Bil sem utrujen, v nogah mi je vsak dan dobesedno šumelo, bil sem bolj kot ne zanič partner in oče, saj mi je manjkalo življenjske energije, povrhu vsega pa sem bil še poškodovan. Tako je bil še letos, trenutno pa je zadeva obrnjena na glavo. Imam službo, ko se novega tedna pred mano veselim. Ne, sebe ne bi opredelil za deloholika, ali pa tudi malo morda, vendar zares rad hodim v svojo novo službo, sedaj "že" 9 mesecev.
Še letos sem delal v trgovini, sicer športni, kar mi je pisano na kožo, vendar sem po okoli pol leta spoznal, da se to z mojimi tekmovalnimi ambicijami v športu žal ne bo izšlo. Regeneracija enostavno ni bila na mestu. Kljub temu, da sem bil deležen razumevanja s strani bivšega direktorja, ki je celo sam predlagal skrajšani delovni čas (zaposlen sem bil namreč za 6 ur), mi vse skupaj preprosto ni zneslo. Izkusil sem, da je delo v trgovini fizično in psihično zelo naporno, saj je treba nemudoma ugajati strankam, ki so vse bolj zahtevne. Med temi smo seveda vsi, eni bolj, eni manj, tudi jaz. Dejansko šele sedaj gledam na zadevo popolnoma drugače. Ko grem v trgovino, skušam sprva sam najti tisto, kar iščem, ne da takoj "napadem" prodajalca.
Brez dvoma sem se naučil ogromno, tako z vidika vsebine, kot tudi strategije pristopa k stranki in pospeševanju prodaje. Vse to so veščine, ki mi bodo vedno ostale in lahko sem hvaležen za to. Ne glede na vse, šport me zelo zanima, zaradi česar sem tudi kljub vsemu vztrajal.
Vendar bil sem grozno utrujen. Res grozno. Treniral sem dvakrat dnevno in bil nato še po 6 ur na nogah. Ob prihodu domov sem se samo še zleknil na kavč in pol ure ležal. Nisem imel energije za nič drugega. Na začetku leta sem se tudi poškodoval in namesto počitka sem še vedno delal in s tem podaljšal proces okrevanja. Nisem vedel, kaj naj naredim.
Imel pa sem eno željo, in sicer delati v marketingu. Z leti tekmovalnega udejstvovanja in dobrih rezultatov sem pridobil tudi nekaj sponzorjev, katerim sem v zameno seveda želel (in seveda še) narediti nekaj promocije. Začel sem s klasičnimi objavami na Facebooku in Instagramu, nadaljeval s kakšnimi "story-ji" ipd. V tem sem zčel uživati. Nato pa je prišla situacija, v kateri smo še sedaj. Številne omejitve in tudi izpad tekem. Kaj sedaj?
Na lepem sem se domislil snemanja. Morda že slišano ali prebrano, vendar vredno ponovne omembe. S kolegom Andrejem sva se zmenila za trening na Šmarni gori in ponudil je opcijo, da vzame GoPro kamero, da se malo posnameva. Iz tega je nastal moj prvi VLOG. Zatem mi je kamero posodil. Seveda sem mu jo moral vrniti in nekaj mesecev snemal zgolj s telefonom. Bilo je zanič. Nobene stabilizacije slike, blede barve in še kaj, zato sem ga nekega dne presenetil z vprašanjem, za koliko bi lahko odkupil kamero. Čez par dni je bila pri meni. Nekaj mesecev kasneje sem nabavil še dron, letos poleti pa še eno kamero, GoPro Hero9. Sedaj sem res dobro "oborožen" in zaporedna številka vlogov je sedaj pri 182. Kar veliko, kaj?
Leto dni kasneje sem se domislil še nečesa. "Kaj ko bi pisu še BLOG, Jessy?". Teh je sicer manj, saj v povprečju zahtevajo precej več vloženega časa, vendar tale je ravno 23. po vrsti, kar tudi ni malo.
Kakorkoli, želel sem povedati, da sem se domislil novih prijemov oglaševanja in razširil svojo mrežo na YouTube in spletno stran ter vse skupaj prepletel z Gmailom, Facebookom in Instagramom. Vse skupaj sem začinil z lastnimi projekti, ki so bili nadomestek tekem. Moj doseg se je s tem povečal, "zadel" sem različne profile sledilcev in tako naredil bistveno več promocije kot prej. "To je res kul", sem si mislil.
Marketing me je tako vse bolj zanimal in na lepem sem videl objavo, da v podjetju 3WAY iščejo novega sodelavca za marketing. "Pa… Pa… Pa js to firmo poznam... Poznam samega direktorja", sem zajecljal pri sebi. Vedel sem, da podjetje deluje na popolnoma drugem področju kot pa je moja izobrazba. Sem namreč diplomirani kineziolog, "difovc" po domače, 3WAY pa je podjetje, ki se ukvarja s 3D tehnologijo. "Probat ni greh", sem si rekel sam pri sebi, saj sem vedel, da nimam česa izgubiti. Svojega očeta sem prosil za številko in ga kontaktiral očetovega soimenjaka. "Ja, boš prišel na razgovor."
Ne glede na vse, poznal sem veliko stvari iz marketinga, vendar bil na tem področju popolnoma brez uradnih izkušenj. Zanesel sem se na predstavitev sebe kot osebe, kot zagrizenega športnika, ki bo sčasoma dosegel to, kar si želi. To je bil moj največji adut, glede na to, da se z direktorjem poznam, sicer prek staršev.
Kakšnih 10 let nazaj smo skupaj igrali odbojko, zatem pa sta mene in mojo mlajšo sestro skupaj z ženo zapeljala na pico, ko najinih staršev ni bilo na odbojki, sedaj pa sem sedel v sejni sobi na razgovoru za službo. Pravzaprav precej neverjetno. Naj še omenim, da so pisarne podjetja 300 metrov od tam, kjer živimo. Še bolj neverjetno.
"Nič, nekaj razgovorov še imam, potem se pa slišiva", je bil zaključen moj razgovor. Ni bilo teden dni, ko me je v podjetje poklical še enkrat. "Timotej, blizu sva." Vseeno sem se z izkušnjami naučil, da se za nekaj, kar se še ni zgodilo, ne smem preveč veseliti. Občutek pa je bil dober. "Tja do konca vikenda ti sporočim svojo odločitev."
SMS sem dobil ravno v soboto, ko sem zaključil z izmeno v trgovini. Ga bom kar prilepil: "Poslal sem ti e-mail. Dobrodosel v ekipi 3WAY." Skočil in zavriskal sem od veselja. Kako zelo sem bil vesel. Nemudoma sem se zahvalil za zaupanje in poklical Jasmino. Še več kot to, da sem dobil službo, ki sem si jo želel, me je navdušilo dejstvo, da mi je kljub temu, da sem bil kot rečeno brez" uradnih" delovnih izkušenj na področju marketinga, zaupal mesto v njegovem podjetju. "Veš, Timotej, če te ne bi poznal kot človeka in športnika… Se verjetno to ne bi zgodilo." Ob teh besedah sem bil vesel dejstva, da je v življenju pomembno pustiti pozitiven pečat družbi. Marsikdaj se namreč vprašam, ali je smiselno svoj čas nameniti drugim, čeprav ne dobiš nič materialnega ali kaj podobnega v zameno. Odgovor na to je jasen - se. Dobro se z dobrim vrača in ne rabimo biti vedno plačani za to.
Po tednu dni sem že sedel na svojem novem delovnem mestu, na stolu v pisarni in začel z uvajanjem. Marsikaj sem že poznal, marsikaj pa je bilo popolnoma novo. Tisti teden mi je skorajda razneslo glavo od količine znanja, ki sem ga vsrkal. Po enem tednu sem ostal sam, zadolžen za marketing 3D tehnologije. Tudi to področje je bilo v podrobnostih popolnoma novo področje zame, vendar že po naravi nas moške zanima vse povezano s strojništvom.
S tedni sem se učil, med vožnjo z avtom in treningom na Tacx-u poslušal podcaste, bral knjige ipd., in tako zadeve preko prakse nekoliko usidral v rutino. Marketing je namreč izjemno široko področje. Zahteva vsaj grobo poznavanje področja (najbolje seveda vse v detajle), povrhu vsega pa ogromno različnih strategij, s pomočjo katerih dosežemo ciljno populacijo. Zadeve se nenehno dopolnjujejo in razvijajo, zato učenja nikoli ni konec. In veste kaj, ravno zaradi tega se mi še danes zdi, da mi 8-urni delovnik mine v kakšnih dveh urah.
Vsi vemo, da izobrazba za dobro delo in poslovanje še nič ne pomeni, vendar potrjuje dejstvo, da ima oseba določene temelje na tem področju. Saj veste, nekdo ima lahko doktorat, vendar mu manjka drugih veščin, da bi uspel, nekdo pa postavi veliko zgodbo z osnovnošolsko izobrazbo. Pravila ni. Kakorkoli, prijavljen sem bil na predavanja in izpit iz digitalnega marketinga, da dobim še uradno podlago na tem področju in nisem le samouk.
Modulov za predelati je bilo ogromno. Nekatere sem le preletel, ostale pa pozorno poslušal. Po koncu vsakega sem naredil še vaje in tako utrdil pridobljeno znanje. Počutil sem se znova kot na faksu, vendar z razliko, da sem tokrat vedel, da bom natanko to potreboval za opravljanje svojega dela.
Po določenem času sem se prijavil na izpit in vložil še več časa v izobraževanje. "180 minut je dolg izpit? Pa js bom to v dobri uri konc", sem se posmehoval. Popoldan po službi sem se usedel za mizo in začel z izpitom. Pravila so bila kar stroga in večkrat so me preko kamere opozorili, da moram gledati samo v ekran in biti v popolni tišini. Ne boste verjeli, ampak končal sem le kakšnih 15 minut pred iztekom časa. Zatem sva šla z Jasmino skupaj na Šmarno goro, da sem si malo zbistril glavo.
Po manj kot 24-ih urah sem prejel rezultat - PASS. Znova sem bil vesel, da sem odkljukal nekaj pomembnega v svojem življenju. Tudi uradno sem postal kvalificiran za svoje delovno mesto in postal "Certified Digital Marketing Professional". Pa vendar, vse to ne pomeni prav nič. Znanje moram vnovčiti in narediti čim večji doprinos podjetju. Občutek je pa definitivno dober.
Kako sploh je v 3WAY? Težko bi si predstavljal delati v bolj ugodni klimi, med sodelavci, s katerimi se razumem in pa v službi, do katere imam ravno 4 minute počasne hoje. Stalni delovnik mi omogoča, da si brez težav organiziram vikende in popoldneve, poleg tega pa je s strani direktorja veliko razumevanja. Vedno najdemo rešitev. Narava dela mi omogoča, da stvari naredim tudi doma, s čimer večkrat kaj pokompenziram.
Najbolj všeč pa mi je to, da ob problemu ali napaki nihče ne kaže s prstom na krivca, temveč si v tem primeru prizadevamo k skupni rešitvi. Naredil sem že veliko napak, a jih še nikoli nisem "slišal", saj sem jih priznal in popravil. Vlada torej veliko zaupanje v opravljeno delo in normalni, odrasli človeški odnosi. Še vedno sem mnenja, da kdor dela, ta tudi greši, vsekakor pa je treba napake minimizirati.
Poleg resnih projektov pa se radi tudi kaj pošalimo... Mislite, da je prava?
V gospodarstvu vsekakor ni lahko, saj se dogaja mnogo sprememb na različnih področjih, še posebno v zadnjih (skoraj) dveh letih, vsekakor pa je ključna skupna usmerjenost za dosego zastavljenih ciljev. To za 3WAY vsekakor velja. Vse to se odraža tudi na trdnosti in uspešnosti podjetja, ki je letos znova dobilo "Platinasti certifikat bonitetne uspešnosti". Šele sedaj se vsaj malo zavedam, kako odgovorno je voditi podjetje, zaradi česar sem našega direktorja spoznal tudi v povsem drugačni luči. Ni le več nekdo, ki ima "na lagerju" veliko vicev, ki jih poka po igrah odbojke in je nasploh zabaven, temveč po drugi plati zelo uspešen poslovnež.
Z novo službo sem si kupil tudi ogromno časa. Namesto nesmiselnega ždenja v avtu v prometni konici, se tako brezskrbno sprehodim do svojega delovnega mesta, skočim na malico kar domov in sem doma mnogo prej kot sicer. Na tak način sem lahko tudi bistveno več časa z Jasmino in Elijem, predvsem pa domov ne pridem "kot cunja". Sem sicer logično mentalno utrujen, vendar fizično "kot rožca". Težko bi imel boljše pogoje.
Po uspešnih tekmah sem velikokrat prinesel tudi nekaj za proslaviti, ob čemer smo se prijetno pogovorili tudi o čem drugem kot poslu. Direktor nam večkrat s službene poti iz Štajerske prinese Trojanske krofe, ob zorenju grozdja sem vsak dan na mizo dobil vrečo grozdja, vsak dan skupaj spijemo kavo ipd. Vse to so malenkosti, ki povezujejo kolektiv in ga navdajajo s pozitivno energijo in voljo.
Skoraj vsi.
Najbolj pomembno je, da se človek na delovnem mestu počuti dobro in koristno. 3WAY je visokotehnološko podjetje, ki se ukvarja s tehnologijo, ki je širši množici še precej nepoznana. Vsekakor ima slednja velik doprinos na številnih področjih in ponuja napredne rešitve. Ne bom dolgovezil, najbolje, da obiščete našo spletno stran (klik).
Ne glede na vse, vedno sem si želel postati poklicni športnik. To mi v celoti ni uspelo. Definicija "poklicnega športnika" pravzaprav ni čisto jasna. Zame je poklicni športnik vsak, ki z udejstvovanjem zasluži dovolj, da dostojno živi. Lahko rečem, da sem bil polprofesionalni športnik. Predvsem ob rojstvu Elija in odhodu "na svoje", stran od udobja pod streho staršev, kar sem naredil verjetno prej kot večina, sem postal tudi finančno soodgovoren za svojo družino. Po naravi sem bolj "ziheraški", zato se nisem nikoli želel zanašati na svoje prihranke, temveč vsak mesec generirati potrebno količino sredstev, zato sem se tudi odločil za korak, da si ne glede na sanje o profesionalizmu v športu, najdem redno zaposlitev. Te odločitve ne obžalujem, nikoli. Postal sem bistveno bolj sproščen, naredil sem lahko nekaj dobrih naložb, na čelu z nakupom hiše skupaj z Jasmino, s čimer se mi je odvalil velik problem od srca, predvsem pa se naučil investiranja v koristne stvari, ki mi olajšajo vsakdanjik. Predvsem od Jasmine pa sem se v najinih skupnih letih naučil, da si je večkrat treba privoščiti tudi kaj "za dušo", s čimer mislim na kak dan dopusta več, kepico sladoleda ali kos slastne tortice v kavarni.
Vsi vemo, da je reden prihodek esencialnega pomena. Daje nam občutek finančne varnosti in stabilnosti. Seveda je na koncu vse odvisno od porabe sredstev. Nekateri za določene storitve plačajo druge, marsikdo pa je pravi hišni mojster in za določene stvari poskrbi sam. Nekateri veliko hrane pridelajo doma na vrtu, drugi vse kupijo. Nekateri radi oblečejo draga oblačila, drugim to ni pomembno. Nekateri živijo v vilah, drugi pa so zadovoljni in uživajo v garsonjeri. Nekateri vozijo drage športne avtomobile, drugi običajne družinske. Ves zaslužek je potrebno na tak način postaviti v kontekst, še vedno pa sem mnenja, da je glavno to, kar človek v svojem življenju doživi in si privošči. Če dobro pomislimo, ne rabimo prav veliko, da smo srečni. Zdravje, ljubečega partnerja, otroke, streho nad glavo, službo ali dejavnost, ki jo radi opravljamo, hobije, ki nas sproščajo ter ravno toliko sredstev, kot jih potrebujem. Vsi bi seveda radi imeli več, a iskreno povedano, sam pri sebi menim, da mi trenutno ne manjka prav nič.