“Jessy, men je kle res res lepo, kaj če bi mela kr tuki?”. “Ja ne vem… Lahko tudi.” Prou, dejva to kr čimprej organizirat.” Ta pogovor je tekel med sprehajanjem po posestvu Zlati grič nad Slovenskimi Konjicami. Imeli smo ravno tradicionalno vsakoletno družinsko slikanje, ko se mi je porodila misel, da bi imela točno na tem mestu poroko, ki jo načrtujeva naslednje leto. V kolikor še niste bili na Zlatem griču… Ta kraj toplo priporočam. Mene je prevzel. Najbolj fascinantno okoli teh lepot pa je dejstvo, da je posestvo oddaljeno od centra Konjic le kakšnih 500 metrov. Dva popolnoma različna sveta na tako majhnem razmaku. Pa kaj bom dolgovezil, naj slike v nadaljevanju povedo svoje.
Konec tekmovalne sezone je tudi prilika, da moji blogi niso vsi povsem "športni". Dejstvo je, da nisem le športnik, temveč je moja vloga še v marsičem drugem. Kaj pravite na to idejo?
Z Jasmino sva se strinjala, da si vsako leto rezerviramo eno dopoldne ali popoldne za slikanje. Prvo leto smo bili torej na Belopeških jezerih, naslednjič na gradu Pogled, za to leto pa smo se s fotografinjo zmenili za lokacijo v Žički Kartuziji.
Dan prej smo odšli še na obisk k staršem od Jasmine, saj je to le kilometer in pol stran. Popoldan po kosilu sem se odpravil na tek proti Konjicam preko skale. Pot poteka tudi mimo Žičke Kartuzije. Ko sem se spustil v dolino pa šok. “Kaj je pa to?”, sem se začudil. “Saj ne more biti res…”. Sredi stavb je namreč stal ogromen žerjav. Poslopja že nekaj let urejajo, tokrat pa je bil na vrsti zamenjava strehe, zato je bil ta ogromen stroj postavljen ravno med vse stavbe.
“Jessy, tole jutr pa nau šlo”, sem sporočil, ko sem prišel nazaj. “Kaj bomo pa zdej?”. “Dej kaj pa tist Zlati grič k si zadnjič omenjala?”. “Ja… Lahko tudi ja.” Slišali smo se s fotografinjo in dogovorili za novo lokacijo, Zlati grič nad Slovenskimi Konjicami. “Dej a vzamemo še Lorda zraven?”, sem predlagal. “O ja, to bojo še bolj zanimive slike”.
Jutro je bilo na celjski strani megleno, vendar sva bila z Jasmino prepričana, da na konjiški sije sonce. In res je bilo tako. Ko smo se pripeljali pred vinsko klet na posestvu in parkirali, smo lahko uživali v soncu. Bilo je celo tako toplo, da sem kar slekel bundo in bil le v srajci.
Sprva smo se slikali spodaj pri vinski kleti, od koder se odpira izjemen pogled proti vrhu posestva. Trta je lepo urejena v številnih vrstah in ob prehodu na jesen so se listi že začeli barvati iz zelene na rahlo zlato. Prekrasno je bilo že tam. Elija je navihano skakal in tekel naokoli, vzel pa si je celo malo odmora za igranje pod drevesom. Dotlej je kar ubogal in bil vesel kamere, vendar brez tega, da bi umazal hlače in jopico pač ni šlo. “Eh, sej je vseen.”
“A gremo še tja gor”, sem predlagal in s prstom pokazal na idilično hiško na vrhu griča, kakšnih 30 metrov nad dolino. Ker je kulisa res krasna, so na vrhu v tem času ravno snemali reklamo za BMW, zato smo se za kakšno minuto umaknili, nato pa “zasedli” to prelepo lokacijo.
“Ej… Veš kaj… Men je kle res res lepo, kaj če bi mela kr tuki civilno poroko?”, sem dobil zamisel. Po podrtih planih za leto 2022 sva se kak teden prej namreč odločila, da se bova v naslednjem letu vsaj poročila. “Ja nevem… Lepo je res”, je pripomnila Jasmina. “Ja, js hočem tuki”, sem bil že vnaprej prepričan.
Na to temo sva v nadaljevanju slikanja še malo govorila, nato pa je Elija postal že malo nejevoljen. On preprosto rabi igro, ne pa nastavljanje fotoaparatu. Zdržal je debelo uro, tako da smo lahko bili kar zadovoljni z izplenom.
Jasmino in Elija sem odložil na obiskih na poti, z Lordom pa sva se odpravila še proti Poljčanam, saj sva bila s Klemnom tokrat zmenjena za trening na njegovem "trening poligonu". V planu je bil vzpon na Boč. No, pravzaprav dva.
Do vrha pelje strma pot, iz samega stolpa pa se odpre širen razgled nad dobršen del Štajerske. Nima zastonj naziva "Štajerski Triglav". Zame je bil to prvi obisk Boča, vendar se zagotovo še vrnem.
V dolino smo imeli celo "VIP prevoz", saj so nas prijazno zapeljali Klemnovi starši. Posebno za Lorda je bilo to precej blagodejno, saj za pse hiter spust ni ravno primeren.
Po nekaj dneh sva imela z Jasmino že vse dogovorjeno glede poroke. Takoj sva šla v akcijo in vse se je odlično poklopilo. Glede na to, da ljudje planirajo takšne dogodke za vsaj leto dni naprej, so bili ponudniki ključnih storitev še vsi prosti.
Jasmina je kakšna dva tedna zatem celo že odšla na pomerjanje obleke. Seveda si jih je ogromno ogledala, vendar ena ji je bila posebno všeč. Tisto je tudi prvo pomerila in ravno tako izbrala. Ja, ne vem, katera je, saj baje ženin ne sme videti neveste v obleki nič prej kot na poročnem obredu. Nisem vraževeren, vendar se bom tradicionalno držal tega nenapisanega (ali pa zapisanega?) pravila. Bom takrat še toliko bolj presenečen.
Seveda pa sem bil na vrsti tudi jaz. "Pa ne da bom meu zdej js težave z obleko, ne pa ti", sem v smehu malo potožil. Odločil sem se, da obiščem kar isti salon kot Jasmina, saj mi je rekla, da imajo zelo lepe obleke tudi za moške. "Dobr, sam da majo modro, js hočem tako",sem postavil pogoj.
Pred treningom na Pripravah sem eno sredo torej odšel tja. Jasmina je želela iti zraven, tako da smo šli kar vsi. "Ženske nas pa lahko vidite, al kaj?", sem se spet v smehu pritoževal.
Ko sem vstopil noter me je sprejela prijazna gospa, kateri sem izrazil željo po modri obleki. Verjamete ali ne, "u nulo" je zadela mojo velikost tako suknjiča, srajce in hlač. Že takrat sem vedel, da bo to moja poročna obleka. Imel sem tudi osebnega pomagača pri slačenju in oblačenju, Elija, ki je medtem slalomiral po salonu med oblekami.
Poleg naštetega sem si zaželel še telovnik, saj se mi zdi, da lepo zaokroži vse skupaj in poskrbi za lepo kombinacijo. Tokrat mi prvi ni bil tako všeč, zato sem vzel drugo izbiro.
"Gospod, čevlje boste tudi vzeli?", me je vikala gospa, pa čeprav sem ji rekel, da me ne rabi, sploh pa ne klicati gospod. "Sej sm še mlad", je vedno moj odgovor, ko mi ljudje rečejo da pa vseeno postajam počasi gospod. Saj to je res po eni strani, tudi jaz se staram, tako kot vsi. Čas od najstniških let je šel tako hitro mimo, da sem malo pozabil na to. "Ja, bom, samo pomojem bo problem številka. 48 rabim, samo mislim da so ti "navadni" čevlji vse o dovolj okoli 46." In ravno 46 je bila tudi največja številka, ki so jo imeli." Super so", sem pripomnil, ko sem si jih zavezal, edino hoja v njih mi je bila smešna. 99% imam na nogah tekaške superge (tudi za v službo, sicer "elegantne"), copate ali pa šlape, drugega pa praktično ne nosim.
Izbral sem še nekaj drobnarij, z Jasmino sva pogledala še nekaj prstanov, nato pa se mi je že mudilo na trening. Jasmini sem pustil svojo bančno kartico, da je vse skupaj plačala in se oddrvel v avto preobleči.
Naslednji dan sem obleko še enkrat dal nase in bila mi je zares všeč. Do poroke je zagotovo ne bom nosil, zato jo bom šele kakšen mesec pred dogodkom odnesel nazaj, da mi jo malo zožajo v pasu, da bo res "kot ulita".
"Js si bom kr še ene dve kupu, rjavo pa sivo", sem bil znova navdušen nekaj dni zatem. Dejstvo je, da se sedaj rad oblečem tudi malo drugače kot pa v pajkice za trening in pa trenirko za prosti čas. Za v službo si rad nadenem malo lepše hlače in pa srajco. Očitno res postajam malo gospoda.
Ravno danes, ko pišem ta blog, sva odšla še k enemu zlatarju glede prstanov. Večjega žara v človeku, ki opravlja svoj poklic, še nisem spoznal. Zgolj za predstavo, tam sva bila kar tri ure (!), izvedela ogromno, kar pa je najpomembneje, skupaj smo prišli do dveh res unikatnih prstanov, ki imata veliko vzporednic in se dopolnjujeta, kar je lepa simbolika za (bodoča) moža in ženo. Mislim, da bosta točno taka, z nekaj korekcijami sigurno pristala na najinih prstancih. Ravno tako kot je zgodba vsakega para unikatna, je tudi najina in zaradi tega se nama zdi zelo lepo to vkomponirati v nekaj, kar imaš od drugega stalno pri oziroma na sebi. Pustimo se presenetiti.
Brezskrbi, naslednj blog bo zopet "športni"; v njem pa bom razkril svojo najnovejšo pridobitev. V kolikor vas "matra firbec", imam že posnetih nekaj vlogov. Uživajte v veselem decembru in se beremo naslednjič.