TIMOTEJEV B(r)LOG #42 - Evropsko prvenstvo v gorskem teku... Eno veliko razočaranje.

Po poroki in krajšem dopustu na morju sem se skupaj s slovensko reprezentanco odpravil na otok La Palma, kjer je potekalo (prvo) Evropsko "Off-Road" prvenstvo. Z izkupičkom nisem niti najmanj zadovoljen. Odpotoval sem z velikimi ambicijami na tekmi "gor", dober rezultat na tekmi "gor-dol" pa bi bila češnjica na vrhu torte. No, domov sem prišel praznih rok in razočaran nad predstavama. Kaj pa vem, morda sem meril previsoko. Več kot si želiš, večje je razočaranje, če tega ne dosežeš.

Zelo težko sem se spravil pisati tale blog, saj je motivacija po neuspehu nizka, vendar če sediš na letalu nad Atlantskim oceanom in čakaš, da pristaneš, je to kar pametno izkoriščen čas.


Med pripravami na poroko sem imel polno glavo vsega. Nabralo se je toliko obveznosti, da sva se oba z Jasmino komaj videla ven. Sam sem se ob tako pestrem ritmu dogodkov čutil preobremenjenega in ob dejstvu, da bom na prizorišče evropskega prvenstva pripotoval le dan prej in po skoraj celi neprespani noči, sem sklenil, da nastop odpovem. Enostavno nisem več zdržal.

Jasmina me je čez nekaj dni vseeno prepričala, da takšne priložnosti ne gre zamuditi in naj celo odpovem rezerviran apartma na morju, da se bom lahko pripravil na tekmo. Sprva sem nasprotoval, nato pa s vseeno odločil, da bom šel. Kakorkoli se je razpletlo, imela je prav. Bil sem zelo dobro pripravljen in škoda bi bilo izpustiti takšno tekmo. Čeprav sem sedaj razočaran, v nasprotnem primeru bi si belil glavo in stalno govoril "če bi šel, bi lahko bil...".


Na dopust smo jasno vseeno šli. Tam sem vestno treniral, saj si nisem mogel privoščiti izpada treninga pred tako pomembnimi tekmami. Vsako jutro sem tekel in se takoj zatem še razpeljal na kolesu, poleg tega pa sem za "aktivno masažo" še dvakrat dnevno plaval, kar doma ne morem početi. Bil sem kot na nekakšnih pripravah, saj se poleg skupnega preživljanja časa ni bilo treba ukvarjati z ničemer drugim.

Domov smo se vrnili v torek zvečer. Sledil je dan poln obveznosti, na pot za La Palmo pa sem moral v četrtek zelo zgodaj zjutraj, z odhodom iz Tacna ob 1:30, saj smo imeli ob 6:25 let iz Benetk. Od tam naj bi leteli v Madrid in nato na letališče Santa Cruz de La Palma. Spal sem vsega ravno kakšno uro in pol. Nekateri so bili še na slabšem, saj so se pripeljali iz štajerskega konca, tako da noči za njih praktično ni bilo.


Kljub temu, da smo se dolgo vozili, gotovo veste, kako je s spancem v avtu in na letalu... Tudi če je, ni kvaliteten. Na prvem letu sem uspel zaspati za dvakrat po okoli pol ure, na drugem pa niti ni bilo prostora za zadovoljiv počitek.

La Palma je eden izmed sedmih Kanarskih otokov, ki so vulkanskega izvora. Nahajajo se na obrobju Atlantskega oceana, kakšnih 200 do 300 kilometrov zahodno od Afrike. Otok La Palma je še posebno poznan po lanskem vulkanskem izbruhu, pri katerem je lava s svojim tokom v morje tako spremenila obalo, da bodo morali izrisati nov zemljevid otoka. Tudi mi smo kasneje videli mesto izbruha, od koder se še vedno kadi, okolica pa je od žvepla povsem rumena.

Lanski izbruh na otoku La Palma. Desno na sliki je mesto, kjer smo imeli štart.

Tik pred pristankom smo skozi okno letala lahko opazili tudi otok Tenerife, ki smo ga prepoznali po najvišjem vrhu, vulkanu El Teide, ki meri 3715 metrov visoko in je s tem tudi najvišji vrh Španije. Kot zanimivost, najvišji vrh La Palme meri kar 2400 metrov proti nebu, kar je drugi najvišji vrh Kanarskih otokov, pa čeprav je po površini slednji šele peti po vrsti.

Vulkan El Teide na otoku Tenerife je s 3715 metri najvišji vrh Španije.

Na letališče Santa Cruz de La Palma smo prispeli točno po urniku, torej nekaj čez 14. uro. Do hotela je bilo k sreči le slabih 10 minut vožnje z avtobusom, tako da smo bili hitro tam. Vseeno smo bili na poti že 15 ur (ura se je premaknila za eno uro nazaj), tako da sem bil kar utrujen, predvsem pa nenaspan. Po krajšem počitku smo skupaj s Klemnom in Majem odšli na iztek, da nam noge niso otrdele.

Na tem otoku se redko najde kakšna ravnina.

Prijal je tek ob obali in malo v klanec, naredil pa sem tudi nekaj hitrih aktivacijskih ponovitev. Počutil sem se kar dobro, čeprav so bile noge težke. Vseeno sem računal na dober nočni spanec, da bi me pripravil na tekmo naslednji dan.

Naš hotel v ozadju.

Hotel je bil krasen. Sobo sem si delil s Klemnom in imela sva lep razgled na morje, ob dokaj jasnem vremenu pa vse do mogočnega vulkana El Teide, ki je sicer oddaljen nekaj manj kot 100 kilometrov zračne linije. Izbira je bila pri vseh obrokih tako pestra, da ni variante, da bi sploh vse okusil, kaj se šele odločil za eno jed.

Pogled iz hotelske sobe na okoli 100 km oddaljen vulkan El Teide (3715 m).

Glede namestitve je vse "štimalo", celo bazen je bil na voljo, vendar je bilo zunaj za trenutne razmere doma pravzaprav hladno - nekaj nad 20°C. Značilnost Kanarskih otokov je tudi ta, da veljajo za večno pomlad. Zimske in letne temperature se tam le malo razlikujejo (nekaj stopinj), zato večina iz Evrope hodi tja pozimi, da pobegne na toplo. Veliko športnikov se tam poslužuje tudi višinskih priprav, še posebno na otoku Tenerife, ki ponuja dobre pogoje.

Po okusni večerji je sledil kratek sestanek, nato pa smo utrujenih vek odšli v postelje. Zaspal sem hitro, se vmes dvakrat zbudil, a bil zjutraj naspan in pripravljen. Na zajtrku smo se zbrali hitro, saj je bil odhod avtobusa že ob 7:15.

El Paso - kraj, kjer so se odvijale tekme.

Na prizorišče smo se morali vsakič peljati z avtobusom, in sicer 40 minut stran čez hrib v kraj El Paso. Ravno poleg tega kraja se je zgodil lanski izbruh. Ob prihodu na štartni prostor smo se sprva malo razgledali, nato pa zavili v kavarno, saj je bilo še dovolj časa. V "Call Room", ki se ga ne sme zamuditi, bi se morali prijaviti 30 do 20 minut pred štartom, kar je pomenilo, da bomo precej zgodaj v štartnem boksu.

Napetost je začela naraščati in 30 minut pred štartom sem tudi sam začel s svojo rutino ogrevanja. Sklenil sem, da zunaj prostora le malo potečem naokoli, kar v precej omejenem boksu ne bo mogoče, noter pa naredim tekaško abecedo in kakšno pospeševanje.


Nisem vedel, kaj me sploh čaka, saj sem progo poznal zgolj iz opisa in slik. Poznal sem karakteristike in bila mi je pisana na kožo - zelo tekaška in v pravi dolžini. Bil sem zelo samozavesten, da se spopadem z najboljšimi gorskimi tekači v Evropi.

Profil in podatki petkove tekme "gor".

Na štartu so nas postavili po kolonah in še zadnjič, preden poči, smo Miranom in Klemnom smo si zaželeli srečo. Štart je bil dokaj bliskovit, vendar s priključkom nisem imel težav. Kljub temu se je pred mano nagnetlo okoli 20 tekačev.

Člani na štartu petkove tekme - Miran, Klemen in jaz.

Proga je bila dovolj široka, da sem lahko po levi začel prehitevati tekmovalce. Počutil sem se močno in vztrajno napredoval. Videl sem, da sta potegnila dva tekmovalca, Italijan in Avstrijec. Zavedal sem se, da nimam realnih možnosti, da bi sledil njunemu tempu, a sem vseeno dal še eno prestavo višje.


Kaj kmalu sem se znašel na 3. mestu, na čelu zasledovalne skupine. Avstrijec je začel popuščati v tempu, sam pa sem svojega vzdrževal, tako da smo ga ujeli in prehiteli. V tistem trenutku sem bil na 2. mestu na Evropskem prvenstvu, ob tem pa popolnoma kontroliral svoj tempo. To se ni še nikoli zgodilo.

Čeprav sem se kar malo ustrašil teže situacije, sem nadaljeval v močno zastavljenem tempu. Na položnejših delih in vmesnih spustih sem uspel celo malo predahniti, nato pa znova grizel v klanec. Tako sem vztrajal okoli 10 minut, nato pa je tempo začel padati. Noge so ostale brez prave svežine in izgubljal sem moč. Vsak odriv je postal težji.


Kar mrak mi je padel na oči. Nisem mogel dojeti, kaj se dogaja z mano. V tempu sem začel popuščati in nisem več mogel držati priključka skupini, kaj jo šele voditi, kot sem to počel v prvem delu. Spoznal sem, da bo vrhunski rezultat splaval po vodi, lahko pa se še vedno borim za visoka mesta. Vsekakor se kljub težavam nisem bil pripravljen kar predati. To ni v moji navadi.


Boril sem se kot lev, skušal držati vsaj trenutni tempo, vendar so me tekmovalci začeli prehitevati. Konkurenca je bila med od 4. mesta naprej zelo strnjena, tako da je bila skoraj vsaka sekunda pomembna za uvrstitev. Žal sem se redko lahko "prijel" tistega, ki je šel mimo mene. Nekatere sem tudi potem prehitel, vendar večina je ostala nekaj deset metrov pred mano.

Zelo težko je, ko že med tekmo veš, da na cilju ne boš zadovoljen. To se mi je sicer že velikokrat zgodilo, vendar občutek še vedno ostaja zelo neprijeten. Nekateri v takem primeru kar odstopijo, vendar zame to ne pride vpoštev. S tem se predaš in naslednjič boš naredil enako.


Trase nisem poznal, tako da sem se za to, koliko je še do cilja, orientiral po oznakah ob poti. Komaj sem čakal, da bo konec, po drugi strani pa sem se bal razočaranja. Cilj sem dosegel kot 14., daleč od tega, kar se si želel in pričakoval. Bil sem razočaran, pravzaprav jezen. Tudi lepota narave me ni spravila v dobro voljo. Šele sedaj, ko gledam slike, vidim, v kako lepem in neokrnjenem okolju smo tekli. Škoda.

Cilj ni bil čisto na vrhu hriba, temveč kakšnih 150 višincev nižje, vendar nisem imel nobene volje, da bi se vzpel tja in videl še kaj več. Za to tekmo sem zadnje tri mesece pošteno garal. Vsako jutro, tudi med vikendi in na dopustu, sem vstajal že pred 6. uro in še pred službo oziroma preden sta se Elija in Jasmina zbudila, oddelal konkreten trening. V tistem trenutku se mi je vse zdelo zaman. Čeprav sem še niti ne mesec pred tem odtekel zares vrhunski rezultat na Teku na Ratitovec, sem se v tistem trenutku počutil kot največji poraženec.


Hotel sem le na avtobus in nazaj v hotel. Med hojo do avtobusa, ki nas je peljal nazaj proti štartu, sem se vseeno malo ohladil. Čeprav je bila to težka preizkušnja zame, sem se dobro zavedal, da jo bom moral prej ali slej pozabiti, da ne bo pretirano negativno vplivala name. Vendar to je težko, zelo težko. In verjetno me na tem mestu marsikdo sploh ne razume. Ko si nečesa tako zelo želiš, a ti ne uspe, je razočaranje toliko večje, kot bi bilo veselje ob uspehu.


Med vožnjo sem poklical Jasmino, ki je bila sicer vesela mojega rezultata in je trdila, da to sploh ni slabo. Saj ni, vendar želel sem več. Ob prihodu v hotel sem se le zleknil na posteljo in nekaj časa le bulil v strop: "Kaj se je ravnokar zgodilo?". Jasno se časa nazaj ne da zavrteti.


Po nekaj urah sva se s Klemnom odpravila na krajši iztek, kjer sva se pravzaprav zelo zabavala. Slikanje v tekaškem koraku na plaži, bežanje pred valovi in raziskovanje obale naju je pripeljalo do tega, da naju je zalil ogromen val. Ravno sem rekel "poglej v kamero", ko sem na ekranu videl, kako se nad naju dviga nekaj kubikov vode. Dokler sem rekel "ojej", sva bila popolnoma mokra. Izbruhnila sva v smeh.

Slikanje preblizu valov včasih ni najboljša ideja. Me je pa spravilo v smeh.

Ta prigoda je znova pozitivno vplivala na moje razpoloženje, še posebno ob tem, ko sva popolnoma mokra, kot bi se skopala, tekla nazaj proti hotelu. Vsi so verjetno le debelo gledali, češ "uf, tadva pa sta trenirala".


Lačen sem komaj čakal večerjo, kjer je bila ponudba tako pestra, da sploh nisem vedel, kje začeti. Vsega sem si naložil po malo in na krožniku je bila naenkrat gora hrane. In vse tako zelo okusno, tudi med sabo je pasalo. Zaspal sem tokrat bistveno težje. Po glavi mi je rojil celoten dan, še posebno spodletela tekma. Na koncu sem le zatisnil oči.


Dan se na La Palmi začne prebujati šele okoli pol osmih, tako da človek kar naravno dlje spi. Tudi sam sem. Odšli smo na zajtrk, nekateri zatem na maratonsko preizkušnjo, jaz pa sem se odločil, da celoten dan prelenarim oziroma se kar najbolje spočijem do tekme gor-dol, ki je bila na sporedu naslednji dan. Ulegel sem se na posteljo in bil praktično kot v službi. Imel sem veliko za postoriti in najboljše sem čas izkoristil ravno med EP. Na morju se je stalno kaj dogajalo, tukaj pa sem dejansko pol dneva le ležal in počival, tako da sem ta čas, da se malo zamotim, izrabil za nekaj koristnega.

Hitro je bila ura 11, ko sem tudi sam odšel na krajši iztek. Ob prihodu nazaj sem skočil v bazen pred hotelom, nato pa je sledilo že kosilo. Zatem pa znova dolgotrajno poležavanje in kopičenje energije. S Klemnom sva si vmes prižgala tudi televizijo in spremljala Tour de France. Pred večerjo smo se odšli še enkrat skopat v morje, nato pa na večerjo, skupni sestanek in v posteljo. Dan je bil tako dolg, a hkrati tako kratek.

V nedeljo smo se morali zbuditi že precej zgodaj in se odpraviti na zajtrk. Štart tekme je bil ob 8:30, avtobus pa je izpred hotela odpeljal že ob 6:15. Tako ali tako bi se zaradi zajtrka zbudil prej vendar na pot smo krenili kot bi bilo sredi noči, torej v trdi temi. Ob prihodu na prizorišče smo sprva znova zavili v lokal na kavo, ki je mimogrede 2-3-krat cenejša kot pri nas, in tam preždeli dolgo časa. Zunaj je bilo precej mraz, tako da je bilo sedenje na kavču na toplem precej bolj prijetno.

Slovenski dres vedno rad oblečem.

Pred tekmo gor-dol sploh nisem bil nervozen, saj sem vedel, da bodo noge po petkovem intenzivnem naporu zelo zdelane, poleg tega pa sem bil tudi psihično precej poklapan. Vseeno sem začel z mislijo, da lahko v tej konkurenci posežem po mestih med 10. in 15., kar je jasno manj ambiciozno kot na tekmi "gor", vendar za obe preizkušnji so bila moja pričakovanja povsem realna, nič kaj prenapihnjena.


Zaradi same dolžine proge (17 km) sem štartal bolj rezervirano in spustil tisto glavno večjo skupino naprej, nato pa postopoma prehiteval. Noge so imele posledice, a počutil sem se dobro. Prvi del trase je bil enak petkovemu vzponu do nekje polovice, tako da sem traso poznal, nato pa smo zavili v desno, naredili še nekaj vzpona, za katerim je sledil prvi "pravi" spust. Zakaj pravi? Na vzponu se je trasa namreč stalno spreminjala, ni bilo nekega daljšega segmenta navkreber, saj so jih prekinjale vmesne ravnine in spusti.

Profil in podatki petkove tekme "gor-dol".

In ta spust je bil hiter, zelo hiter! Že zgolj podatek, da sem 3 kilometre zaporedoma, kljub temu, da trasa malo vijuga po ovinkih, odtekel s tempom 2:58, 2:49 in 2:54/km, je dovolj zgovoren podatek. Na dnu je bila okrepčevalnica, kjer mi je Marko podal oba gela. Enega sem iztisnil takoj, enega pa prišparal za na vrh naslednjega vzpona. Po spustu smo namreč zavili nazaj v breg, po kakšnem kilometru pa se priključili kar na isto traso, torej smo skoraj polovico proge pretekli po isti stezi. To je bilo kar dobro, saj sem del že poznal.


Na vzponu sem vztrajno pridobival in topil razliko do tekmovalcev pred mano, a kaj ko se je zgodba na zadnjem, najdaljšem spustu obrnila. Čim sem se začel spuščati, me je začelo dobesedno kuriti pod stopali. Copate sem očitno premalo zategnil, stopala pa prenežno namazal z "antifriction" kremo. Še ena neumnost - pred poroko sem šel na pedikuro, prvič v življenju. Jasno trda koža ščiti ravno pred tem, kar se mi je v tistem trenutku dogajalo. "Ti butelj", sem si rekel sam pri sebi. Takrat sem bil pozicioniran na 14. mestu, a do cilja me je prehitelo še šest tekmovalcev.

Po obratu v še zadnji daljši klanec.

Namesto da bi jaz koga, saj mi hitri spusti niso tuji, so sedaj mimo mene padali tekmovalci iz ozadja. "Kaj čem", sem si rekel in pač odtekel do cilja, pa čeprav v kar hudih bolečinah. Enostavno nisem mogel spustiti koraka, saj me je pekoč občutek pod stopali tako omejeval. Po analizi sem na zadnjem spustu izgubil kar debelo minuto v primerjavi s konkurenco okoli mene ali bolje rečeno 15%, kar je ogromno.


Cilj sem prečkal kot 20. Na ciljni črti me je prehitel še eden Francoz. Če bi se šlo za mesto med deseterico, bi se vsekakor potrudil, da me ne bi, tako pa mi je bilo grdo rečeno vseeno. Tako ali tako mi je vse padlo dol, vendar razočaran nisem bil. Mnogo manj sem pričakoval od te tekme, kot pa od petkove. Kot sem dejal, razočaranje ob neuspehu se stopnjuje z višjimi pričakovanji. In seveda obratno.

Niti boriti se mi več ni dalo... Tako me je peklo pod stopali.

V cilju sem si želel le nekaj, in sicer dati copate dol z nog in preveriti stanje. Palec na nogi sem si tako "nabil", da ga niti čutil nisem. Že takrat je bil povsem moder oziroma vijoličen. "Aaa, to bo šel noht adijo", sem bil prepričan. Podplati so me še vedno tako pekli, da niti hoditi nisem mogel. Bil sem kot nekdo, ki gre proti zadnjim letom svojega življenja. Stopala sem si začel polivati z ledeno vodo, kar je malenkost pomagalo.

Bogi Cloudboom...

Vsi trije Slovenci, torej jaz, Klemen in Gašper, smo se kot prvi zleknil na masažne mize in uživali kakšnih 20 minut. Uf, kako je pasalo. Namesto dolge hoje do stadiona, kjer naj bi bili urejeni tuši, smo si osvežitev privoščili kar z vodo iz vodnjaka sredi parka.

Če ne drugega, bil sem deležen vsaj ene dolge masaže.

Zatem smo malo posedali in gledali prenos v živo ženske tekme, zatem pa se zbasali na avtobus in se odpeljali do hotela na kosilo. Ko sem se ulegel na posteljo, je telo doživelo kot nekakšen kolaps. Vse me je bolelo. Res bolelo. Komaj sem se premaknil. Navadno je prava odrešitev, ko se človek malo uleže, tokrat pa ni pomagalo niti to. S Klemnom sva se zato odpravila k bazenu, da bi malo pretresla svoj sistem, in slednje je res pomagalo. Bil sem kot nov, le hoditi nisem mogel zaradi žgočih stopal.

Tekmovalnega dela prvenstva je bilo tako konec. Pokazal nisem pravzaprav ničesar. Ubistvu sem si želel iti čimprej domov. Odhod je bil predviden za naslednji dan, torej v ponedeljek z letom ob 14. uri. Znova smo leteli preko Madrida, zato je bil po časovnici prihod v Benetke planiran nekaj pred polnočjo, nato pa še vožnja domov, kar znova pomeni prihod domov sredi noči ali bolje rečeno v jutranjih urah. Seveda pa gre redko vse po planu in v Madridu smo imeli 45 minut zamude.

Naselje malo stran od Madrida.

Zaspan in izmozgan od potovanaj sem se ulegel v posteljo poleg Jasmine in Elija ravno ob pol štirih zjutraj, že čez nekaj ur pa sem moral v službo. Iz tega Evropskega prvenstva ne morem povleči prav veliko pozitivnih izkušenj, temveč bolj lekcij za naprej. Pozoren moram biti na vse malenkosti, saj lahko skupek slednjih zelo vpliva na izplen. Škoda je, da sem delo zadnjih mesecev tako zapravil, a že danes mi je lažje. To je bila le ena izmed številnih preizkušenj, ki sem jih že premostil, a gotovo ne zadnja. Tega se dobro zavedam. Največ se naučimo iz lastnih napak, in to tistih večjih, zato verjamem, da takšnih ne bom več ponovil. Raje ostanem doma.

Kot sem že na Facebooku zapisal, da ima bolan človek le eno željo, zdravi pa nešteto, se moram tudi v tem primeru zavedati, da je na koncu pomembno le to, da se imamo kot družina radi, se podpiramo, držimo skupaj in smo zdravi.

Kar največ šteje...


321 views0 comments