TIMOTEJEV B(r)LOG #32 - Naša najljubša gostilna… Gostilna Ledinek

Najraje sicer kuhamo doma, ali pa ko vedno odlično kosilo naredi mami od Jasmine, vendar v primeru, da si privoščimo, da jemo "zunaj", je to definitivno prav na vrhu Šmarne gore, ko si kosilo še ekstra zaslužimo. Govora je o Gostilni Ledinek, kjer nas vedno pričakajo odprtih rok in src. No, največje zasluge za to ima gotovo Elija s svojo prikupnostjo.


Z Jasmino nikoli nisva hodila nikamor jesti, ko sva bila še sama. Še največkrat joto ali pa štruklje v kakšni koči, ko sva pred tem migala celo dopoldne in bila sestradana. Tudi sedaj nam je bolj praktično in precej ljubše kuhati domačo hrano. Sem in tja zavijemo na kakšno tortico, kosil pa si ne privoščimo prav velikokrat. Če pa že... Potem najraje jemo na Šmarni gori v Gostilni Ledinek.

Naša najljubša gostilna je gotovo na Šmarni gori.

Pravzaprav sva se z Jasmino dodobra spoznala na Šmarni gori in tudi v času, ko je bila noseča, sva pred njeno službo in mojim faksom redno zahajala na sončni vzhod. Sam sem tekel kar od doma in naredil dva vzpona, medtem pa se je Jasmina do vznožja pripeljala z avtom in vso ostalo opremo ter se sprehodila na vrh. Noter sva se preoblekla, spila kakšen čaj in odrinila v gnečo v Ljubljano, vsak po svojih obveznostih.

Če pozimi zunaj zazebe, je notri dovolj prostora.

Danes Jasmina in Elija res velikokrat zavijeta na Šmarno goro, o tem sem tudi pisal že zadnjič. Elija se ob tem nikoli nič ne pritožuje. Želim povedati, da ga v to ne siliva, temveč ima sam takšno željo po gibanju. Res mora biti stalno v pogonu. Z Jasmino niti ne štejeva njegovih vzponov, vendar jih je že krepko čez 15. Samostojnih, seveda. No, v dolino pa vselej želi “štuporamo”, s kakšno liziko v roki.


Za vzpon ima vedno obljubljeno nagrado, in sicer že med potjo, na mestu, kjer "celo leto rastejo maline". Enkrat poleti je namreč našel maline in bile so mu tako všeč, da je bil ob naslednjem vzponu izjemno žalosten, ko jih seveda ni bilo več. Jasmina si je domislila, da jih bomo pač kupili in nastavili, pod pretvezo, da so zrasle nove. Te tradicije se držimo še danes. Vprašanje, kdaj bo pogruntal, da mu jih nastaviva midva.

Maline na tej korenini rastejo celo leto.

Med potjo se večkrat še ustavimo, da Elija odtrga kakšno rožico, izbere palico za hojo (če jih ne ukrade meni), boža kužke ipd. Pod vrhom seveda ne gre brez “zvončkanja”. Tik pod vrhom Šmarne gore je vsem poznan “zvonček želja”, kjer naj bi si človek nekaj zaželel, nato pa trikrat pozvonil.

Včasih ima svoje palice, včasih pa jih ukrade meni.

Zadnjič, ko sem sam vmes naredil dva vzpona in sta bila Jasmina in Elija sama, je nastala prav smešna prigoda. “No, Elija, kaj si si zaželel?”, je vprašala Elija, ko je pozvonil. “Aaam, da bom liziko dobil gor”, ji je odvrnil. Vsi okoli so planili v smeh. Kasneje se mu je želja seveda uresničila, vendar tako ali tako vedno dobi eno ali pa dve.

Želja po liziki se je izpolnila. Torej zvonček deluje?

Po debelo uro dolgem vzponu smo lačni vsi, ne le Elija. Za pultom nas pričaka nekdo izmed vedno nasmejanega in prijaznega osebja Gostilne Ledinek. Za vikend je to običajno kar Nuša, ki se kar stopi, ko vidi Elija, med tednom pa kdo drug, njen mož Peter ali pa Simona, medtem ko sta Miha in žena Joži navadno v kuhinji.

Prijazno in ustrežljivo osebje Gostilne Ledinek.

Uf, kar sline se mi cedijo, ko tole pišem in se spomnim na vse dobrote, ki so na voljo. Meni je nasploh domača slovenska hrana vse bolj pri srcu. Kot športnik verjetno najbolj jem italijansko, vendar tudi številne slovenske jedi zapašejo. No, sladice imamo tako ali drugače najboljše. Med tednom ponudba velikokrat hitro sicer skopni, saj je naval ljudi na Šmarno goro trenutno zelo velik. Kar je tudi prav! Več ljudi kot se giba, boljše je.

Z razgledom tekne borovničev štrudelj še bolj.

Kaj torej naročimo? Običajno so to ajdovi žganci, juha, nekaj zavitkov ali preste in pa seveda vsak svoj čaj. Do pred kratkim smo pili “ta podaljšane”, sedaj pa vzamemo navadne, saj so bolj sladki. Tudi tega si je domislil Elija. Elija zmaže skoraj sam celo skledo žgancev, ki jih je kar z roko, ob tem pa tudi pol sklede juhe. Za povrhu pa seveda še pol jabolčnega štrudlja in celo skodelico čaja.

Domače dobrote.

Jaz sem jasno vesel, če od hrane na pladnju sploh še kaj ostane, da lahko vse pomažem. Ponavadi je to bolj malo, zato si z Jasmino vzameva vsak še po en štrudelj, kar naju “drži pokonci”. V preteklih tednih je bilo tudi na vrhu precej toplo, tako da smo lahko še malo posedeli na prijetnem soncu. Elija ima s seboj kakšen avtomobilček ali pa majhen traktor, da se igra, midva pa uživava.

Lakota je po takšnem vzponu je kar huda.

“Elija, a se boš peljal s traktorjem?”, je zadnjič ponudila Nuša. Na Šmarni gori imajo namreč za potrebe prevoza hrane, smeti, kurjave ipd. en manjši traktor. “Jaaa”, je seveda vzkliknil, saj je nor na vožnjo s traktorjem. Ko je na počitnicah na Štajerskem, se lahko dnevno vozi v sedaj novem traktorju z večjo in zaprto kabino, kjer ima gospodič svoj sedež, ali pa se kdaj z mojim bratrancem.

Elija ima vsekakor privilegije. Vožnja s traktorjem na vrhu Šmarne gore.

No, tokrat se je s traktorjem peljal kar po vrhu Šmarne gore. Gregor ga je zapeljal izpred gostilne do otroških igral, nato pa sem ga vzel ven iz kabine. Vmes je Jasmina ravno naročila hrano, nato pa jo je s še večjim veseljem in navdušenjem zmazal.

Gostilna Ledinek vedno pogosti tudi vse tekače po Rekordu Šmarne gore ali pa Teku na Šmarno goro, kjer ne manjka ničesar. Najbolj prija seveda odličen čaj in kak kos štrudlja, kar so pripravili tudi za moj projekt “Prešernov trg - Šmarna gora” in pa lansko lastno izvedbo Rekorda.

“Nuša, bi se dal dobit sam kak čaj za mojo ekipo”, sem vprašal. “Ja seveda, bomo poskrbeli”. No, postreženi smo bili od “A do Ž”, torej s prestami in pladnjem štrudlja, ne le obljubljenim čajem, tako da smo se v dolino obakrat spustili siti.

Zahod in pogled v daljavo na Triglav s Šmarne gore.

Da ne pozabim seveda na miške, ki so šmarnogorska značilnost. Veliko ljudi vidim, ko sestopajo z vrečko v roki, noter pa vem, da imajo miške. Najboljše so jasno sveže pripravljene, tiste še čisto tople, vendar jih ponavadi že zamudimo. Za vikend pa ni problema, so vedno v meniju.

Sveže miške so značilnost in specialiteta Gostilne Ledinek.

Kako srčni so v Gostilni Ledinek, kaže tudi gesta, ki so jo naredili, ko sem osvojil 3. mesto na WMRA Nations Cup. Na ograjo so obesili ogromen transparent z napisom “Čestitamo Timotej”. Slednji je visel tam kakšen mesec in vedno se mi je na usta prikradel širok nasmeh zadovoljstva, ko sem pritekel na vrh in ga zagledal. Poleg omenjenega so mi pri teku iz prešernovega trga postavili ciljni obok. Ekstra zame v močnem nalivu!

Transparent, ki je kot čestitka visel še en mesec po mojem 3. mestu na WMRA Nations Cup.

Vse to so malenkosti, zaradi katerih še toliko raje hodimo na vrh nam že tako ali tako priljubljenega hriba. Radi jih imamo.



205 views0 comments

Recent Posts

See All