Lahko zakričim le "jaaaa!". Ja, uspelo se mi je pobrati po tistem nesrečnem Evropskem prvenstvu. Še ne teden dni kasneje smo se vsi trije skupaj odpravili v Heiligenblut pod najvišjo goro v Avstriji, Grossglockner, kjer sem že tretjič nastopil na tekmi za svetovni pokal, Grossglockner Berglauf. Čeprav so noge še vedno čutile posledice in bile daleč svežih, se na to nisem oziral in odtekel tako kot znam in moram. Težko je prilesti iz globokega brezna, a občutek uspeha je zatem nepopisen. Dosegel sem 6. mesto v verjetno najmočnejši konkurenci doslej, popravil svoj lanski čas in prehitel celo oba zmagovalca preteklih dveh izvedb.
"Kaj zdaj, boš šel ali ne?", me je še v četrtek zvečer vprašala Jasmina, saj je čutila negotovost v meni. Cel teden sem se namreč ukvarjal z žulji na petah, krvavim palcem, iz katerega mi bo prej ali slej šel noht, ter muskelfibrom, ki je izmed teh problemov še najhitreje izveneval. Poleg nizke motivacije to ni bila ravno idealna kombinacija za dober nastop na tako zahtevni tekmi kot je Grossglockner Berglauf. Verjemite, ta trasa je zares težka.
"Ja, kaj pa čem, pejmo", sem dal zeleno luč, da (znova) spakiramo svoja oblačila za nekaj dni. Lekcija od lani nam je dala vedeti, da četudi je pri nas okoli 30°C, je lahko v Visokih Turah povsem zimsko. Lani je bilo v petek popoldan, ko smo odhajali, natanko 33°C. Kuhali smo se. Že ob prihodu v Heiligenblut pa je termometer na avtu kazal 13°C. Za nameček je v nedeljo, ko je bila tekma, močno deževalo in v cilju na Franz Josefs Höhe na višini 2369 m je bilo 6°C. No, letos je bila še kakšna manj. Si lahko mislite?
Skratka, v posebno potovalko sem zbasal po dve za vsakega, za Elija pa tri bunde in še zimski kombinezon. Če bi kdo to gledal, bi me imel za norega. Večino stvari sem v avto znosil že zjutraj, tako da smo šli takoj, ko sem prišel iz službe. Na cesti ni bilo nobene gneče in tja smo prispeli že nekaj čez sedmo zvečer.
Sprva smo se prijavili v hotel, razpakirali, nato pa sem odšel na krajši iztek pred večerjo. Lahko le omenil, da sem oblekel dolgo majico. Pri nas je bilo 29°C, jaz pa sem v Heiligenblutu tekel z dolgo majico… Saj tudi jaz ne bi verjel, če sam tega ne bi že lani doživel.
Zjutraj smo se prebudili v še bolj hladno, za poletje kar mrzlo jutro, vendar po dveh mesecih na visokih temperaturah, je to kar pasalo. Malo sem šel po prvem, relativno ravnem delu trase, ki poteka po dolini, še preden zavije v klanec, nato pa še malo naokoli po mestecu in del po Grossglockner Hochalpenstrasse. Pred hotelom sem naredil še klasičnih 10 x 200 m v nekoliko hitrejšem tempu, nato pa se vrnil v hotelsko sobo, kjer sta Jasmina in Elija še spala.
Ob 8:15 je oči končno odprl tudi Elija in skupaj smo odšli na zajtrk. Plan je bil, da se jaz in Elija nato z avtom odpeljeva po Grossglockner Hochalpenstrasse do platoja Franz Josefs Höhe, kjer je cilj tekme, Jasmina pa prvič v svojem življenju odteče celotno traso.
"Messy, sam trasa je res dolga, veš, kaj če te vsaj ta prvi del za peljeva?", sem ji skušal malo skrajšati pot. "Ne, celo ali pa nič." In je šla, midva pa sva se namenila prevzeti mojo štartno številko, v kateri je bila tudi karta za cesto. Ampak letos je ni bilo… Vseeno sem vedel, da si Jasmina zelo želi teči do vrha, tako da sva jo kupila in se odpeljala na vrh. Prehitela sva ogromno kolesarjev, saj je cesta res ena izmed najlepših daleč naokoli. Temperatura na vrhu, ko sva parkirala v garažni hiši, je bila 4,5°C!
Vseeno je sijalo sonce, tako da prav mrzlo ni bilo. Zadekana sva se malo sprehajala, opazovala ledenik, ki ga skorajda ni več, se stiskala v naročju in čakala na Jasmino, da premaga še zadnjo, najhujšo strmino. Zadnji del trase poteka namreč od dna ledenika po strmem pobočju do vrha. Nekoč je bila cela dolina zapolnjena z ledom. In tega dela je skoraj za celo Šmarno goro.
Naposled sva le uzrla "malo mravljico" tam globoko spodaj, ker je bila nekoliko hitrejša od ostalih. Vedel sem, da je ona. Tako blizu, a še vedno tako daleč. Pravzaprav je to neverjetno. Kot bi z vrha Šmarne gore gledal na parkirišče in si rekel "eh, sam še ta del premaga". Trasa je namreč (izmerjeno po uri) dolga okoli 13 kilometrov, premaga pa dobrih 1300 višincev, tako da res lahko rečemo, da je ta zadnji del res le še "drobtinica".
Čez kakšnih 25 minut je Elija že tekel utrujeni mamici v objem, ki je rekla, da je to ena izmed najlepših tras, a tako zelo zahtevna, da čestita prav vseh, ki jo pretečejo. In res je zahtevna, praktično ne pusti predaha, saj je dokaj tekoča in je treba ves čas teči.
Jasmina je odšla do avta po topla oblačila, midva z Elijem pa na kosilo v restavracijo, ki je imela pogled točno na Grossglockner. "Klompelčka bi tud", je izustil, ko je pri eni gospe na pladnju videl pomfri, tako da sva poleg goveje juhe vzela še to. Zmazal je pol "gore" pomfrija in ¾ juhe, tako da mu med vožnjo v dolino ni preostalo drugega, kot da utone v svoj opoldanski spanec.
Ob povratku v hotelsko sobo smo vsi trije še malo zadremali, a se je gospodič kaj kmalu prebudil. Jaz sem šel hitro po dva krožnika pašte, sledila je predstavitev najboljših tekačev, malo igre v peskovniku in zgodnja večerja. Bil sem sit kot sod, prav siliti sem se moral s hrano, a vedel sem, da bom naslednji dan še kako rabil vso to energijo. Verjemite, telo na tako zahtevni tekmi pokuri celoten "glikogenski tank", in le srečen si lahko, da znese do vrha.
Prebudili smo se v deževno jutro. Zaradi prijetnih temperatur smo spali kot ubiti. Jaz sem na zajtrk odšel prej, pa čeprav je bil naš štart šele ob 11:30. Tukaj se štarta po boksih, in sicer prvi že ob 9:00. Zaradi števila prijavljenih in ozke steze na nekaterih delih, se mi zdi to kar pametna poteza. Spil sem kakšnih 5 kavic, saj so avstrijske res majhne. Če bi temu sploh lahko rekli kava…
Med parkiranjem sta nas obiskala še Aleš in Andreja, tako da smo minute pred štartom preživeli v sproščenem pogovoru v topli sobi. Ogrevati sem se začel ravno 20 minut pred štartom. Vedel sem, da moram čim bolj varčevati z energijo.
"Timotej, samo še tri minute so… Daj pojdi že na štart, no…", je bila v skrbeh Jasmina, ko sem se obiral in šel še na WC, jedel gel, pil ipd. "Ja ja, sej je še dost časa." Na štartni črti me sprva sploh ni videla, pa čeprav sem bil en meter stran od nje. Čisto je bila v skrbeh, kje sem. "A, si le tu, mene je pa že skrbelo."
Postavil sem se komaj v tretjo vrsto, a po poku pištole dobil dobro pozicijo. Vedel sem, da se ne smem zagnati. Kot sem že prej omenil, prvi del proge poteka po dolini, ki se blago dviga. Prva dva kilometra sta tako skoraj ravninska, nato pa se asfaltna cesta postavi malenkost pokonci in preide v makadamsko.
Prvi kilometer je minil v trenutku, bil pa sem nekje na 15. mestu. Eden izmed tekmovalcev je potegnil naprej, zadaj pa sta se izoblikovali dve manjši skupini. Šele za njima sem bil jaz. Ampak si nisem belil glave. Vedel sem, da je pred mano še 95% trase. In res, ob začetku vzpona sem začel razliko topiti ter priklopil tej manjši skupini ravno na začetku makadama. Slednja se je nato razdrobila, a sam sem se držal svojega tempa.
Makadamska cesta se kar vleče, nato pa pripelje na dolg pašnik, kjer je prva okrepčevalnica, trasa pa postane valovita, podobna krosu. Seveda ni neobičajno, če tekač tam stopi na kravji gnoj, kar se je seveda zgodilo tudi meni. No, morda sem se pa zaradi tega v nadaljevanju otresel konkurence - stalno sem nosil za seboj vonj po gnoju.
Zatem sledi dokaj nevaren del mimo slapa, ki ga doslej še nisem uspel videti. Tudi letos ga nisem. Zanimivo, da so vsi v cilju govorili o tem slapu, sam pa sem se potihoma spraševal "kje je že to". Na tem delu sem ujel še enega tekača pred seboj, zmagovalca izpred treh let, ga prehitel in povedel trojico za seboj.
Sledil je nekoliko daljši in strmejši vzpon, kjer sem tekmeca za seboj utrudil, nekaj sekund pred nami pa je bila že nova "tarča", in sicer lanski zmagovalec. Slednji je ubral zelo zanimivo in meni povsem neracionalno taktiko. Izmenjeval je namreč (skoraj) šprint ter hitro hojo. Ni imel torej nekega enakomernega ritma, temveč je izgledalo kot da dela intervali trening. Ubistvu sem ga kar težko ujel in prehitel, a po kakšnih petih minutah mi je le uspelo.
Teren se je znova prevesil v nekakšno kros varianto, saj smo kar nekaj časa tekli po terenu gor-dol po precej tehnični podlagi, posuti s srednje velikimi kamni. Pot je bolj izpostavljena in začelo je dokaj močno pihati. Štartna številka mi je kar plapolala po dresu. Vmes sem enkrat skoraj v prazno stopil, a ta del sem po zaslugi dobrega oprijema modela Cloudventure Peak, ki sem ga imel prvič na nogi in pred tekmo izbral ravno zaradi izjemnega profila, premagal precej hitro. Krila mi je dal tudi gel, ki sem ga dobil od Roberta.
Znova je bil na vrsti daljši vzpon, kjer sem nekoliko oživel po zaslugi nižjih temperatur. Dejstvo je, da meni paše hladno vreme. Tukaj sem nekaj pridobil, a sta me na spustu dva znova ujela. Na naslednjem vzponu pa znova obratno.
Po predzadnji okrepčevalnici si človek misli, da je že skoraj konec, a sledil še psihično zelo naporen del, ki poteka nad in ob ledeniškem jezeru. Tam je treba z ostrim vidom, ki mi ga je prekinjal mrzel veter, dobro spremljati podlago nekaj metrov pred seboj. Slednji se vleče kar kakšnih 10 minut.
Končno pa je na vrsto prišel še zadnji, najbolj krut del proge, in sicer strm vzpon po pobočju, ki ga je izoblikoval ledenik. Dolg je kakšen slab kilometer in pol, premaga pa toliko višinskih metrov, kot jih ima Šmarna gora. Vsi si pod to strmino verjetno mislimo "uf, saj smo že gor", a resnica je nekoliko drugačna. Po okoli uri napornega teka je ta del res težak.
Kakšne dobre pol minute pred seboj sem imel dva tekmovalca, točno tista dva, katerima sem sledil v čisto prvem delu tekme na Evropskem prvenstvu, za ovratnik pa so mi tudi dihali kar trije tekmovalci. "OK, lahko sem celo 4., ali pa tudi 9.", se pomislil. Počutil sem se močno in začel privijati do konca. Vedel sem, da četudi mi odreže noge, še vedno lahko na tej strmini le hodim in ne bom izgubil praktično nič. A nisem zahodil, raje sem stopnjeval svoj korak in 4. in 5. pozicija sta mi bili, vse bolj na dosegu roke.
Foto: Tine Hren
Vsake toliko, časa sem pogledal nazaj, da bi videl, ali se oddaljuje od zasledovalcev. Na vmesnih stopnicah, kakšnih 300 metrov pred ciljem, sem tudi jaz prvič na tej tekmi moral hoditi. Kvadricepse mi je popolnoma zategnilo in ni mi, preostalo drugega. Vsak korak je bil kot bi želel iz počepa dvigniti vsaj 100 kg. A cilj je bil blizu, poleg tega pa sem slišal Jasmino, ki kriči naj šprintam, saj se iz ozadja nekdo nevarno približuje. In res se je. Zbral sem še zadnje atome moči in odtekel tistih 200 metrov do cilja, pri čemer mi je noge na koncu kar odrezalo.
Na semaforju se je izpisal moj končni čas - – 1:14:26. Bil sem vesel, res vesel. Uspelo mi je. Najtežje se je pobrati, ko padeš v globoko jamo. Če ti ni vseeno, jasno. Meni vsekakor ni. Vsak povratek zahteva veliko psihične stabilnost, seveda pa tudi podpore drugih. Veliko ljudi se je spomnilo name in mi osebno pisalo, nekateri ste svojo podporo izrazili z raznimi komentarji ipd. Vse to pripomore, pa čeprav je eno le nekaj reči, drugo pa se postaviti v kožo drugega. Tisto prvo je gotovo lažje. Vseeno pa na koncu ugotoviš, da se ni zgodila nobena tragedija in priložnosti bo še veliko. Pa vendar, saj poznate pregovor, da "priložnost zamujena, ne vrne se nobena". Ogromno vložim v šport in želim si, da bi lahko pokazal sadove svojega dela. In tokrat sem to storil.
V cilju so me nemudoma odeli s toplo odejo, spil sem en vroč čaj, nato pa odhitel k mojima navijačema. Jasmina je bila presrečna, ko je videla, da mi gre. Ni mogla skrivati navdušenja. Rekla je celo, da čeprav je verjela, da bom odtekel kot je treba, se je po drugi strani bala bala, da mi ne bo šlo, ker me bo nov neuspeh še dodatno potolkel. Prav molila je vmes, zjutraj pa celo šla v cerkev prižgat eno svečko, da se bo vse izteklo kot se mora.
Cerkev z močno energijo.
Jasmina je še navijala za ostale, jaz in Elija pa sva odšla do avta, da sem se preoblekel, saj me je že začelo malo zebsti. Je to morda kaj čudnega ob 5°C, dežju in vetru, jaz pa sem bil v tekaškem dresu in kratkih hlačkah, po vrhu pa seveda čisto premočen. No, imel pa sem toplo delo in Elija na ramenih, oblečenega v zimski (!) kombinezon, tako da sva grela drug drugega. Zatem sva odhitela v restavracijo na toplo juhico in pomfri, nato pa smo se vsi zbrali pri avtu. Andrejo je tako treslo, da sem ji nemudoma dal svojo dolgo trenirko, bundo, brezrokavnik in dve deki, iz termovke pa za piti vročo vodo. Vem, kako je to, ko telo popolnoma izgubi energijo za "kurjavo". V tem primeru človek sploh ne more funkcionirati in treba ga je hitro ogreti. Tudi sam sem že doživel to.
V avtu sem dal na gretje in hitro smo imeli tropske temperature. Takšne, kot smo jih sicer vajeni doma. Aleš je bil čisto nasprotje, saj bi verjetno najraje odprl mrzlo pivo za proslavitev. Elija je med vožnjo v Heiligenblut seveda zaspal, jaz pa sem moral na podelitev.
Vmes se je zbudil, tako da se nam ni nikamor mudilo. Privoščili smo si še eno pico, ki je bila izjemno dobra (ali pa jaz tako sestradan), si šli ogledat cerkev, nato pa krenili proti domu.
Joj kako sem bil lačen med vožnjo… Izpraznili smo vse zaloge, ki smo jih še imeli. Kruh s pašteto, slane palčke s kikirikijevim maslom, smokiji, jabolka, rogljički… Vse je šlo. Doma sta šla Elija in Jasmina še k maši, jaz pa sem za 45 minut skočil na kolo, da sem razbil tonus v mišicah, ki sem si ga pridelal na tekmi. Kako je pasalo… Za nami je torej še en pester vikend, ki smo ga izkoristili kot nekakšne mini družinske počitnice, a hkrati tudi tekmovalno obarvane. In to uspešno. Komaj čakam naslednjo! Do takrat pa še nekaj močnih in težkih treningov.
Comments