Uf, saj ne vem točno, kje bi začel. Morda kar pri naslovu. “Štiri kratke slovenske”. Verjetno se sprašujete, kaj za vraga bi to pomenilo. Verjetno so tekme, ne? Tako je, v tem blogu bom zajel kar štiri tekme, katerih sem se udeležil v zadnjih treh tednih, vseh v Sloveniji. No, ena ni bila uradna tekma, vendar lasten podvig “Rekord Šmarne gore”, ki sem ga izvedel kar sam, zaradi odpovedi uradne tekme. Podobno kot recimo vzpon na Triglav in pa Prešernov trg - Šmarna gora. Neuradno s pridihom uradnega. Značilnost vseh teh tekem je ta, da so, kar se tiče dolžine, čisto po mojem okusu. Letos sem namreč tekel na veliko daljših preizkušnjah, kot na primer Fletta Trail, Krkonošsky Half Marathon, Trofeo Nasego in RedBull Dolomitenmann, kar mi ne ustreza toliko. Začnimo kar po vrsti.
Oziroma ne, še malo bom filozofiral. Eni izmed tekem, na katerih sem si želel biti optimalno pripravljen, sta bili Rekord Šmarne gore in Šmarna gora Race. Predvsem prva je izjemno kratka, kar zahteva visoko adaptacijo procesa odvajanja odpadnih produktov anaerobne presnove, ki nas po domače “zakisajo”, druga pa je malo daljša, vendar ravno tako zaradi razgibanega terena precej naporna. Na obe sem se torej želel čim bolj navaditi. Kako?
NOČNI TEK MEDVODE
Kot domačin sem z veseljem sprejel povabilo na 10 kilometrov dolg “Nočni tek Medvode”. Tokrat je bilo prvič, odkar se resno ukvarjam s tekom, da se tekma ni prekrivala s kakšnim državnim prvenstvom ali pa mednarodno tekmo. Čeprav bi prijal kakšen prost vikend, se mi je zdelo prav, da se kot domačin teka udeležim. Nenazadnje je šlo za nočni tek, torej nekaj drugačnega kot sicer, ko štartamo dopoldan ob dnevni svetlobi, poleg tega pa zelo spoštujem tudi glavno organizatorko dogodka, Ines, ki naredi ogromno za šport v domači občini, zato sem prireditev z veseljem podprl.
Popoldan smo šli še na eno praznovanje, kjer sem vseeno moral paziti, da nisem pojedel ravno preveč, saj je teči s polnim želodcem naravnost mučno. Ravno prav je bilo. Običajno se tačas pripravljamo k spanju, torej kopanje, večerja ipd., tokrat pa sem se oblekel v dres in se začel razgibavati po stanovanju. Štartna črta se je nahajala natanko 700 metrov od doma, zato niti nisem razmišljal drugače, kot da se ogrejem na poti do tja. Zmenjeni smo bili, da Jasmina in Elija prideta malo za mano, da ujameta štart, ki je bil ob 20:15, in cilj, zame predviden dobre pol ure kasneje. Kot zanimivost, ob 19:45 sem pomival še posodo. To pa je luksuz, kaj? Jasmina me je že preganjala, češ da ne bom imel dovolj časa, vendar sam imam že izdelan protokol ogrevanja, tako da se mi še ni čisto nič mudilo.
No, kmalu zatem sem si po dolgem času zavezal Rocket X-a in z lučko na glavi krenil na ogrevanje. Vse je šlo po planu in ogret sem se pojavil nekaj minut pred pokom pištole za štartno črto. Plan je bil v prvi vrsti narediti dober trening. Upal sem, da bo kdo potegnil od štarta, čemur bom sledil in nato v drugi polovici dodal. Vendar se to ni zgodilo. Nihče ni želel prevzeti pobude, zato sem se po nekaj 100 metrih sam postavil na čelo in navil tempo. Ravno takrat sta bila ob progi tudi Jasmina in Elija.
Proga ni čisto ravninska, temveč se kar nekajkrat vzpne in spusti, nima pa ostrih ovinkov, ki bi ustavljali ritem. Od štarta sem tako tekel sam in prečkal ciljno črto v času 31:28, s širokim in zadovoljnim nasmehom na obrazu. Pretirano utrujen nisem bil, saj se nisem gnal do roba zmogljivosti. Morali smo počakati še na podelitev, ki je bila sicer hitro na sporedu, a zaradi večernih ur za Elija precej pozno, tako da je zaspal že med čakanjem v Jasmininem naročju. Ni ostalo drugega, kot da gresta domov spat. K sreči res ni bilo daleč.
Moram reči, da je bilo prav luštno dirkati po ulicah in cestah, ki jih v zadnjem letu neštetokrat pretečem v sicer bolj zaspanem jutranjem in večernem tempu. To teh cestah namreč tečem pred službo, torej zgodaj zjutraj, in pa po celem dnevu, ko se gresta Jasmina in Elija kopat in večerjat, torej bolj proti večeru. No, tokrat sem po njih divjal malo bolj poskočno in bilo je prav posebno. Ne morem niti mimo navijačev, ki jih je bilo za moj okus zelo veliko. Čez celotno sezono sem tekmoval predvsem v tujini, kjer me morda prepozna peščica ljudi, ki so bolj vpeti v gorski tek, tukaj pa so vsi navijali poimensko, kar pa je sploh poseben občutek.
KONJIŠKA 10ka
Po nočnem teku v Medvodah sem imel natanko teden dni časa, da se pripravim na drugo zaporedno “10ko”, Konjiški maraton, ki je štel za državno prvenstvo na 10 kilometrov na cesti. To je praktično moja druga domača tekma. Z Jasmino sva namreč pred pol leta v Konjicah kupila hišo, kar me tudi kar se bivališča tiče že na pol umešča kot Štajerca. Nenazadnje pa je Jasmina svoje otroštvo preživela le dobrih 10 kilometrov stran od Konjic. Te tekme sem se udeležil tudi že lansko leto in trasa mi je zelo všeč, saj zopet ni čisto ravninska. Vseeno bi si želel, da ubistvu prav pri najini hiši, čisto na koncu preizkušnje, namesto v center, zavije v breg proti Skali. Tako bi imel bistveno več možnosti za zmago.
Kakorkoli, rezultatsko povsem neobremenjen sem se tekme zelo veselil. Vreme nam je bilo naklonjeno, edino malo je pihalo. Na ogrevanju se mi je poznalo, da sem prejšnji dan malo pretiraval z delom, saj sem poleg standardnega teka z Lordom na Skalo še ličkal koruzo, grabil na travniku, šel v štalo ipd. Pa vseeno, kot sem dejal, bil sem neobremenjen, navedena kmečka opravila me pomirjajo in ob njih se počutim koristnega.
Elija je ostal v varstvu pri babici, tako da sva imela z Jasmino malo lažjo logistiko. Tik pred štartom sem se razveselil še Frenka, ki se je pripeljal za vzpodbujanje, Jasmina pa je bila takrat že na 3. kilometru trase, kjer se je zasidrala za navijanje.
Vedel sem, da bo šlo za taktično tekmo, saj gre nenazadnje za državno prvenstvo. Vem tudi, da nisem dovolj hiter, da bi pariral konkurenci v finišu, zato sem se po dobri minuti postavil na čelo in začel z narekovanjem ritma. Skupina je ostala še vedno kar številčna, vendar se je razbila ob pospeševanju ostalih, ravno ko smo prečkali oznako “3 KM”. Sam pospeševanju nisem sledil, saj sem vedel, da je tempo prehud zame. Potegnili so Brešan, Krevs in Bojanc. “Hm, pa ne bom spet 4., kaj če bi vseeno šel zraven?”, sem si mislil pri sebi. “Samo grizi in čakaj”, pa se je od nekje vzel drugi glas v meni.
Poslušal sem svoj “drugi glas” in zgolj vztrajal v konstantnem tempu, kar se je obrestovalo. Okoli 6. kilometra sem se iz 4. prebil na 3. mesto, ko sem prehitel Brešana. Prva dva sta bila takrat okoli 15 sekund pred mano in ravno v tistem trenutku sem uvidel, da se je Krevsu odvezal copat in se je bil tako primoran ustaviti. Izgubil je priključek in videl sem, da ga bo težko nadoknadil. Vseeno si nisem domišljal, da bom ujel še njega in posegel po 2. mestu, saj je le hitrejši od mene. Za razliko od prvega dela, ki se stalno rahlo vzpenja, se drugi del, logično, spušča in je precej hiter. Do cilja nisem popuščal in na krilih Jasmininega navijanja zmogel traso premagati v 31:45. Drugo “5ko” sem tako odtekel v 15:13, kar je pokazatelj, kako hitra je trasa v drugem delu. Po Garminu sodeč, so bili zadnji štirje kilometri premagani v 3:04, 2:55, 3:03 in znova 3:03.
Ob prihodu v cilj sem bil vesel 3. mesta in časa, predvsem pa vzdušja. Celo mesto je bilo na nogah, veliko ljudi ob progi in znova je bil občutek med tekmovanjem izjemen. Zmagal je triatlonec Bojanc, 2. pa je bil Krevs. Triatlonec na 1. mestu, gorski tekač pa na 3. mestu na državnem prvenstvu na cesti? No ja, situacija očitno ni ravno rožnata, treba bo poiskati vzroke. Sam menin, da ne tičijo ravno v “lenobi”, saj Slovenija premore mnogo vrhunskih športnikov v različnih panogah. Pustimo sedaj to. V cilju so se počasi nabirali še ostali tekači, med drugim tudi nekaj “mojih” iz Priprav in prav luštno je bilo klepetati z vsemi do podelitve.
Ponosno sem stopil na oder na (virtualno) 3. stopničko v disciplini, ki ni ravno moja paradna. Kmalu zatem smo se razkropili in z Jasmino sva pred odhodom nazaj zavila še po sladoled in tortice za sladico po kosilu. Sladoled me je tako premamil, da sem ga malo pojedel že medtem, ko je Jasmina izbirala okuse tortic. Pa saj sem si zaslužil, ne?
REKORD ŠMARNE GORE
OK, sedaj pa k “mojim” tekmam. Kot že omenjeno, za prihajajoči vikend je bila v načrtu “Šmarna gora race” oziroma “Tek na Šmarno goro”, najboljšo gorsko tekaško tekmo vseh časov po glasovanju na WMRA. Naziv je glede na moje videnje povsem zaslužen. Po lanskem vzoru, ko je bil “Rekord” izpeljan na dan pred glavno tekmo, bi moralo biti tudi letos, vendar je odpadel. Ob odpovedi se mi je v trenutku porodila ideja, da zadevo izpeljem sam. Logistično ni zahtevno, rabil bi le nekaj snemalcev, da naredimo zadevo malo bolj odmevno. Nenazadnje sem tudi že lansko leto na tej trasi opravil test forme pred jesenskimi tekmami, tako da mi tovrsten “full gas” ni prav nič neobičajen.
Z nekaj kolegi sem se zmenil, da mi pri tem pomagajo, že prej pa sem določil tudi termin, in sicer v četrtek popoldan ob 18:00, dva dneva pred pravo tekmo. Dnevi po Konjiškem maratonu so hitro tekli in že je bil četrtek. Kot običajno sem šel v službo, kjer sem se z delom odlično zamotil, da mi je čas do šeste popoldan prej minil.
Kljub temu sem imel večkrat kakšen preblisk in utrip mi je hitro poskočil. Rekord Šmarne gore je verjetno edina tekma, do katere čutim pravzaprav nekakšno strahospoštovanje. Je tekma, na kateri se vsako leto dlje valjam po tleh, ko prečkam ciljno črto. Lani sem rabil 2 minuti, da sem sploh vstal, še celo uro pa se mi je nato vrtelo v glavi. In ravno tega me je vedno strah. Strah me je bolečine, ki jo doživim na tej tekmi, žgočih nog, pekočih pljuč in na tone laktata po celem telesu. Na tej tekmi nikoli ne počijem niti za sekundo. Ni priložnosti, da bi si lahko malo oddahnil, temveč se moram preganjati čisto na vsakem koraku.
Kakorkoli, praktično takoj, ko sem prišel iz službe, smo se morali pripraviti na odhod v Tacen. Jasmini sem predlagal, da ju z Elijem odložim v Pirničah in gresta po poti “čez Peske”, kjer mali pohodnik lažje premaguje klanec, na vrhu bi se pa tako ali tako potem vsi dobili. Zvrnil sem še skodelico močne kave, spakiral vse potrebno v avto in čas je bil za akcijo. Odložil sem ju na začetku poti in spotoma pobral še Tineta, ki sem ga pol ure prej zadolžil za “štarterja”.
Parkiral sem lahko praktično zraven štartne črte, ki je z barvo zarisana na asfaltu pred stopnicami, ki predstavljajo pot “čez korenine” na vrh Šmarne gore. Tokrat sem z ogrevanjem začel že malo prej kot običajno, saj sem moral dodobra naviti svojo mašino. Vse je potekalo enako, le nekaj daljših pospeševanj več sem naredil, da je telo sprožilo vse procese, ki odvajajo produkte anaerobne presnove. V naglici sem Frenku, ki se je prav zaradi tega pripeljal s Hrvaške, namesto celotnega nahrbtnika s svojo opremo, dal le kamero in nekaj inštrukcij za uporabo. Vseeno, ob 17:58 sem bil pripravljen za štart v kratkem. Mimogrede, dan prej sem opravil običajen jutranji trening na Šmarni gori. Prvi vzpon iz Zavrha, drugega pa iz Tacna. Potreboval sem 16 minut. Sedaj sem moral teči za skoraj ⅓ hitreje!
Zaradi mojih objav na socialnih omrežjih se je nabralo tudi nekaj sotekačev, pridružila pa sta se še Tomo in Matic, ki sta sicer del organizacijske ekipe Rekorda in pa Teka na Šmarno goro. Tine je tako štoparico in odštevanje prepustil Tomotu in stekel malo višje, da bi posnel uvodni del mojega vzpona, sam pa sem z visokim utripom čakal na svojo uro. “5, 4, 3, 2, 1, nula”, je izgovoril Tomo in čas je bil, da kar se da hitro premagam zahtevno progo do vrha Šmarne gore.
Dobesedno izstrelil sem se in poletel preko prvih stopnic, a sem vedel, da nekaj rezerve vseeno moram pustiti. Vzpon nenazadnje ni tako kratek kot se zdi. Počutil sem se dobro, bil sem osredotočen, cilj pa je bil jasen. Traso sem želel preteči hitreje od svojega osebnega rekorda, ki je do takrat znašal natanko 11 minut in 12 sekund. Še malo zgodovine. V zametkih svojega gorskotekaškega udejstvovanja sem velikokrat tekel na Šmarno goro. Takrat sem imel čase med 15 in 16 minut, enkrat pa sem probal tudi “na polno”. Ura se je ustavila pri 13:42. Čas se mi je zdel naravnost fantastičen, a takrat še nisem vedel, da je celo ženski rekord hitrejši od tega.
5 let nazaj (2016) sem se prvič udeležil tudi uradne tekme. Na cilj sem pritekel na 5. mestu s časom 12:25. Do zmage me je ločilo le 11 sekund, pa čeprav takrat o tem še sanjal nisem. Zdelo se mi je naravnost noro, kar sem dosegel. “Sam kje je še 11:25… Kva so mogl to it gor, to je neverjetno”, sem si domišljal nekaj dni zatem. 11:25 je namreč takrat znašal slovenski rekord. Leto dni kasneje se Rekorda nisem udeležil, saj sem bil pretreniran. O tem sem tudi že pisal. Leta 2018 pa se je zgodilo nekaj neverjetnega.
Na štartu je bila zbrana običajna konkurenca, iz katere pa je vseeno “štrlel” Luka Kovačič. Luka je specialist za strme vzpone, kar Rekord definitivno je. Ni ravno pravi vertikal, vendar v kolikor izvzamemo obe ravnini in pa tisto malo daljšo prečko, gre za precej strm vzpon. Vedel sem, da bo šlo hitro, še zdaleč pa ne, da tako zelo hitro. Luka je pognal kot še nikoli in druge izbire, kot da mu sledim, preprosto nisem imel. Vendar tako močnemu tempu nisem bil kos. Že v nekaj deset metrih si je nabral prednost okoli 5 sekund. Vseeno si nisem dovolil, da bi mi zbežal predaleč in vztrajno lovil priključek. Ujel sem ga šele na slabi polovici proge in se prilepil nanj. Bilo je mukotrpno, a nikakor nisem želel popustiti.
Na strmini tik nad sedlom sem že skoraj spustil, ko je “Bregar starejši” rekel: “Dej, dej, drž ga.” In to sem storil. Minuto pred ciljem sem iztisnil še tiste najbolj globoke rezerve energije iz sebe in skozi ciljni obok dobesedno priletel. Ko sem ustavil uro, nisem mogel verjeti - 11:20. Nov slovenski rekord! Od bolečin sem se zvijal še kakšno minuto po tleh, nato pa le dojel, da mi je uspelo nekaj, kar se mi je še dve leti nazaj zdelo nemogoče.
Naslednje leto se je zgodba ponovila, kot bi človek gledal identično tekmo. Razplet je bil enak, le da je bila še za 7 sekund hitrejša. Moj čas je znašal 11:13, s čimer sem znova popravil slovenski rekord. Zakaj je Rekord sploh tako opevan? Dejstvo je, da so se na tej trasi preizkusili vsi najboljši gorski tekači v zgodovini Slovenije, kar daje velik vzorec rezultatov. In to je tisti glavni razlog. Vsi, ki so kadarkoli bili v vrhu v gorskem teku, so nastopili na tej tekmi.
Lansko leto pa je bila tudi prvič v zgodovini na tekmi prisotna močnejša mednarodna konkurenca. Tako hitrega Rekorda do tedaj še ni bilo. Padel je nov absolutni, ki se je iz 11:08 spustil pod mejo 11-ih minut, in sicer 10:59. To je uspelo Eritrejcu Filimonu. Francoz Cachard je tekel 11:02, sam pa sem si v ciljnem šprintu z Italijanom Maestrijem uspel priboriti 3. mesto in svoj čas izboljšati za pičlo sekundo, kar je znova pomenilo nov slovenski rekord. Pa vseeno, med tekmo nisem bil čisto pravi. Tisto ni bil ravno moj dan. Dva meseca prej sem namreč v solo teku za test forme zmogel vzpon v 11:15. Na dan uradne tekme sem si obetal rezultat pod 11:10, saj sem bil zelo verjetno tega tudi zmožen. Kakorkoli, primarni cilj, da izboljšam svoj predhodni rezultat, je bil izpolnjen in letvica je bila znova malenkost višje.
Ko sem tekel mimo Tineta, zgolj po dobri minuti po Tomotovem odštevanju, sem že bil ujet v pekoče občutke v nogah in pljučih. Ventilacija je bila že blizu maksimuma, vendar vse je bilo pod kontrolo. Nisem želel, da me “zakisa” že na začetku, še kako dobro pa sem vedel, da bom vsako izgubljeno sekundo v spodnjem delu zelo težko pridobil nazaj. Moral sem garati.
Prvi “time-check” je bil na koncu prve ravnine, tik preden se prevesi nazaj v strmino. Garmin je pokazal 2:33, kar je bilo čisto po planu. Sledil je strm vzpon do stopnic, kjer mi je že postajalo precej težko. Problem te tekme je, da sčasoma ne postane vmes nič lažja, občutek napora se le eksponentno veča. Med prehodom iz stopnic na prečko, kjer je stal in snemal tudi moj oče, sem drugič pogledal na uro - 4:17. “Dobr gre.” Sledi del, ki se morda še najbolj vleče, in sicer gre za prečko, ki ni strma, vendar je že precej načeta s strani erozije, ki za sabo pušča vse višje štrleče korenine. To pomeni, da je treba teči z visoko frekvenco in tako spretno skakati med njimi.
Na ovinku, kjer se pot “čez korenine” in tista iz Šmartna združita je bilo tudi več ljudi, ki so navijali. S Frenkom na čelu, seveda. Hitro sem poškilil na uro in 6:51 je pomenilo, da sem 4 sekunde pred vmesnim časom izpred leta dni. Na tej točki sem imel precej več moči kot lansko leto, vseeno pa sem vedel, da manjka eden izmed ključnih dejavnikov za dober čas - konkurenca. Slednja te hočeš ali nočeš v finišu prisili, da iztisneš iz sebe nekaj več kot sicer. Bal sem se le tega, da na koncu ne bom zmožen pritisniti do konca. Lani in pa dve leti prej se je tekma lomila v zadnji minuti, v kateri sem vselej dobil dvoboj z velikim vložkom napora. Tokrat je bila moja konkurenca le ura.
Verjetno ne boste verjeli, a zdelo se mi je, da se premikam kot polž. Slednje pripisujem občutku težkih okončin, ki so bile polne laktata, še posebno roke. Značilno je namreč, da laktat potuje v manj aktivne mišice med naporom, zato ga sigurno med tekom začutite v rokah tudi sami. Kljub vsemu, vedel sem, da ura ne laže in kaže objektiven in tudi edini parameter, ki na koncu šteje, čas.
Na zadnjem ovinku pred sedlom sta stali še moja mami in pa mlajša izmed sester. Navijanja sploh nisem slišal. Bil sem popolnoma v svojem svetu in osredotočen na dosego svojega cilja. Končno sem pokukal iz gozda in s hitrim korakom, ki se mi je znova zdel precej počasen, preletel še drugo in zadnjo ravnino na sedlu.
Na točki, kjer se združita pot “čez Peske”, od koder sta prišla Jasmina in Elija, in “čez korenine”, je stal Benjamin, ki je poskrbel za mojo prosto pot. “Ajde, greva”, me je vzpodbujal v mojih še zadnjih vzdihljajih. Ura je kazala “prav” - 8:31. Na prihajajoči strmini sem moral vedno doslej dodati na plin, saj sem imel vedno nekoga ob sebi. 2x je bil to Luka, lani pa Maestri. Vedno smo očitno ta del pretekli prehitro, saj sem na zadnjem levem ovinku na cesti še zadnjič pogledal na uro - 9:15. To je pomenilo, da sem na istem kot lansko leto. Bila pa je ena razlika. Lani sem se vsaj po občutku na tej točki komaj še premikal, tokrat pa sem bil več kot pripravljen na močan korak po zadnji strmini.
Že sem slišal glasno navijanje Jasmine. “Dej, dej, samo še minuto maš”, je tokrat vzpodbujala moj korak brez da bi ob tem skoraj jokala. Lani sem se ji namreč tako smilil, da je priznala, da ji je šlo na jok. Takrat sem vedel, da je do cilja res še čisto malo. “Ajde, še ena 400tka”, sem se skušal prelisičiti, tako kot na treningih, ko gre za še poslednjo ponovitev. Začel sem dodajati in ob tem verjeti, da mi bo uspelo. Stopnice mimo zvonca sem dobesedno preskočil, na cilju pa me je pričakal praktično pravi špalir navijačev. Nuša iz Gostilne Ledinek je vedno skromna pri napovedih “ja, saj bomo dali samo tole pa bo”. Pripravili so trak za improvizirano ciljno črto, poleg tega pa še enega za gledalce in raztrobili, da en norec ravnokar napada Rekord. Vzdušje je bilo kot na tekmi.
“11:05”, sem uspel megleno razbrati, ko sem pritisnil “stop” na uri, ko sem “pretrgal” napet trak, ki sta ga držali Nuša in Andreja. “Jaaaa”, je kričalo v meni, obenem pa sem se znova zavedel bolečine, ki jo bom občutil v naslednji minuti. Ne znam opisati, kako zelo to boli. Moral sem priti do zraka. Ležal sem na tleh, skušal globoko dihati in s tem čim bolj razpeti svoj prsni koš, da bi dobil kar največ kisika v svoj krvni obtok. Moram priznati, da sem bil “dober” prej kot sem pričakoval. Nuša me vsako leto heca, če mi tik za ciljno črto pogrnejo kar eno deko. No, tokrat so jo res prinesli, ampak neudobje stopnic je bilo čisto postranskega pomena. Niti nisem čutil, da so trde in hladne.
“Kok je blo? A je biu rekord?”, so se vrstila vprašanja, a sam še nisem bil zmožen odgovoriti. Po kakšni minuti sem vseeno uspel izustiti, da je uspelo. Dejansko sem imel cilj le izboljšati svoj čas, potihem sem seveda upal na rezultat pod 11:10, vse ostalo pa bi bil bonus. Zastavljeno sem tako seveda več kot presegel.
Naj poudarim, da ta čas ne bo štel v uradno evidenco, saj ni šlo za uradno tekmo, vendar za moj osebni arhiv mi to povsem zadošča. Vsekakor se bom potrudil, da bo zadeva uradna v prihodnjem letu, seveda s še kakšno sekundo manj, pa čeprav jo je vedno težje prigarati. Vedite, da sem v zadnjih štirih letih uspel “odsekati” zgolj 15 sekund, pa še to 7 v zadnjem letu. Dejansko se bližam navidezni meji, ki zagotovo ostaja. Moj dolgoročni cilj je seveda jasen. Želim si teči pod 11-imi minutami. Motivacija za naslednje leto je še toliko večja, ko sem spoznal, da sem tudi realno tega sposoben. Eno je sanjariti o nečem, eno pa je biti realen. Povsem realistično lahko rečem, da sem tega sposoben, vendar le ob predpogoju, da bom pametno treniral. Vsako leto tudi spoznam svoje šibke točke, ki si jih želim v prihodnje izpiliti in tudi tokrat ni šlo brez njih. Vendar to je dobro, pomeni, da rezerve še vedno so.
V nadaljevanju smo imeli vsi na vrhu pravo gostijo s čajem in štrudlom, tako kot maja, ko sem tekel iz Prešernovega trga na vrh Šmarne gore. Pri Gostilni Ledinek so res gostoljubni in svoje delo opravljajo s srcem in ljubeznijo. Definitivno je tudi to razlog, da se tako radi vračamo na Šmarno goro.
TEK NA ŠMARNO GORO
Dan po Rekordu sem se zjutraj pred službo odpravil na lahkoten 10-kilometrski iztek. Počutil sem se odlično, popolnoma drugače kot leto dni nazaj, ko sem bil popolnoma uničen od napora. Dan sem preživel kot običajno in se veselil prihajajoče tekme. Popoldan smo skupaj skočili še po nakupih in zvečer sva se z Jasmino umirjeno ulegla na kavč in prestavila program na zabaven film.
Letos je bil Tek na Šmarno goro malce spremenjen, in sicer cilj ni bil na vrhu Šmarne gore, temveč na enakem mestu kot štart, torej ob stadionu na Rocnu. Tradicionalna tekma sicer velja za tek navkreber, čeprav se sam ne bi ravno najbolj strinjal z definicijo, saj že sam vzpon vsebuje toliko menjav ritma s kombinacijo ravnine in spusta, da je zame to klasičen tek “gor-dol”. Vseeno, tokrat je bilo to tudi uradno.
Jasmina je že preden sva se z Elijem zbudila skočila na vrh Šmarne gore, saj si je neznansko želela štrudla. “Pa pejt zjutri gor, bo najbolš”, sem ji svetoval dan prej, da ne bi rabila tovoriti vse krame na vrh med navijanjem. “Ja, saj je res, bom šla kr zjutraj”, se je strinjala. Dal sem ji še kamero, da se malo posname in s tem popestri moj VLOG, pri čemer mi je uspela skoraj izprazniti baterijo in zapolniti spominsko kartico. Ni važno, vsaj smešnega in zanimivega materiala sem imel dovolj, časa za polnjenje baterije pa je bilo še na pretek, ko se je vrnila nazaj domov.
Nekaj čez deveto smo se odpravili do prizorišča. To smo si lahko privoščili, saj do tja res nimamo daleč, kakih dobrih 5 minut z avtom. Dogajanje je bilo že pestro in približevala se je ura za štart. Običajno je Tek na Šmarno goro predstavljal zaključek svetovnega pokala, z lanskim letom pa tekma ni več vključena v ta pokal. Zaradi prepletanja z ostalimi tekmami letos ni bilo niti močne mednarodne konkurence. S tem si nisem prav nič belil glave, ravno nasprotno, bil sem vesel, da bom imel več možnosti za prvo zmago na tej tekmi.
“Kakšen čas lahko pričakujemo, Timotej”, me je vprašala napovedovalka, sam pa sem raje kot kakšno napoved dejal, da je to bolj vprašanje za Tomota. Mikrofon je pomolila njemu pod brado in iz zvočnika se je čez sekundo zaslišalo: “48 minut.”
Na štartu sem vedel, da bo moj glavni konkurent Klemen, saj mu takšne tekme ležijo. Načeloma sva si kot tekača precej podobna. Tokrat nisem želel prav nič taktizirati in po poku startne pištole sem se nemudoma postavil na čelo in navil tempo proti podobčju. Prvi kilometer je pretežno ravninski, nato pa se cesta začne vzpenjati. Na prelomu iz ravnine v klanec sta navijala tudi Jasmina in Elija in nikoli ne bom pozabil, kako je Elija navijal zame.
“Blavo oti”, so bile besede, ki so mi, poleg njegovega ploskanja, napravile širok nasmešek na obrazu. Lepo je videti, da se tvoj otrok ob tem dejansko zabava in mu je všeč. S tem v mislih sem začel gristi klanec.
Ravno kakšen kilometer klanca proga poteka po širši vlaki, nato pa zavije levo in prečka pobočje Šmarne gore. Vmes se seveda še nekajkrat vzpne in spusti, nato pa se začne tudi tehnično zahteven vzpon na Grmado po Mazijevi stezi. Vsa prejšnja leta je bilo zame ključno, da sem do tam pritekel na dobri poziciji, saj je zaradi ozke poti prehitevanje praktično nemogoče. SKoraj prositi moraš tekmovalca pred seboj, da te spusti naprej. Tokrat teh problemov nisem imel, saj sem že kmalu po začetku vzpona ostal sam v ospredju. Dejansko sem se lahko sprostil in užival v premagovanju strmine, ki sem jo pretekel z lahkim korakom.
Na grebenu sem se tudi dobro znašel med labirintom skal in korenin ter vrh Grmade prečkal v 20:39, kar je sicer slabše kot sicer. Nič čudnega, saj sem imel doslej vedno nekoga pred seboj, ki me je kot magnet vlekel za seboj, poleg tega pa se bil po četrtkovem Rekordu precej brez energije. Utrujenost je za razliko od lani očitno prišla za menoj dan kasneje, ravno na dan tekme.
“Spuste bom šou pa mau bol na izi”, sem bil glasen zjutraj, ko sem razlagal taktiko Jasmini. To se ji je zdelo tudi prav. No, ta ležernost se mi je sedaj maščevala. Po pol minute spuščanja z Grmade proti sedlu sem namreč nerodno stopil in pošteno zvil gleženj. Odkar se ukvarjam s tekom si ga še nisem zvil do te mere, da bi mi zatekel ali kaj podobnega, saj imam očitno dovolj dobro okrepljene stabilizatorje. Ko sem še treniral košarko, je bila to vedno največja bojazen vseh igralcev in trenerjev - zvin gležnja. Košarka zahteva veliko sprememb gibanja, veliko je kontakta, prerivanja ipd., zato se slednje toliko hitro zgodi. Z rešitev so pred leto na trg lansirali copate, ki so segali nad gleženj. Tudi sam sem jih nosil, na lepem pa so se pojavili nižji. Sprva nisem posegel po njih in zaupal “ta ziher” varianti, kasneje pa sklenil, da jih tudi sam poizkusim. Človek bi mislil, da bo zvin sledil takoj, saj noga ni vajena in ima potuho v opori, vendar se je hitro adaptirala in gleženj je postal še bolj stabilen. Danes ne spremljam več trenda košarkarskih copatov, vendar od takrat pa vse do svojega zaključka kariere sem nosil le še nizke.
“Šit ej”, me je sprva prešinilo, ko sem šepal med koreninami. Ni bilo nedolžno, vsekakor ne. Hitrost sem moral povsem prilagoditi še v naslednji minuti, ko je telo malo pozabilo na to akutno poškodbo. Previdno sem se spustil do sedla, kjer sledi rahel vzpon, nato pa se spust nadaljuje v nasprotni smeri, od koder pride trasa Rekorda. Tam, kjer je pred dvema denvoma sal Frenk, nismo zavili desno, temveč jo ucvrli naravnost navzdol po kanalu proti Šmartnem. Za razliko od prejšnjih izvedb, kjer je trasa nato pri kapelici, okoli 100 višincev nižje, zavila desno, smo tokrat nemudoma začeli gristi strmino Partizanske steze, ki pelje na vrh Šmarne gore. Tam je bilo tudi nekakšno križišče prog od mlajših, veteranov in članov, zato je bilo tudi največ organizatorjev ravno tam.
Gleženj je bil uredu, kar sem preveril tudi tekom vzpona, ko sem se malo pošlatal po njem. Tudi to stezo poznam in vem, da ni ravno dolga, saj se strmo vzpne. Držal sem visok tempo in do vrha prišel v dobrih sedmih minutah. Pred mano je bil le še dolg spust v dolino, ki se je v obliki spirale vil okoli Šmarne gore. Tekli smo po cesti skoraj do sedal in se “pri osličku” odcepili na travnik, kjer smo na običajni tekmi pritekli gor. Sledil je del, ki ga marsikdo ne pozna, sj je zelo neobljuden. To je severna stran Šmarne gore, kjer spodaj ni nobenega naselja, zato je tam tudi manj poti. Toliko bolje za nas, saj smo imeli pravo avtocesto.
Ko sem že skoraj mislil, da sem se rešil vseh pasti spusta, sem znova grdo stopil, najbrž že zaradi načetega gležnja in zavilo mi ga je v povsem drugo smer. Verjetno niti nisem več dobro čutil, vendar šlo je za konkreten zvin. Druge, kot da znova spustim tempo, ni bilo. Čakali so me še slabi trije kilometri. Znova sem po dobri minuti lahko normalno tekel. Takrat sem se tudi že skoraj približal dnu. Sledil je le še zadnji ravninski kilometer, ki je bil speljan po gozdni potki skoraj do stadiona. Ko sem tekel mimo Jasmine, sem imel na licih širok nasmešek, saj sem vedel, da je zmaga moja.
CIljno ravnino sem tako pretekel z dvignjenimi rokami in se veselil prve zmage na Teku na Šmarno goro. Pa čas? Ne boste verjeli - 48 minut. Ko me je napovedovalka pozvala na komentar glede doseženega časa, sem odvrnil, da sem se le držal tega, kar je rekel Tomo. Napovedal je 48 minut in takšen čas sem dosegel. Pred tekmo nisem verjel, da bo tekma tako hitra, prej sem pričakoval rezultat nad 50-imi minutami, vendar očitno je proga kar hitra. In ne, vsekakor ni šlo za dogovor, zgolj zanimivo naključje. Čas tokrat zame sploh ni bil pomemben, saj sem to traso tekel prvič, kot drugo pa nisem imel potrebe po pretiravanju, saj moja sezona še ni končana in nisem si želel “razbiti” nog. No, gleženj sem si vseeno dodobra zvil, morda pa je bila to moja kazen.
Popoldan sem povabil še na zasluženo tortico, katero sem po kosilu kar sanjal. Jasmina je naredila odlično rižoto in kaj si želi človek drugega kot zatem pojesti še kos (no, nekaj različnih) slastne tortice. Le enkrat se živi in razvajanje brbončic je praktično vsak dan na našem meniju.
Glede gležnja me ni pretirano skrbelo, saj nisem imel v kratkem na vidiku nobene tekme, ki bi vključevala spust, vendar sem do večera že dobil temno modro oziroma vijolično podplutbo, ki je pokazala, da vse skupaj ni bilo tako nedolžno. Zaradi tega sem naslednji dan namesto tekaških copatov raje obul kolesarske sprintarice, napumpal gume in šel en krog. Vreme je bilo prijazno bilo je prav luštno. Popoldan smo šli še v gozd nabirati kostanj, zvečer pa sem se zapeljal še do Fakultete za šport na bazen, kjer sem odplaval 2 kilometra.
Tekel sem lahko že v ponedeljek, prihajajoči vikend pa je bil rezerviran za zadnjo tekmo WMRA svetovnega pokala. Boste videli, kako sem se odrezal in zaključil niz tekem, ki so štele za skupni seštevek. Zapis ne bo tako dolg kot tale, obljubim. Se beremo kmalu.
