enkrat v miru vse spakiral in pripravil. Tokrat nisem rabil iti po kombi, ampak nas je Miran okoli poldneva pobral v Šentvidu. Na pot smo šli jaz, Jasmina, Mojca, Miran in Marina. In začeli smo "odlično". Nesreča na zahodni ljubljanski obvoznici je ohromila promet, tako da smo morali do avtoceste na Brezovici po stranskih poteh. Ampak dobro, vsaj naprej je šlo dokaj hitro.


Preden smo prispeli v mesto Casto, oziroma niti ne, eno drugo mesto, kjer smo imeli rezerviran hotel, kakih 10 kilometrov prej, smo se ustavili še v "expo" hali glavnega sponzorja WMRA svetovnega pokala - Valsir. Deležni smo bili kratke predstavitve podjetja, ki je prisotno tudi na Vuelti in Giru, sledila je manjša pogostitev, nato pa smo odrinili do hotela.

Valsir Expo. (Foto: Marco Gulberti)

Slednji je bil na zelo lepi, bi rekel kar elitni lokaciji, med samimi "gradovi". Hiše okoli so bile zares lične, urejene in ogromne. Nasploh je standard na tem dele Italije, kjer veliko tekmujem, precej visok, kar se odraža tudi na tak način. Obveznosti za tisti dan ni bilo več, zato sva z Jasmino po obilni večerji hitro zaspala.

Slovenska odprava. (Foto: Marco Gulberti)

Zbudili smo se v krasno in sveže jutro, tudi temperature so bile primerne za tekmovanje. Vseeno se že pozna, da smo v septembru in se nagibamo v jesenski del leta. Dnevi so občutno krajši, kar ima za posledico tudi hladnejša jutra. Za zajtrk sem izbral preverjeno “gorivo”, torej ovsene kosmiče z jogurtom, spil kavo in si privoščil še kratek počutek v postelji. Sem moral biti pa res utrujen po celi noči spanja, kaj?


V mesto Casto, kjer je štart obeh preizkušenj, smo se zapeljali malo prej, saj ženske štartajo bistveno prej od nas. Začelo se je kazati sonce in takoj je postalo toplo. Ob prevzemu štartnih številk se jasno nisem mogel upreti Jasmininem pogledu, ki je zahteval, da namesto moške vzamem žensko majčko. Bile so v polo izvedbi, a zaradi materiala primerne tudi za športanje. Vsaj meni se ideja zdi zelo dobra, saj si na tak način športno eleganten tudi med tekom. No, v vsakem primeru bi vzel majčko za Jasmino, kot praktično na vsaki tekmi.

Jasmina in Marina sta odšli po progi navzgor, Mojca je začela z ogrevanjem, z Miranom pa sva se usedla v kombi in še malo počakala. Kasneje sva šla pogledat ženski štart, zatem pa se tudi sama začela ogrevati. Vertikal je kratka preizkušnja, zato se je smiselno malo bolj ogreti.


Na štartu se je zbrala precej močna konkurenca. Vertical Nasego je tekma z dolgo tradicijo, za nameček pa je letos štel še za točke svetovnega pokala, kar je bila motivacija za mnoge. Ravno to je razlog, da toliko tekmujem v tujini, in ne v Sloveniji. Mnogi se konkurence bojijo ali pa se preprosto nočejo soočiti z njo jaz pa sem ravno tega "lačen". Raje sem 10. v močni konkurenci, kot pa z veliko prednostjo prvi. Rezultat ima enostavno večjo težo.


Kakorkoli, Vertical Nasego je dolg okoli 4,2 kilometra, trasa pa premaga seveda točno 1000 višincev. Človek bi glede na navedena podatka rekel, da je lepo tekoč in tekaški, vendar temu ni tako. Vedno je treba pogledati še celoten profil. Zgolj da boste vedeli o čem govorim - drugih 500 višincev se prepleza v vsega 1,3 kilometra. Prvi del je torej povsem tekaški in poteka po mestu, ki je raztegnjen po pobočju, tisti drugi pa je čisto pravi vertikali. Za primerjavo, PizTri Vertical je skoraj kilometer krajši po dolžini, a je bistveno bolj tekaški, kot tale v Castu, zaradi česar mi prvi vsako leto uspe bolje glede na konkurenco.


Štart je bil bliskovit in v momentu sem iz prve vrste poniknil tam na okoli 20. mesto, vendar nisem bil prav nič v skrbeh, saj je celoten prvi del dovolj širok za prehitevanje. Po nekaj minutah se celo asfaltna cesta spremeni v ozko pot, ki seka serpentine, a se znova kmalu razširi na nekaj metrov široko betonsko cesto. Takrat sem začel dodajati.


Iz omenjenega 20. mesta sem se začel prebijati naprej in nekako držal distanco do prve večje skupine. Slednja je počasi začela razpadati, jaz pa sem prehiteval enega po enega. Po nekje 15-ih minutah sem priključil do enega izmed Američanov, ki je bil na 7. mestu, za mano pa dolgo ni bilo nikogar. To sem vzel za dobro, kajti več kot očitno nisem bil jaz tisti, ki je prehitro začel. Počutil sem se dobro in imel moč ves čas teči, kljub vmesnim strmim delom.

Drugih 500 višincev je izjemno strmih.

Oznake, kot so "900 m", "800 m", "700 m" ipd. so si počasi sledile, od "500 m do cilja", kar ne pomeni "še 500 m", temveč "še 500 višincev", pa je šlo hitreje, saj se teren postavi konkretno pokonci. Na tem delu bi tudi jaz moral tekaški korak zamenjati s pohodni, ampak slednjega ne treniram in hitre hoje nisem vešč. Problem je namreč obremenitev mišic, ki niso vajene takšne mehanike. Pri hoji smo bistveno bolj sklonjeni oziroma prepognjeni, pri čemer v veliki meri trpijo zadnje lože in pa ledveni del hrbta. Težava je tudi v kasnejšem preklopu nazaj v tek, kar je zame praktično nemogoče, v kolikor grem "na polno". Tako sem raje čim dlje tekel, kar ni najbolj racionalno, ampak sem vsaj vzdrževal tempo na vmesnih prečka, ki pa jih je bilo potrebno preteči.

Tekaški korak sem tudi jaz tokrat na nekaterih delih zamenjal za pohodnega.

Američan mi je malo ušel in njegovemu tempu nisem upal slediti. Okoli 300 višinskih metrov do cilja sem zaslišal glasno navijanje s strani Jasmine, a bila je celih 150 metrov višje. Ja, tako strmo je to, da se mi je zdelo, kot da bi jo lahko že prijel za roko, v resnici pa je bila daleč naprej po pobočju.

Kamerman me lovi.

"Daj Timotej, daj…", sem poslušal naslednjih pet minut, dokler nisem pritekel mimo nje. Tokrat je bila zmedena, saj nisem dal nobenega signala, kako mi gre. Sicer mi je šlo dobro, a bil sem povsem na koncu z močmi. Res sem grizel.

Pri oznaki "100 m", torej 100 višincev do cilja, sem začel dajati vse od sebe. Na vse pretege sem se mučil z lovljenjem dveh tekmovalcev pred seboj, a bil neuspešen. Tik pred ciljem je sledila kakih 50 metrov visoka "stena", kjer sem z dolgim korakom stopil zaostanek, vendar ne dovolj, da bi se ob hitrem finišu nadejal kakšnega mesta višje. Ciljno črto sem tako prečkal kot 8., s časom 36:39, kar je minuto hitreje od lani. Zanimivo, da sem bil lani 6. s precej slabšim časom, letos pa šele 8.

V cilju WMRA Vertical Nasego.

Bil sem zadovoljen. Kot sem že velikokrat omenil, moje gonilo je napredek. Vsako leto si želim bilo katero traso premagati v krajšem času, pri čemer mi je (skoraj) vseeno, ali sem 3. ali pa 10. No, seveda sem raje višje uvrščen, a mi to zaenkrat še ni tako pomembno.

Več kot očitno sem dal vse od sebe.

Rabil sem kako minuto, da sem prišel k sebi, nato pa v momentu stankal liter vode. Kot sem omenil, ob tem, ko je posijalo sonce, je v trenutku postalo zelo soparno. Tudi moj dres je bil v cilju povsem moker. Počakal sem Jasmino, ki je prišla le nekaj minut za mano in se hitro preoblekel. Sprehodila sva se do bližnjega križa, ki je predstavljal vrh hriba, na katerega smo tekli. Od tam se je v smeri proti jugovzhodu lepo videlo Gardsko jezero.

Na najvišji točki hriba (malo stran od cilja) z Gardskim jezerom v ozadju.

V dolino smo tokrat žal morali peš. In to povsem do dna. Na hrib ne vodi nobena cesta in dostop je nemogoč s praktično katerikoli prevoznim sredstvom, niti motorjem ali kolesom. Malo nižje je bila koča, kjer vsako leto postrežejo s čajem. In tudi letos je prijal, še posebej zaradi tega, ker je veter v trenutku sladil ozračje in nebo prekril z oblaki.

Spust za kakšnih 100 metrov proti koči.

Po nekaj skodelicah toplega čaja smo odrinili v dolino. Vršni del je zelo lep, saj se pot vije po travnatem pobočju, ob prehodu v gozd pa je ob njej še nekaj - ogromno robid. Slednje rastejo vsepovsod, tako da smo imeli nekakšno predjed pred kosilom. Malo nižje so bile na meniju še povsem zrele fige, ki jih očitno nihče še ni obiral.


Spustili smo se vse do kombija, saj smo želeli pred podelitvijo še na kosilo. Podelitev je namreč malo višje od štarta, kakšnih 250 metrov. Jedli smo v hotelu blizu štarta, tam, kjer smo bili nastanjeni lani, tako da sem vedel, da bo hrana izvrstna. Sam sem jasno naročil testenine, saj sem rabil gorivo za naslednji dan. Dejstvo je, da kljub temu, da sem ravno odtekel eno tekmo, sem se že moral pripraviti na naslednjo. Naučil sem se, da na daljših trailih telo dobesedno skuri vse, kar da človek vanj. Kot dirkalni avto, ki kot po cevi "pije" bencin.

Na podelitev se mi je že malo mudilo, tako da sem mizo zapustil prej in se višje peljal skupaj s Kenijci, katere je peljal njihov agent. Slednje je bilo hitro konec in komaj sem čakal posteljo v hotelu. Tja smo prišli okoli 16. ure. Z Miranom sva se zmenila za skupen iztek, a nekoliko kasneje, v prvem planu je bilo seveda nekaj počitka v horizontali.


Po dveh urah lenarjenja je bil čas za dogovorjen iztek. Miran je našel prijetno makadamsko pot, ki naju je peljala vse do mesta malo nižje po dolini. Na skalnati gmoti nad mestom je stala cerkev, do katere sem si želel iti po razgled. Miran se je seveda strinjal in po manjšem krogu naokoli sva našla pot do vrha. Odprl se nama je krasen razgled na mesto pod njim in pa celotno dolino. Iztek je ob pogovoru hitro minil, ura pa je ob povratku pokazala ravno 6 kilometrov oziroma prijetne pol ure lahkotnega teka.

Sledila je obilna večerja, pri kateri sem kakšen njok ukradel tudi z Jasmininega krožnika, zatem pa smo znova morali v mesto na predstavitev tekačev za Trofeo Nasego. Ko sem stal na odru, me je kar malo stisnilo, saj je bila konkurenca še hujša kot na vertikalu. Sama svetovno znana imena gorskega teka. To me sicer ni skrbelo, bolj to, kako se bodo moje noge spočil in odzvale naslednje jutro.


Zaradi še vedno povišane ravni adrenalina in vznemirjenostjo sem spal bolj nemirno, vendar nič drugače, kot po vsaki takšni tekmi. Noge so bile zjutraj v dokaj dobrem stanju, a se na to nisem prav preveč zanašal. Tokrat sem za zajtrk pojedel malo večjo porcijo kosmičev, spil pa malo manj kave, da ne bi imel kakšnih nepričakovanih težav med samo tekmo.


Vso prtljago smo lahko še kar pustili v hotelu, tako da ni bilo treba parkirati pred odhodom na prizorišče. Štart je bil tokrat bolj zgoden. Jasmina se je odločila, da gre naprej po celotni progi, vmes pa še malo posname, jaz pa sem odšel po štartno številko in dobil tisto lepo polo majčko tudi zase. Sedaj bova z Jasmino usklajena tudi med kakšnim skupnim tekom.


Tokrat sem se ogreval najmanj doslej. Celih 10 minut. Malo sem potekel, na hitro naredil tekaško abecedo in štiri pospeševanja, nato pa sem že moral v "call room". Napetost je vidno naraščala, jaz pa sem verjetno izgledal tako, kot da sem ravno vstal. Verjetno sem res še kdaj zazehal.

Tik pred štartom WMRA Trofeo Nasego.

Štartal sem počasi in predse spustil precej tekmovalcev. Nekaj jih je bilo povsem svežih, saj niso tekmovali na vertikalu dan prej. Spredaj se je izoblikovala vodilna skupina, za njo pa smo capljali ostali. Znova sem bil verjetno okoli 20. mesta.

Začel sem zbrano in kontroliral svoj tempo.

Trasa se po dobrem kilometru zoža in začne vzpenjati. Tam so nekateri že ugotovili, da so prehitro začeli (ali pa sem jaz tako po polžje), zato sem hitro pridobil nekaj mest. Na spustu sem prehitel še dva in se prebil na okoli 10. mesto. Najbolj vesel sem bil občutka v nogah, ki so bile precej lahke. Motila sta me edino dva gela, ki sem ju zbasal zadaj v žep na hlačkah in sta med tekom poskakovala gor in dol. Vseeno sem vedel, da bom kmalu oba pojedel.

Prvi del Trofeo Nasego, nekje do 10. kilometra, je praktično kros tekma. Trasa stalno spreminja naklon, menjavajo se vzponi in spusti, kar zahteva hiter korak. Časa za oddih ali sprostitev ni. Poleg tega je bilo precej vroče, zato sem moral paziti na zadostno hidracijo. Na obeh okrepčevalnicah sem se kar ustavil in zlil v grlo dva kozarčka vode. Glede na prejšnji udeležbi tega traila sem vedel, da bom na progi okoli uro in 40 minut, kar je ubistvu najdaljša tekma zame nasploh. Sprotno polnjenje zalog je torej ključno, da česa ne zmanjka.


Vmes sem tekel skupaj z enim izmed Kenijcev. Na vzponu sem tempo diktiral jaz, na spustu in ravninah pa on, tako da sva skupaj lepo napredovala. Na nekje 11. kilometru pa je na vrsto prišel moj del - dolg vzpon. Slednji na 5 kilometrov dolgem odseku premaga okoli 800 višincev, kar pomeni, da ga je mogoče v celoti preteči.

V prvem delu je trasa precej valovita in pretekel sem ga z enim od Kenijcev.

Kmalu sem ostal sam in pred seboj videl dve mini skupini po dva tekača. S pomočjo ure sem ugotovil, da sta prva dva, ki ju vidim, približno minuto spredaj, druga dva pa okoli 45 sekund. Vedel sem, da sem jih do vrha sposoben ujeti, pravzaprav sem bil prepričan, da jih bom. Zastavil sem močan tempo.


Malo višje je navijala Jasmina. Tokrat sem se široko nasmehnil in pripomnil, da je sedaj na vrsti moj del. Kot bi dobil nov zagon, v hrib sem tekel brez težav. Na okrepčevalnici sem si, kljub temu, da sem lovil tekmovalce pred seboj, vzel čas in znova spil dva kozarčka z vodo, nato pa po vmesni ravnini oddivjal naprej. Slab kilometer med vzponom je torej ravnina, kjer sem nekoliko predahnil, a vseeno držal hiter korak. Kmalu se naklonina znova poveča in pred sabo sem zagledal Španca, ki je bil vidno izmučen. Bil je okoli pol minute pred mano. Po kakšnih petih minutah sem ga ujel in takoj prehitel. Mislil sem, da me bo prijel, a mu je motivacija očitno padla. Slednji je bil namreč 2. na legendarni tekmi Sierre - Zinal, kjer je za seboj pustil tudi velikega Kiliana Jorneta.

Tudi po eni uri na visokem pulzu mi fokus še ni "zbežal".

Teren je še zadnjič postal valovit in tehničen, kjer sem razliko le še povečal. Vendar skrbelo me je nekaj - pred seboj nisem videl nobenega. “Sem se morda uštel pri napovedi, da bom vse polovil do vrha”, sem se vprašal. Kakšno minuto zatem sem na strmem vzponu končno ugledal dva tekmovalca pred seboj, enega Američana in Francoza. Oba sta imela precej nesiguren korak in videti je bilo, da jima moči pohajajo. Po desetih minutah grizenja klanca sem ujel Američana, zatem pa še enega Italijana, ki ga je pobralo še bolj. Takrat smo bili nekje okoli ure na trasi. Teren se je odprl, saj smo prešli nad gozdno mejo in videlo se je daleč naprej.

Proti vrhu vzpona.

Postalo je še bolj strmo, kar je bila voda na moj mlin. Do vrha vzpona, ki je bil pri tisti koči, kjer smo dan prej pili čaj po vertikalu, sicer Francoza nisem ujel, a počutil sem se izjemno močno. Obakrat doslej sem bil na vrhu povsem izmučen, tokrat pa sem tempo stalno lepo kontroliral, saj sem vedel, kako zahteven spust me čaka. Spusti so prava uganka, saj mora imeti tekač dovolj moči v nogah, da zdrži vijuganje, zaviranje in pospeševanje po serpentinah pri visoki hitrosti. Spust od koče do cilja je na začetku tudi precej tehničen, kar mi je ustrezalo. Kar letel sem po terenu. Tekel sem z veliko frekvenco korakov in tako čim manj nabijal svoje nožne mišice.


Po kakšnem kilometru spusta sem Francoza pred seboj ujel. Slednji mi je celo sugeriral, da ga lahko po levi prehitim in se mi celo nekoliko umaknil na desno. Sledilo pa je presenečenje, in sicer dokaj kmalu je bil na vidiku še eden izmed Italijanov. Iskreno povedano tega nisem pričakoval. Prepričan sem bil, da mi je na vzponu preveč ušel, a očitno se je tudi on malo precenil. Po kakšnih dveh minutah sem prehitel še njega. “Čaki, pa js sm na 4. mestu”, sem se opomnil, ob predpostavki, da sem pravilno preštel prehitele tekmovalce. To se mi je zdelo neverjetno. Pred mano so bili na progi le trije afriški tekači. No, utvar, da bi ujel njih, pa nisem imel, daleč od tega.

S polno paro proti dolini.

Kmalu pa je sledila manjša težava, in sicer na čisto kratkem vmesnem vzponu sem v mečih začutil, kako me je nekaj požgečkalo. Vedel sem, da to obeta krč, česar si res nisem želel. Hitrost sem zaradi tega nekoliko zmanjšal in spremenil mehaniko teka. Namesto odrivanja s stopalom, sem to počel bolj iz stegna. Skratka, noge ob odrivu nisem čisto stegnil, temveč sem bolj kot ne “racal”. Čakalo me je še kakšnih 15 minut spusta in zaključna pentlja po mestu, svoje težko prigarane pozicije pa si res nisem želel zapraviti. Na takšen način mi je dobro uspevalo in sledi o krču ni bilo več, vseeno pa sem imel pomisleke, da me bodo iz ozadja zaradi zmanjšane hitrosti ujeli.


Kot zanimivost, nekje 19.na kilometru se teče praktično mimo ciljne črte, vendar z razlogom, da je trasa dolga kot polmaraton, torej 21 kilometrov, so organizatorji naredili še dva kilometra dolg krog po mestu. Trasa vijuga med hišami, po travnikih in ozkih potkah, tako da je daleč od tega, da bi ta dva kilometra minila hitro. Znova me je pograbil strah, da bi moral tik pred ciljem shoditi, poleg tega pa sem imel tistega Italijana povsem za petami, kakšnih 10 sekund.


Na še zadnjem spustu, 500 metrov do cilja, pa sem vklopil “turbo” in odvihral naprej. Bil sem prepričan, da četudi me zagrabi krč, bom prišel do cilja, pa čeprav po eni nogi. Taktika je uspela in odlepil sem se ravno dovolj, da sem ciljno črto lahko prečkal sproščeno, brez kakšnega šprintanja, poleg tega pa sem lahko pozdravil in pomahal vsem navijačem.

Končno je bil čas udi za proslavljanje.

Naš italijanski “menedžer”, Alex, je bil presenečen ob mojem prihodu. Kasneje na podelitvi me je celo napovedal kot “the man of the day”, saj sem verjetno presenetil prav vse. Taktično tako dobro še nisem odtekel prav nobene tekme. Iztržil sem res maksimum, še posebej ob dejstvu, da sem imel izjemno intenzivno tekmo dan prej.

Preprosto zadovoljen.

V kombi sem se šel preobleči in takoj napisal SMS Jasmini. “Juhuuu 4. mesto!”, se je glasilo sporočilo. Verjetno niti ni verjela. Šel sem ji po trasi nazaj nasproti, saj se je odločila preteči celo. Pričakal sem jo malo višje, a tiste zadnje pentlje nisem bil niti zmožen narediti. Počasi sem se sprehodil nazaj do kombija, kjer smo se nato vsi zbrali.

Fotografi so v akciji ujeli tudi Jasmino.

Imeli smo ravno dovolj časa, da smo odšli nazaj v hotel na kosilo, zatem pa nazaj na prizorišče, saj je bila na sporedu podelitev in zaključna slovesnost. Po kosilu je bilo celo še nekaj časa, da sem se lahko ulegel. Nazadnje na Fletta Trailu sem bil kakšno uro po tekmi povsem brez energije. Kljub 33°C me je treslo, vse dokler nisem nekaj pojedel. Tokrat ni bilo tako. Kljub temu, da je tekma celo za 10 minut daljša, sem bil bolj spočit.

Podelitev se je sicer malo zavlekla, a torkat mi res ni bil problem čakati nanjo. S ponosom sem na oder prišel kot 4. uvrščeni, predvsem ob dejstvu, da so me v tako močni konkurenci prehiteli le trije Afričani. Dva izmed njih nista bila na koncu niti med deseterico, kar priča močni mednarodni udeležbi.

Prvih 10 na WMRA Trofeo Nasego 2022.

Tale blog sem “spesnil” nekoliko pozneje, saj sem bil kar v gužvi in sem rabil svoje možgane tudi malo drugače spočiti, a sem vseeno pretekli vikend opravil nov podvig, o katerem bom kaj več napisal v naslednjem blogu.

Za obema je lep vikend v Italiji.

69 views0 comments

Recent Posts

See All