Yes! Že 4. sem postal državni prvak v disciplini gor-dol! Mnogi so mi naziv podeljevali že pred štartom, vendar vedno poudarjam, da ni popolnoma nič samoumevnega na tem svetu, kaj šele v športu, ko se lahko med tekmo zgodi marsikaj. Tekmovalec ima lahko slab dan, dan prej zboli, slabo spi, ima prebavne težave, se mu odvežejo copati ali pa kakega izgubi v blatu, zgreši progo, si zvije gleženj, se zaleti v drevo, ki je padlo čez progo ali pa se mu pripeti kakršna koli druga nevšečnost. Zmagovalec postaneš šele takrat, ko prečkaš ciljno črto kot prvi. Nič prej. No, meni je to s suverenim nastopom uspelo in ponosen sem na nov naziv državnega prvaka.
Ja… Pa začnimo, lepo po vrsti. Sprva moram priznati, da me je šele Jasminina "brca v rit" spravila, da sem začel resno trenirati. O tem ste že lahko brali. Kvalitetni treningi so se v zadnjih tednih, ob očitno primerni dozi, vrstili kot po tekočem traku, vmes pa sem si zgleda privoščil dovolj časa za regeneracijo. Nadgradil sem svojo bazno pripravljenost in uspel tekmovalno dvigniti že kar visoko.
V soboto, 23.4., je bilo na sporedu državno prvenstvo v gorskem teku v disciplini gor-dol. Destinacija je bila večini povsem nova - Kal nad Hrastnikom, kjer je bila organizirana tekma "Hrastnik Trail". Od tekmovalcev, ki naj bi se uvrstili bolj pri vrhu, je traso zares dobro poznal le Miran Cvet, ki je tam domačin in trenira po hribih te trase, poleg tega pa je lani na njej že nastopil in tudi zmagal.
V tednu prej nisem delal posebnega zoževanja treninga ali kaj podobnega, saj gre za krajšo traso, dolgo 12 kilometrov in z višinsko razliko +-780 metrov. Poleg tega konkurenca ni tako močna kot na mednarodnem nivoju, kjer je pomembno, da sem spočit, saj me preganjajo boljši od mene. Težja treninga sem imel v ponedeljek in torek, ter še celo v četrtek zjutraj, ko sem naredil 20 x 400 m v intenzivnosti na anaerobnem pragu, pri čemer sem imel znova spremstvo Jasmine na svojem Pony-ju. Ti treningi niso bili predolgi in so me očitno le dobro aktivirali, ne utrudili.
Popoldan sva z Jasmino naredila še lušten "izlet" po Ljubljani, ko sva združila državljansko dolžnost, torej volitve, dostavo vabila in pa skok na Ljubljanski grad in za piko na i še sladoled, vse seveda v tekaškem koraku. Krasno je bilo obujati spomine, ko je Jasmina živela še v Ljubljani, jaz sem hodil na faks in sva skupaj velikokrat zjutraj ali pa zvečer takole tekla.
V petek zjutraj sem šel na krajši tek, da sem se nadihal svežega zraka, tako po službi pa še krajšo aktivacijo z nekaj pospeševanji. Že vmes, ko sem prišel domov na kosilo, me je v nabiralniku pričakal listek, da je prispela pošta. "Ooo, to so pa ONke", sem bil vzhičen. "A greva pred mašo še na pošto po njih?", sem prosil Jasmino. Pred vrati sem se naslikal okoli 18:20 in notri je bila že tema, drsna vrata na senzor pa se niso odprla. "Pa kako…". No, pojasnilo sem dobil, ko sem na tabli prebral, da delajo le do 18ih. "Ja kaj čem, bom jutri pač tekmoval s Cloudventure." Zakaj to pravim… V naročilu je bil tudi model Cloudventure Peak, ki sem ga nameraval obuti za tekmo državnega prvenstva. Obetalo se je deževno vreme in Cloudventure Peak bil bi najboljša izbira.
Zadnje čase spim bolj nemirno, veliko sanjam in tudi tokrat se mi je večkrat zdelo, da noč kar ni in ni minila. Zbudil sem se ob 6. uri, da bi okoli 3 ure pred ogrevanjem že pojedel zajtrk. Na pot sva morala z Jasmino kar hitro, saj je Google Maps navigacija predvidela slabo uro in pol vožnje. Sam kar nisem mogel verjeti, vendar iz izkušenj vem, da je slednja zelo točna. "OK, če tko prau…".
Elija je za nekaj dni ostal pri starših od Jasmine na počitnicah, saj smo bili v soboto popoldan vabljeni še na bližnje praznovanje na Štajerskem, tako da je bilo parkiranje in vse ostalo precej manj zamudno. Nisva smela pozabiti seveda malo lepših oblačil za praznovanje. Na pot sva krenila okoli pol osmih.
Navigacija je peljala po avtocesti do Trojan in nato proti Trbovljam, zatem pa po poteh do Planinskega doma na Kalu. Tokrat sem Googlu, ki po koncu vožnje vedno vpraša, kako smo zadovoljni s potjo, dal tistega žalostnega smejkota, saj nas je peljal po slabem makadamu, in to kar nekaj kilometrov, medtem ko je cesta iz Hrastnika v celoti asfaltirana. Vsekakor sva vedela, da se bova nazaj odpeljala po njej, nikakor po tem makadamu.
Ob prihodu na prizorišče je bilo vse skupaj zavito v meglo. Razgled je bil ničen, čeprav verjamem, da je ob lepem vremenu izjemno lepo. Tudi najvišja točka proge, Mrzlica, je dokaj blizu centru Slovenije, kar pomeni, da naj bi od tam videli kar dobršen del naše države, saj je tudi visoko - 1122 m.
Parking sva našla na parkirišču malo stran in ugledala tekaške kolege, ki so tudi že prišli. Po nekaj klepeta sva hitro odšla po štartne številke. Žal je na prijavnem mestu vladala kar precejšnja zmeda. Ni bilo prave sinhronosti, kar je zamaknilo štart za 20 minut. Nisem občutljiv, vendar vseeno gre tukaj za državno prvenstvo. Vsaj informacija je bila povedana dovolj časa prej, da se še nisem začel ogrevati.
Nekaj dodatnih minut sva lahko tako presedel še v toplem avtu, medtem ko je bilo zunaj še vedno turobno, brez najmanjšega izboljšanja. Še več, celo pihati je začelo. Pol ure prej sem začel z ogrevanjem. S Klemnom sva si ogledala prvih 500 m proge, ki poteka po strmem spustu po travniku, nato pa odtekla še zadnjo strmino proti cilju. Zatem sem naredil še atletsko abecedo, se preoblekel in odhitel proti štartnemu prostoru, da bi naredil nekaj stopnjevanj.
Jasmina je tekla na drugi, krajši trasi, zato je imela čas štarta nekoliko kasneje in se ji ni mudilo z ogrevanjem. Šla je z mano, da bi ji lahko dal majico, ki sem jo imel čez dres, saj je bilo mrzlo.
Štart je bil znova bolj pozen, kot načrtovano, torej z dvojnim zamikom, tako da me je začelo že kar malo zebsti. Dobre volje vseeno ni manjkalo, saj se že vsi poznamo in zabavna debata zlahka steče. Začelo se je odštevanje in čas za dirko.
"Ej, kaj praviš glede taktike za danes?", sem vprašal Jasmino že prej med vožnjo. "A grem kr na polno danes?". "Ja pa valda, ti samo pojdi." "OK, sem tudi sam tako mislil." Za razliko od lanskega državnega prvenstva gor-dol, ko sem se na spustih že skoraj preveč sprostil, sem bil tokrat zares odločen, da ne bom prav preveč taktiziral in iskal linije najmanjšega odpora.
Vseeno sem se glede na dolgo čakanje na štart in če malo pretiravam, navpičen spust nekaj 100 metrov po štartu, odločil, da začnem v skupini. Suvereno je potegnil le Tadej, med gorskimi tekači še dokaj neznan tekač iz Štajerske, vendar na to niti nisem reagiral. Vedel sem, da bo tokrat moj glavni konkurent Klemen, poleg njega pa še Miran, ki ima sicer zoprno težavo s poškodbo, in Gašper, ki je stalno na odru za zmagovalce na tekmah, ki potekajo gor-dol.
Tadej je torej ušel in ni svojih nog nič kaj šparal, medtem pa smo mi praktično trimčkali na tistem spustu. Pritekli smo do križišča in zavili čez cesto v strmino. Takrat sem se odločil, da se izstrelim. Odlepil sem se od konkurence, kmalu ujel vodilnega in se zavezal, da odslej držim visok ritem. S počasnim štartom sem se dobro ogrel, sedaj pa bil pripravljen, da pokažem, na kakšnem nivoju je moja pripravljenost.
Za strmino je sledila prečka po pobočju, ki se je rahlo spuščala. Na njej sem prvega tudi ujel in takoj po ostrem levem zavoju na makadamsko pot, tudi prehitel. Ubral sem tek z visoko frekvenco korakov in mlel metre pod seboj. Po dobrih petih minutah tekme sem ostal torej sam.
Foto: Zdenko Mraz
V nadaljevanju se je proga do približno 6. kilometra rahlo spuščala. Nekaj vmesnih vzponov je razbilo monotonost dolgega koraka in prednost pred zasledovalci je stalno naraščala. Če sem iskren, sem pričakoval, da bo Klemen skušal držati priključek do vzpona na Mrzlico ali pa me imeti vsaj v vidnem polju, medtem ko bi Gašper zaostal še malo več, Miran pa bi svoj napad varčeval za vzpon.
Držalo ni nič od naštetega. Na začetku blatnega vzpona proti Mrzlici sem prvič pogledal nazaj, saj se je videlo daleč nazaj po trasi, a nisem videl nikogar. "Dobr, sam drži", sem si rekel, sklonil glavo in zagrizel v težaven vzpon, ki je bil poleg precejšnjega naklona otežen še z drsečo podlago. K sreči sem imel na nogah dovolj profila v obliki že omenjenih copatov Cloudventure, tako da sem "plezal" kar dobro.
Foto: Zdenko Mraz
Všeč mi je bilo, da smo člani začeli dohitevati mlajše kategorije, ki so do tega dela trase prišli po krajši poti, tako da sem imel praktično stalno okoli sebe tekmovalce. Zadal sem si preproste cilje, kot recimo "tega pa ulovim v naslednjih dveh minutah", ali pa "do vrha vzpona moram pred tista dva". Znotraj različnih dveh tekem smo imeli torej še eno, kar je pozitivno z vidika motivacije. Hitro se namreč zgodi, da se v udobju prednosti preveč sprostimo in tečemo podzavestno daleč od tistega tekmovalnega tempa, ki bi ga morali.
Pod vrhom Mrzlice smo obrnili navzdol, nato pa po kakšnih dobrih 500 metrih znova ostro gor iz druge smeri. Znova je sledil zelo strm vzpon, ki sem si ga olajšal kar s slalomom med mladimi bukvami in čemažem, kjer je bil oprijem dober, saj je bila uhojena pot izjemno drseča.
Vrh Mrzlice je bil zavit v meglo, tako kot večina trase, zato sem ga le preletel in se začel spuščati. Saj ne, da bi se v lepem vremenu ustavil, vendar bi se sigurno vsaj za malo ozrl po okolici. Po intenzivnem vzponu so postale moje noge povsem trde, tako da sem spust začel bolj počasi.
Pri koči smo bili usmerjeni desno navzdol, sprva po travniku, nato pa po blatni vlaki, na kar nas je opozoril eden izmed redarjev na progi. Vedel sem, da je to še zadnji daljši spust pred ciljem. Prednosti sem imel dovolj in zmago bi mi lahko preprečila le še kakšna neumnost, tako da sem se tega dela lotil zelo previdno, a še vedno ne čisto po polžje.
Med spustom smo se po travniku rahlo vzpeli, nato pa spustili do makadamske ceste, kjer je bila kontrolna točka in še slaba dva kilometra do cilja. Po slednji smo tekli kak kilometer. "A, kle smo se pa prej s traktorjem srečal", sem se spomnil, ko sem tekel mimo enega ovinka.
Za konec smo morali premagati še del, ki sem si ga ogledal na ogrevanju, torej kakšnih 500 metrov dolg vzpon čez travnik. Že v daljavi sem zaslišal Jasminino glasno navijanje. Uzrl sem se navzgor, a nisem je videl, le slišal, od kod prihaja glas. Ona me je očitno prepoznala po markantnem klubskem dresu, kasneje pa sem jo tudi jaz.
Dvignil sem palec ob vprašanju "kako gre?" in tudi ona je vedela, da sem tokrat res zadovoljen. V cilj sem pritekel zlahka, brez pravega občutka napora, saj sem zaradi velike prednosti na koncu lahko nekoliko spustil tempo. Ob tem sem se spomnil, kako zelo sem trpel recimo štiri leta nazaj, ko sem se moral za naslov državnega prvaka mnogo bolj naprezati in gristi do zadnjih metrov. Rek "treniraj trdo, zmaguj lahko" vsekakor drži. Sam posvetim ogromno časa športu, praktično vsak dan opravim dva treninga, tekma pa je le pokazatelj tega. Do tega nivoja sem potreboval mnogo let konstantnega treninga in jasno si želim, da se le še nadaljuje. Motivacija je visoka in želim si takšnih predstav tudi na mednarodni sceni, kjer si kaj takega lahko privoščijo drugi, boljši od mene, ne jaz.
Kakšni so bili občutki? Naj zveni vzvišeno, vendar bom kar iskren - če verjamete ali ne, prav nič posebnega. Bila je tekma kot tekma in zmaga kot zmaga. Še pred štirimi leti bi se zjokal od sreče, priredil zabavo, sedaj pa ne čutim več takih emocij. Lani so se mi oči orosile, ko sem stal na stopnički na podelitvi WMRA Nations Cup, kjer sem dosegel 3. mesto in s tem največji uspeh doslej. Navadil sem se na to, pa čeprav se ne bi smel. Vsak takšen uspeh je daleč od samoumevnega, saj zahteva leta pametnega in kvalitetnega treninga. Rezultat se ne zgradi ker čez noč in potrebno je premostiti mnogo ovir.
Enkrat sem že pisal, kako moji apetiti praktično vsako leto rastejo. V soboto bi bil razočaran nad vsem drugim kot 1. mestom. To je bil moj edini sprejemljiv scenarij in nič drugega ni prišlo v poštev.
V cilju sem nasmejan pričakal tudi Klemna in Mirana, ki sta bila boj za 2. mesto. Dobil ga je mlajši, a se veteran Miran na domačem terenu ni dal kar tako. Verjetno sem že nekajkrat omenil, kako sva tri leta nazaj šprintala na vrhu Ratitovca za naziv državnega prvaka. Kljub poškodbi je pokazal, kako žilav je, saj ni hotel razočarati domačinov. Na vzponih je pridobival Miran, na spustih pa Klemen, ki je očitno zelo dobro precenil traso in zadržal svojo prednost na ciljnem vzponu. Nekako me spominja name, ko sem se pred leti prebijal in počasi uveljavljal med člani. To je šele njegovo prvo leto v tej kategoriji in veliko bo še lahko pokazal.
"Js se grem kr hitr preoblečt", sem rekel Jasmini, saj se je med meglo prikradel tudi rahel dež. Energija po takem naporu jasno pade in telo se začne hitro ohlajati. Skočil sem do avta in se hitro preoblekel v topla oblačila, nato pa se vrnil na ciljni prostor. Kmalu je začelo zebsti tudi Jasmino, saj je tudi tekla, in sicer na krajši trasi, kjer je zmagala. Kot zanimivost, štartala je kasneje, na cilj pa prišla pred mano. In potem naj bi jaz zmagal?
Podelitve žal nisva mogla počakati, saj smo bili povabljeni na praznovanje. Že takoj po prihodu v cilj sem sicer prosil, če bi lahko podelitev za mojo kategorijo izvedli prej ali pa vsaj na začetku, a se ni izšlo. Organizatorji so bili sicer zelo energični, a manjkalo je koordinacije med njimi, predvsem pri prijavah in rezultatih, zato ni vse potekalo ravno gladko. Seveda se vse to da popraviti. Menim, da je ekipa sposobna in bo v bodoče z izkušnjami s tovrstno organizacijo izpeljala takšno tekmo brez težav. Vesel sem, da je na sceni nova tekma, ki ima prihodnost in rad bi jo odtekel tudi v lepem vremenu.
Na popoldanskem in večernem, pa tudi že malo nočnem praznovanju je bilo zelo luštno, z obilo dobre domače pijače, hrane, glasbe in tudi plesa, tako da sem že od tekme utrujen postal zaspan prej kot Elija. "Oči še štuporamo", je prosil, ko smo plesali v ritmu muzike v živo.
Nedelja je morala biti torej nedelja v pravem pomenu besede, torej dan za uživanje in počitek. Zjutraj sem šel v štalo, kjer sem se ravno fino razmigal, nato sva šla z Jasmino k maši, ravno ko pa je posijalo sonce, sem Lordu nadel ovratnico, ga pripel na povodec in sva šla.
Tokrat sem za cilj izbral Stolpnik, saj tam nisem bil že lep čas, del pa sva tekla tudi po novi poti. Narava je z dežjem, ki je padel v zadnjem tednu, oživela. Vse je začelo zelene ti in tudi že cveteti, tako da je bilo teči v takem okolju pravi balzam.
Že drži, da rad tekmujem in izvajam težke treninge, a tečem še vedno v prvi vrsti ravno zaradi tega. Ni lepšega od teka v prebujajoči se naravi.
Pot do vrha je tako ob opazovanju okolice hitro minila. Na vrhu Stolpnika stoji stolp, visok kar 25 metrov. Spodaj sem privezal Lorda in začel hoditi po spirali stopnic. Čim sem prešel gozdno mejo, se je veter začel krepiti in na vrhu stolpa je pihal orkanski veter. Cela konstrukcija se je majala. Kamero sem moral kar močno prijeti, da mi ne bi odfrčala čez rob v globino. Kljub izjemnemu razgledu sem se raje hitro spustil na trdna tla, saj mi je kar donelo v ušesih.
Povratek sva naredila po drugi poti in se spustila do Žičke Kartuzije, kjer se je Lord lahko okopal. Komaj čakam, da postane vroče, da se bom lahko malo namočil še jaz. V bližini sva nabrala še nekaj čemaža za dober zadah, nato pa se že lačna vrnila.
Bil je torej uspešen in prijeten vikend, na radarju pa imam že nove tekme, in sicer ena izmed najpomembnejši letos sploh bo že v sredini maja - Balkansko prvenstvo v Romuniji. Lani sem si pritekel naslov balkanskega prvaka, tako da sem odločen braniti ta naziv.
