Po precej uspešni sezoni 2022 je prišel tudi čas za zaključek tekem WMRA svetovnega pokala. Dva tedna nazaj sem nastopil še na zadnji v tem sklopu, in sicer vertikal kilometru. "Kilometro Verticale Chiavenna - Lagunc" je bil že drugo leto zapored sklepna tekma. Gre za zahtevno tekmo po številnih granitnih stopnicah, ki pripeljejo na krasno razgledno točko, od koder razgled seže tudi v sosednjo Švico, na tritisočake nad Sankt Moritzem. Odrezal sem se podobno kot lani, s tem da sem bil dve mesti boljši, torej 8. Naslednji dan je sledil Val Bregaglia Trail, ki je bil lani organiziran kot nadomestek svetovnega prvenstva - WMRA Nations Cup. Izkoristil sem priložnost in nastopil tudi na njem ter si pritekel 2. mesto. Uspešen vikend v Chiavenni, torej.
Nastop na KV Chiavenna-Lagunc in pa Val Bregaglia Trail sem načrtoval že poleti in si v koledarju označil ta tekmovalni vikend. Po dveh zmagah na Šmarni gori sem se veselil novih nastopov teden dni kasneje. Tokrat je kot predsednik WMRA na zaključek v Chiavenno potoval tudi Tomo, zato se je prijazno ponudil za prevoz. V petek sem vzel dopust, saj je bil odhod že zgodaj zjutraj. Pridružil se nama je še britanski reprezentant Adkin, ki je tekmoval tudi na Šmarni gori in je čez teden ostal kar v Sloveniji v Bohinju. Kot zanimivost, leta 2019 je bil evropski prvak v Zermattu, a se letos po dokaj hudi poškodbi in operaciji gležnja še ni znašel. Na Teku na Šmarno goro je na Grmadi vodil, bil kakih 10 sekund pred menoj, a na spustu ni mogel parirati. No, boste lahko prebrali, kako mu je šlo potem na sobotnem vertikalu.
Pot do Chiavenne je potekala precej gladko, potrebovali smo zgolj 6 ur z dvema kratkima vmesnima postankoma, tako da sem bil v hotelu že ob 13. uri. Nastanjen sem bil v istem hotelu, kot lani, tako da sem že vse poznal. Pojedel sem rižoto, ki jo je naredila Jasmina, nato pa se le zleknil na posteljo in počival. Vseeno sem imel v planu krajši tek po progi, a podelitev številk za naslednji dan je bila na sporedu šele ob 19. uri, tako da sem imel časa na pretek. Okoli pol šestih sem si vseeno obul tekaške copate in se odpravil na iztek. Sprva sem tekel po centru mesta, ki je zares lepo, nato pa zavil proti vzhodu, stran od mesta, kjer je štart vertikala.
Tudi progo sem seveda že poznal od lani, a vseeno je za optimalno taktiko dobro iti še enkrat pogledati vsaj tisti začetni del. Kot zanimivost, štart je kronometrski, vsak tekmovalec torej štarta posamično v vnaprej določenem vrstnem redu in z nekaj zamika za predhodnim tekačem. Razlog je ta, da je pot na začetku preozka, da bi se na njej prerivalo večje število tekmovalcev, poleg tega pa so do prvih hiš v vasi zgolj stopnice. 300 višinskih metrov stopnic. Do te krasne vasice sem imel namen tudi iti.
Kmalu sem ugotovil, da se proga v primerjavi z letom prej ni nič kaj položila, vendar teh nekaj sto višincev sem ravno zaradi tega naredil praktično takoj, pa čeprav sem šel v popolnoma zmernem tempu. Dobil sem potrditev, da bodo znova stopnice tiste, ki nam bodo vsiljevale ritem in ne bo možno iti ob strani ali kaj podobnega. Jesenske barve so me premamile, da sem šel od vasi še za 100 metrov višje in tako obrnil pri oznaki "400 m". Počutil sem se dobro, sveže, tako bi lahko kar še nadaljeval, a neumno bi bilo trošiti energijo. Čakal me je kratek spust, nato pa še slab kilometer nazaj do hotela. Tokrat se nisem vrnil čez center, ampak šel po najkrajši poti.
Imel sem ravno čas da se stuširam, nato pa sem že moral v mesto na otvoritveno slovesnost, slabih 400 metrov stran. Dogajanje se je že začelo, a na vrsti še ni bila podelitev številk, tako da sem zavil po sladoled. Slednjega sem sanjal že med tekom, saj sem tisto "sladoledarno" poznal od lani. Saj ne vem, ali zaradi tega, ker se mi je tako luštalo tega sladoleda, ali zaradi česa drugega, bil je še za odtenek bolj izpopolnjen kot lani. Vzel sem tri kepice in vsaka je v ustih naredila pravo eksplozijo okusov. Res je bil odličen, zato ga je takoj zmanjkalo.
Sledila je podelitev številk za elitne tekmovalke in tekmovalce, kjer smo morali podati še kratko izjavo oziroma odgovor na vprašanje, ki nam ga je zastavil povezovalec. S tem slovesnost ni tako brez duše, temveč je dejansko zanimiva, saj človek sliši, o čem razmišljajo drugi.
Ura je bila že pozna in bil sem že kar lačen. Po izkušnjah od lani, ko smo večerjali kar dve uri, sem bil prepričan, da bom na svoj krožnik čakal zelo dolgo. No, tokrat sem bil pozitivno presenečen. Hitro sem bil postrežen s predjedjo, ki je v Italiji v obliki testenin, glavno jedjo, ki je sicer manjša od predjedi, in pa sladico. Za predjed sem naročil "spaghetti carbonara", za glavno "beefsteak", za sladico pa sladoled s piškoti. Bilo je res izvrstno, prav vse komponente jedi. Najedel sem se ravno prav, se zvalil eno nadstropje višje v sobo in dokaj pozno odšel spat.
Tokrat sem imel težave pasti v spanec, saj je bilo zelo hrupno. Tik pod mojim oknom je bil lokal, v katerega so prebivalci mesta prišli proslavljati očitno uspešen teden, v restavraciji poleg pa so praznovali rojstni dan. Moral sem se znajti. Iz postelje poleg mene sem vzel vzmetnico in jo naslonil na okno, kar je malo izoliralo mojo sobo in bilo je vsaj malo tišje, a še vedno glasno. Za nameček sem izpod glave vzel vzglavnik in si pokril zgornje uho. "Uau, to pa bo zdej", sem si rekel, ko sem slišal le še svoje dihanje. Zatem sem zaspal brez težav.
Jutro je bilo prijetno hladno in na nebu nobenega oblačka. "To bo lepo na vrhu", sem si mislil. Štart sem imel pozno, točno ob 11:06:20, če sem povsem natančen, kar mi je dokaj ustrezalo. Zjutraj se mi torej ni povsem nič mudilo. V miru sem odšel na zajtrk, se najedel, spil kavo, in se ulegel nazaj v posteljo.
Po pestrem in zasedenem tednu sem imel tako nekaj časa, da sem tudi v miru uredil vse tekoče zadeve, a tudi ta čas je minil hitro. Vmes sem moral na štart nesti še ruzak, da ga je nato helikopter odpeljal na vrh.
Sklenil sem, da se ogrejem nekoliko bolje, kot običajno, saj gre za kratko tekmo, na kateri se ne da vmes "spati". Okoli pol enajstih sem se tako odpravil ven in začel s počasnim tekom. Naredil sem še tekaško abecedo, nato pa se vrnil v hotelsko sobo, kjer sem se, slekel, preobul in si nadel dres. Na poti do štarta sem naredil še nekaj pospeševanj po ravnini, našel pa sem tudi kratek vzpon po stopnicah, da sem malo simuliral pogoje, ki bodo na tekmi.
Na štart sem prišel ravno prav ogret, pred mano pa so v vrsti stali ravno še trije tekmovalci. Zadnjih 10 ali 15 nas je štartalo na eno minuto, medtem ko so tisti prej na 20 sekund. Tokrat mi je štarter odšteval čisto po kronometrsko, torej s prsti. Tisti, ki kaj spremljate kolesarstvo, sigurno poznate, kako to poteka na kronometrih, preden se kolesar požene s štartne rampe.
Štartal sem hitro, a pod kontrolo. Vmes sem se že ustrašil, da sem pritisnil nekoliko preveč, a nisem čutil nobene zakisanosti, tako da sem smatral začetek kot dober. Kot bi trenil sem bil pri oznaki "100 m", v 5:40 pa že pri "200 m". Od začetka je ta vertikal precej strm in tekač hitro pridobi na višini.
Stopnice me sprva niso prav nič motile, saj je bilo moči v nogah dovolj, sčasoma pa je bil vsiljen korak vse težji. Ravno to je specifika tega vertikala. Zelo verjetno niti ni pomemben tempo z vidika intenzivnosti za srčno-žilni sistem na začetku, temveč bolj varčevanje moči mišic na nogah.
V vasi, ki smo jo prečkali, se je nabralo precej ljudi, ki so nas bodrili ob progi, ne kateri pa so sedeli kar na svojih balkonih in navijali. Dejansko nihče ni mogel vedeti, kako hitro na progi sploh je kdo. Prav to pa je tudi čar kronometrskega štarta. Pri običajnih tekmah se da taktizirati in ob dovolj veliki prednost malo predahniti ipd., tukaj pa ne, saj nikoli ne veš, ali te bo morda sekunda stala uvrstitve na oder ali pa zmage. No, meni okoli tega ni bilo treba skrbeti, saj realno gledano še nisem dovolj dober, oziroma nisem "vertikal specialist", da bi na taki tekmi pariral najboljšim, seveda pa sem si želel biti uvrščen med deseterico, tako kot lani. Konkurenca je bila morda letos še močnejša, zato sem vedel, da bo treba teči hitro.
Oznako, ki sem jo dosegel dan prej, torej "400 m", sem dosegel v nekaj več kot 12-ih minutah, kar je bilo še vedno zelo dobro. V nadaljevanju pa se proga malo poravna, zato višinski metri na uri tečejo tako hitro, kot v prvem delu. Vertikalna hitrost malo pade in za vsakih 100 višinskih metrov sem porabil malo več. Delno tudi zaradi tega, ker je prisotna že utrujenost, a predvsem zaradi manjše naklonine.
Po 25-ih minutah sem začel na polno stiskati, saj sem vedel, da me čaka le še slabih 10 minut. Ritem vzpenjanja po stopnicah je bil že dodobra porušen, a moral sem vztrajati. K sreči sem prej seboj zagledal tekmovalca, ki je štartal pred mano, tako da sem imel "premičen cilj", ki sem ga želel uloviti do vrha. To seveda vpliva na motivacijo, saj smo sicer praktično celo progo pretekli sami.
Pred ciljem s tega tekmovalca pred seboj tudi prehitel in šprintal proti cilju. Vse sem dal od sebe in po 33:41 pritisnil stop na Garminu. Rezultat je bil sicer 2 sekundi slabši kot lani, a bil sem zadovoljen. Nekako bolje sem razporedil moči in se dobro počutil čez celoten vzpon. Pa vseeno, šteje končni čas. V cilju sem imel 5. rezultat, za mano pa so bili še štirje tekmovalci na progi. Eden je zaostal, trije pa so me prehiteli, tako da sem zdrsnil na 8. mesto. Odlično! Bil sem zadovoljen. Na tekmi za svetovni pokal je uvrstitev med deseterico vedno uspeh. Vsaj zame.
No, bi uganili, kdo je zmagal? Adkin - tisti Britanec, ki je teden prej tekmoval na Šmarni gori in se je v Chiavenno pripeljal z nama s Tomotom. Šel sem do njega in mu čestital, ob tem pa pripomnil, da mu to zmago zares privoščim. Vem, kako težko se je vrniti po poškodbi in njemu se slednja vleče že kar dolgo. Človek potrebuje železno voljo, da se sploh vrne, kaj šele na tako visoko raven.
Kakorkoli, nekaj sem popil in pojedel, vzel svoj ruzak in se odpravil malo nad to prelepo vas, kjer je razgledna ploščad. Slednja ponuja izjemen razgled proti vzhodu proti Švici in pa na jug po dolini, kjer se vije cesta do Chiavenne. Preoblekel sem se v suha oblačila in si vzel deset minut, da sem se naužil razgledov na tritisočake, ki so bili že ponekod prekriti s snegom. Mudilo se mi res ni.
Premaknil sem se še nižje do malega jezera v vasi, nato pa iskal prevoz v dolino. Lani sem šel kar peš po progi, tokrat pa sem se želel peljati, saj me je naslednji dan čakal še dolg trail. Vsi so odhajali v eno smer in odločil sem se jim kar slediti. Po kakih 200 metrih smo prišli do ceste in parkirišča, kjer so že čakali kombiji za prevoz v dolino. Ravno za mojo rit ni bilo prostora v zadnjem kombiju, a sem k sreči dobil prostor kar v avtu organizatorja. V dolino smo se vozili 45 minut, precej več, kot sem jaz potreboval peš navzgor, a to ni bilo nobeno presenečenje. Enaka zgodba je bila letos v Susi in pa Malonnu.
V mestu so me odložili le minuto hoje do hotela, tako da sem bil že okoli dveh v svoji sobi. Odločil sem se še za polurni iztek, saj sem hotel malo aktivno ohladiti telo od napora. Na trg tik pred hotelom se je vmes odprl ogromen sejem z oblačili, obutvijo ipd., tako da sem spotoma zavil še tja po nekaj souvenirjev za domov. Znova sem tekel čez center mesta, nato pa ob lepi, na novo narejeni potki ob reki, ki teče skozi Chiavenno. Tekel sem tudi mimo stadiona, na katerem trenira večina atletov, ki so na pripravah v Sankt Moritzu v Švici. Slednji je oddaljen okoli 50 kilometrov, a leži na okoli 1800 metrov nad morjem, kar je idealno za višinske priprave, ne pa za hitre treninge. Ravno zaradi tega se atleti zapeljejo čez mejo v Chiavenno, ki je bistveno nižje, na 330 metrih.
Od stadiona sem nadaljeval še malo ob reki, nato pa po dobrih 3,5 km obrnil nazaj. Prav pasalo mi je teči v miru, samoti in ob šumenju reke. Ob prihodu v hotel sem zmazal še štrudelj, ki sem ga ukradel pri zajtrku in pa še nekaj piškotov, predvsem pa se dobro napil vode. Ob štirih sem moral na podelitev, spotoma pa sem šel še v trgovino po solato. Prav pasalo mi je malo zelenjave, pa čeprav imam raje tisto svežo iz vrta, ki še diši, ampak druge izbire ni bilo. Za sladico pa sem si namesto sladoleda vzel še en tiramisu, ki sem ga na poti do trga že zmazal.
Kot sem že omenil, vertikal je predstavljal zaključno tekmo svetovnega pokala, tako da je bila podelitev izvedena še za skupno točkovanje. Na oder za vertikal sem šel kot 8. uvrščeni, v seštevku za svetovni pokal pa sem končal na 7. mestu. Žal sem se izmed 16-ih udeležil le štirih tekem, Grossglockner Berglauf, Vertical Nasego, Trofeo Nasego in pa tega vertikala, tako da bi ob dobrem nastopu na še kakšni lahko bil kako mesto višje. Ampak izšlo se je precej dobro, saj sem le za nekaj točk prehitel 8. in 9. Na lestvici "WMRA Rankings", ki za točkovanje upošteva tekme od zadnjega leta (52 tednov), sicer še danes zasedam 3. mesto.
Po podelitvi sem si čimprej želel v hotel na počitek. Na večerjo sem lahko šel ob sedmih zvečer, tako da sta mi ostali dobri dve uri lenarjenja. Znova sem se lotil dela in tudi ti dve uri sta minili v trenutku. Na večerjo sem si želel čimprej, z namenom, da bi bil tam prvi in dobil čimprej nekaj za pod zob. Vsaj meni ne pašejo pozne večerje, kot so jih vajeni Italijani ali pa Španci, ki hodijo zvečer jesti ob devetih, desetih, ali pa celo enajstih. Za predjed sem tokrat naročil testenine s paradižnikovo omako, glavna jed je bila nekaj mesa in zelenjave, za sladico pa izjemno dober crème brûlée. Pred spanjem sem spil še mleko z medom, kar sem začel prakticirati pred kratkim za bolj "sladek" spanec. Moram reči, da je prav prijetna razvada.
Znova sem imel nekaj težav s "šundrom", zato sem ponovil vajo z jogijem in vzglavnikom, da sem lahko zaspal. Zbudil sem se v povsem drugačno jutro, kot je bila sobota - deževalo je. Nad tem nisem bil presenečen, saj sem že nekaj dni prej gledal vremensko napoved. Vreme za soboto je bilo napovedano sončno, za nedeljo pa niti ne le oblačno, temveč deževno. Vendar to me ni motilo, saj je za daljše preizkušnje takšno vreme bolj ugodno saj do dehidracije pride bistveno kasneje.
Štart je bil tokrat bolj zgoden, ob 9:30, zato sem že ob 6. uri zajtrkoval kosmiče, ki sem jih privlekel s seboj, ob pol osmih pa sem šel še na eno kavo in rogljiček na hotelski zajtrk. Val Bregaglia Trail je zelo poseben. Kot prvo, štart v Švici, cilj pa v Italiji, tako da tekači med tekom prečkamo mejo. Kot drugo, cilj je višje od štarta, in to za slabih 500 metrov. Tekma je praktično spust. No, vmes je vsseno treba preplezati 1100 višincev.
Tomo mi je prijazno ponudil svoj prevoz v okoli 10 kilometrov oddaljeno mesto Promotogno, kjer je bil štart. To mi je precej olajšalo logistiko, saj bi v nasprotnem primeru moral na avtobus, ki je iz centra mesta odrinil že ob 7:45. Saj v kolikor ne bi deževalo, bi se lahko tam zleknil na eno klopco, ampak v tem primeru mi je bilo bistveno lažje. Štartala sva ravno uro preden se prične tekma, saj se nisem rabil praktično nič ogrevati. Vmes sva skočila še do veličastnih slapov, mimo katerega smo kasneje tudi tekli. Pasalo mi je, da sem se malo sprehodil, nenazadnje pa sem si v miru ogledal, kako voda pade čez pečino.
Na meji sem se hecal, če si osebno izkaznico zataknem kar za tekaške hlačke, saj bom sicer nezakonito tekel čez državno mejo. Kot sem že omenil, štart je bil na robu male vasi Promotogno, tik pod gradom. Ogreval sem se ravno 15 minut, med katerimi sem odšel preverit še stanje podlage. Po pričakovanjih so bili granitni kamni zelo spolzki, tako da sem vedel, da bom moral izjemno paziti, da mi na katerem ne spodrsne.
V štartnem prostoru sem videl zgolj enega, ki me realno lahko oziroma me bo prehitel. Saj ne, da grem že v tekmo z belo zastavico, ampak treba je biti realen. Eritrejec Mamu je gotovo hitrejši od mene na tako hitri trasi. Že na štartu sem torej vedel, da se bom najverjetneje boril za 2. mesto. V kolikor bi odtekel pametno, mi slednje ne bi smelo spolzeti iz rok.
Pred štartom še ni deževalo, a bilo pa je napovedano. Za nas je bilo to precej ugodno, saj smo se lahko normalno ogreli in ostali suhi. Od tedaj je potem tako ali tako vseeno, tudi če dežuje. Po poku pištole smo začeli s precej umirjenim tempom. Poznalo se je, da smo dan prej že tekmovali, zato ni nihče upal na nož že od štarta.
Val Bregaglia Trail je bil lani organiziran kot nadomestek svetovnega prvenstva, ki bi moralo biti izvedeno na Tajskem. No, slednje sedaj ravnokar poteka. Skratka, trasa je bila temu primerno prilagojena. V originalni različici je trail dolg 23 kilometrov in premaga 1100 pozitivnih in 1600 negativnih višinskih metrov. Lani je bil malenkost skrajšan, in sicer na 20 kilometrov in podobno višincev. Tekmo sem lani zaključil v uri in 22 minutah. Glede na 3 kilometre več sem letos računal na čas malo nad uro in pol, kakšnih 10-15 minut več. Pa ni bilo ravno tako...
Po umirjenem prvem kilometru je malenkost pospešil Mamu. Ker je bil tempo daleč od hitrega, sem mu kar sledil. Po nekaj 100 metrih sva ostala sama. Vedel sem, da sem mo"nejši od ostalih, vendar tekma je bila dolga in zgodi se lahko marsikaj. Kot sem že omenil, prvo mesto je bilo realno gledano nedosegljivo v normalnih okoliščinah, vendar se tudi v tem primeru lahko marsikaj zgodi. Tekmovalec lahko zaide, se izgubi, pade, si zvije gleženj ipd. Veliko je možnih scenarijev.
Prvi del trase se vzpenja proti vasici Soglio, ki je bila nekaj let nazaj izbrana za najlepšo vas v Švici. Trasa se vzpenja po lepi poti, ki je malo tlakovana, malo pa prosto posuta s skalami. Na vzponu sem malo zaostal, a bil nekje na razdalji 5-10 sekund, za mano pa kakšne pol minute ni bilo nikogar. Vseeno si tako dolgo nisem želel teči sam, zato sem se trudil priključiti. Na ravnini pred vasico mi je to tudi uspelo in celo jaz sem bil tisti, ki se je postavil na čelo. V tistem trenutku je začelo tudi deževati. Sredi vasi je bila postavljena tudi že prva okrepčevalnica in vzel sem si nekaj sekund, da sem spil kozarček izotonika. Kot na vseh trailih, tudi tokrat sem si zabičal, da bom pil prav na vsaki postojanki, saj si z rednim pitjem podaljšujem čas do "zidu", trenutka, ko bo telo preklopilo na "safe mode".
Iz vasi Soglio je sledil dolg spust. Čez palec bi rekel, da je dolg dobrih 5 kilometrov. Malo bolj je zahteven le zgornji del, ko smo sekali serpentine ceste, ki pelje v vas. Spodnji del pa je povsem naravnost in zares leti. Celoten spust sem bil spredaj. Vmes sicer ni bilo prav veliko navijačev, a se jih je zato toliko več zbralo spodaj v večjem mestu ob meji z Italijo. Zatem sva z Eritrejcem zavila levo in prečkala reko, nato pa tekla vzdolž vse do velikega akumulacijskega jezera. Ta del je minil hitro, predvsem zaradi hitrosti teka. Letos sem s treningi na anaerobnem pragu pridobil tudi veliko vzdržljivost na dokaj visokem tempu in sploh mi ni bilo problem vzdrževati takšen tempo na ravnini.
Malo nižje smo morali reko oziroma jezero znova prečkati, in sicer kar jezu elektrarne, nato pa po nekaj vijuganja po mestu, kmalu znova zaviti v klanec. Na tej točki mi je Mamu nekoliko ušel. Očitno se je takrat odločil, da bo ubral hitrejši tempo. To je bilo po nekje 40 minutah teka, torej še kar daleč do cilja, zato si nisem upal slediti. Seveda je bila želja, vendar lahko bi pregorel in ostal brez ničesar, vedel pa sem, da bom v tem tempu, ki sva ga imela do tedaj, zlahka zmogel do cilja, po vsej verjetnosti tudi z varno prednostjo pred zasledovalci. V rokah sem držal tudi dva gela, saj sem bil prepričan, da ju bom krvavo potreboval. Enega sem odprl in pojedel, da mi sladkor ne bi preveč padel.
Po kratkem vzponu je znova sledil daljši spust, tokrat po makadamski cesti, zato je kar letelo. Vmes sem že mislil, da sem zašel, saj ni bilo nikjer nobenega, zastavic oziroma trakov, ki označujejo traso, pa tudi ne. Skrb je postala odveč, ko sem en ovinek nižje videl tekmovalca pred seboj. Kar odleglo mi je. Nekaj najhujšega (za poškodbo), kar se lahko med tekmo zgodi tekmovalcu je to, da zaide. In to se lahko ob malenkost pomanjkljivim oznakam zgodi precej hitro. Na tem delu sem pazil na svojo tehniko, nikakor nisem želel pretiravati, saj je to idealen teren, da si tekač "razbije" noge. Mene pa je čakalo še veliko kilometrov in višincev.
Znova smo pritekli v manjše mesto, malo vijugali po ulicah, nato spet zavili proti pobočju. Trasa se je torej začela vzpenjati. V spominu sem imel, da klanec ni prav dolg, vendar kaj ko trasa ni bila enaka. Namesto 150 višincev me je čakal vzpon s 500 višinci, kar pa ni ravno malo. Ta del je okoli tistih slapov, katere sva si s Tomotom ogledala tik pred startom. Lani smo do njih pritekli spodaj in nato naredili neko manjšo pentljo, tokrat pa smo se vzpeli precej daleč nad njimi. Vseeno je klanec moja močnejša točka na trailih, zato težav nisem imel, me je pa vse skupaj malo presenetilo.
Na vrhu je bila postavljena nova okrepčevalnica, na kateri sem se znova napojil, nato pa se začel spuščati. Joj, kako nevaren je bil pa ta spust... Granitne stopnice so bile zaradi dežja, ki se je le še kreil, izjemno spolzke. Enkrat sem tudi malo poletel, a se k sreči ujel. Najbolj zanimivo mi je bilo, da niti nikogar izmed reševalcev ni bilo zraven, ali pa vsaj koga ob poti, ki bi preverjal stanje tekmovalcev po progi. Že v suhem je takšen spust zahteven, da ne govorim v razmerah, v katerih smo tekmovali.
Kakorkoli, dolg spust sem preživel, na uri pa je kazalo že okoli 1:30. "Kaj, pa js bi mogu bit zdele že na cilju... Kaj je zdej to? ", sem se začudil mojim časovnim napovedim pred tekmo. Tekel sem že uro in pol in dosegel nisem niti slapov. Bilo mi je nekako logično, da bom tekel malo dlje, ne pa toliko dlje. Vseeno se nisem pustil zmesti, temveč le tekel naprej. Ura je kazala nekaj več kot 18 kilometrov, višincev pa je manjkalo zelo malo, tako da sem vedel, da do cilja ne more biti več prav veliko.
Trasa se je obrnila nazaj proti Švici in nas peljala pod tistimi znamenitimi slapovi. V kolikor bi bilo vročen, bi si želel, da malo ekstra popršijo ozračje, vendar dež nas je prav vsaj že eno uro, tako da neke velike želje po ohladitvi ni bilo. Od navijačev sem dobil tudi podatek, da je Mamu kakšni dve minuti pred mano, tako da ga nisem imel niti namena loviti, na dolgi ravnini pa sem tudi opazil, da niti za mano ni nikogar. Sledili so še trije skorajda ravni kilometri do centra Chiavenne. Pretekel sem jih v dokaj hitrem tempu, a povsem brez naprezanja in cilj dosegel kot 2., s časom malo pod 1:50. To je bila moja najdaljša tekma v gorskem teku doslej. Nisem si mislil, da bo časovno tako dolga, niti malo.
V cilju sem bil praktično spočit, niti noge me niso bolele, želel pa sem se stuširati in obleči v topla oblačila. Medtem je v mesto prišel tudi že Tomo z vso mojo goro oblačil in ostale krame. Žal je bil tuš daleč stran v nekem bazenu, tako da sem se za silo "stuširal" kar pod umivalnikom. Tako ali tako je bilo že vsem mokro, jaz pa sem naredil še malo več poplave.
Seveda sem rad na stopničkah, a kaj ko je bilo treba čakati še štiri ure in pol na podelitev. S Tomotom sva v cilju še malo klepetala z ostalimi glede tekem, glede svetovnega pokala, pa svetovnega prvenstva ipd., kmalu pa so se vsi nekoliko razkropili. Povabil sem še na kosilo, saj mi je bilo kar malo nerodno, da čakava tako dolgo zaradi mene. Saj vem, da je Tomo eden izmed prvih, ki razume take situacije, pa vseeno. Po pici je jasno sledil še sladoled, nato pa znova nekaj čakanja zunaj in klepetanja z drugimi. Moram reči, da je vse skupaj pravzaprav precej hitro minilo.
Po kratki ceremoniji je bila na vrsti "le" še dobrih 5 ur dolga vožnja domov. Slednjih sem sedaj že tako navajen, da mi to sploh ni več daleč. Minila je brez presenečenj, je pa za slednje ob prihodu v Ljubljano poskrbel moj avto - ni vžgal. "Dej, te peljem še domov, pa se bomo jutri ukvarjali s tem", me je znova rešil Tomo. Glede te težave smo se v naslednjih treh dneh večkrat pošteno nasmejali, ko ni vžgal niti po menjavi akumulatorja, ki je bil sicer star že 5 let in sem slutil, da je problem v njem, niti pregled vseh varovalk, niti takšnih in drugačnih trikov od izkušenih mehanikov. Ga je pač odpeljala asistenca, jaz pa sem dva dni vozil novega VW T-Roc. Vseeno sem bil po menjavi "štarteja" zelo vesel, da sem dobil svojo Zafiro nazaj.
Svetovni pokal se je z vikendom v Chiavenni torej zaključil, tudi sam pa sem praktično na koncu sezone. Sledila je le še štafetna tekma, Trofeo Vanoni, kamor se praviloma odpravim vsako leto. Kaj več o tem, kako smo se odrezali, pa izveste prihodnjič (upam da kmalu).