Bil je torek, 27.4., praznični dan, dela prost dan. Ravno sem zaključil s težkim treningom “300tk” v klanec skupaj z Anžetom, Elija je po divjanju na igrišču omahnil v opoldanski spanec, z Jasmino sva pojedla doma narejene hamburgerje, nakar preverim e-mail. “From Boštjan Novak” - “Zadeva” - “EP v gorskem teku odpovedano”. Niti nisem bil razočaran, po pravici rečeno sem to kar malo pričakoval. Na obraz se mi je prikradel posmeh situaciji, v kateri vztrajamo že več kot eno leto. Jasmina je bila trdno prepričana, da pa letos tovrstne tekme bodo izvedene, vendar sem bil sam precej skeptičen, kljub temu pa optimist.
Velika tekmovanja obenem predstavljajo strah, po drugi strani pa sanje vsakega resnega športnika. Nihče ne more zanikati, da občuti posebno tremo pred prihajajočim evropskim ali pa svetovnim prvenstvom, vendar se po drugi strani veseli, da se bo meril z najboljšimi na svetu.
MOJA POT DO EVROPSKIH IN SVETOVNIH PRVENSTEV
Da povem svojo zgodbo začetka takšnih tekmovanj. Leto 2016. Bil je petek, vroč avgustovski dan. Celotno poletje sem kot študent delal v Litostroju, plani za vikend pa so se tokrat podrli. “Hm, pa kaj pol, jutr je tekma na Krvavc, pejmo pa tja”, sem si rekel. V Litostroju sem imel tak privilegij, da sem lahko kar med delom opravil trening. Seveda sem se “odštemplal” in na hitro naredil kakšen krog, navadno po Rožniku, se nato stuširal in nadaljeval z delom. Tisti dan sem kot vsakič opravil to rutino. Na poti domov sem v Hoferju vzel tiramisu in zmazal celo posodo, da sem hitro napolnil glikogenske zaloge, ki so mi drugi dan prišle še kako prav. Tekma je potekala od spodnje postaje gondole za Krvavec, se vila po planinski poti do zgornje, nato cik-cak čez smučišče do Plaže, od tam pa po cesti mimo do oddajnika in vrha Krvavca do Zvoha. Okoli 8 km in skoraj 1400 višincev. Konkretna tekma, štela pa je tudi za državno prvenstvo in bila izbirna za svetovno prvenstvo v Bolgariji. Takrat so bili pogoji še malo milejši in vsaka reprezentanca je lahko na prvenstvo poslala 6 članov, vendar vseeno na to nisem računal prav resno. Želel sem si zgolj odteči po najboljših močeh, nenazadnje je bila to moja prva prava sezona, odkar sem se začel resneje ukvarjati z gorskim tekom.
Pištola je počila in štart je bil proti mojim pričakovanjem, precej umirjen, tako da sem še lep čas videl vodilno skupino, ki jo je vodil Miran. “Začni počasi”, so mi misli govorile že takrat, kar sem upošteval in v svojem ritmu prehiteval tiste, ki so se precenili. Lepo počasi, enega za drugim. Kar naenkrat se mi nekje na sredini poti do zgornje postaje gondole, se pravi po nekje 500 višincih, pred nosom znajde Gašper Bregar. “Kaj je pa to zdej”, sem bil začuden. Skoraj sem se ustrašil, da mi gre tako dobro, saj sem bil takrat vedno daleč za njim. “Gremo mimo, samo ne prehitro”. Počutje je bilo super, dihal sem umirjeno, noge so ubogale… Kaj sem si želel boljšega. Še ena zanimivost. Čez noč je deževalo in petkova sopara se je preobrazila v prijetno hladno jutro. Hladnejše razmere mi že od nekdaj ustrezajo, zato sem imel morda tako dober dan.
Kmalu sem pokukal iz gozda in pot se je na smučišču razširila na kolovoz. Tam sem ugledal tudi vodilne na tekmi, in sicer so bili to Miran, Peter in Simon. Utopično bi bilo pričakovati, da bom katerega izmed njih ujel, prej sem se bal da bo kdo “pojedel” mene. Boril sem se kot lev, grizel strmino pred seboj, začel pogledovati tudi nazaj in šteti sekunde zaostanka, nakar sem vedel, da je oje mesto trdno zasidrano. “4. bom!”. Ne znam opisati občutka, ko prideš izmozgan pod strmino na Zvoh, cesta pa se ne vzpenja v nobenih serpentinah, temveč gre do vrha naravnost ob robu. Prava stena. Tam sem tudi prvič zahodil, saj sem vedel, da me kmalu čaka odrešitev in ne bom izgubil prav nobenega ritma, če to storim. V cilju kar nisem mogel verjeti, kaj mi je ravnokar uspelo. Bil sem drugi med člani in četrti absolutno, kar je bila moja daleč najboljša uvrstitev do tedaj. “Ej, a je to res, da jih gre šest v Bolgarijo”, sem se želel prepričati pri ostalih. Ob koncu podelitve so nas poklicali na sestanek glede prihajajočega svetovnega prvenstva, ki je bilo oddaljeno zgolj tri ali štiri tedne. Kar smejalo se mi je, ko sem končno dojel, da grem zraven. Iz dopustniških načrtov za vikend sem se tako prikazal v najboljši luči in si priboril mesto v reprezentanci, ki bo odpotovala v mesto Sapareva Banya v Bolgariji na svetovno prvenstvo. “Uau, meril se bom z Američani, Ugandci, Mehičani in vsemi najboljšimi gorskimi tekači na svetu”, sem bil obenem navdušen, po drugi strani pa me ta misel takoj odpeljala na WC, saj sem v trenutku dobil tremo.
Dobil sem nov zagon za trening, redno obiskoval hribe in se počutil odlično. Bil sem kot na krilih. Kaj kmalu je prišel čas za odhod v Bolgarijo. Ne spomnim se več točno, vendar mislim, da smo leteli iz Trevisa direktno v Sofijo, od tam pa po razmahani cesti do mesta Sapareva Banya. Prvič v življenju sem videl, kaj pomeni revščina, saj so ljudje živeli v podrtih hišah, hišah bred fasad, z razbitimi okni, brez urejene okolice ipd. Ponavadi se šele v takšnih trenutkih zavemo, kako lepo nam je v resnici in da večkrat jamramo brez potrebe. Nepopisni so občutki, ko z reprezentanco prvič hodil v otvoritveni ceremoniji, medtem ko so imeli ostali člani v nogah že kopico tovrstnih tekem. Tudi danes ne občutim več takšne evforije kot sem jo takrat. Z letih se namreč človek navadi, stvari se ponavljajo in niso tako zanimive. Vsakdo mi to lahko zagotovi.
Dan pred tekmo je bil namenjen ogledu trase. Z avtobusom smo se zapeljali na štart ženske kategorije in mladincev, ki je bil nekje na tretjini trase. Kasneje sem se odločil, da vršni del izpustim in tako varčujem z močmi, kar se je naslednji dan obrestovalo.
Prvič na štartni črti tako velike tekme. Kaj sploh pričakovati? Najbolj me je bilo strah, da bi me na koncu “pobralo”, saj je bila trasa izjemno dolga in zahtevna - 13 kilometrov in čez 1400 višincev. Zmagovalec je na koncu potreboval uro in dve minuti, kar je dlje kot običajno na svetovnih prvenstvih. Štart je bil eksploziven in ob pogledu nazaj, za mano ni bilo več prav veliko tekačev, pa čeprav sem gnal svoj motor precej v rdeče. Po nekaj kilometrih pa sem začel prehitevati, saj se je večina znova precenila. Do cilja sem le prehiteval in občutek je bil fenomenalen. Dokopal sem se do 64. mesta na svetu. Občutki so bili odlični, bil sem zelo zadovoljen, verjetno še bolj kot zmagovalec. Prav nič mi ni manjkalo. To pa je bil šele začetek.
Miran je bil takrat 26., Peter 36., Gašper 54., nato šele jaz. Čeprav sem takrat vse najboljše na svetu gledal kot bogove in nedosegljive ideale, sem sedaj po še ne petih letih marsikoga iz takratne deseterice tudi že večkrat premagal na velikih tekmah. Dokaz, da je z voljo možno storiti vse, potrebno je iti le korak za korakom, trening za treningom, pri tem se soočiti s številnimi neuspehi in jih prebroditi.
Naslednje leto (2017) sem doživel hladen tuš, ko zaradi izgorelosti nisem mogel niti na izbirno tekmo za nastop na evropskem prvenstvu na domači Veliki planini. Zavzeto sem treniral že od jeseni in se popolnoma izčrpal. Zjutraj sem se zbujal kot da bi me povozil vlak. Težko je to razumeti, vendar zjutraj sem bil bistveno bolj utrujen kot zvečer. Utrujen sem bil tako že celo pomlad, po tekmi za svetovni pokal v Italiji, ko sem mislil, da mi končno dobro gre, pa so se vsi upi razblinili. Ob pogledu na rezultate in mojim zaostankom za zmagovalcem in Gašperjem, s katerim sva takrat nastopila na tej tekmi, sem bil potrt. Nič mi ni šlo in drugi dan sem zbolel. Jokal sem ob misli, da ne bom mogel niti na izbirno tekmo na Ratitovec, kaj šele ob misli na moje stanje. Vendar sem se uspel pobrati. Po enem tednu popolnega premora sem zopet počasi začel trenirati in na odprti tekmi na Veliko planino, ki je potekala zjutraj pred samim evropskim prvenstvom, mi je uspelo zmagati. Odvalil se mi je kamen od srca, zjokal pa sem se zopet ob pogledu na rezultate članov, ki so tekli nekaj ur za nami. Tokrat so bile solze sreče. V kolikor bi nastopil na tisti tekmi, bi bil zgolj dobri dve minuti in pol za Miranom ter pol minute za Gašperjem. Z dvignjeno glavo sem vztrajal naprej in si obljubil, da napake ne bom ponovil.
V Premani na svetovnem prvenstvu sem bil isto leto na peklenski tekmi 51., leto dni kasneje na evropskem prvenstvu v Skopju pa že 13. Takrat je bila to ena izmed najboljših slovenskih uvrstitev v zgodovini. To je bilo julija, v septembru pa je bilo na sporedu svetovno prvenstvo v idilični Andorri. In to disciplina “gor”, ki mi gre najbolje “od nog”. Pripravljen sem bil izvrstno, pokopali pa so me krči. Namesto na 16. mestu (ali pa še kakšno višje) sem končal na 24., kar je bila znova ena izmed najboljših slovenskih uvrstitev, vendar v meni je pustila zelo grenak priokus.
EP v Skopju je bila ena mojih najboljših predstav.
Naslednje leto na EP v Zermattu me je zdelala višina, na katero nisem bil prilagojen. Dan prej me je bolela glava, vrtelo se mi je, ni mi pasalo jesti, pa čeprav sem pred tekmami vedno lačen kot volk. Bil sem komaj 29., pa vendar najbolje uvrščen Slovenec.
Vtis sem popravil jeseni v Argentini. Bila je ena izmed najtežjih tekem, kar sem jih dal skozi, po drugi strani pa na drugem koncu sveta. Že pot do tja je bila prava norišnica. Od trenutka, ko sem zapustil domač prag, do tega, da sem se v sicer prikupni hiški ulegel na posteljo, je minilo 47 ur! Dva dni smo se prekladali po letališčih in vlekli svoje kovčke za sabo. Potekale so namreč stavke in tam smo zapravili ogromno časa, poleg tega pa ves čas bili v negotovosti, ali bomo sploh prišli na štart. "Ja, bomo šli pa z busom", si je večina predstavljala, vendar Argentina ni enako velika kot Slovenija. Razdalje so ogromne. Iz Buenos Airesa, kamor smo prileteli iz Rima, do mesta Villa la Angostura, ki je gostilo SP, je bilo še 1650 kilometrov. To je približno razdalja iz Ljubljane pa do glavnega mesta Grčije, Atene. Vseeno se je na koncu dobro izšlo, ob prihodu na prizorišče pa smo imeli dovolj časa za počitek po napornem potovanju. Tekma je bila neverjetno težka, saj se je na vzponu ritem stalno menjal. Vmes smo morali čez deročo in ledeno reko, ki se je čez noč zaradi obilnih padavin razvila iz majhnega potočka in nam ohromela noge, povrhu vsega pa se še spopadati z drsečo vulkansko zemljo, ki prekriva dobršni del Patagonije. Na cilj sem pritekel kot 15. na svetu.
Iz 64. mesta sem tako v treh letih prilezel na 15. in verjamem, da sem sposoben poseči še višje. Kljub temu konkurenca ravno tako dobro trenira, iz ozadja prihajajo novi nadobudni tekači, ki se razvijajo s svetlobno hitrostjo, vendar sam bom vztrajal naprej. Vsaka tekma me nauči nečesa novega in izkušnje, ki jih človek pridobi na takšnih tekmah, so zlata vredne.
Pa vendar ne morem mimo črne plati situacije, v kateri smo. Že lani smo ostali brez SP in EP, zgodba pa se ponavlja. V takšnih primerih se človek vpraša, zakaj sploh trenira? Bom kar nehal in se smilil samemu sebi? Zakaj torej sploh treniram?
Treniram, ker v tem v prvi vrsti uživam.
Treniram, ker se po treningu dobro počutim.
Treniram, ker zaradi tega obiščem različne kraje in gore, katerih sicer ne bi.
Treniram, ker rad premagujem izzive.
Treniram, ker s tem krepim svojo voljo.
Treniram, ker uživam v napredku.
Treniram, ker sem zaradi tega še bolj vztrajen.
Treniram, ker s tem odkrivam nova obzorja.
Treniram, da se lahko hitreje premikam in s tem osvojim več ciljev.
Treniram, ker sem zaradi tega boljši človek.
Situacija na rekreativni sceni je daleč od rožnate. Vsak izmed organizatorjev, ki si želi tekmo izpeljati, mora izpolnjevati posebne pogoje, med drugim mora prireditev šteti za državno prvenstvo, vsi sodelujoči pa morajo biti registrirani v klubih, ki so pod Atletsko zvezo Slovenije. Običajne rekreativne tekme trenutno ne obstajajo, pa čeprav je temeljni cilj takšnih prireditev, da se zagotovi dodatna motivacija vsem športno dejavnim. Vemo, da zdrava mera športa izboljšuje zdravje.
Zopet bo večina obsojena na virtualne tekme, ki so sprva še bile všečne, vendar so sčasoma izgubile svoj pomen. Enostavno preveč jih je. Cilj tekme ni zgolj ta, da se udeleženec raztrga na vse ali nič, v ospredju je druženje. Nekaj treme pred štartom, malo trpljenja med tekmo, kasneje pa radost in smeh ob krožniku makaronov ali pa skledi golaža, s kakšnim pivom ali drugo osvežujočo in zasluženo pijačo, ki steče po grlu, je tisto, česar smo se vedno vsi veselili. Rezultat morda na koncu sploh ni ključen.
Vsega tega sedaj ni, in to ni prav. Ne skrbite zame, kot vidite tega niti ne potrebujem toliko, težko pa mi je ob misli, da so nekateri zaradi tega odnehali teči, se odmaknili iz družbe in se zapustili. Sam bom vedno iskal nove izzive, za tekme pa dobil razna potrdila, da se jih bom lahko praktično brez težav udeležil, vendar večina pa je izvisela od tistega, kar je v prostem času najraje počela.