Se še spomnite, česa sem se lotil lansko leto ob koncu maja? Tisti, ki berete moj blog ali me spremljate preko kakšnega drugega kanala, le pobrskajte po spominu… Nekaj v zvezi s Šmarno goro je bilo… Tako je, tekel sem iz centra Ljubljane, natančneje od Prešernovega spomenika, na vrh Šmarne gore. Pa se spomnite, kako hitro morda?
Kar ne morem verjeti, da je od projekta "Iz Prešernovega trga na vrh Šmarne gore v manj kot šolski uri" že leto dni. Slednjega sem odtekel ravno na termin, ko pišem tale blog, in sicer dva tedna po Balkanskem prvenstvu v gorskem teku. Tudi letos sem seveda bil v Romuniji, zato ne morem mimo tega, da ne bi malo obudil svojih spominov.
Šmarna gora je zelo obiskan hrib, le stežaj stran od Ljubljane, pravzaprav se njeno vznožje stika s Tacnom, za katerega lahko rečemo, da je primestje Ljubljane oziroma njeno “spalno naselje”. Skratka, vrh vsako leto obišče ogromno ljudi, predvsem Ljubljančanov. Gre nekako za "hišni" hrib, pa vendar se večina do tja zapelje z avtom in nato oddela vzpon do vrha in spust nazaj.
Da ne boste mislili, da bi vam želel dati kakršenkoli občutek slabe vesti, tudi sam to še največkrat naredim, vendar pa na vsake toliko časa dejansko odtečem prav od doma na vrh in nazaj. Vsekakor pa nisem ravno vzor glede tega, saj ni preveč pogosta rutina. Trening moram glede na obveznosti čez teden kar najbolje optimizirati, zato slednje ne paše povsem v kontekst. Pot od doma in nazaj pravzaprav ne nanese veliko, borih 11 kilometrov, kar vzamem bolj kot iztek.
Vseeno sem si zamislil, da bi nekako vzbudil idejo, da se ni vedno potrebno odpeljati do izhodišča za obisk Šmarne gore, temveč se z nekaj volje da vožnjo in vzpon združiti v eno pot, torej na vrh "iz kavča", če le niste predaleč doma. Jasno je, da ne morete tega ravno pogosto izvesti, če ste oddaljeni recimo več kot 15 ali 20 kilometrov, saj je treba priti še nazaj. Seveda pa velja enako za kateri koli drugi grič, hrib ali pa celo goro. Premalokrat se zavemo, da imamo tisti z obema zdravima nogama, privilegij, da se lahko tako svobodno gibljemo naokoli.
No, nekaj podobnega sem izvedel ravnokar. Navadno gremo na Štajersko skupaj, tokrat pa sta Jasmina in Elija že bila tam, jaz pa naj bi sam prišel v petek po službi. "Zakaj pa se ne bi tja zapeljal kar s kolesom?", mi je padlo na pamet ob tako lepi in ugodni vremenski napovedi. Zdelo se mi je nesmiselno, da se vozimo tja in nazaj vsak s svojim avtom. Jasmina je v soboto praznovala še svoj rojstni dan in povabljeni so bili tudi vsi z moje strani. Pomislil sem, da lahko oni odpeljejo moje kolo zadaj na kljuki in nam, ki bomo tako ali tako imeli nabit avto z vsemi stvarmi, ne bo potrebno tovoriti še kolesa. Nenazadnje bi ga pa lahko pustil tudi tam, saj imam doma še "traktor" (gorsko kolo). Tako sem si doma že med malico pripravil vse potrebno za na pot, v žep stlačil še eno dodatno zračnico in flike, po službi pa takoj odrinil na pot preko Vodic, Kamnika, celotne Tuhinjske doline, Vranskega, Žalca, Celja in Dramlje. Za konec me je sicer čakal še klanec z 250 višinci, vendar sem imel povsem dovolj energije, zahvaljujoč sladoledu, na katerem sem se ustavil v Celju.
Naredil sem točno 95 kilometrov in 1100 višincev, za katere sem porabil dobre tri ure. Ob petkovi gužvi po ljubljanski obvoznici in štajerski avtocesti ubistvu le dobro uro in pol več kakor z avtom. Namesto nekaj litrov nafte sem tako pojedel le kakšno kepico sladoleda več, počutil pa sem se odlično. Pomladni in poletni meseci to omogočajo in v naslednjem takšnem primeru bom ta "eko transfer", kot sem poimenoval to potovanje, definitivno ponovil.
Kakorkoli, vrnimo se nazaj na podvig "iz kavča na Šmarno goro". Lani sem to idejo dobil kar naenkrat. Verjetno je prišlo do "brainstorminga", ko smo se pogovarjali o projektu, ki sem ga izvedel že prej - hitrostni vzpon na Triglav. Slednji je bil logistično večji zalogaj, zato sem si v poplavi tekem izmislil nekaj organizacijsko manj zahtevnega, pa vendar iz tega vidika na koncu ni bilo tako lahko. "Rekord", torej najhitrejšo traso že imamo, "Tek na Šmarno goro", ki poteka po vseh možnih pobočjih tudi, povezave od neke markantne točke pa ne, zato mi je na misel prišla ta ideja.
Skupaj sem "zbobnal" ekipo s Triglava, pomagat pa je prišlo še nekaj kolegov in pa seveda Tomo, s katerim sva nekako zasnovala optimalno izvedbo podviga. Štartal sem v nedeljo zjutraj ob 6:30, torej ob času, ko je najverjetneje v Ljubljani najmanj prometa.
Veliko pomislekov sem imel glede rdečih semaforjev vzdolž Celovške ceste, vendar smo na koncu imeli tudi nekaj sreče s tem. Odtekel sem zelo dobro, saj sem bil sproščen, povsem brez pritiska, želel pa sem vseeno odreči kar najhitreje.
Vmes me je pokosila tudi žica od "radkape", naslonjena na stebriček, ki sem jo zapel, ko sem malo skrajšal pot čez križišče, a sem se v trenutku pobral in pač tekel naprej. Vse te ceste seveda dobro poznam, a nobene tako dobro kot trase "Rekorda", torej "Poti čez korenine". Tam je malo drselo, vendar si nisem belil glave, saj si nisem domišlja, da bi ob tem postavil tudi najboljši čas. Tudi to sem izvedel, a nekaj mesecev kasneje.
Projekt mi je ostal v krasnem spominu, nenazadnje pa sem imel tako široko ekipo, da smo ga s slikami in dvema videoma dodobra ovekovečili in bo ostal praktično za večno. Verjetno si mislite, da sem si za letos tudi že česa podobnega spomnil?
Trenutno sem povsem v tekmovalnem ritmu in izvajam kvalitetne treninge, ki so seveda prioriteta. V kolikor mi režim omogoča, skočim tudi na Šmarno goro. V zadnjih dveh mesecih sem jo kar malo zapostavil.
Popoldan se mi paše zapeljati s kolesom, saj si želim izkoristiti lepo vreme in malo menjati šport, s čimer po eni strani pomagam telesu z aktivno regeneracijo, po drugi pa to jemljem kot preventivo pred poškodbami in izgorelostjo. Sile so pri obračanju pedal toliko manjše, da je vsekakor priporočljivo zamenjati iztek s kolesarjenjem. Še en bonus je - dlje lahko grem in vidim več.
Kakorkoli, na Šmarno goro nisem pozabil, saj kujem nov načrt v sklopu neke zgodbe o "mojem" hribu. Zadnjič sva govorila s Tomotom in omenil sem mu, da načrtujem nov podvig… Namignil sem na tek iz centra Medvod, pravzaprav izpred stavbe Občine. "Ja, dobra ideja…." Še vedno sem namreč Medvoščan in se mi zdi povsem logično, da izvedem tudi to. Morda bom nekoč dejansko naredil projekt "iz kavča". Razlika bi bila ravno kakšnih 500 metrov. Kdo ve…
Skratka, ideja se je obema zdela dobra, a ob izmenjavi mnenj in idej, je na dan prišla še mnogo boljša. Slednja trenutno še ni izvedljiva, vendar bo. Morda kdo izmed vas ta namig že razume, vsi ostali pa imate na voljo še nekaj mesecev, da ugotovite, za kaj gre…
Mimogrede, ste že kdaj poiskusili teči iz centra Ljubljane na vrh Šmarne gore ali pa svoj bližnji hrib, ki vam je ljub, vendar se do izhodišča navadno pripeljete z avtom? Če ne, so pomladni in poletni meseci kot nalašč za to. P.S.: Če boste iz “Prešerca” tekli na vrh, v Gostilni Ledinek le pokažite traso na uri ali telefonu kot dokaz in dobili boste zastonj čaj, za kaerega vemo, da je najboljši daleč naokoli.
