Meni osebno je najlepše teči spomladi. Nasploh ta letni čas zelo blagodejno vpliva name, medtem ko se nekateri borijo s spomladansko utrujenostjo. Kaj pa velja za vas? Pomlad za naravo predstavlja ponovno rojstvo, za tekače pa na nek način tudi, saj se začnemo prebujati iz zimskega spanja in po daljši bazi začnemo z resnejšimi pripravami na prihajajočo sezono. Pravzaprav je to naravni proces tekmovalca, ki se ukvarja s pretežno poletnim športom, pa čeprav so tekaške tekme organizirane skozi celo leto, tudi v najbolj mrzlih mesecih.
Spomladi se podaljša tudi dan, kar pomeni, da nas sonce razvaja dlje časa, poleg tega pa je še bolj toplo. Vsak letni čas ima svoj čar, vendar v kolikor bi izbiral, mi je pomlad najljubša. Jutra so prijetno sveža, čez dan pa lahko brez težav skačemo naokoli v kratkih oblačilih. No, letos nas je dvakrat presenetil tudi še sneg, vendar načeloma je tako.
V zadnjem času sem začel tudi tekmovati, predvsem pa veliko načrtno treniram, kar zahteva dokaj monotone treninge, kar zadeva lokacijo. Na Šmarni gori zaradi tega nisem tako pogosto, rad pa izkoristim kakšen dan, ko imam na sporedu le bolj lahkoten tek, da predvsem zjutraj skočim na vrh in ujamem sončni vzhod.
Pozimi sem ob vzhodu praktično šele prišel z vrha do avta, sedaj pa me vzhod že konkretno prehiti, saj se sonce dvigne izza obzorja pravzaprav takrat, ko si ravno še zaspan in v pižami kuham jutranjo kavo. Ne da vstanem pozneje, le dan je toliko daljši, svoje pa naredi tudi prestavljena ura.
Ravno predvčerajšnjim je bil eden izmed takšnih dni, ko sem si utrgal jutro za obisk Šmarne gore in Grmade. Pri kmetiji Mis, kjer sem parkiral, je bilo sveže, ugibam da kar precej blizu ničle. Še krave, biki, telice in telički so se skrili pod streho. Sprva sem odtekel malo po ravnem, da me ne bi kap, če bi prekmalu zagrizel pot na Šmarno goro. Prija nekaj korakov, da se noge pripravijo na vzpon.
Po nekaj minutah sem zavil v breg in že po nekaj minutah se je temperatura občutno dvignila, malo višje pa jo je izdatno povišalo še sonce. Nebo je bilo jasno in sonce je sijalo v zlati barvi. Naenkrat je postalo vroče. Vem, nikoli nam ni prav…V dolini me je zeblo, sedaj pa že jamram nad nekakšno vročino. Jasmina vedno pravi, da ji je občutek mrazu nekaj najbolj zoprnega. In to drži tudi zame. Raje imam toploto, četudi mi po obrazu steče kakšna kaplja znoja.
Med vzponom sem se kar malo ustavil in se razgledal po gozdu. Tako lepo in prijetno je bilo, da bi si kar pogrnil odejo med borovci in znova zaspal. “Ej, dej ti morš taprav cajt domov pridt”, sem se po nekaj minutah opomnil in odtekel naprej. Sicer mi je ravno ta, spodnji del poti, najlepši, a na vrh je treba priti.
Malo višje se sonce skrije za sam vrh Šmarne gore, tako da je pot v senci. Prijalo se je malo ohladiti. Kmalu sem bil že na sedlu, ki je zaradi kotanjaste lege znova mrzlo. Kulisa je tam zjutraj naravnost krasna.
Na vrhu je bilo božansko. Nič ni pihalo, sonce je bilo že visoko na nebu in privoščil sem si krajši postanek na leseni vzletni ploščadi za padalce. Znova bi se najraje kar ulegel in zaspal, a čas je priganjal. Gledal sem, kako nekateri, pravzaprav večina, že drvi v Ljubljano v službo oziroma ostale obveznosti, medtem ko je smer proti Kranju na avtocesti praktično prazna.
“Oh, kaj je men fajn, k se mi ni treba nikamor vozit”, mi vedno pade na pamet, ko vidim kaj takega ali pa se sam kdaj vozim v gneči. Res sem lahko hvaležen, da se mi ni treba nikamor voziti, saj imam tako več časa za druge stvari. Premikanje po polžje v gužvi je tako nesmiselno porabljen čas, da ga je res škoda, vendar veliko ljudi žal nima druge opcije. Tudi sam sem bil nekoč na istem, a šele sedaj vidim, kakšen privilegij je to, da lahko grem v službo kar peš. No, saj veliko časa pa na cesti preživim, ko se vozimo na tekme, kjer tudi velikokrat ne poteka vse ravno gladko.
Ura je ravno odbila 7, ko sem se odpravil proti dolini. Na sedlu nisem zavil desno proti Pirničam, temveč levo proti Tacnu. Ko grem na Šmarno goro, grem redko le enkrat. Kot zanimivost, za spust vedno potrebujem dlje, kakor znaša moj rekord za navzgor. Ni mi do nabijanja nožnih mišic in sklepov, tako da počasi trimčkam.
Na dnu je bilo znova občutno bolj mraz, zato sem komaj čakal, da se dvignem višje. Ta vzpon bi lahko odtekel v miže, pa vendar se vedno ob kaj spotaknem. Morda tudi zaradi zgodnje ure.
Tik preden pot iz gozda pripelje na sedlo, nisem zavil proti Šmarni gori, temveč na Grmado. Držal sem se skrajne leve poti, ki pelje po grebenu. Vrh Grmade je praviloma osamljen, za razliko od obljudene Šmarne gore, kar včasih tudi prija. Koristna je tudi klopca na vrhu, ki obrnjena proti jugu ponuja lep razgled nad Ljubljano, Krim in tudi del Polhograjcev, če le ni preveč zaraščeno.
Na njej sem malo posedel, nato pa se še zadnjič spustil proti dnu. Zajtrk sem imel že s seboj in ga pojedel kar med vožnjo, tako da me je doma pred odhodom v službo čakalo le še tuširanje. Ko sem hodil do pisarne, sem se počutil prav prerojenega. Gibanje v naravi ima poseben čar, še posebej zjutraj, da telo prejme svež zrak in se zbudi.
Dan prej pa smo se na Šmarno goro odpravili skupaj. Zjutraj sem imel na sporedu trening 8 x 1 km, dan prej pa sem tekmoval na tradicionalnem Mekinjskem krosu, zato mi je popoldne pasal iztek. Še posebno takrat, ko imam zjutraj težji trening, si popoldan oziroma zvečer privoščim še neko obliko aktivnosti na nižji intenzivnosti. Verjamem, da se zaradi tega tudi hitreje regeneriram, treba pa je paziti, da ni preveč.
Elija je svojo kondicijo le še nadgradil, poleg tega pa ravno dobil novo obutev, namenjeno prav pohodom na Šmarno goro, tako da je že kar hiter. Z Jasmino sta se sicer odpravila prej, še preden sem jaz prišel iz službe, tako da sem na vrh odtekel od doma.
Med malico sem Jasmini dal nekaj oblačil v nahrbtnik, da bi se lahko preoblekel in me ne bi zeblo, po prihodu domov pa sem se malo obiral in krenil malo pozneje. Tekel sem mimo elektrarne na Savi in takoj za mostom zavil na polja. Na prvem je v gradnji sedaj most, ki bo povezal sotočje Sore in Save ter Pirniče. Namenjen bo pešcem in kolesarjem, za katere bo narejena tudi nova pot proti Ljubljani.
Po poljih je glede na nekaj tednov nazaj sedaj že vse bujno. Rad imam pogled na Šmarno goro od tam. Redko takole vidim svoj cilj, tukaj pa ga gledam praktično veš čas teka. Na tekmah imam tako ali tako ponavadi sklonjeno glavo in se koncentriram na progo, pri obisku višjih vrhov, pa so slednji ponavadi daleč ali pa skriti za kak greben.
Jasmina in Elija sta šla po poti čez Peske, za katero sem se odločil tudi sam. Ta pot je med vsemi, ki peljejo na Šmarno goro, najlepša. Na sedlu sem srečal tudi Tineta, nato pa sprva zavil še proti Grmadi. Ravno ko sem prišel na Šmarno goro, je Jasmina hodila iz Gostilne Ledinek s polnim pladnjem, Nuša pa nam je postregla s čajem.
Elija se je tokrat poleg žgancev odločil za govejo juho. "Upam da bo kej ostal", sem si mislil. Jasno, bil sem že lačen, saj nisem jedel od enih, ura pa je bila že šest. Seveda sem dobil nekaj ostankov.
"Gremo se igrat", je takoj, ko je pojedel, predlagal oziroma kar zahteval Elija. K sreči je na Šmarni gori tudi malo igrišče za otroke, ki ponuja ravno dovolj. In divjanje se je začelo. Očitno so žganci prijeli.
Bodoči gimnastik?
Po obročih, pa letvah in vrvi, malem in velikem toboganu, pa celo na fitnes napravah… Vse je obdelal in večkrat smo se zelo nasmejali. Celo uro smo preživeli tam. "Še 5 minut" ali pa "še enkrat" je obljubljal Jasmini, ki mu seveda ni mogla odreči igranja, pa čeprav se nam je že malo mudilo s spanjem, jaz pa sem imel zvečer še en sestanek.
Kdo je večji otrok?
Kmalu je na tobogan zvabil še Jasmino, ki je morala nato kakih 20-krat gor in dol z njim. No, enkrat sva vseeno morala reči "dovolj bo". Nato pa sem z vprašanjem "Elija, a greš peš al štuporamo" zamočil jaz. Odgovor je bil seveda druga varianta. Prej je lahko skakal, plezal in se drsal celo uro, naenkrat pa je bil izgovor, da ga bolijo noge. Pa se je nesel…
Nekje na ⅔ poti do doline je postavljena klopca, ki gleda točno proti zahodu. Bili smo tako pozni, da smo ravno ujeli prelep zahod. No, če sva se prej malo jezila nanj, da je pozno in moramo iti, sva bila sedaj z Jasmino vesela, da smo lahko posedeli nekaj minut in uživali ob sončnem zahodu.
Cvetoči žafran, zvončke in ostale znanilce pomladi sem na Šmarni gori sicer zamudil, oziroma so se pojavili že konec februarja in kmalu izginili, a vseeno je zaradi vsega zelenja, ki je pognalo predvsem z zadnjim dežjem, pomlad res krasna… Kateri letni čas pa je vam najljubši?
Comments