Dolgujem še BLOG z državnega prvenstva na Ratitovcu. Brez skrbi, nisem pozabil na to, le pustil sem si to delo za čas na morju, kjer pa mi tudi zmanjkuje časa ob vseh aktivnostih. Nenazadnje je dopust čas, ko počneš, kar sam želiš. Vseeno ob večerih rad kaj ustvarjam in tokrat je čas za zapis, kako se je odvilo državno prvenstvo na Ratitovcu v mojih očeh.
Pravzaprav sem bil na tekmi na Ratitovec že večkrat. Če dobro pomislim, že kar petkrat. Prvič je bilo leta 2015, ko sem nastopil na mladinskem državnem prvenstvu in osvojil 3. mesto, prehitela pa me je tudi ena ženska tekmovalka. Si lahko mislite? Takrat sem bil pravzaprav precej razočaran, pričakoval sem več. Ampak znova je vse to le pokazatelj, da se z voljo da doseči vse.
Tek na Ratitovec velikokrat šteje za državno prvenstvo v disciplini “gor” oziroma “navkreber”, saj popolnoma ustreza merilom WMRA. Na 11 kilometrov dolgi progi premaga okoli 1200 višinskih metrov, kar se pokrije s predpisanimi 10-12 km in 1000-1200 vm s toleranco znotraj 10%. Vsaj takšna pravila za izbor tekme so bila včasih, sedaj pa se le ta malo spreminjajo in postajajo bistveno bolj ohlapna. Kakorkoli, tekma na Ratitovec je tista prava gorska tekma, saj vsebuje vse - ravnino, “tekaški vzpon”, spuste, veliko sprememb ritma, enakomeren klanec in na koncu tudi malo pravega gorskega pridiha na vršnem tehničnem delu. Je izjemno hitra in točno takšne mi ustrezajo, zato se vselej rad pripeljem v Železnike na to preizkušnjo.
Z leti se je proga spreminjala. Prvič sem tekel na članski leta 2016 in ta je bila, če se ne motim, na sporedu največkrat. Takrat sem bil uvrščen ravno v deseterico in svetlobna leta za zmagovalcem, Miranom. Pred mano je bil debelih 7 minut! Leto dni kasneje sem z napredkom želel pokazati ogromno in treniral preveč. Tekma je štela za izbirno za EP na Veliki planini in v preveliki želji po uvrstitvi v reprezentanco, sem pogorel. Tekme se tako nisem mogel niti udeležiti, saj sem se v tistem času zjutraj zbujal, kot da bi me povozil kamion. Bil sem popolnoma izčrpan. V kolikor bi nastopil, bi zelo verjetno končal na okoli 20. mestu, svojega časa sigurno ne bi popravil, kaj šele, da bi se boril za mesto v reprezentanci. Utopično bi bilo to pričakovati, zato sem tekmo izpustil, pa čeprav mi je bilo takrat izjemno hudo.
Vendar sem se pobral. Leta 2018 so organizatorji gostili svetovno veteransko prvenstvo in proga se je malo spremenila. Po ravninskih kilometrih po dolini je namesto v desno, zavila v levo smer v klanec. Spodnji del je tako zelo lepo speljan, kaj kmalu pa se priključi tisti “originalni”. Tekel sem na “Open race”, tekmo zmagal in za Miranovim časom zaostal le za 11 sekund, kljub velikim težavam s krči v zadnjih dveh kilometrih. V dveh letih mi je uspelo “odrezati” celih 7 minut. Bil sem zelo zadovoljen z doseženim in tudi čas je bil nasploh dober.
Leta 2019 sem na tekmo prišel z enim samim ciljem, postati državni prvak. Bilo je peklensko vroče, v naglici pakiranja in lovljenja minut, sem na vrh Ratitovca skupaj s prtljago poslal še svojo uro. Kasneje mi jo je posodil tekaški kolega Borut. Elija je bil takrat star ravno pol leta in to je bila ena izmed prvih tekem, na katero smo šli vsi skupaj. Z Jasmino sva se seveda še precej lovila in bili smo zares pozni. Vseeno sem na štartno črto prišel optimalno pripravljen. Vedel sem, da se bova za naslov udarila z Miranom. taktika je bila, da pobegnem že na ravnini, potem pa upam, da me Miran ne bo dohitel več v klanec do vrha. No, kazalo je dobro, vendar kar naenkrat se je pojavil zadaj, me tudi prehitel in prevzel pobudo. Uf, kako sem takrat trpel. Nisem si dovolil izpustiti njegove sence in grizel. Grabili so me krči, vendar sem vztrajal. Zmagovalca je odločil ciljni šprint. Da, z Miranom sva se udarila v pravem šprintu na vrhu Ratitovca, po dobri uri teka. Tokrat so verjetno vseeno tehtnico na svojo stran prevesila leta in zmagal sem jaz. Oba sva tekla hitreje od prejšnjega rekorda, pravzaprav sva ga zrušila in bila seveda zadovoljna. Miran je v takšnih primerih res pravi športnik, čestita in privošči hitrejšemu od sebe. In to ne pod prisilo, temveč iz srca. Ta razlika se takoj opazi, in pri njemu velja druga.
Naslov državnega prvaka traja leto dni, kar pomeni, da vsak, ki nosi naziv, drugo leto brani svojo čast. vse skupaj je praktično minljivo in v enem letu si tam kot si bil pred tem. Braniti je vedno težje kot napadati, pa vendar je vse to le v glavi. Vsaka tekma je poglavje zase.
Po več kot dveh letih premora je tako znova napočil čas, da se zberemo na štartni črti v Železnikih in se zapodimo po dolini na pobočja Ratitovca. Bil sem v formi. Naredil sem nekaj dobrih rezultatov in počutil sem se fenomenalno. Korak je bil večinoma lahek, utrujenost pa se ni prav nič kopičila. “To je to”, sem si rekel ob še zadnjem malo težjem treningu, ki sem ga opravil med tednom. Pretiravati nisem hotel, saj sem vedel, da je pripravljenost dovolj visoka.
Dan prej smo se zjutraj, še pred zajtrkom odpravili na Šmarno goro. Jasmini se je zadnjič na mojem izzivu zdelo super, da smo dejansko na vrhu že pred osmo uro, takrat ko Elija običajno zajtrkuje. Jaz sem na vrh skočil dvakrat, nato pa smo skupaj pojedli in uživali v krasnem vremenu. Pred kosilom sem skočil še za pol ure na kolo, da sem malo zmehčal noge od hoje navzdol. Dan pred tekmo najraje preživim v sproščenem vzdušju, da odmislim tisto, kar me čaka, tako da smo popoldan skočili še na tortico, ki vedno pride prav v fazi “polnjenja tanka”.
Zvečer sem zaspal v momentu in zjutraj bedel še pred budilko, ki ni bila ravno pozno nastavljena. Vmes sem se že enkrat zbudil in kljub zaspanosti vseeno slišal hrumenje nevihte, ki se je razbohotila na nebu. “Super, kar naj pada”, sem si rekel pri sebi, saj sem vedel, da to pomeni, da neke pretirane vročine ne bo. Za Ratitovec je vedno značilna ekstremna vročina. Vsakič, ko sem se udeležil tekme, je bilo preko 30°C, zato sem se nadejal hladnejših razmer, ki mi bistveno bolj ugajajo.
Elija je zjutraj dobil varstvo in z Jasmino sva se lahko odpeljala proti Železnikom. Tokrat mi je svojega Garmina uspelo obdržati na roki in ga nisem poslal skupaj s prtljago na vrh. Štart je bil ob 9:30, zaradi same dolžine tekme pa sem sklenil, da bo 15-20 minut ogrevanja več kot dovolj. Oddelal sem svojo rutino in stal pripravljen na štartni črti. “Ti samo začni počasi, potem pa vztrajno prehitevaj. Tako ti bo najbolje uspelo in uživala boš”, je praktično vedno moj nasvet Jasmini pred štartom.
Pištola je počila in že smo se zagnali proti cilju. Taktika je bila v glavi preprosta, a sem vedel, da se bom za realizacijo moral še kako potruditi. Prva dva kilometra in pol se teče po asfaltu, ki se blago dviguje, dokler ne zavije v resen klanec. Največji konkuren na startu je bil definitivno Luka in vedel sem, da lahko na tem delu nekaj pridobim v primerjavi z njim. On je specializiran za strme vertikale, jaz pa bolj za tekaške dele, zato sem sklenil, da pobegnem že od samega začetka in nato skušam držati distanco na vzponu.
To mi je tudi uspelo, saj sem po kilometru ostal sam v ospredju in si do začetka vzpona pridelal kakšnih 10 sekund prednosti. Sliši se malo, vendar je ravno dovolj, da se mora “lovec” truditi, da ujame svoj “plen”. Seveda pa sem moral paziti, da nisem šel v preveč rdeče območje, temveč imeti dovolj moči tudi po hitrejšem ravninskem delu. Takoj, ko sem začel z vzponom, mi je bilo jasno, da bo to moj dan. Noge so lahkotno odrivale, s Tracerjem pa sem imel več kot dovolj oprijema, kljub temu, da gre za cestni copat, podlaga pa zaradi nočnega deževja ni bila ravno suha.
Zaslišal sem Luka, kako globoko diha in se morda malo približuje, zato sem malo dodal k tempu. Enostavno sem želel, da obdržim prigarano prednost. Saj veste, ko te nekdo ujame, se te bo lažje držal kot klop, kot pa na razdalji nekaj deset metrov. Takrat bo prej popustil. Prisegel sem si tudi, da nikoli na tekmi ne bom pogledal nazaj, razen v primeru, da mi bo na vrhu “šlo za nohte”. Tudi s to potezo sem bil v prednosti, saj nisem pokazal znakov ranljivosti oziroma utrujenosti. V kolikor tekmovalec pogleda nazaj, zasledovalec prvo pomisli, da je ta pred njim že utrujen, dvomi vase in ni prepričan, ali bo zmogel še nadaljevati v takšnem tempu. In tega dejansko nisem storil, niti precej višje na enem izmed preglednejših ovinkov.
Trasa je v spodnjem delu vzpona precej razgibana, saj se kar pogosto menja teren iz klanca na ravnino ter spust. Vse to mi seveda ugaja. Po nekaj minutah v malo višjem ritmu, Luka nisem več slišal za seboj. Sedaj sem pretkano poslušal navijače, ki seveda ob vsakem tekaču zaploskajo, spodbujajo ipd. Toliko sekund, kot je minilo od mojega aplavza pa do naslednjega, tolikšna je bila moja prednost. Sčasoma se je slednja večala, še vedno sem se počutil sveže, zato ni bilo bojazni za kakšno paniko.
Tik pred vasico Prtovč sta še daljši spust in ravnina, nato pa je do vrha le še vzpon. Iz Prtovča je trasa speljana po ožji makadamski cesti, ki se vije med gozdom. Naklonina je precejšnja, vendar dokaj enakomerna. Takšni vzponi mi najbolj odgovarjajo in tam sem naredil še nekaj razlike več.
Bal pa sem se nečesa, in sicer krčev. Brez izjeme sem imel na Ratitovcu težave z njimi, saj dolžina tekme in vročina naredita svoje. No, prvi faktor je seveda bil prisoten, drugega - vročine, pa absolutno ni bilo. Z višino se je le še bolj hladilo in vmes se je na nas usedla kar gosta megla. Kljub temu me je v mečih malo požgečkalo in spomnilo, da morda malo pretirava v tempu, saj je bil res navit. Lahko sem si privoščil malo odmora, zato sem taktično za odtenek zmanjšal svoj tempo.
Po koncu ceste trasa zavije v gozd na strm del čez korenine, nato pa nadaljuje po nekakšnem kros terenu do zadnjih serpentin. Definitivno je to najlepši del proge, saj se že čuti pridih visokogorja. Med drugim je na enem mestu celo jeklenica za večjo varnost. Takrat sem komaj drugič pogledal na Garmina - 54:30.
Čas pod eno uro bi bil za mnoge znanstvena fantastika. Tudi zame pred leti, seveda. Si predstavljate, da sem za malenkost daljšo traso pred štirimi leti potreboval kar 10 minut in pol več kot tokrat. Verjel sem, da sem v dveh letih napredoval do te točke, da sem zmožen odščipniti še dobro minuto. Rekord trase je bil namreč v moji lasti od leta 2019, in sicer 1:01:01. Kljub temu sem vedel, da čas hitro teče, do vrha pa me čaka še precej proge. Ko se po serpentinah še zadnjič pred ciljem proga poravna, preden zavije na pašnike na vršnem delu Ratitovca, sem videl, da bo šlo zelo na tesno in se odločil, da to znamko pustim za drugo leto.
Vedel sem, da bom postal državni prvak, saj sem imel dovolj veliko prednost, kar je bil nenazadnje moj primarni cilj. Takšne tekme se praviloma teče na uvrstitev, ne rezultat. Enako sem storil tudi na državnem prvenstvu gor-dol v Grižah, kjer sem odtekel popolnoma taktično. Sčasoma sem očitno prišel do ugotovitve, da se ni potrebno prav na vsaki tekmi “raztrgati”, če to ni potrebno.
Ciljno črto na Ratitovcu sem tako z dvignjenimi rokami prečkal kot prvi, z uradnim časom 1:00:16. Seveda sem se po tem, ko sem se preoblekel, hitro obrnil po progi navzdol in šel nasproti Jasmini, ki je tačas še grizla v klanec. No, prišla je zelo hitro, predvsem pa sem bil vesel, ko sem videl, da uživa. Seveda je malo postokala, ampak v njenem koraku je bilo zaslediti moč. In občutek me ni varal, ko sva se v cilju končno objela. Bila je zadovoljna in tega sem bil celo bolj vesel kot pa naziva državnega prvaka.
Čakal nas je še povratek v dolino, ki sva ga z Jasmino preživela v odlični družbi, za piko na i pa je Venčeslav ponudil še prevoz iz Prtovča do Železnikov, in to z novim električnim avtom. Skupaj sva sklenila zame še eno izvrstno kupčijo, za katero kaj kmalu izveste več.
Usmililo se nas je tudi vreme, za kar so imeli organizatorji največ strahu. Napovedane so bile celo nevihte, vendar se je vse poklopilo. Nekaj kapljic je padlo le na podelitvi, verjetno pozno popoldan pa je bil tudi kakšen daljši in močnejši naliv. Sama organizacija tekme je seveda kot vedno na najvišjem nivoju, saj je poskrbljeno prav za vse. Utečena ekipa na čelu z Branetom vee, kako se zadevi streže. Tudi zaradi tega se vedno znova rad vrnem na to tekmo.
Popoldan sem se na pobudo Frenka in Uroša udeležil še dobrodelne akcije ”Deželak junak”, v kateri Miha Deželak zbira sredstva za otroke iz socialno šibkejših družin in jim s tem sedaj že vrsto let omogoči nekaj počitniških dni na morju. Pomislite, kako zelo radi smo bili na morju kot otroci (in še vedno smo), zato je takšno akcijo potrebno podpreti. Na tisti dan so prišli iz Kamnika proti Medvodam in vmes sem se želel priključiti. Doma sem po kosilu takoj nabasal ruzak z oblačili, se vsedel na kolo in odbrzel nasproti. Ravno v Komendi se je začelo pripravljati na močan naliv, zato sem sklenil da ga prevedrim pod streho. Po pol ure je dež ponehal, karavana pa je ravno prišla mimo. Seveda sem prvo pozdravil Uroša, katerega sem edinega poznal, nato pa smo se hitro zagovorili še z ostalimi.
Moram reči, da je dogajanje kot na veselici. Res so face in kapo dol za takšno početje. V udobnem tempu smo nadaljevali naprej mimo Vodic, v Smledniku pa sta se pridružila še Jasmina in Frenk. V Medvodah je za karavano sledil daljši postanek, kjer pa sem sam zaključil svojo vožnjo.
Letos je bilo v akciji zbranih kar 821.045 EUR, kar pomeni, da bo veliko otrok lahko okusilo prave poletne počitnice na obali. Mimogrede, na lastne oči sem videl, kako je eden izmed nasproti vozečih kar tako mimogrede pomolil Deželaku en bankovec čez okno. “A, petko mu je dal”, sem sklepal glede na barvo, ko pa sem dobro pogledal, je Miha držal v roki bankovec za 200 EUR! Definitivno se na kakšni etapi pridružim še naslednje leto, obenem pa vabim tudi vse ostale. Ljudje si znamo pomagati in stopiti skupaj, ko je to potrebno.
S tekom na Ratitovec se je nekako končal tudi prvi del moje sezone, s katerim sem lahko več kot zadovoljen. Postal sem državni prvak "gor-dol", balkanski prvak in pa državni prvak "gor", poleg tega pa mi je uspel tudi lasten izziv iz Prešernovega trga na Šmarno goro. Trenutno uživamo na dopustu, vendar časa za počitek ni, saj me že 5.7. čaka tekma v Italiji, ki se je bom udeležil skupaj z Lukom. Gre za dejansko ekstremno tekmo, Valtellina K2, na kateri proga v vsega 9-ih kilometrih premaga kar 2000 višinskih metrov. Dvojni vertikal torej. Vikend po tej tekmi pa sledi že tekma svetovnega pokala, Grossglockner Berglauf, na kateri bo konkurenca gotovo izjemno ostra.
Pred kratkim sem izvedel tudi, da sem na lestvici WMRA (Svetovna organizacija za gorske teke) uvrščen na 2. mestu, kar mi daje dodatno motivacijo za kakovosten trening.