TIMOTEJEV B(r)LOG #44 - Sončni vzhod na Šmarni gori

Je kaj lepšega, kot dan začeti s popolnim sončnim vzhodom? Hja, samo slednjega težko vsak gleda iz svojega balkona, če le ne živi malo višje na pobočju, ki je obrnjeno točno proti vzhodu. No, Šmarna gora ponuja ravno takšen "balkon", ki je dovolj prostoren za množico ljudi, ki jim ni problem vstati malo prej in se že navsezgodaj prešvicati, da bi opazovali krasen vzhod. V kolikor si tega še niste privoščili, močno upam, da vas slike navdušijo, da poizkusite.

Da sem dobil potreben "material" za tale blog (beri: fotografije), sem tudi sam moral vstati zgodaj. Dva dni pred tem sem sicer vstal še bolj zgodaj, saj sem se kar s kolesom odpravil iz Štajerske v službo. V petek sem se s kolesom peljal tja, v torek pa nazaj, Jasmina pa mi je pretovorila oblačila in tekaške copate, da nisem bil brez vsega, sam pa sem tako že tretjič letos izvedel takšen "eko transfer", kot to sam imenujem. Zakaj bi se vozili z dvema avtoma, če imam možnost pot prekolesariti?

Kakorkoli, večer pred ogledom vzhoda na Šmarni gori, sem v Google vtipkal, kdaj sonce pokuka izza obzorja. No, nisem uporabil teh izrazov, temveč "sončni vzhod Šmarna gora". Odgovor - 5:41. Najhitreje jasno vzide ravno 21. junija, tako da se nad uro ne smem prav pretirano pritoževati, saj je že občutno kasneje, kot na poletni solsticij.

"20 minut za vzpon, 5 minut do tja, 5 minut za vmit zobe, pa 5 za spit kavico…", sem že računal. Vstal sem ob 4:45, poskrbel za jutranjo higieno in ob približno 5:20 začel z vzponom na Šmarno goro z izhodiščem pod kmetijo Mis. To je tam še malo naprej od Lipe. Ta pot mi je prirasla k srcu, saj je še vedno precej neobljudena in zelo lepa v spodnjem delu.

Uf sem imel težke noge… V nedeljo sem bil na Velikem vrhu nad Kofcami, v torek sem še pred službo prikolesaril iz Štajerske, bil cel dan tam, pozno popoldan oziroma zvečer pa se v Domžale na trening z maratonci (skupina Priprave) znova odpeljal kar s kolesom. Trening sem seveda odtekel tudi sam, kar je naneslo okoli 8 kilometrov, nazaj domov pa me je čakala zopet še vožnja s kolesom. Tisti dan sem tako naredil 145 kilometrov s kolesom, odtekel tisti trening, za nameček pa me je od Vižmarij do doma "prala" še večerna nevihta. Naslednje jutro sem naredil 20 x 400 m na anaerobnem pragu, popoldne pa se priključil kolesarski rundi s Tomijem in njegovimi kolegi. Z nekaj ovinki je tako naneslo skoraj 90 kilometrov. Skratka, ob vseh teh aktivnostih in zgodnjem vstajanju so noge čutile nekaj utrujenosti.

Verjetno veste, da je najtežje le začeti, kasneje že nekako steče, in tudi tokrat je bilo tako. Bolj kot sem se dvigal, lažje mi je bilo, še posebno ob misli, da me na vrhu čaka posebna nagrada - sončni vzhod. Moram priznati, da ga že dolgo nisem gledal.

Sončni vzhod ima neko posebno moč. Je kot pomlad, če bi ga primerjal z letnimi časi. Kot pomlad ponazarja nekakšno prebujanje narave iz zimskega spanca, tako vzhod predstavlja rojstvo novega dne. In tako kot imam izmed vseh letnih časov najraje ravno pomlad, tako imam tudi raje vzhod, kot zahod. To nekako povezujem z doživetjem. Vzhod pomeni, da je nekaj še pred menoj, zahod pa da je nekaj za mano. S tem mislim na dan. No, ob napornem dnevu sem navdušen tudi nad zahodom, saj to pomeni, da bom že čez nekaj časa mirno spal, vendar jutranja vznemirjenost pred novim dnem in izzivi, ki me čakajo, mi je ljubša.

Čez sedlo vedno postane prijetno sveže, saj se hladen zrak nekako usidra v tisto kotanjo in še dolgo počiva v njej, tako kot krave in ovce, ki uživajo kar skupaj uživajo tam na paši na nepokošenih travnikih. Pogledal sem na uro in videl, da se kar malo vlečem in da bo treba do vrha desno po bližnjici. Ob prihodu na vrh mi je odleglo, da se "žareča kugla" še ni prebila v naše vidno polje. Je pa barva na obzorju nakazovala, da se bo to zgodilo v kratkem.

Poletni vzhodni so na Šmarni gori bolj prijetni, vendar čisto iz praktičnega razloga - ne zebe. Sam sem imel zadaj v žepu v hlačah le ključe od avta, ničesar drugega, pa me ni niti za trenutek zmrazilo. Z Jasmino sva včasih, ko sva bila še sama, no, pardon, bili smo že trije, vendar eden še v (toplem) trebuhu, velikokrat hodila na vzhod na Šmarno goro, vendar to je bilo pozno jeseni. Slednje pomeni le nekaj - mraz. Običajno sva tovorila kar nekaj plasti toplih oblači, s puhovkami vred, jasno. To je malo manj prijetna plat "zimskih vzhodov", če se lahko tako izrazim, imajo pa slednji drugo prednost, in sicer kasnejše vstajanje. Popravite me, če se motim, vendar v spominu mi je ostalo, da je najkasnejši sončni vzhod na Šmarni gori tam nekje okoli 7:40. To je skoraj dve uri kasneje, kot sedaj. OK, vmes prestavimo tudi uro, vendar naš bioritem je podoben. Če ste torej eden izmed tistih, ki spanec v jutro radi potegnejo, potem se ogleda vzhoda vsekakor lotite raje pozimi.

Vseeno je zgodnje vstajanje pozabljeno, ko se izza hribov na vzhodu Slovenije na obzorje naslikajo topli žarki. Saj poznate tisti občutek, ko dejansko kar pobožajo naš obraz in s svojo močjo z bliščem kar zaslepi jo naše oči. Ma ni boljšega…

Sam sem to dočakal na tisti leseni vzletni ploščadi, s stegnjenimi nogami in uprt zadaj na dlani. Za kak trenutek sem kar zamižal, da bi bil občutek še pristnejši. V tistem momentu mi ni manjkalo prav nič, le žena Jasmina, za Elija je pa to tako ali tako prezgodaj, predvsem mu pa ti občutki še nič ne pomenijo. Kot da meni so… Še nemalo nazaj ne prav veliko. Človek se tako zave, kako zelo smo ubistvu povezani z naravo, pa čeprav ji skušamo kdaj kar kljubovati. Sem mnenja, da je v vseh nas ta prvinski čut, ki ga narava lahko obudi in ga ne moremo zanikati. Ne moremo si reči "eh, to je brezveze", ampak vsak je nekako srečen ob pogledu na dogodek, kot je sončni vzhod.

Čeprav se zdi, kot da se sonce na vzhod pripravlja celo večnost, tako ga je tudi hitro konec. Tistega "pravega", jasno. Najlepša svetloba po mojem traja ravno kakšnih 10 minut. Ravno dovolj za nekaj lepih slik, da se tudi na deževen dan spomnimo, kaj nas bo kaj kmalu spet dočakalo. Ko že pišem o tem, trenutno bi naravi, in posledično nam, najbolj koristil dež, nič drugega…

Po koncu tistega najlepšega dela sem se še dvakrat vzpel na Šmarno goro oziroma drugič na Grmado, pojedel zajtrk, se stuširal, nekaj minut čez 8. uro pa že napolnjen s prav posebno energijo sedel za svojo mizo v 3WAY. Luštno jutro, kaj? Probajte in boste videli, kako se boste počutili vi.

Kot zanimivost, kakšen teden nazaj pa sva (skoraj) ob sončnem zahodu z Matjažem obiskala traso Teka na Šmarno goro, vmes naredila nekaj posnetkov in nastalo je tole:

Se vam zdi Šmarna gora lepša ob vzhodu ali zahodu? No, meni je vedno všeč, tudi dopoldan, sredi dneva ali popoldan…