top of page

TIMOTEJEV B(r)LOG #40 - Državni prvak z rekordom na Ratitovcu

Pogledal sem na uro… "Bo al ne bo" sploh ni bilo več v vprašanju. Rekord bo! Vendar ne običajen rekord proge, temveč "prebita meja". Kot je bila za Rekord Šmarne gore 11 minut dolgo časa tista magična meja, ki jo sicer jaz še lovim, velja za Tek na Ratitovec, ki je mnogo daljši, ena ura. Preteklo nedeljo mi je poleg tega, da sem osvojil nov naslov državnega prvaka v gorskem teku v disciplini "gor", uspelo postaviti novo znamko na Ratitovcu. Iz Železnikov sem na vrh pritekel v manj kot eni uri - 59:04.

Tek na Ratitovec - za nasmehom do rekorda (Foto: Jože Opeka)

Po osvojitvi naslova balkanskega prvaka v gorskem teku sem si za naslednji cilj izbral državno prvenstvo v disciplini "gor" v sklopu Teka na Ratitovec. Slednji je že stalnica za borbo za naslove državnega prvaka. Ja, že res, da bi lahko prizorišča malo zamenjali, vendar proga iz Železnikov na Ratitovec ponuja čisto vse elemente, ki jih mora imeti gorski tekač. Ravninski začetek z blagim naklonom zahteva dovolj hitrosti na ravnini, vmes pa je poleg menjav položnejših in strmih vzponov še mnogo ravnin in kratkih spustov, kar pomeni, da je velikokrat potrebno spremeniti korak. V zgornjem delu se teren prelevi v praktično povsem gorski, s skalami, celo jeklenico, ki je sicer bolj namenjena zimskim vzponom, ter pašnikom, kar naredi tekmo zares kompletno.


"Timotej, kaj če bi šli namesto sredinega treninga na Študentski tek na grad", je vprašala Tatjana, ena izmed tekačic v skupini, ki jo vidim v okviru društva PRIPRAVE. "Ja, bomo glasovali pa vidimo." Soglasno smo se odločili, da bi bilo zanimivo vnesti eno spremembo treninga in ga popestriti s kratko tekmo.


Namesto pri bazenu v Domžalah smo se tako zbrali na Prešernovem trgu pri spomeniku, točno tam, kjer sem lani štartal svoj projekt Prešernov trg - Šmarna gora. Zjuraj sem naredil daljši iztek z aktivacijo v obliki 10 x 200 m za okoli 35-36 s. Kljub temu, da tekma ni bila pomembna, sem se želel dobro odrezati. Z mano tokrat ni šla Jasmina, ampak moja mlajša sestra Julia, ki sem jo prosil za snemanje. Bučman sem GoPro slabo priklopil na kabel in ostalo nama je ravno 20% baterije. Ampak je uspelo.


Kdo me najde v množici?

Študentski tek na grad je zelo intenzivna tekma, ki poteka iz Tromostovja mimo tržnice in Gimnazije Poljane do ceste na grad, po kateri se vzpnemo na Grajski grič. Na vrhu cilj ni postavljen direktno pri Gradu, temveč smo morali narediti še pentljo čez drevored, okoli antene in znova skozi drevored. Tekma s svojimi karakteristikami v veliki meri vpliva na laktatni sistem, kar v praksi pomeni, da prekleto peče. Kot Rekord Šmarne gore. Ravno zaradi tega sem se je želel udeležiti, saj so treningi, kjer laktat doseže bistveno višje vrednosti kot običajno, tisti koščki sestavljanke, ki so na samostojnem treningu najmanj ljubi.

Štart je bil hiter.

Na tokratni izvedbi sem prvič nastopil kot “občan”, ne več študent. Kako čas hitro teče… Štartal sem suvereno in se že po 200 metrih postavil na čelo 786 glave množice tekačev. Pričakoval sem odpor kakšnega tekača, vendar mi ni nihče želel slediti.

Po slabem kilometru.

Tempo po ravnini je bil močan, ko pa se je proga prevesila v klanec, sem še dodatno pritisnil, saj gre za moj teren. Korak se je skrajšal, odriv pa pojačal. ON Running Cloudflash copati so odreagirali v trenutku, ko so prišli v stik s tlemi in občutek je bil kar “leteč”.


Na koncu asfalta smo zavili levo na ravnino skozi drevored, kjer je bilo treba korak znova podaljšati in “prešaltati” za kakšno stopnjo kadence višje. S tem nisem imel nobenih težav in v cilj pritekel kot prvi. Za 2,59 kilometra dolgo traso s 85 višinci sem porabil 8 min in 32 s, kar pomeni povprečni tempo 3:18/km. Glede na dolg vmesni vzpon se mi je to zdelo kar hitro in bil sem zadovoljen.

Moj najmočnejši del tekme - vzpon.

Po podelitvi smo odšli še na sladoled, domov pa sem Jasmini, ki je imela ravno rojstni dan, prinesel še tortico, tako da sva se lahko sladkala. Verjamite ali ne, tudi tako kratka tekma ti lahko konkretno izprazni glikogenske rezerve, saj je izjemno intenzivna. Kot zanimivost, na tej tekmi sem tekel že štirikrat in navadno so me še dan kasneje pekla pljuča, tokrat pa s tem nisem imel težav in že naslednje jutro naredil običajen trening 4 x 2 km na anaerobnem pragu.

Študentski tek na grad je bila tako povsem nenačrtovana tekma, a vendarle zelo dobra uvertura v mnogo pomembnejšo tekmo, Tek na Ratitovec, ki je sledila 10 dni kasneje. Kot sem že omenil, Tek na Ratitovec je tista prava “atletska” gorsko tekaška tekma. Zaradi vseh značilnosti se dejansko pokaže, kdo je najbolj kompleten gorski tekač navkreber. Ne moreš biti recimo specializiran zgolj za strmine ali pa bolj “gor-dol” tekač, temveč dober v vseh elementih.


Za nedeljo je bilo napovedano vroče in soparno vreme, česar sem se, priznam, kar malo bal, saj mi tovrstni pogoji ne ustrezajo. Raje imam oblačno ali pa celo deževno vreme in temperature okoli 15°C, vendar v juniju je praviloma bolj sončno in vroče. Lani smo imeli recimo precej ugodne razmere. Bilo je sicer zelo vlažno, a ni bilo vroče, celo malo je rosilo iz megle na vršnem delu.


V soboto sem tako izdatno skrbel za hidracijo, še posebej ko sem po skupnem nabiranju bezga na aktivacijo odšel šele ob okoli 12:30, torej ravno sredi najhujše vročine. Bilo je točno 30°C. Vseeno slednja ni tako zelo vplivala name, saj je bil tek kratek. Znova sem naredil 10 x 200 m za aktivacijo in nazaj domov prišel po okoli 45-ih minutah. Sprva sem se napil, nato pa ulegel na tla za 10 minut, da sem se ohladil.

Aktivacijo sem delal sredi najhujše vročine.

Popoldan smo preživeli na obisku pri mojih dveh sestrah, kjer sem se najedel torte in soufflejev. V baraki sem našel motor, s katerim sem se vozil še kot najstnik in Elija je bil takoj zainteresiran za nekaj voženj. No, naokoli sva se vozila tako dolgo, da je zmanjkalo mešanice v tanku. Nič hudega, bomo dotočili.


Nasprotno pa je bil moj glikogenski tank povsem poln, pazil sem tudi na hidracijo, tako da sem bil energetsko v optimalnem stanju. Spal sem slabo, se zbudil že ob treh ponoči in šele po eni uri zaspal nazaj. Zjutraj sem bil sicer povsem spočit. Ob obiskih hribov s turnimi smučkami, ko sem vstajal že ob štirih zjutraj, sem sedaj prišel v konstanten cikel spanja, v katerem mi je 6 ur povsem dovolj.


Jasmina in Elija žal nista mogla zraven, tako da sem v Medvodah skočil v Miranov kombi in se odpeljal do Železnikov skupaj z njim in njegovo ženo. Že zjutraj je bilo precej vroče, tako da sem se po prevzemu štartne številke in oddaji nahrbtnika za transport na vrh, usedel v senco pod drevesa. Pridružilo se je tudi nekaj drugih tekačev. Sklenil sem, da z energijo čim bolj varčujem, zato sem ostal tam do vsega dobrih 15 minut pred štartom. Ogrel sem se ravno dovolj, da se nisem pregrel, a bil pripravljen na hitrejši štart.

Štart Teka na Ratitovec.

Vmes sem se skorajda nacejal z izotonikom, pojedel še en TopAtlet gel s kofeinom in tik pred žvižgom, ki je naznanil “gas”, še konkretno “stuširal” z vodo iz bidona. Dres sem imel tako že na začetku povsem moker, a poteza se je izplačala, saj sem ostal ohlajen za nekaj minut več.


Po štartu sem takoj prevzel pobudo nad narekovanjem tempa. Poleg usvojitve naslova državnega prvaka sem imel tudi cilj izboljšati svoj lanski rezultat, potihem pa si želel teči tudi pod eno uro, kar je bilo povsem realno, a glede na razmere težje izvedljivo kot recimo lani.


Začetek je pravzaprav ravninski, saj poteka po dolini do vznožja pobočij pod Ratitovcem. Sprva sem imel nekaj družbe, ki sem jo po dveh kilometrih izgubil in bil prepuščen samemu sebi. Kljub temu, da smo na tej razdalji premagali 60 višinskih metrov, sem prva dva kilometra pretekel s povprečnim tempom 3:25/km. Kaj kmalu smo zavili v breg, katerega sem se lotil previdno. Hitro tekmovalca malo zanese in znajde se pretirano globoko v rdeči coni.

Vmesni travniki so bili najbolj vroči, saj je zrak kar stal.

Bilo je vroče kot v kotlu, še posebno ko sem pritekel iz gozda na prvi travnik. Ironično, da sem točno po tej trasi Ratitovec obiskal pozimi s turnimi smučkami, pri čemer me je na tem delu še malo zeblo. Sledila je prva okrepčevalnica, kjer sem vzel lonček z vodo, naredil požirek, preostanek pa zlil za vrat. Na tekmah do ene ure redko kdaj karkoli pijem ali jem, tokrat pa sem se že pred štartom odločil, da bom na vsaki pograbil kozarec ali dva ter se sproti hidriral in hladil. Skoraj pregret dres je znova postal bolj vlažen.

Časovno ravno nekje na polovici.

Po menjavi ritma ravnine in spusta, smo znova zavili navkreber na gozdno vlako. Postalo je prijetneje. Kombinacija sence in “vodnega hlajenja” je delovala. Na naslednji okrepčevalnici sem slednje še nadgradil, saj sem kozarčka zagrabil kar z obema rokama. Malo vode v usta, ostalo po glavi in za vrat. Hlad mi je povzočil kar rahel šok za nekaj sekund, a bilo je koristno.


Travniki, razgibane gozdne vlake in strmejši vzponi so se tako vse do lovske koče nad Prtovčem redno izmenjevali, kamor sem pritekel še dokaj spočit. Sledil je spust po makadamski cesti do Prtovča. Pogledal sem na uroki je kazala točno 30 sekund manj kot lani, a bil sem veliko bolj spočit. “OK, rešen si pasti vročine, zdej pa gas da rata”, sem si rekel pri sebi in dal prestavo višje.

Na začetku dolge ceste pod daljnovodi.

Po kratkem spustu iz vasi je sledila dolga in strma cesta do daljnovodov. Takšen teren je meni povsem pisan na kožo, saj lahko najbolje izkoristim svoj odriv in korak. Poteka tudi v senci pod krošnjami dreves, vmes pa teče nekaj potokov, kar nekako ohladi ozračje.


Počutil sem se zares odlično in del je minil kot bi trenil. Ko se teren pod daljnovodi odpre, sem še zadnjič spil nekaj vode in se ohladil. Pot je znova zavila v gozd, kjer je pot praktično prvič na tekmi postala tehnična. Spomnil sem se, kako sem tri leta nazaj tukaj trpel, ko sem še z zadnjimi močmi sledil Miranu, a nisem popustil. Tokrat je bil korak precej lahkotnejši, predvsem pa ni bilo pritiska, saj sem imel dovolj prednosti pred zasledovalci.

Na delu, ki mi najbolj leži - strma cesta (Foto: Jože Opeka)

Nad gozdno mejo teren postane še bolj tehničen, pravzaprav povsem visokogorski, kar pomeni da je tekaški korak že bolj vsiljen. Moram priznati, da se bistveno težje znajdem na takšni podlagi, kot pa "speglani".

Na pašnikih pod vrhom Ratitovca.

Do travnatih pobočij na Ratitovcu peljejo serpentine, ki nekoliko znižajo naklon, ob prehodu čez rob pa se pogled že odpre vse do koče, ki nakazuje cilj. Pogledal sem na uro in videl, da imam dovolj rezerve, da prečkam ciljno črto v manj kot eni uri. In tako je tudi bilo.

Tik pred ciljem pri Krekovi koči.

"Dej a bi zašprintu za pod 59 minut", so misli postale pohlepne, a sem si pri sebi rekel povsem enako kot lani: "Naj ostane za drugo leto." Lani mi je namreč zmanjkalo 17 sekund, da bi se spustil pod eno uro, tokrat pa le 5, da bi tekel pod 59 minutami. Obljubo od lani sem si izpolnil in verjamem, da sem sposoben letvico postaviti še višje.

Ja, bil sem zadovoljen in vesel.

Po tekmi se v glavi pojavlja ogromno špekulacij, v smislu "če bi bilo, bi bilo…", vendar na tak način ne gre razmišljati. Verjamem, da sem v danih razmerah odtekel optimalno . Dejstvo je, da bi lahko v ugodnejših pogojih bil še hitrejši, vendar za koliko, pa je težko napovedati. In tega si niti ne želim. Vedno pravim, da bomo še videli, do kam segajo (moje) meje in naj to pokaže čas.

V cilju so me pričakali moji maratonci, ki so prišli navijat, dal sem izjavo Venčeslavu, nato pa je bil v cilju že drugouvrščeni - Miran. Nazadnje, ko sva bila skupaj na Teku na Ratitovec, sva šprintala za zmago. Kako živ je ta spomin še v meni. Za njim tudi dolgo ni bilo nikogar in kljub poškodbi je izvlekel kar se je le dalo.


Tekma je štela tudi za izbirno tekmo za Evropsko prvenstvo v gorskem teku, ki bo potekalo v začetku julija na otoku La Palma (Kanarski otoki). Glede na rezultate na v letošnji sezoni sem si mesto v reprezentanci sicer prislužil že pred Ratitovcem, vendar z zmago le še potrdil zaupanje.

TIk pred ciljem.

Slednjega sem se po dveh letih "suše" sicer izjemno veselil, a imam zelo neprijetne občutke glede izplena. Sam bom nastopil na dveh tekmah, v petek v disciplini "gor", in v nedeljo v disciplini "gor-dol". Največ stavim na prvo, vendar tukaj se pojavi težava. Potujemo namreč šele v četrtek, dan pred tekmo, let iz Benetk pa je že ob 6:25. To pomeni, da bo potrebno vstati še prej kot sredi noči, nato pa cel dan preživeti na poti po kombijih, avtobusih in letališčih. Vsekakor to ni optimalno. Nerad se stvari lotevam na pol, še posebno v tem primeru, ko odkrito ciljam visoko, pri čemer bodo štele malenkosti. Ena izmed njih je tudi potovanje na tekmo, kar bi lahko bilo eliminirano s tega seznama kot negativen faktor, pa temu ni tako. Morda preveč kompliciram, kaj pa vem…

Državni prvak v gorskem teku v dispiplini "gor" 2022 (Foto: Jože Opeka)

Naj se vrnem nazaj na Ratitovec. "Timi, ja pa to je pod eno uro…", je bil začuden Venčeslav. "Ja je, kaj čem," sem odvrnil. Verjetno nisem izražal takšnega zadovoljstva, kot je sicer bilo v meni. Res sem bil ponosen na ta rezultat. Kot zanimivost, niti takrat, ko je ta tekma štela za svetovni pokal, ni nihče tekel pod eno uro. Resda je bila trasa malo bolj naokoli, vendar ne toliko, kot je razlika med takratnim najboljšim časom in pa tem sedaj. Vse to je pokazatelj, da sem v zelo dobri formi. Želim si, da bi jo uspel obdržati na takšnem nivoju še nekaj časa.

V cilju sem s številnimi še prijetno poklepetali, nato pa se odpravil na dejanski vrh Ratitovca. Od tam se odpre krasen razgled na okoliške hribe, med drugimi tudi naš najvišji vrh, Triglav, in pa v dolino, vse do Železnikov, od koder smo štartali. Kar ne morem si misliti, da smo od tam lahko tako hitro na vrhu. Pred šestimi meseci sem na istem mestu stal v pancerjih, zavit v bundo in s čelado na glavi, sedaj pa užival v poletnih temperaturah.

V dolino sem se odpravil skupaj z Miranom in Marino, kasneje pa se nam je pridružil še Aleš. Šli smo po drugi poti proti Prtovču. Tekma poteka “po levi”, mi pa smo se spustili “po desni” čez planino Razor, kjer so nam družbo delale črede krav. Prav luštno jim je pasti se v tako čistem okolju na svežem in hladnejšem zraku.

Kaj jim je fino...

Komaj sem čakal osvežitev v reki Sori, ki je bila letos občutno bolj topla kot lani, ali pa jaz bolj segret. Pričakoval sem tisto klasično “rezanje” v stopala in zgolj kratek potop pod gladino, a sem brez težav celo sedel noter. Po podelitvi sem povabil še moja šoferja na medvoški sladoled. Z Elijem, ki se je ravno zbudil, sva skočila po celo banjico, ki je ob štirih petih lačnih ustih skoraj v celoti pošla. Takšni nenačrtovani obiski so še najbolj prijetni. Zvečer sem se še za 45 minut usedel na kolo in se razpeljal ob sončnem zahodu med žitnimi polji. BIlo je prekrasno, povrhu vsega pa je zelo pasalo.

Ena najlepših praktičnih nagrad, ki že krasi našo steno.

Naslednja postaja pa ni Evropsko prvenstvo, temveč najina poroka, ki bo že to soboto! Priprave so v polnem teku, a se je vsi zelo veselimo. Med drugim sva oba že dala skozi zadnje pomerjanje poročne obleke in preživela fantovščino oziroma dekliščino.


147 views0 comments
bottom of page