Šmarna gora ima definitivno neko posebno vlogo v moji gorsko tekaški karieri. Prav vsak je na določen hrib nekoliko bolj navezan kot na ostale. Zame je to vsekakor Šmarna gora. V resnici sploh ne vem zakaj, pa vendar tega ne morem zanikati. Je kot moje zatočišče, ki ga čez celo leto obiščem prav v vseh razmerah, pa naj bo to zjutraj, dopoldan, popoldan ali pa zvečer, ravno tako v dežju, snegu, ledu, vetru, ali pa prijetnem soncu. Z Jasmino sva na vrhu celo dvakrat, preden se nama je rodil Elija, preživela silvestrski večer.
Vas zanima moj začetek obiskovanja Šmarne gore? Verjemite mi ali pa ne, kot otrok oziroma mladostnik sem sovražil hojo v hribe. To je trajalo tja do konca osnovne šole, torej okoli 14. oziroma 15. leta. “A spet tja gor”, sem jamral, ko sta starša rekla, da gremo za vikend na vrh. “Pa js bi raj na koš metu”, sem nekako iskal izgovor, da bi se izognil dolgotrajni hoji. “Z Rokom sem že zmenjen, da gremo igrat”, sem si izmišljeval, da mi le ne bi bilo treba iti.
A poglejte me sedaj. Na vrhu Šmarne gore sem okoli 250-krat ali pa še večkrat na leto, poleg vseh ostalih treningov in tekem. Pravzaprav vzponov niti ne štejem, vendar na oko jih je nekaj takega. Verjetno se sprašujete, kako se je zgodil takšen preporod, da sem iz upornika postal goreč ljubitelj tega hriba. Še več, na tem hribu držim slovenski rekord “Rekorda”, lani pa sem dobil tudi “Šmarna gora race”, ki je bila pred nekaj leti izbrana za najboljšo gorsko tekaško tekmo vseh časov. Letos sem uradno postal tudi ambasador te tekme, na kar sem ponosen.
Spomin me je po tej plati žal zapustil, saj ne vem točno, kdaj se je v glavi zgodil tisti klik, zaradi katerega ta hrib tako rad obiščem. Moj tekaški začetek se je zgodil s tekmo "Tek trojk", kjer sem nastopil skupaj s staršema. Kasneje sem predvsem z očetom začel teči na Jeterbenk, hrib za našo hišo. Pot do vrha in nazaj niti ne nanese 8 kilometrov in premaga komaj 450 višincev, a meni se je takrat to zdelo popolnoma dovolj. Ubistvu sem še bolj kolesaril, a z leti se je tehtnica prevešala v prid teka.
V nahrbtniku mi ni bilo prav nič težko, kasneje na "lastni pogon" pa po sliki sodeč tudi ne.
Jasno, da mi je pot sčasoma postala dolgočasna, zato sem kdaj zavil še proti Polhograjska grmadi ali pa Jakobu, vendar to so bili zame že (pre)dolgi teki. Raje sem se usmeril na drugo stran, čez brv v Mednem, ki prečka reko Savo in poveže ta kraj s Pirničami, od koder se vije lepa pot na Šmarno goro. To je pot "čez Peske", ki ima ravno tako naklonino, da sem jo celo takrat zmogel v celoti preteči.
Slednja pot, od doma do vrha Šmarne gore in nazaj, mi je vzela le malo več kot obisk Jeterbenka. Bila je daljša, okoli 13 kilometrov, a premagala dobrih 100 višincev manj. Ponavadi sem zanjo porabil uro in četrt. Vse večkrat sem zavil v to smer. Ne vem, kaj me je vleklo tja gor, je pa res, da je bila trasa bolj razgibana. Imel sem malo ravnine, pri čemer sem prečkal dvorišče kmetije mojega strica, prehod čez reko in en vzpon v kosu. Na ravnini sem se dobro ogrel, v klanec pa ponavadi pritisnil na štoparico in izmeril svoj čas do vrha.
Ob prihodu do krasnega razgleda sem se moral seveda na dihati, obenem pa užival v panorami nad južnim delom Ljubljanske kotline. Vedno sem pozvonil na zvonček in si kaj zaželel, nato pa odbrzel domov. Zadnja dva kilometra sta se mi vselej vlekla, a v mislih sem že imel kakšno osvežujočo pijačo in takoj je postalo lažje. Ko sem se napojil, sem navadno stopil še pod "šlauf" na dvorišču in ohladil svoje telo. V tem početju sem užival. Čeprav je tek za marsikoga monotona dejavnost (tudi zame je bila), sem sčasoma to aktivnost vzljubil. Vse je bilo tako zelo preprosto. Obul sem si copate in šel.
Kmalu sem postal tudi boljši od očeta, predvsem na krajših razdaljah. Sedaj sem bil jaz tisti, ki je za vikend pred kosilom preganjal "dej no, pejt greva skupi na Šmarno". Velikokrat sem bil deležen posluha, rad pa sem šel tudi sam, da sem lahko ubral svoj tempo. Tam nekje v 2. ali pa 3. letniku gimnazije sem se velikokrat zmenil tudi za večerni vzpon s sošolcem, sicer Makedoncem, ki je živel v Stanežičah, torej malo stran od Medna. Ravno pri brvi sva se dobila in skupaj odtekla proti vrhu. Tako kot jaz košarko, je tudi on treniral nogomet in oba sva rabila nekaj “suhega”, torej kondicijskega treninga za športno igro.
Kot košarkar sem bil zaradi tega najbolj vzdržljiv med vsemi. Noben trening me ni utrudil, vendar pri košarki je pomembno še kaj drugega kot pa dolgotrajna vzdržljivost. Slednja je morda še najmanj pomembna. Dobrega košarkarja, poleg izjemnega občutka za vodenje žoge, meta, pregleda nad igriščem in gibanja po prostora, po fizični plati odlikujejo predvsem hitre spremembe smeri. Biti mora torej eksploziven. No, to pa jaz nisem bil najbolj. Z leti sem pravzaprav izgubljal na eksplozivnosti, namesto, da bi jo razvijal.
Šmarno goro sem tako obiskoval vse do konca gimnazije, ko pa sem prenehal z igranjem košarke, so bili teki le še bolj pogosti. Kot zanimivost, dotlej še nikdar nisem šel na vrh “sosede” Šmarne gore, Grmade. Enkrat sem iz sedla namesto na levo, zavil na desno in na vrhu me je pričakala klopca s krasnim razgledom še na drugo stran, bolj zahodno, proti Polhograjcem. Od tam sem videl hribe, kjer sem se pravzaprav začel ukvarjati z gorskim tekom (Jeterbenk, Jakob, Polhograjska Grmada ipd.).
Poti čez Peske se sicer nisem naveličal, a vseeno sem poizkusil kdaj tudi po drugi. Povsem nevede sem se enkrat iz sedla spustil po "Poti čez korenine”, kjer poteka tudi znana tekma “Rekord Šmarne gore”. Bila mi je všeč in večkrat sem po prečkanju Save nato zavil proti Tacnu in tekel na Šmarno goro po tej poti. Slednja mi je bila vseeno težja, saj je takrat še nisem bil zmožen preteči, tako da sem kakšne res strme dele pač hitro hodil. Sčasoma sem skombiniral oba vzpona in tako tekel od doma, se dvakrat povzpel na vrh in nato nazaj. Treninge sem popolnoma spontano stopnjeval, vzpone pa pretekel vse hitreje.
Enkrat sem se odločil, da grem na vso moč. Do vznožja sem se ravno ogrel, nato pa pritisnil v rdečo cono. Vzpon po “Poti čez korenine” sem zmogel v dobrih 13-ih minutah, kar se mi je zdelo neverjetno hitro. Prav osupel sem bil, ko sem na vrhu pogledal na uro. Ponosno sem se doma pohvalil, a kmalu izvohal, da je rekord tega vzpona še debeli dve minuti pred mojim. “Pa to je nemogoče.”
Vztrajno sem treniral, začel tudi hoditi na tekmi in bil vse bližje. Šmarna gora je bila kot moj najljubši poligon za trening na sporedu večkrat na teden. Začel sem raziskovati še druge poti in spoznal, da sta tako Šmarna gora, kot tudi Grmada, prepleteni z ogromno povsem neobljudeni stezicami. Posebno v zadnjih letih, ko postajam malo bolj pozoren, sem opazil, da je daleč najbolj obiskana prav "Pot čez korenine”, sledita pa ji pot “čez Peske” in pot, ki vodi iz Šmartna. Vse ostale, ki jih je zares ogromno, so pravzaprav zanemarljivo obiskane.
Tisti, ki mislite, da se na Šmarni gori ne najde miru, naj zavije na kakšno drugo pot izmed zgoraj naštetih. Uživali boste v miru in presenetljivi samoti. Sam moram priznati, da mi je všeč biti v naravi med ljudmi, na vsake toliko časa pa imam rad tudi mir. Tako lahko izberem katerokoli možnost, nenazadnje pa tako ali drugače po Šmarni gori tečem zjutraj ali pa zvečer, ko je ljudi v teh mrzlih zimskih mesecih manj.
Kakorkoli, pred šestimi leti sem se prvič udeležil "Rekorda". Takrat sem že tekel 12:25, še vedno celo minuto za najboljšim slovenskim časom, leto dni kasneje pa sem prvič nastopil še na Teku na Šmarno goro, ki je štel za svetovni pokal. Kdo bi si mislil, da se bom od upornika hoje v hrib nekoč prelevil prav v slovenskega rekorderja te trase, na kateri so se preizkusili prav vsi najboljši slovenski gorski tekači in se celo popolnoma približal magični meji 11-ih minut, na drugi strani pa zmagal na tekmi, ki je dobila naziv "The Greatest Mountain Race of all time". In vse to na Šmarni gori, hribu, kjer se je razvila moja gorsko tekaška kariera.
