Še preden potegnem črto pod sezono, sem dolžan še zapis z zadnje tekme za letošnji svetovni pokal, WMRA Kilometro Verticale Chiavenna - Lagunc. Kot že samo ime tekme pove, gre za vertikal kilometer. Običajno je zaključek svetovnega pokala gostila Šmarna gora, vendar odkar je (nažalost) ni več v programu, se bodo prizorišča verjetno menjala. No, tokrat je bil zaključek v mestu Chiavenna v Italiji, čisto blizu švicarske meje.
Na tekmo sem šel precej mešanih občutkov, saj sva z Jasmino doživela žalostno izkušnjo, ki nama bo vedno ostala v spominu. Z glavo tako nisem bil čisto pri stvari, a vseeno sem se odločil, da nastopim na še zadnji tekmi. Vse sem imel namreč že dogovorjeno in organizirano, seveda pa sem si želel, da z neudeležbo ne vržem proč vseh tekem, na katerih sem nastopil. Tekem za svetovni pokal je bilo letos kar veliko, zato se vsak izostanek pozna. Že tako ali tako nisem dosegel celotne kvote tekem, ki štejejo za končno razvrstitev, zato je bila ta tekma nujna za visoko uvrstitev.
Vedel sem, da se bo na štartu zbrala močna konkurenca, predvsem ker gre za vertikal kilometer tekmo, Italijani pa imajo mnogo dobrih tekmovalcev v tej disciplini, predvsem turnih smučarjev. V Chiavenno smo potovali jaz, David, Domen in Mojca. Padli smo v daljši zastoj na avtocesti, ki nam je podaljšal vožnjo za debelo uro, tako da smo prispeli v mesto šele po sedmih urah.
Udeležili smo se otvoritve in se šele zatem namestili v hotel, kasneje pa smo fantje odšli še na krajši ogled proge. Kot zanimivost, štart tekme je bil kronometerski, kar pomeni, da je vsak šartal sam v določenih zaporednih intervalih. Boste videli, zakaj.
Štart je bil zgolj 100 metrov stran od glavne ceste, ki povezuje Chiavenno s švicarskim smučarskim središčem, Sankt Moritz. Potihem sem upal, da bomo imeli v času čakanja na podelitev naslednji dan še nekaj časa, da bi se zapeljali do tja. Sankt Moritz je namreč priljubljeno mesto za višinske priprave številnih evropskih atletov, saj leži na višini 1800 metrov nad morjem.
Kakorkoli, štart našega vertikala je bil stisnjen med zidova, naklonino pa so določale stopnice, ne pohodniška potka. Bilo je torej precej tesno, zato masovni štart ni izvedljiv. Bilo bi preveč prerivanja, dokler se ne bi kolona raztegnila. Kot zanimivost, proga ustreza standardom vertikala, kar pomeni, da na ustrezni dolžini premaga točno 1000 višinskih metrov od štarta do cilja. Vse to je uradno izmerjeno, zato je na njej postavljen tudi dejanski svetovni rekord vertikala v ženski in moški kategoriji.
Odločil sem se, da si progo vsaj malo pogledam, preučim višino in dolžino stopnic ipd. Začel sem teči v breg in zdelo se mi je, kot da se ne premikam, vendar višina na uri je v trenutku pokazala 100 metrov več kot na štartu. Tako sem vedel, da bo trasa hitra kar se tiče vzpenjanja. Dobra lastnost stopnic je bila ta, da so bile dokaj enakomerne, slaba pa, da so stalno vsiljevale točno določeno dolžino koraka. “Bi po dve ali po eno?”, sem se stalno spraševal.
K sreči sam tečem bolj na moč, kar sicer ni najbolj ekonomično, saj je treba vzdrževati visoko frekvenco korakov (optimalno 180/min), vendar moja višina mi omogoča, da imam lahko raje dolg korak. Pot pa je bila zatem, ko je z vinogradov zavila v gozd, posuta s kostanji, saj uspeva tam dejansko le kostanjev gozd. Prav neverjetno, da ga pri nas iščemo z lupo, tukaj pa smo kar hodili po njem. Takoj sem si rekel, da moram naslednji dan za na vrh spakirati še eno večjo vrečo, da ga bom ob povratku nabral.
Vmes se je enkrat na eni izmed serpentin odprl še prekrasen razgled nad Chiavenno, nato pa je pot pripeljala do ene in edine vasi na progi. Tabla je označevala ravno "+300 m", kar je pomenilo, da je bilo za mano že 300 višincev. Odločil sem se, da na tem mestu obrnem nazaj v dolino. V lahkotne koraku sem se spustil do štartna in nato še dobrih 500 metrov po ravnini do hotela.
Po tuširanju smo se odpravili na uradno podelitev štartnih številk, nato pa je sledila večerja. Večerjali smo rekordno dolgo, skoraj dve uri. Pa ne zaradi tega, da bi tako dolgo dejansko jedli, 95% časa smo le čakali. Italijani imajo pač takšen sistem, ki so ga vajeni in jim očitno ugaja, jaz pa sem sanjal le še o tem, kako se bom zleknil na posteljo in utrujen zaspal.
Jutro je bilo precej hladno, pravo jesensko, kar meni seveda odgovarja. Najraje tekmujem v temperaturah med 5 in 10°C. No, to je bilo zjutraj, sam sem imel štart nekaj minut čez 11-to. Kot sem že rekel, morda res nisem bil čisto z glavo pri stvari, a to je nenazadnje moje delo, ki ga moram opraviti, zato sem skušal vse misli usmeriti na protokol pred tekmo.
Ogrel sem se dobro in bil nekaj minut pred svojim štartom pripravljen v vrsti za kronometer. Kot zanimivost, zadnjih 10 nas je štartalo v časovnem intervalu minute, prej pa so štartali na 20 sekund. Štart je bil dejansko čuden, saj sem se počutil kot na treningu. Ni bilo tistega pravega boja mož na moža, le boj s stopnicami in štoparico.
Ob vstopu v vas je bilo ogromno gladalcev, ki so spodbujali še zadnje nastopajoče. Za mano je štartalo le še 5 ali 6 tekmovalcev, tako da sem bil eden zadnjih na progi. Pred sabo sem imel italijanskega podprvaka v vertikalu, zato si nisem delal utvar, da bi ga morda vmes dohitel. No, če sem iskren ga niti videl nisem. Za mano tudi ni štartal nihče tako dober, da bi me dosegel in dejansko sem celotno progo pretekel brez da bi kogarkoli izmed tekmovalcev videl.
Po je iz vasi znova zavila v kostanjev gozd, kjer se je stopnice dalo nekoliko zaobiti in optimizirati svoj korak, ponekod pa to pač ni bilo mogoče. Višinci so kar leteli in pri oznaki +700 m” sem začel dajati vse od sebe. Že na štartu sem vedel, da bom ob dobrem dnevu tekel med 33 in 34-imi minutami, kar pomeni, da je tekma dokaj kratka. Pri preostalih 300 višincih sem imel tako še nekje dobrih 10 minut do cilja. Nisem imel kaj za izgubiti.
Zadnji del je bil še najbolj položen, zato mi ga ni bilo težko preteči in ciljni obok sem prečkal v času 33:45 oziroma čisto v časovnem okviru, ki sem ga načrtoval, obenem pa dosegel tudi osebni in uradni rekord vertikala. Padel sem na tla in poskušal dobiti čim več kisika iz zraka. Kmalu sem prišel k sebi. Vseeno sploh nisem vedel, ali sem se odrezal dobro ali slabo, dejstvo pa je, da je bil za to traso moj čas kar spodoben. Kasneje sem šel po ruzak, ki sem ga zjutraj oddal in so ga organizatorji na vrh odpeljali s helikopterjem, se ulegel na travo in bil znova mešanih občutkov. Glava je odklopila tekmo in znova se je v moje oči prikradla žalost. Po eni strani nisem vedel, ali naj bom vesel nad rezultatom in naj se vsaj s tem malo tolažim, po drugi strani pa nisem vedel, ali sem sploh dal vse od sebe, kar je le še povečevalo to negotovost nad situacijo. Telefona tudi nisem imel s seboj, da bi hitro poklical Jasmino, saj sem ga raje pustil spodaj med prtljago.
Malo višje sem uzrl lepo razgledno ploščad, zato sem se zatem, ko sem se preobleke, odpravil še tja. Tam sta bila tudi David in Domen. Malo sem začel snemati in se hitro znova zamotil, predvsem pa je bil razgled s ploščadi res izjemen. Videla se je celotna dolina iz Chiavenne proti Švici, v daljavi pa so bili opazni tudi tritisočaki nad Sankt Moritzem. Ob sončnem in čistem nebu je bila to izjemna kulisa.
Sprehodili smo se malce nižje do vasi Lagunc, kjer je bil cilj. Tudi slednja je bila ena izmed lepših, kar sem jih videl doslej. Pravzaprav gre za vikende, ceste do tja sploh ni, tako da niti ne vem, kako ljudje pridejo do svojih domovanj. Sigurno je želja vsakega, da bi se lahko recimo poleti preselil na tako miren kraj, kjer bi se zares lahko odklopil od vsega in užival.
Do štarta smo morali seveda peš oziroma ne bi nam bilo treba prehoditi celotne poti, saj je bil organiziran tudi prevoz, vendar tako ali drugače sem si želel nabrati nekaj kostanja, ki se bil na poti. Vmes smo se ustavili na še eni razgledni točki, tokrat čisto nad Chiavenno, le da je bilo pod njo 700 metrov skoraj vertikalne stene. Tudi od tam je bil razgled spektakularen.
Ob pogovoru je spust hitro minil in odločil sem se, da se lotim nabiranja kostanja kar čim bolj pri dnu, da mi ga ne bo treba dolgo nositi. Vzel sem vrečo iz nahrbtnika in se lotil zadane naloge. Sicer sem se vmes nekajkrat pičil na ježico, vendar v slabe pol ure sem po moji oceni nabral skoraj 10 kilogramov kostanja. Vrečo sem komaj stlačil v ruzak in poznala se je dodatna teža na hrbtu.
Po koncu spusta sem rabil le še kakšnih 500 metrov do kombija, kjer so bili zbrani vsi. Takoj sem poklical Jasmino in bil zelo vesel njenega glasu, nato pa se odpravil še na “turistični” iztek po mestu. Ker smo že morali iz hotela, sem se žele prepričati, ali je reka dovolj topla za kopanje. Želel sem se namreč okopati. Odtekel sem skozi center mesta proti jugu, kjer je tudi stadion in nato še malo po kolesarski poti ob reki.
“Dobra bo”, sem rekel sam pri sebi, ko sem pomočil roko v deročo reko, obenem pa si umil slan obraz. Ob vrnitvi do kombija se niti nisem preoblačil, temveč se odpeljal do ugledanega “kopališča”. S sebe sem zvlekel oblačila, si nadel natikače in se odpravil proti reke. Ravno topla vseeno ni bila, vendar sem se brez pomislekov vrgel vanjo. Uf, kako je prijalo. Malo sem se podrgnil, da sem zbrisal znoj iz sebe, nato pa se hitro obrisal in obleke, saj zunaj ni bilo ravno več poletje, ko bi takšen lahko še ure skakal naokoli.
Zatem sem se vrnil v mesto, kjer je bila kar kmalu na sporedu že podelitev. Izvedel sem, da sem znova zasedel ravno 10. mesto in se znova uvrstil med “top 10”. Kot sem že dejal, konkurenca je bila kar močna in med 4. ter mojim 10. mestom je bilo zgolj 45 sekund, nato pa skoraj dve minuti nikogar. Zanimivo bi bilo, če bi nas prvih 10 štartalo skupaj. Sam sem mnenja, da bi prav vsi dosegli malenkost boljši čas, razvrstitev pa bila verjetno precej podobna.
Ponosno sem kot prvi stopil na oder in počakal, da so se vsi do prvega razvrstili nanj. Sledila je italijanska himna,s aj je tekmo dobil na vertikalih nepremagljivi Aymonod. Nekaj minut zatem je sledila še podelitev za skupni seštevek svetovnega pokala. “Kateri sploh bom?”, sem se stalno spraševal. Dolgo sem bil na 2. mestu, vendar zaradi izostanka na številnih septembrskih in oktobrskih tekmah, sem kljub rednim uvrstitvam med “top 5” oziroma “top 10” na koncu pristal na 6. mestu. Žal mi je manjkalo preveč tekem, kjer bi se moje točke še upoštevale in bi na koncu zaradi tega lahko bil višje.
Kot zanimivost, letos sva se velikokrat pogovarjala z madžarskim tekmovalcem, ki je svetovni pokal zaključil na 2. mestu. Smejala sva se najini ugotovitvi, da imajo Madžari problem, da imajo dovolj časa, denarja pa ne, pri nas Slovencih pa je ravno obratno. Tudi sam bi se rad udeležil več tekem, vendar se mi enostavno časovno ne izide. Tekme so bile v Španiji, ZDA in na jugu Italije, kar pomeni, da bi mi pot in tekmovanje vzela nekaj dni. Že tako ali tako sem se nekajkrat v službi zmenil za predčasen odhod ob petkih, ko smo morali prej na pot, vsega dopusta pa enostavno ne morem porabiti za tekme, vendar ga izkoristim za naš skupen, družinski dopust.
V Sloveniji vseeno tržišče za športne znamke ni dovolj veliko, da bi lahko bil kakšen športnik več dejansko zaposlen kot ambasador in na tak način prejemal plačo, kar je v državah kot so Italija, Francija in Nemčija vseeno lažje. Slovenija ima le 2 milijona prebivalcev, zgoraj omenjene države pa med 70 in 90 milijonov, kar seveda poveča možnosti. Podjetja pač gledajo skozi svoj doseg potencialnih strank, kar je sicer za razumeti, vendar vseeno sem mnenja, da kvaliteta nikoli ne bi smela biti zapostavljena. Tudi sam premagujem tekmovalce, ki so “pokriti” s strani mednarodnih ekip Hoke, Nike-ja, Adidasa, North Face-a ipd., kar na koncu izpade skrajno čudno, vendar to je kruta realnost.
Svojega dela oziroma zaposlitve vseeno nikoli ne bi zamenjal, saj v njem uživam, podporo in pogoje imam odlične, časa za trening in preživljanje z Jasmino in Elijo imam dovolj, manjka le nekaj več prostih dni za namene tekmovanj, kar pa bi bilo lahko tudi sistemsko poskrbljeno s strani naših krovnih organizacij. Vsekakor sem vsak dan, ko se usedem na stol pred monitorja v svoji pisarni, hvaležen, da sem dobil to priložnost. Kakorkoli pogledam na zadevo, imajo moji rezultati zaradi tega pri meni še toliko večjo težo, na kar sem ponosen.
Kakorkoli, drugič sem na oder stopil kot 6. Znova smo lahko poslušali italijansko himno, ob čemer so se mi pred očmi zavrteli vtisi iz vseh tekem. Spomnil sem se, kje vse sem letos bil, kaj sem dal skozi in koliko zanimivega doživel. Hvaležen sem za to in na koncu vsaka kaplja znoja odtehta občutke, ki jih človek nosi v sebi za vse življenje. Na oči se mi je prikradla tudi kakšna solza sreče in žalosti. Ta tekma je bila za najinega angelčka, ki ga še nisva uspela spoznati preden je odšel.
Moja sezona se je takrat bližala koncu, vendar sem vedel, da bom v tistem koncu Italije v nalsednjih treh tednih še dvakrat. Na sporedu sta bili namreč še dve tekmi, Trofeo Vanoni in WMRA Nations Cup. Veselil sem se posebno prve, saj gre za tekmo, ki mi je pisana na kožo. Glede na mojo zamudo, si o obeh lahko že preberete BLOG zapisa, ali pa pogledate “žive” utrinke iz tekem v mojih VLOGIH.
Naslednjič se oglasim z oceno sezone, ki je bila, kot že veste, zelo dolga in pestra.
Comments