Že na sredini prvega vzpona v prvem krogu sem vedel, da bom nazaj v Slovenijo odšel z zlato medaljo okoli vratu. "Hej, Timotej, ne fantaziraj, treba je priti do cilja", pa se je oglasila tista moja razumska plat. In res je, vse do zadnjih korakov pred ciljno črto si tega ne smemo že kar vizualizirati. V drugem krogu je prednost na vzponu le še narasla, tako da sem lahko zadnji spust odtekel res počasi, pa vendar me je čez dva dni obiskal blagi "muskelfiber". Je šlo tokrat brez težav?
Na Balkanskem prvenstvu v gorskem teku sem bil že lani. Takrat sem prvič zmagal eno izmed tekem, ki imajo določeno težo, zato sem bil popolnoma vzhičen. Kakšni občutki so to bili… Takrat niti nisem mogel verjeti, da ga ni na širšem Balkanu, ki bi s progo opravil hitreje kot jaz. Spomini so bili lepi in tudi za letos sem si v svoj koledar kot eno izmed prvih tekem označil Balkansko prvenstvo, ki je tradicionalno izvedeno v sredini meseca maja.
Po slabšem uvodu v sezono, iz katerega sem zagnal malo preveliko paniko, so tisti pravi tekmovalni občutki prišli nazaj, še posebno ob zmagi na državnem prvenstvu konec aprila. Z veseljem sem torej pogledoval proti odhodu na enako prizorišče kot lani, mesto Campulung Moldovenesc v Romuniji, ki je od doma oddaljeno okoli 1100 kilometrov.
Lani je bilo na sporedu prvenstvo gor-dol, zato sem si letos obetal tekmo zgolj navkreber, saj je pravilo takšno, da se disciplini izmenjujeta na eno leto. Kakorkoli, uradne informacije v dopisu so bile drugačne in znova so organizatorji pripravili tekmo gor-dol v dveh krogih. "Ja, nimaš kej, tko so dal", sem rekel Jasmini, ko sem s kislim obrazom razlagal, da me znova čaka dokaj dolgočasna proga, na kateri je spust zaradi velike naklonine precej boleč.
Lani smo pot v obe smeri logistično precej dobro izpeljali, tako da sem tudi letos predlagal odhod s kombiji. Z letalom so povezave slabe, poleg tega pa je treba paziti na dimenzije in maso prtljage, v kombi pa se stlači marsikaj. Na sami končni lokaciji si potem tudi precej bolj mobilen, nenazadnje pa je takšna pot cenejša. Skupaj z vodjo ekipe, Robertom, ter trenerjem Edvinom, nas je bilo za odhod pripravljenih 13, torej ravno za dva kombija. Enega sem po večernem treningu v Domžalah prevzel v Kamniku jaz, saj je pol ekipe imelo naslednji dan zgodaj zjutraj zbor v Ljubljani.
Zbudil sem se ob 4:20, saj sem moral biti ob 5:00 v Vižmarjah. Jutranjega "prebujanja" z iztekom tokrat res nisem delal, saj je bilo prezgodaj. Iz Medvod sem na zborno mesto prispel ravno v 5-ih minutah, kar se mi je zdelo prav smešno glede na običajno prometno konico, v kateri sem nekajkrat počasneje v Ljubljani. S časovnico nismo pretirano zamujali, glede na dolžino vožnje pa je tako ali tako šlo za pljunek v morje. Predviden čas potovanja je bil namreč okoli 15 ur skupaj s postanki. Dobrih 1100 kilometrov se sicer ne sliši pretirano, vendar kaj ko po Romuniji ni niti metra avtoceste, prej vožnja pretežno skozi mesta in vasi, kjer (k sreči) skorajda ne poznajo omejitve hitrosti.
Naš kombi je šel direktno do zadnje bencinske črpalke pred madžarsko mejo, drugi pa je štartal v Kamniku in pobiral ostale na poti čez Štajersko. "Aja, mi se moramo tudi ustavit, in sicer na izvozu za Dramlje, ker je moja denarnica v avtu od Jasmine", sem pojasnil nujnost tega postanka. Svojo denarnico z vsemi dokumenti, vozniškim izpitom in karticami sem namreč pozabil v Jasmininem avtu, ona pa se je z njo vred odpeljala na Štajersko. "U šit…", sem zašvical v momentu, ko mi je sporočila, da ima pač ona mojo denarnico, 100 kilometrov stran.
Vesel sem bil, ko sem jo videl, še posebno ko se je nad obzorje ravno dvignilo sonce in izgledala je kot da žari. Prinesla mi je še vso hrano za na pot, in sicer goro testenin z mesno omako in celo posodo štrudlja. Definitivno sem bil z vidika prehrane preskrbljen za tisti dan, če ne še enega naprej.
Po slabih dveh urah vožnje smo se vsi zbrali na bencinski črpalki ob avtocesti, le nekaj kilometrov pred Madžarsko in se naprej peljali skupaj, eden za drugim. Namesto popoldanskega postanka za iztek, sem raje predlagal dopoldanski trening, in sicer na koncu Balatona.
Večina se je strinjala, saj očitno tudi ostali raje tečejo pred kosilom, poleg tega pa smo se nadejali kopanja na jezeru. No, iztek je bil sicer z lepo panoramo, a kopanja ni bilo. Dostop do jezera je namreč skoraj nemogoč, saj so vse poti zaprte. Po koncu sem naredil še 10 x 200 metrov s kratko pavzo, da sem zavrtel noge v hitrejši korak, nato pa se stuširal kar s pomočjo bidona in vode iz pipe na WC-ju sredi parka. Važno, da sem bil svež, pa čeprav le za malo časa, saj je temperatura narasla na 30°C, ko smo se peljali mimo Budimpešte.
Pot po Madžarski je precej monotona, saj jo je treba prečkati po celi diagonali. Kot zanimivost, že lani smo malo "pofirbcali" velikosti držav, skozi katere smo se peljali, in sicer Madžarska je po površini velika za štiri Slovenije, Romunija pa kar za dvanajst. No, še večja je seveda Ukrajina, do katere nas je na enem delu poti ločila le reka. Slednja po površini meri kar za trideset Slovenij! Skratka, pot preko Madžarske se vleče okoli 600 kilometrov, vendar je skoraj v celoti po avtocesti, le tisti najbolj vzhodni, kjer smo s počasno vožnjo lahko deležni ogleda tipičnih panonskih vasi, torej obcestnih hiš, za katerimi se razprostirajo dolge njive.
Postanek ob Balatonu nam je vzel kakšno uro in pol, tako da smo na madžarsko-romunsko mejo prispeli okoli dveh. Ob prečkanju se je ura premaknila naprej, tako da smo pridelali še eno uro minusa, vendar vse je teklo po planu. Čakalo nas je le še 290 kilometrov. Kake dve uri in pol bi rekli, kaj? No, to lahko pomnožimo z dva, saj so povezave precej slabe. Kot bi se iz Ljubljane v Kranj namesto po avtocesti, kar vzame okoli 15 minut, peljal po ovinku po stranskih cestah preko Medvod in Škofje Loke ter skozi vsa naselja vmes, kar vzame trikrat več časa. Tako to izgleda v tistem delu Romunije.
Pot je sicer slikovita in razgibana, saj se cesta vzpne čez nekaj nižjih prelazov, predvsem pa se zazna neokrnjenost narave, ker je definitivno ena najlepših plati Romunije. Vse deluje tako čisto in na veliko delih nedotaknjeno. Cesto sem poznal že od lani, vendar se kar ni hotela končati. Peljali smo se čez stotine vasi in mest preden je se je ob cesti pojavil napis "Campulung Moldovenesc". Končno!
Komaj sem čakal, da se zleknem na posteljo. Ostali so šli na večerjo, tako da sem edini ostal v sobi in lenaril, zahvaljujoč porciji testenin, ki sem jih imel s seboj. Pojedel sem komaj pol posode, ostalo pa ponudil lačnim mladincem, ki so sprva dejali "eh sej nismo lačni", a mi čez 10 minut vrnili prazno in skoraj pomazano posodo.
Čimprej sem si želel zaspati, saj je bil za mano dolg dan. Kmalu sem utonil v spanec, a se zjutraj zbudil že ob 5:20 po lokalnem času, kar pomeni 4:20 po CET. Čas do zajtrka sem izkoristil še za nekaj dela na računalniku. Tehnologija mi omogoča, da delam za službo ali osebne stvari praktično povsod po svetu, kjer je signal. Preko telefona si vzpostavim dostopno točko za internet in jo koristim za povezavo z računalnikom.
"Ajde fantje, gremo", sem preganjal v lokal, kjer smo imeli zajtrk. Močan WiFi signal sem izkoristil še za nalaganje prvega vloga in se ravno pred zborom za ogled trase. Slednjo sem sicer dobro poznal že od lani, vendar sem vseeno želel odteči en krog, če se je morda prikradla kakšna nova past na njej.
Zaradi bližine apartmajev in štartno-ciljnega prostora smo lahko do tja kar odtekli in nato zavili v breg. Dobro sem si zapomnil tudi strmino, ki predstavlja dobršen del višincev kroga, le da se je zdela še daljša kot lani.
Sprva trasa poteka po asfaltu, ki se na vzponu prelevi v makadamsko pot in se nato preko travnika poveže z gozdno vlako, po kateri je treba res gristi. Sledi še razgibani vršni del, ki se kljub stalnim menjava ritma nekoliko vzpenja, nato pa je na vrsti še izjemno strm spust brez nekih večjih ovinkov, razen vmesne prečke, ki omogoča nekaj sprostitve nožnih mišic, ki morajo stalno delovati kot močna zavora.
Mi smo opisano traso seveda pretekli enkrat, naslednji dan pa sta nas čakala dva kroga. Na vrhu smo se hitro malo poslikali in razgledali do ciljnega hriba trase navkreber, kamor sem želel, da nas bo letos peljala trasa. Spusta sem se lotil lahkotno, na stadionu, tik ob apartmaju, pa znova naredil 10 x 200 metrov za aktivacijo.
Temperatura se je dvignila na okoli 25°C, kar je spodbudilo nujo po zadostni količini tekočine. Tekma namreč traja okoli ene ure, zato lahko ob toplem in vlažnem pride tudi do dehidracije. Lani smo tekmi v zelo dobrih razmerah, bilo je okoli 15°C, tokrat pa je bilo napovedanih okoli 10°C več.
Po kosilu sem se za dve uri pozicioniral v horizontalo, nato pa je sledila otvoritev tekmovanja oziroma uradna ceremonija. Na žalost se je ravno takrat utrgal oblak z neba, a smo se skrili pod streho tribune. Malo sem se uzrl po tekmovalcih iz drugih držal, a nisem videl nobenega resnega konkurenta. Nikoli pa se ne ve, ali morda kdo še manjka ali pa so novi obrazi ravno tako "nevarni".
Odšli smo še na krajši sprehod po mestu, saj sem si želel še tisti dan kupiti nekaj spominkov za domov. Lani sem se tega nadejal po tekmi, a kaj ko je bilo potem že vse zaprto in sem se moral vrniti praznih rok. Tokrat napake nisem ponovil.
Ob večerji smo še malo diskutirali glede trase in same taktike. Sam sem lahko podal kak nasvet več, saj sem se na njej preizkusil že lani. Lahko povem, da gre za zelo naporno preizkušnjo, predvsem zaradi dolgega odseka z dokaj ekstremno strmino na vzponu in težkim spustom, ki do dna zavije le nekajkrat, sicer pa je treba teči le naravnost in stalno zavirati svoj korak. Redki so deli, ko lahko tekmovalec zgolj "spusti" korak in se nekoliko spočije. Ravno obratno je, saj takšen spust močno načne noge, kar je lahko usodno za drugi, odločilni krog.
Tokrat moj "cimer" ni bil Miran, saj ni šel z nami, temveč Klemen, ki je imel s seboj en dober film, katerega sva pogledala preden sva zaspala. Kot zanimivost, tokrat sem bil med vsemi tekmovalci 3. najstarejši, kar mi je bilo malce neobičajno, saj navadno sodim med mlajše, predvsem pri članih sem bil doslej vedno najmlajši. Zaradi tega sem čutil kar nekakšno odgovornost, da vsakemu pomagam z nasveti, kako se lotiti takšne tekme. Nenazadnje nihče, vključno z mano, ne pozna konkurence, nekateri niti proge, zato je taktika ključna. Dobro zastavljena ti da prednost pred ostalimi, slaba pa te lahko pokoplje.
Spal sem dokaj dobro in se znova zbudil precej zgodaj. Malo vznemirjenja sem takoj občutil, vendar je počasi izvenelo. Zajtrk sem pojedel kar v sobi, in sicer ovsene kosmiče od doma, skupaj z jogurtom, ki sem ga vzel dan prej pri zajtrku. Pred tekmami vedno rad jem malo prej in ura za skupni zajtrk mi je bila malo pozna. Vseeno sem šel zraven in spil dve kavici, kar je tudi moj ritual pred tekmo.
Štart je bil ob 10. uri, kar je bilo ugodno z vidika temperature. Na nebo s se prikradli tudi oblaki, kar me je malo pomirilo, saj je bil obet boljši kot predvidenih 26°C, kar je malo preveč za takšno tekmovanje. Do štartnega prostora smo se zapeljali s kombijem, nato pa je sledilo čakanje do ogrevanja.
Dilemo sem imel tudi pri izbiri copatov za tekmo. S seboj sem imel štiri pare, in sicer Cloudflow, Cloudboom, Cloudultra in Cloudventure. Prva dva sta cestna, druga dva pa namenjena zahtevnejšim terenom po hribih. Odločil sem se kar za najlažjega in najmanj blaženega izmed vseh, model Cloudboom, saj je bila proga suha in nisem videl nevarnosti pred slabšim oprijemom. Na vzponu tako ali tako nikoli ni problem, zavedal pa sem se težavnosti spusta, a vseeno se mi je zdela to najboljša izbira.
Z ogrevanjem nisem bil predolg, saj sem predvidel trajanje tekme na okoli ene ure, zaradi česar je treba pred štartom varčevati z energijo. Poleg tega sem skoval taktiko z zmernejšim uvodom. Ogrel sem se ravno dovolj, da sem prišel na štart pripravljen za zmeren začetek.
Po poku pištole sem vedel, da se bo večina zagnala in se skušala preriniti v ospredje. Sam sem tekel na 4. mestu, nato pa sta iznenada, po nekje dveh minutah z občutno višjim tempom mimo švignila dva Turka. Tudi sam sem prestavil na stopnjo višje, a nisem popolnoma nič paničaril. Enega je kmalu pobralo, drugi pa si je pridelal kakšnih 10 sekund prednosti, katere sem na vmesni prečki po travnati ravnini popolnoma izničil.
Ravno ob zavoju v strmino sem se mu prilepil za hrbet in se odločil, da nekaj minut zgolj sledim, nato pa se odlepim. Poslušal sem njegovo dihanje, ki je postajalo vse globlje in glasnejše, in opazoval njegovo gibanje, ki je bilo iz koraka v korak vse bolj neekonomično in energetsko razsipno. Po domače, vedel sem, da mu je težko, pravzaprav vedno težje. V nekem trenutku sem prilil olje na ogenj in se mu z nekoliko močnejšim tempom postavil ob bok. Sprva se je še trudil, nato pa je njegovo dihanje vse bolj izginjalo v ozadju.
"OK, to je to, ostal si sam, zdej pa po pameti", sem si rekel. Strmino, na vrhu katere je stal Robert z bidoni, sem v trenutku pregrizel in hitro zavrtel noge v daljši korak po razgibanem grebenskem delu, na katerem smo premagali še slabih 100 višincev. Bilo je treba preskočiti dva hloda, se malo prilagajati koreninam, predvsem pa stalno menjati ritem, zato je ta del minil zelo hitro.
“Ojej… Zdej pa ta smotan spust”, mi je švignilo skozi glavo, ko sem se prevalil preko vršnega pukla proti dolini. Sprva je bilo treba vijugati med drevesi, nato pa se je pot razširila v izjemno strmo gozdno vlako, praktično brez večjih ovinkov. Vmes je bilo treba preskočiti še debelo smreko, podrto čez progo, tako da se je monotonost malo razbila. Ko sem pridrvel iz gozda na travnik, je v momentu postalo izjemno vroče. Gozd vseeno ščiti pred vročino in soparo, na odprtem pa je bilo kot v kotlu. Na koncu vmesne prečke je stal Edvin, ki mi je sugeriral, da za mano ni daleč nikogar in naj le še pametno odtečem drugi krog.
Ob prihodu v mesto je vse skupaj postalo malo bolj živo, saj se je nabralo lepo število gledalcev, vendar si nisem dovolil, da me evforija ne ponese preveč v rdečo cono. Svoj ritem sem kontroliral in drugi vzpon začel z zmernim tempom ,ki sem ga malo dvignil, ko so noge dojele, da se je spust končal in začel klanec.
V spodnjem delu je bilo zaradi soncu izpostavljenega terena zelo vroče, okrepčevalnica pa je bila šele na vrhu strmine. Slednje sem se lotil previdno, a z močnim tempom, v katerem nisem popuščal. Vmes mi je Klemen, ki žal ni mogel tekmovati, sporočil, da daleč zadaj ni nikogar. Prednosti sem imel v tistem trenutku okoli dveh minut.
“Ne, nej ostane za druge”, sem odklonil Robertov bidon, saj je bila le nekaj metrov naprej okrepčevalnica. Tam sem vzel kozarček z vodo, spil nekaj požirkov, ostalo pa zlil za vrat, kjer imamo največ receptorjev. O krčih kljub vročini ni bilo sledu, zato me to ni skrbelo, moral pa sem le paziti, da na spustu ne bi napravil kakšne neumnosti, morda narobe stopil ipd.
Ko sem se rešil vseh pasti trase, sem vedel, da imam naslov balkanskega prvaka v žepu. Nazaj v mesto sem pritekel z lahkotnim korakom in bistveno manj utrujen kot prejšnje leto, saj me ni preganjala paranoja, da bi me kdo ujel. Taktično sem odtekel brez napake in z dvignjenimi rokami prečkal ciljno črto.
Jasno sem bil vesel, a takšnega občutka kot lansko leto nisem doživel. Lani sem bil povsem iz sebe in kar nisem mogel verjeti, kaj mi je uspelo, tokrat pa je bila to le še ena kljukica na mojem seznamu. Z vsem drugim, kot prvim mestom, bi bil letos razočaran. Pričakoval in zahteval sem ta naslov od sebe.
Z navdušenjem sem želel sporočiti Jasmini novico, ki pa je spremljala potek preko rezultatov v živo in vedela celo več kot jaz. Podelitev je bila na sporedu dokaj kmalu in s ponosom sem stopil na najvišjo stopničko. Ja, zadovoljen sem bil. Zatem smo odšli še na krajši iztek, ki se je ob pogovoru kar zavlekel v srednje dolg tek. Misli so se vse bolj nagibale k hrani, saj smo pokurili veliko energije.
“A pol po kosilu se gremo pa kopat”, smo vsi spraševali, ko smo se nabrali v cilju. Lani smo bili namreč nastanjeni v hotelu, ki je imel bazen. Seveda smo koristili to ugodnost in večer preživeli z uživanjem v masažnem bazenu in savni, tokrat pa naši apartmaji niso imeli te možnosti.
“Seveda, saj ste si zaslužili”, sta v en glas sklenila Robert in Edvin, tako da smo se takoj po kosilu preoblekli v kopalke in se s kombiji odpeljali do lanskega hotela ter vprašali, če je možen vstop na bazen. “Trenutno imajo zdravniki, ki bivajo pri nas, ravno konferenco in bazen je zaradi tega povsem prazen”, nas je razveselila receptorka, ki se nas je celo spomnila od lanskega leta. Ja, nič čudnega, da si nas je, saj smo po bazenu hodili s pivom, imeli glasno muziko preko zvočnika in skakali v vodo, čeprav ne bi smeli. Večkrat se je malo pritožila, na lepem pa si je verjetno mislila: “Eh, brezveze se ubadati s temi norci.” Vendar ne, zapomnila si nas je po dobrih rezultatih.
“A smo…? Ajde, tri, štiri, zdaj”, sem povabil mladince k skupnemu skoku v vodo, da je bil posnetek z GoPro malo bolj zanimiv. Že v prvi minuti smo prekršili pravilo skakanja v vodo, a bili kasneje vzorni obiskovalci bazena.
Večina se nas je stlačila v masažni bazen, kjer smo izmenjali vsak svojo zgodbo s tekme. Meni je dokaj hitro postalo vroče, tako da sem šel še malo v navadni bazen, nato pa še slani, kjer je tudi meni verjetno prvič uspelo narediti mrtvaka. Slanost je bila verjetno na nivoju Mrtvega morja. Letos nisem imel imel nobenega žulja, tako da sem bil lahko v tem bazenu malo dlje časa, medtem ko sem lani kot nor tekel pod tuš do sladke vode, saj sem imel nekaj centimetrov velik žulj pod blazinicami. Povrhu vsega niti nisem vedel, da je bil bazen slan, tako da je bilo presenečenje še večje.
Gospa z recepcije nam je kasneje prižgala celo finsko savno in ko se je dovolj ogrela, smo se tudi skoraj vsi zbasali noter. Kot da ne bi že dovolj švicali na tekmi tisti dan… Vedel sem, da s savnanjem ne smem pretiravati, saj se lahko pozitivni učinki savne hitro prevesijo v negativne. Telo namesto koristi povečane prekrvavitve lahko izgubi preveč vode in elektrolitov, kar privede do dehidracije.
Po treh urah zabave na bazenu je bil čas za odhod. Pred večerjo smo vsi skočili še v trgovino, da smo si nakupili hrano za na pot za naslednji dan. Uf, kar groza me je popadla, ko sem se zavedel, da bom naslednji dan pretežno preždel na sedežu v kombiju. Jaz sicer rad vozim, saj tako vožnja tudi hitreje mine, poleg tega je pokrajina po Romuniji zelo lepa, a 15 ur je vsekakor izjemno dolgo.
Naslednje jutro smo bili jaz, Klemen in Martina edini, ki so se odločili za zgodnji jutranji iztek. Odhod smo načrtovali po zajtrku, na katerega smo se najavili že ob 6:30. Budilko sem torej nastavil na 4:50 in nekaj minut čez 5. uro smo že tekli po ulicah mesta. Verejtno so se vsi jezili, saj je vsak pes, mimo katerega smo šli, začel glasno lajati, v Romuniji pa je očitno običajno, da ima psa prav vsaka hiša. Z dvema smo imeli tudi bližnje srečanje na njunem teritoriju, a sta nas izpustila naprej. Le miren je treba ostati.
Zajtrk se je kar malce predolgo zavlekel, vendar smo vsaj v miru pojedli edini normalni obrok v tem dnevu. Saj veste, hrana na poti je običajno bolj v obliki nekih sendvičev, prigrizkov, sadja ali kaj podobnega. No, morda sem preveč fin, ampak paše mi vsaj kuhano kosilo. Slednjega sem pojedel kar med čakanjem na romunsko-madžarski meji, kjer smo se zamudili za eno uro. Seveda to ni nič v primerjavi z lanskimi tremi urami. Obet za povratek ob normalni uri je bil torej dober, vendar iz izkušenj od lani, se nisem prehitro veselil.
Mimogrede, še v Romuniji po slabih treh urah vožnje smo si za prvi postanek izbrali prekrasen samostan Mănăstirea Bârsana, kjer bi gotovo uživala tudi Jasmina. Bilo je kot bi se ustavil čas, umirjeno in lepo. Maša je potekala kar zunaj in ljudje so bili vidno sproščeni. Kasneje, med vožnjo skozi vasi, smo lahko videli, kako so praktično iz vsake hiše izstopali ljudje in odhajali peš k maši. Ženske so bile oblečene v njihovo nošo, moški pa so glede na videno ravno tako izbrali najboljšo obleko in si na glavo nadeli še klobuk.
Samostan Mănăstirea Bârsana
Vse je izgledalo, kot da nikomur nič ne manjka in so s svojim življenjem zadovoljni, pa čeprav pokrajina deluje revno. Dokaz, da bogastvo ni vse.
Po duhamorni vožnji čez celotno Madžarsko smo končno okoli 7. ure prispeli do naše prelepe Slovenije. Vedno sem vesel, ko se po takšnem potovanju vrnem v domače kraje. Premalo se zavedamo, kaj Slovenija vse ponuja. Ko sem odložil vse “iz krova” in prišel domov, sem šel še za pol ure na prijeten večerni iztek. Prav rabil sem to po celodnevnem sedenju. Ozračje je bilo še prijetno toplo in s čelko na glavi sem tekel ob Zbiljskem jezeru.
Da pa je bilo vožnje za vikend dovolj, sem moral naslednje jutro še pred službo v Slovenske Konjice urejati papirje. No, če ne drugega se mi je vožnja do tja zdela kot relacija Medvode-Ljubljana. V Kamniku sem moral odložiti kombi, nato pa se preko Tuhinjske doline odpeljal proti Konjicam, kjer sem imel dovolj časa še za krajši tek po Zlatem griču, kjer se bova z Jasmino v kratkem poročila. Moral sem malo pogledati teren. Stuširal sem se s pomočjo kanistra z vodo, vse uredil in ob 9:45 že sedel v svoji pisarni v Medvodah.
Čez podaljšan vikend sem tako prevozil kar 2600 kilometrov oziroma za volanom preživel 33 ur. Kaj je torej težje, osvojiti naslov balkanskega prvaka v gorskem teku ali biti toliko časa zbran na cesti? Vsekakor vem, kaj je bolj prijetno, pri tem, kaj je težje, pa se poraja vprašanje. Vsekakor upam, da bo Balkansko prvenstvo v gorskem teku v naslednjih letih organizirano tudi v Sloveniji.
Comentarios