Mraz, sneg, tema… Dobri izgovori, da ostanemo na toplem kavču pred TV-jem, kaj? To je vsem mamljivo. Ljudje smo po naravi lena sorta. Pred kratkim smo bili pri mojem stricu na obisku. Ker ima veliko in moderno kmetijo, je beseda nanesla na avtomatizacijo na področju kmetijstva. Ima robota za molžo, veliko traktorjev, priključkov ipd. In pravi sestrična: "Oči pravi, da je lenoba gonilo napredka." Sam sem se nasmehnil in v sekundi sem se strinjal. Ljudje si moramo zadeve pač olajšati kolikor se le da (in tiste, ki se jih da), da bomo imeli več časa za ostale stvari. Nikakor pa ne smemo biti leni pri skrbi zase, skrbi za svoje duševno in fizično zdravje. Ampak kako?
Zame definitivno z gibanjem v naravi. Ljudje smo od nekdaj odvisni od narave, ki "rodi" vse, kar potrebujemo. Z razvojem se je sočutje začelo rahljati, vseeno pa se s porastom rekreacije znova vračamo nazaj, vsaj pri sebi opažam tako. Sedaj grem rad ven tudi na sprehod, ko se odpravimo na svež zrak, včasih pa mi je bila vsak meter hoje odveč. Tudi to je zanimivo, da smo tekači zelo leni glede hoje. Tečemo radi, hodimo pa ne. No, verjamem, da se na stara leta to spremeni.
Seveda pa ima vsak neko priljubljeno točko, vrh ali pa krožno pot, ki jo obiskuje tudi pozimi, saj mu je očitno tako pri srcu, da ga od nje ne odvrnejo niti zimske razmere. Kje drugje je to zame, kot na "moji" Šmarni gori. Zima ima svoj čar, še posebno, ko zapade nekaj centimetrov svežega pršiča. V zadnjem desetletju to sicer ni več tako pogosto, vendar je bil začetek letošnje zime (ali lanske?) obetaven s tega vidika.
Pozimi zna biti na vrhu zelo lepo, saj je dostikrat pobeljen, medtem ko, so v kotlini bolj spomladanske razmere. Vseeno višinska razlika ni takšna, da bi lahko rekel, da gre za velik kontrast, ki bi vrh in kotlino razmejil na dva različna svetova, pa vendar. Okoli 350 metrov višinske razlike lahko ravno povzroči takšen prehod.
Letos zima ni bila ravno huda, čeprav je konec novembra zapadlo precej snega, tudi na Šmarni gori. Bilo ga je kakšnih dobrih 20 centimetrov, če se ne motim. Nadejal sem se zares sneženih vzponov, vendar mi je ravno v času, ko je bil gor še sneg, to preprečila poškodba, kasneje pa je preprosto skopnel.
Kot zanimivost, najbolj priljubljena pot, "Pot čez korenine", je najprej kopna, saj je najbolj izpostavljena soncu, medtem, ko tista "Čez Peske", precej dlje ostane poledenela, saj se vije po nekakšnem jarku, ki ga sončni žarki ne dobijo. Pot zna biti sicer kar spolzka, saj se sneg shodi ter zbije, se nato čez dan stopi ter ponoči znova zmrzne, iz česar nastane plast ledu. Brez izjeme je predvsem zadnji del, torej iz sedla na vrh, vedno spolzek, zato je pametno imeti kakšne dereze ali pa vsaj palice. Na ostalih delih se že lahko lovimo za kakšne veje, sicer pa je potrebno paziti. Jaz sicer večkrat zapnem za kakšno korenino, pa vendar pristanek na trdem ledu ni ravno udoben.
Vedno sem si želel sankati navzdol in letos sem bil prepričan, da bo to možno, a se je na koncu izkazalo drugače. Vseeno, uradna zima traja še skoraj do konca marca in vse se lahko obrne. Ravno letos smo si kupili lopate za pod “tazadnjo”, ki so čisto lahke in jih brez težav nesemo kamorkoli. Tudi z njimi bi to šlo.
Najbolj pridna pri vzponih sta trenutno Jasmina in Elija, ki jo v teh zimskih mesecih velikokrat obiščeta. Zadnjič sta šla popoldan, tako da sem se takoj po službi preoblekel še jaz in ju ujel na vrhu. Sicer sta že malicala, ampak štejem to kot naš skupni vzpon, saj smo vedno še nekaj časa na vrhu, nato pa se počasi spustimo v dolino.
Elija sedaj brez težav že sam pripleza na vrh. Vmes mu morava sicer nastaviti maline, ki po njegovem pač rastejo ob poti, ne glede na letni čas, kar mu predstavlja motivacijo. To so male stvari, s katerimi lahko starši prelisičimo otroke, da imajo voljo do hoje. No, čez kakih 10 let bo morda prebral tale blog in se nasmejal. Na vrhu seveda dobi porcijo žgancev in juho, kar zmaže kot da ni jedel že nekaj dni. Včasih sva ga dolino nato nesla na ramenih, dva- ali trikrat pa je v dolino pristopical tudi že sam.
Omenil sem že, da mi je dejanske snežne obiske Šmarne gore preprečila poškodba, kasneje pa sem le začel hoditi gor. Sprva enkrat, nato dvakrat. Sprva sem se navzdol spuščal zelo počasi, tako da sem rabil dlje kot navzgor, celo več ljudi me je prehitelo, nato pa sem bil postopoma zmožen preteči tudi spust. Kaj me je vleklo gor, kljub temu, da fizično nisem bil čisto ok? Ne vem, preprosto ljub mi je ta hrib. Rad hodim gor na sončni vzhod, še posebej pozimi, ko je mrzlo in te slednji vsaj malo pogreje.
Kot zanimivost, Rekord Šmarne gore je bil včasih izveden v februarju, torej pozimi. Še vedno obstaja polemika, kakšne razmere so boljše za to tekmo. Dejstvo je, da je bila proga ob suhih razmerah takrat boljša, poleg tega tudi korenine niso v takšni meri “štrlele” iz podlage, kar je posledica vse večje erozije, lahko pa je bila spolzka. Nižje temperature nekaterim ugajajo (tudi meni recimo), drugi pa dobesedno zmrznejo in imajo rajši vročino. Morda pa se kdaj tudi sam stestiram pozimi.
Kakorkoli, še vedno upam na kakšno pošiljko snega, ki bo pobelila vrh, da ga bomo vsi trije osvojili v krasni idili.