"Ena izmed najlepših in najtežjih", mi jo je opisal Miran. Na "Challenge Stellina", tekmi v italijanskem mestu Susa v deželi Piemont, še nisem bil. Letos sem si želel preizkusiti to zahtevno tekmo, na kateri je zmagovalni čas v moški konkurenci navadno okoli ure in 20 minut. Ta podatek pove, da je časovno kar dolga. Že spomladi, ko sem sestavljal svoj tekmovalni koledar, sem rezerviral zadnji vikend v avgustu za to tekmo.
Glede nastopa sem povprašal še ostale, a pozitivno se je odzval le Maj, ki tekmuje še v mladinski konkurenci. Tekma je bila v nedeljo, zato sva se na skoraj 700 kilometrov dolgo pot čez cel sever Italije, praktično do francoske meje, podala v soboto dopoldan. Ob 18-ih je bila na sporedu otvoritvena ceremonija, tako da sem predlagal odhod ob 9:00, v primeru, da bi bil na avtocesti čez Padsko nižino kakšen zastoj. Slednje se je začelo že z manjšo prometno nesrečo mimo Brezovice, do Verone pa sva se popolnoma ustavila in stala na mestu še trikrat, ravno tako zaradi nesreče. Google Maps je namesto vse manj časa do cilja, kazal vse več. Logično so se okoli Torina zaradi del na cesti ravno tako naredili zastoji, tako da sva v Suso prispela šele nekaj čez 17. uro. 8 ur vožnje, "cel šiht" torej!
Namestila sva se v hotelu, ki je del samostana. Prijetno in mirno vzdušje torej. Svojim hrbtenicam sva privoščila ravno kakih 10 minut ležanja, saj sva morala v center mesta na otvoritev. Čeprav tekma ni reprezentančna, se nastopa v nacionalnih dresih, saj je tekma nekako povezana z 2. svetovno vojno. Takrat so namreč po pobočjih visoko nad Suso potekale bitke, v današnjem času pa imamo torej mi tekmovalci na tekmi neke vrste bitko, seveda v zdravem, športnem duhu.
Na otvoritvi se je videlo, kako močna mednarodna konkurenca je bila prisotna na tekmi. Prišla je reprezentanca ZDA, Britanci, Francozi, in pa seveda močni Italijani. Ter najina malenkost in naše Slovenije.
Pogled proti severu se je, ko je veter malo razkadil oblake, za hip odprl na mogočno goro nad Suso, in sicer 3538 metrov visoko "piramido" Rocciamelone. Vršni del je namreč povsem piramidaste oblike, zato jo nekateri poimenujejo kar tako. Zakaj jo omenjam? Včasih je iz centra Suse na vrh Rocciamelone potekala tekma, RedBull K3, ki je cilj, več kot 3000 metrov višje, premagala v manj kot 10-kilometrih. Noro, kaj? To je približno enako, kot bi se na Šmarno goro po strmi partizanski stezi vzpeli 9-krat, pri čemer igra veliko vlogo tudi sama višina. Že nad 2000 metri se konkretno pozna vpliv višine, ko telo preprosto ne dobi dovolj kisika za normalno presnovo in deluje v "safe mode".
Pred otvoritvijo sem bil prepričan, da si bova privoščila sladoled v bližnjem lokalu, a sva dobila bone za večerjo v kar priznani restavraciji. "OK, pejva jest, če bo pa še kej placa v trebuhu, greva pa še na sladoled", sva družno sklenila dogovor. Kot sem že omenil, tekma je bila dolga in dan prej se je potrebno konkretno najesti.
Za razliko od "klasike" pred tekmo, torej pašte, sva si oba naročila svojo pico. Enkrat sem si želel probati, kako se kaj "leti" na pico. Imela sva tudi en bon viška, zato sva prosila še za eno za domov. V hotelu oziroma samostanu sva namreč imela hladilnik in bila sva prepričana, da bo pica brez težav počakala do naslednjega dne. Ravno tako sva bila prepričana, da jo bova zmazala takoj, ko bova prišla v dolino.
Pica je bila izvrstna, pojedel pa sem celo, pa čeprav sem bil, ko sem videl velikost pri ostalih, bil prepričan, da jo bom vsaj pol pustil. Čez dan sem namreč kar pridno, jedel testenine, za sladico pa sem imel znova bananin kolač izpod rok Jasmine. Kakorkoli, pica je izginila v petih minutah, prostora pa je bilo dovolj še za sladico.
Naročila sva dva cheesecake-a in en tiramisu ter si vse malo razdelila. Uf, kako je bilo pa to dobro... Nisem še jedel boljšega cheesecake-a. Polna kot soda sva odšla še v trgovino po mleko za zajtrk, nato pa se zvalila do svojih sob in kmalu zaspala.
Zbudila sva se v oblačen dan, a nebo se je sčasoma začelo jasniti. Obetale so se ravno prave razmere za tek. Bilo je sveže, ne preveč vlažno in pa sončno vreme. Zajtrk sva pojedla že prej v sobah, saj je bil štart ob 9:00, kar je bolj zgodaj, kot smo sicer vajeni. V jedilnico sva šla zgolj vsak na eno kavo.
Kmalu zatem je moral Maj na avtobus za prevoz do štarta, saj so imeli mladinci nekoliko krajšo progo, cilj pa na istem mestu kot mi. Tekli so nekako zadnjih 60% naše trase. Jaz sem lahko še malo počakal, a se tudi kar kmalu odjavil iz hotela, se odpravil proti avtu in parkiral v bližini štartne črte.
Kot zanimivost, štartali smo na zelo lepem mestu, pod velikim obokom "Arch of Augustus", ki je vhod v starejši grad. Susa je nasploh zelo lepo mesto z bogato zgodovino. Nekaj časa sem porabil še za iskanje kombija za prevoz opreme na vrh, nato pa se šele 20 minut do štarta začel ogrevati. Privarčevati sem želel kar največ energije, poleg tega pa sem vedel, da sta prva dva kilometra in pol povsem ravna, tako da bom pač izgubil nekaj sekund, vendar jih skozi celotno traso dobil nazaj v okviru kasnejše utrujenosti.
Za obutev sem izbral kar cestne coapte, in sicer model Cloudflash. Vedel sem, da bo proga povsem suha, vmes pa tudi ni ekstremno tehničnih spustov, tako da se mi je zdela izbira optimalna. Cestni copat je namreč bolj odziven kot gorski in v kolikor je suho, z oprijemom ni težav. Po krajšem ogrevanju po mestu sem si pred štartom privoščil še osvežitev pod fontano.
Ob poku pištole so se kot rakete pognali vsi Američani. Jaz nisem niti pomislil, da bi sledil temu samomorilskemu tempu in se kontrolirano obdržal v manjši skupinici, ki je bila pravzaprav tretja na progi. Challenge Stellina je pravi gigant med tekmami, saj je na 14,5 km potrebno premagati kar 1650 višinskih metrov vzpona (uradni podatki). Po kakšnem kilometru in pol sem šel na čelo in že do samega vzpona ujel drugo skupino, ki se je ravno tako razdrobila. V ospredju so bili kaki trije tekači, dva Američana in Italijan, nato pa še okoli šest drugih, med katerimi so bili Britanec, dva Italijana, dva Francoza in še eden Američan.
Vzpon sem začel previdno. Vedel sem, da me od tod čaka kar 1650 višinskih metrov "plezanja". Prvi segment klanca je krasen, saj poteka po kamniti potki, ki se vije po samem robu strmega pobočja nad mestom. Pogled s proge je že po kakšnih 100 višincih krasen, a jaz sem se moral koncentrirati na zahtevno podlago. Ni bila namreč "speglana", temveč posuta s skalami. S svojimi dolgimi nogami sem imel tam kar prednost, saj sem lahko marsikatero kar preskočil.
Nekako sem ostal na stalni distanci do tekmovalcev pred seboj, a imel sem občutek, da so se v klanec zapodili malce prehitro. Poln moči sem tako stalno pridobival, a pazil, da ne zaidem čez tisto udobno mejo trpljenja. Sliši se smešno, a vsak, ki je kdaj koli tekmoval, ve, o čem govorim. To je tista meja, ko ti je sicer težko, a uživaš v tem, ko v hitrem koraku še vedno zlahka premaguješ klanec.
Razlika se je počasi topila. Zatem, ko sem že nižje prehitel dva Američana, pa enega Francoza, sem imel sedaj na radarju še dva Italijana in Francoza, ki sem ga videl prvič do sedaj. Kmalu sem priklopil in z njimi tekel kakih 10 minut, ravno na delu, kjer se je trasa iz vzpona prevesila v krajši spust in nadaljevala v ravnino. Na tem delu sem se dodobra spočil, še izdatno umiril svoj pulz in dihanje, si z zobmi odprl gel in ga pojedel, ter tako bil pripravljen na nov odsek klanca.
Tik pred slednjim sem se postavil na čelo te male skupine in začel z močnejšim tempom. V kakšni minuti sem ostal sam, a v tempu nič kaj popuščal. Z višino je postajalo hladneje, kar je olajšalo dihanje, počutil sem se odlično, zato sem moral to izkoristiti.
Po kakšnih 200 višincih je znova sledil krajši spust in prečkanje potoka preko mosta v ožji soteski. Tekoča voda je ozračje še ohladila, zato je moj korak stekel še hitreje. Kar naenkrat se je kakšnih 30 sekund pred mano pojavil Britanec. To je tisti, s katerim sva imela v zadnjem času kar nekaj "bitk" 1:1. "Dons te pa morm", sem si zabičal. Bil sem mu vse bližje, nato pa se je klanec za kakšnih 500 metrov zamenjal z ravnino, saj smo morali prečiti pašnike. Na tem delu je razlika ostala enaka, kakih 20 sekund.
Vzpona, da bi ujel Britanca, je počasi zmanjkovalo. Po predhodnem ogledu profila proge sem vedel, da se zadnja dva kilometra blago spuščata, kjer nimam nekih realnih možnosti, da bi ga ujel. Ostalo je še kakšnih 100 višincev, preden se proga spusti v cilj. No, ravno kakšnih 100 premalo, saj sem razliko uspel zmanjšati na 10 sekund. Takrat sem že pritiskal na vso moč, vendar ni šlo. Malo mi je zmanjkalo. Na spustu mi je takoj ušel za nekaj dodatnih sekund, predvsem na račun tega, ker sem dehidriran spil še zadnji kozarček vode na okrepčevalnici. Med celotno tekmo sem sicer zelo redno pil, kar se mi je obrestovalo. Verjemite, da je vsaka sekunda, izgubljena na okrepčevalnici, na koncu večkrat povrnjena na tako dolgi tekmi. S tem v glavi sem brez slabe vesti vestno pil in se hidriral.
Kakorkoli, sklenil sem, da držim močan tempo, kakšen kilometer do cilja pa dam vse od sebe in iztisnem še tisto, kar imam v nogah. Poizkusil sem, a je imel tudi on še dovolj moči, pa čeprav se je vmes zdelo, da je trčil v zid. Ciljno črto sem tako (spet) prečkal 4., a z nič kaj manj nasmeha na obrazu, kot če bi recimo zmagal. Tekma mi je izvrstno uspela in taktično sem jo odtekel verjetno brez napake.
Tudi čas 1:21:47 je glede na že dosežene čase vseh ostalih na tej tekmi, zelo dober. Zmagal je Američan, ki je bil le dobro minuto pred mano. Za drugim mestom sem zaostal za okoli 40 sekund, za tretjim pa le 23. Nimam si popolnoma nič za očitati. Razveselil sem se novice, da je Maj zmagal v mladinski konkurenci, pa čeprav je to bežno izustil. Skromen fant pač. Pa je tudi bolje tako. Tiha voda bregove dere.
Pred podelitvijo je bila na sporedu še zahvalna slovesnost z mašo. Kot zanimivost, tudi župnik je tekmoval, zatem pa se preoblekel, si nadel...., in maševal. Glede na to, da je bila nedelja, mi je bilo prav všeč, da sem lahko prisostvoval pri sveti maši. Obenem je bila to tudi najvišja maša, pri kateri sem bil prisoten. Bili smo namreč nekaj manj kot 2000 metrov visoko. Slab mesec nazaj sva bila z Jasmino sicer blizu temu, in sicer na Višarjah, ki so na okoli 1700 metrov.
Zatem se je podelitev kar hitro odvila in v interesu nama je bilo, da skušava čim prej najti prevoz v dolino. Čakala naju je še dolga pot nazaj v Slovenijo. Rečeno je bilo, da se bomo nazaj v Suso odpeljali z minibusi. Ni variante, da bi se po isti trasi vrnil nazaj na štart. Pomojem bi potreboval kakšni dve uri in pol. No, prevoz sva našla takoj in ravno najini zadnji plati sta zapolnili še zadnji mesti, tako da smo takoj odšli.
Z Majem sva za šalo ugibala, kako dolgo bomo rabili. Maj je rekel eno uro, jaz pa konkretno uro. No, resnica je bila nekje vmes, saj smo potrebovali uro in pet minut. Šofer naju je pripeljal praktično pred avto, kjer sva prvo natovorila opremo, pojedla pico in šla v lov za dobrim "kopališčem". Skozi Suso namreč teče reka. Kmalu sva ga tudi našla in v nasprotju s pričakovanji je bila povrhu vsega reka še zelo topla. Kakšnih slabih 20°C bi rekel čez palec, tako da sem se lahko brez težav za nekaj minut kar ulegel noter.
Prijetno ohlajena sva se tako usedla v avto in se podala na 700 kilometrov dolgo pot domov. Gneče tokrat ni bilo, zato je minila bistveno prej. Tekma "Challenge Stellina" mi bo ostala v lepem spominu in komaj čakam, da se je znova lotim. Sedaj traso dobro poznam in bom morda znal še bolje razporediti moči, odteči še hitreje in z nekaj sreče stopiti morda tudi na stopničke. Seveda pa tudi konkurenca do drugega leta ne bo spala.