Prvič na Češkem! V teku uživam, ob tem imam pa tudi možnost, da obiščem kraje, ki jih sicer ne bi. No, da ne bo zvenelo kot da igram turista, vsako tekmo namreč vzamem kot najpomembnejšo in zadnjo v življenju. Nenazadnje sem v dveh dneh presedel skoraj 20 ur v kombiju, prevozil 1600 kilometrov in pred običajnim delavnikom šel spat takrat, ko bi moral sanjati že okoli pol običajne količine spanca, tako da ravno veliko nisem mogel doživeti. Pa vseeno, vredno je bilo odpotovati na skrajni sever Češke in tekmovati na tekmi svetovnega pokala ter vsaj za majhen delček spoznati to državo.
Svetovni pokal je letos sestavljen iz veliko več tekem kot sicer. Ta na Češkem mi ni preveč dišala, že zaradi same oddaljenosti, predvsem pa dolžine tekme. Raje imam krajše tekme, na katerih lahko iz sebe iztisnem maksimum. No, saj ga na vsaki, vendar na drug način. Raje to, kot pa dlje od ure in pol trpeti v sub maksimalnem naporu. Kakorkoli, tekma je bila na sporedu v nedeljo, odhod pa je bil načrtovan za soboto.
Na pot smo se odpravili štirje, in sicer jaz, Matic, Gašper in Klara, ki je morala prenašati nas “tri norce”. Prizorišče tekmovanja je bilo mesto ob vznožju Krkonošev, Janske Lazne, ki so znane predvsem kot termalno zdravilišče in smučišče. Do tja je približno 800 kilometrov. Takoj smo “padli” čez Dunaj in v Brnu, prvem večjem mestu na Češkem, naredili prvi daljši postanek ter nekaj pojedli. Avtocesta, ki je bila usmerjena proti Pragi se je kmalu končala in nadaljevati smo morali po regionalnih cestah, ki prečkajo številna naselja, zato so kilometri tekli počasneje.
Kljub temu smo si lahko dodobra ogledali češko pokrajino. Okolje je izjemno čisto in urejeno, poleg tega pa so ravno vsi z ogromnimi kombajni želi pšenico, z modernimi traktorji in priklljučki pa balirali in odvažali narejene bale na svoje farme. Bil sem fasciniran, saj sem pričakoval nekaj takšnega kot spomladi v Romuniji, torej precej nižjo stopnjo razvitosti infrastrukture ipd. kot v Sloveniji. Če sem iskren, Češka nas bo kaj kmalu (če nas že ni) prehitela na marsikaterem področju, saj se, vsaj glede na videno, izjemno razvija in napreduje. Elija bi bil še bolj kot jaz navdušen nad ogromnimi stroji sredi polj.
Kakorkoli, po skoraj desetih urah, smo bili deležni toplega sprejema predstavnice za tuje tekmovalce s strani organizatorja. Vse je jasno razložila, na prijetni podelitvi smo dobili štartne številke in odšli do naše nastanitve, ki od štarta ni bila oddaljena niti 100 metrov. Fantje smo dobili skupni apartma, Klara pa je bila v svojem, jasno. “Dej Bregar prid sem, nej Timotej sam spi, da bo spočit, on more dobr odtečt”, je solidarno predlagal Matic. Znotraj apartmaja smo imeli namreč dve sobi, tako da sta v eni spala Gašper in Matic, v drugi pa jaz.
Po namestitvi sem hitro odšel na kratek iztek, da sem si ogledal vsaj delček proge in razgibal ter zbudil noge od dolgotrajnega sedenja med vožnjo. “Ful bo hitra”, sem poročal ob povratku na skupni večerji.
Ker se od nekaj krompirja in zrezkov nismo najbolj najedli, smo seveda odšli še v lokal na nekaj sladkega. Sam sem napadel tortice in si privoščil še sladoled. Tri kepice in en slasten kos ni bilo dovolj, da ne bi vzel še enega. Uf, kako je vse to teknilo in ravno prav napolnilo moj trebuh, ki je čez noč vse dobrote pretvoril v glikogenske rezerve. V Ljubljani bi za tako sladkanje plačal okoli 15 eur, tukaj pa je bilo vse tako poceni (za slovenski standard), da sem odštel manj kot polovico tega zneska.
Pred spanjem smo imeli še “moški večer”, saj smo se skupaj ulegli in pogledali nekaj zanimivih epizod Golden Trail Series, nato pa utonili v globok spanec. Tekma je bila na sporedu že ob 9:00, kar je bilo z vidika temperatur ugodno, vendar je bilo treba za zajtrk malo prej vstati. Sedaj pa res že poznate mojo “zajtrk klasiko”, kasneje pa sem zvrnil še eno kavo.
Že je bil čas za ogrevanje! Stopala sem si namazal s posebnim Sidas mazilom, da bi zmanjšal trenje in preprečil nastanek žuljev ter si zavezal svojega “Zinala”. Ta model mi je zelo všeč in je odslej vedno #1 izbira za tekme. Kmalu smo začutili, da zunaj “že kurijo” in da je pred nami vroča tekma. Ogrel sem se kot ponavadi, deset minut pred štartom pa odšel še po TopAtlet gele, ki bi med tekmo ohranili raven sladkorja na dovolj visokem nivoju. Enega sem v usta iztisnil takoj, dva pa zatlačil za hlače na dosegu roke. Kot na zadnji daljši tekmi, Fletta Trail.
Na štart smo se primajali verjetno zadnji, vendar vse je bilo v najlepšem redu. Ti Slovenci. Počila je pištola in začeli smo z dolgo tekmo. Glede na razpis nas je čakalo 22 kilometrov in okoli 1200 višinskih metrov, s sicer precej manj razgibanim profilom kot smo sicer vajeni. Zame veliko, ampak nisem že na štartu pomahal z belo zastavico, temveč bil pripravljen na dolg boj. Če sem iskren, razmišljal sem tudi o zmagi. Na večerji sem se pogovarjal z enim izmed Madžarov in dejal je: “I believe you have enough strength to beat the Kenyans.” In verjel sem mu. On tekmuje že skoraj desetletje in pozna zadeve, sam pa vsako leto lepo napredujem in manjka mi še odločilen kanček moči več, da bi posegel po zares najvišjih mestih. Letos sem bil na mednarodnih tekmah že večkrat povsem blizu zmagovalnega odra, kot npr. na Grossglocknerju, Piz Tri Vertikalu, K2 Valtellina ipd., vendar še nikoli nisem stopil nanj. Vseeno grem korak za korakom in ne želim prehitevati stvari. Nisem še “tam”, vendar verjamem v svoje sposobnosti in delo.
Kakorkoli, vedel sem, da moram slediti trem Kenijcem, na svoj radar pa sem ujel tudi enega izmed Čehov, in sicer 3. uvrščenegga s svetovnega prvenstva v Argentini, kjer sem bil tudi sam. Ostalih nisem poznal, čeprav je bilo vmes tudi nekaj močnih čeških tekmovalcev. Kaj kmalu se je točno ta skupina tudi izoblikovala, sam pa sem se umestil točno na sredino in sledil. Vzpon je potekal po smučišču, zato je bil povsem netehničen, vendar strm in dolgočasen. Sledila je prečka, na kateri smo se rahlo spustili, nato pa po lepo urrejeni tlakovani potki nadaljevali do najvišje točke proge, Černe hore, ki smo jo v nadaljevanju prečkali še enkrat.
Praktično tik pod vrhom mi je postal tempo glede na dolžino tekme malenkost prehud, zato sem prve tri spustil naprej. Po planotastem delu smo do pravega spusta tekli še nekaj kilometrov in zaostanek je ostal enak, ob prehodu na strmejšo makadamsko pot, ki se je spuščala, pa se je rahlo povečal. Iz čiste preventive sem malo pred tem zaužil prvi gel, saj je bilo za mano že 40 minut tekme. Vse odločitve do sedaj so bile preudarno sprejete in želel sem si, da obrodijo sadove. Med hitrim spuščanjem, tempo je bil mimogrede več kilometrov zapored blizu 3:00/km, sem se uspel uzreti tudi v dolino. Razgled je bil krasen, saj se je videla širna ravnica in, ne boste verjeli, Poljska!
Nekje na polovici hriba smo znova zavili v klanec, tokrat pravo gorsko stezico, ki nas je znova pripeljala do vrha Černe hore. Do tedaj sem izšvical verjetno že večino vode, pa čeprav sem redno pil, zato sem se na vrhu kar ustavil za nekaj sekund in dva kozarca zlil v usta, enega pa za vrat. Prvih nisem imel več na vidiku, okoli pol minute za mano pa sta bila dva tekmovalca. Drugega kot da se podvizam v dolino, ni prišlo v poštev. Spust je bil takšen kot prvi, izjemno hiter, saj je potekal po široki makadamski cesti. Kar naenkrat sta mimo mene švignila Čeh in Kenijec. Nekaj metrov sem skušal prijeti, vendar ugotovil, da bo preveč kruto. Vedel sem, da okoli dva kilometra do cilja sledi še ena pentlja, ki pelje po gozdu okoli mesta in vsebuje tudi klanec, dolg slab kilometer. Zanašal sem se na svojo moč v klanec.
Spusta še zdaleč ni bilo konec in komaj sem čakal na zgoraj opisani del. Ob prehodu na ta kratek in položen vzpon sem videl, da Čeh ne bo popustil in ima še ogromno moči, Kenijec pa je začel pogledovati nazaj, kar sem dojel kot znak utrujenosti. Pritisnil sem, ni mi preostalo drugega. Tik preden sem se prevalil na še zadnji spust, mi ga je uspelo prehiteti in želel sem ohraniti čim večji moment. Naredil sem razliko in jo uspel zadržati vse do cilja. Dosegel sem 5. mesto, in to na tekmi svetovnega pokala.
Seveda sem bil zadovoljen, še posebej, da sem globoko v sebi vzbudil moč in jo uporabil, da sem v izdihljajih tekme pridobil eno mesto, vendar obenem sem vedel, da enostavno še nisem pripravljen na tako dolge preizkušnje. Že dolgo časa treniram dvakrat dnevno, svoji pripravi namenim zares ogromno časa in energije, pa še vedno nisem dosegel takšne vzdržljivosti. Neverjetno, kaj?
Po tekmi so na “štantu” točili pravo češko pivo in ni bilo boljšega kot spiti en kozarec hladnega ter po okusu, z ogromno znanja, varjenega piva. Kmalu smo se skozi ciljni obok nakapljali vsi in prevzel sem pobudo nad obiskom vrha z gondolo. Kot sem že omenil, Janske Lazne so tudi smučarsko središče z ubistvu moderno infrastrukturo. Iz mesta, ki je na okoli 520 metrih, pelje gondola čisto do 1299 metrov visokega vrha.
Kljub predhodni zagnanosti sta Gašper in Matic podlegla utrujenosti in raje ostala v horizontali, tako da sva se na vrh odpravila sama s Klaro. Vzel sem še vso svojo snemalno opremo, torej obe kameri in še drona, saj sem želel vse skupaj ovekovečiti. Iz zgornje postaje gondole se ne vidi praktično nič, zgolj gosto posejan smrekov gozd, zato je potrebno na razgledni stolp.
“A ni tole k naša Rogla”, sem rekel že ob izhodu iz gondole, na vrhu stolpa pa sem svojo misel le še potrdil. Neverjetno, vendar vse se mi je zdelo enako. Ravno tisti dan je bila Jasmina na Rogli in hitro sem ji poslal MMS, da sem jaz tudi tam. Seveda je vedela, da gre za šalo, vendar tudi sama je rekla, da je povsem enako. Iz stolpa kar nisem hotel iti, saj je bil razgled neverjeten. Proti severu se je videlo na Poljsko, ki je bila oddaljena le nekaj kilometrov zračne linije, poleg tega pa tudi 1603 m visoko Snežko, ki je najvišja gora na Češkem.
Počasi je bilo treba v dolino na kosilo in podelitev. Za nas bi bilo sicer bolje, da bi bila slednja takoj po tekmi, vendar v tem primeru ne bi videl vseh teh lepot, ki sem jih, zato je bilo vse skupaj vredno. Za sladico seveda nismo pozabili sladoleda, ki je bil pika na i.
Po podelitvi smo se vljudno zahvalili za pogostitev in ob točno 16:00 odrinili proti doma. “Hja, če bo vse po sreči, bomo glih ob ene pol enih doma”, sem rekel sicer z nekaj rezerve zaradi postankov in prometa. Vse je sicer teklo gladko, le v Konjicah smo morali z avtoceste na obvoz, kar nam je vzelo okoli pol ure. Po osmih urah in pol vožnje je človeku že vse odveč, vendar drugače ni šlo. Ko sem ostale odložil v Ljubljani, sem se do doma pripeljal točno ob 1:27 ponoči. “Uh, zjutraj pred službo morm pa še kombi oddat.” Budilka je zvonila že ob 6:00 in v kombi sem vrgel svojo specialko, kolesarske čevlje, čelado in očala, v žep zatlačil telefon in vozniško ter odrinil proti Kamniku, da sem vrnil kombi. Nazaj sem se namreč zapeljal s kolesom, kar je ubistvu ravno prijalo in ob 8:00 že sedel za svojim računalnikom v službi v 3Way.
Preživel sem sicer naporen, vendar krasen vikend. Češka me je presenetila in vsekakor jo obiščemo še kdaj skupaj z Jasmino in Elijem.
Comments