Tokrat sem pa z zapisom hiter! Verjetno zaradi navdušenja nad 3. mestom na WMRA Nations Cup, delno pa tudi zaradi tega, ker tokrat nisem vozil jaz in tako večino bloga spisal kar na kombiju med vožnjo.
V novembru bi moralo biti svetovno prvenstvo v gorskem teku na Tajskem, vendar je odpadlo, zato je svetovna organizacija za gorske teke iz rokava izvlekla "plan B" in organizirala t.i. Nations Cup kot nadomestek. Izbran je bil Val Bregaglia Trail, ki poteka kar v dveh državah. Tekli smo prirejeno tekmo, dolgo 20 kilometrov, kot zanimivost pa smo tekli traso z "negativnimi višinci". Štart je bil v Švici, cilj pa okoli 500 višinskih metrov nižje po dolini, ki se spušča iz Sankt Moritza, v Italiji v Chiavenni.
Šlo je torej za reprezentančno tekmo, na kateri smo zastopali barve Slovenije. Teden dni prej sem bil le nekaj deset kilometrov stran v Morbegnu na Trofeo Vanoni, v soboto zjutraj pa smo znova odrinili v ta konec Italije, v Chiavenno. Moško člansko ekipo smo sestavljali jaz, Miran in Matic, žensko Klara in Jasmina, za naše spremstvo pa še eden izmed glavnih mož WMRA, Tomo Šarf, in pa tako kot teden dni prej, Edvin.
Dan prej smo šli z Jasmino in Elijem še v zabaviščni park v BTC, kjer smo uživali na polno. Jaz in Elija predvsem na avtomobilčkih, Jasmina pa na ogromnem kolesu, ki nas je dvignil nad Ljubljano ravno v času sončnega zahoda. Prekrasno je bilo.
Pot je minila brez zastojev in že ob pol dveh smo ležali na posteljah v hotelu. No, vsaj jaz. Bil sem utrujen od zgodnjega vstajanja, saj sem pred odhodom naredil še enourni iztek, vožnja pa tudi naredi svoje.
Po dobri uri poležavanja sem se tudi sam odločil, da se pridružim ekipi za ogled štarta in najvišje točke proge, ki je bila lani najlepša vasica v Švici, Soglio. Dolina se začne dvigati že v Italiji in doseže vrh po okoli 35-ih kilometrih na Maloja Pass, od koder se nato prevesi v novo dolino ujeto med tritisočaki, kjer leži znano mondeno smučarsko središče Sankt Moritz. Kot zanimivost, bratje Ingebrigtsen, ki jih spremljam kot zanimivo zgodbo uspešne tekače, so tam med poletjem redno na višinskih pripravah, na hitrejše treninge pa hodijo v dolino v Chiavenno v Italijo, kjer so razmere za tovrstne treninge glede kisika boljše kot na višini.
Moram reči, da mi ni niti malo žal, da sem šel zraven, saj je bila narava tam res prelepa, naslednji dan pa tako ni bilo časa za razglede, saj je moral biti fokus na varnem koraku.
Po nekaj pohajanja po vasici smo morali nazaj, saj je bila na vrsti otvoritev tekmovanja. Seveda sem si privoščil prepotrebne tri kepice sladoleda v meni že znanem lokalu. Vseeno sem sestradan komaj čakal večerjo. Sem mislil, da smo že zadnjič rekordno dolgo večerjali, vendar je slednji padel tokrat - ura in 50 minut. Italijani si obroke res vzamejo "na izi", kar je po eni strani prav, vendar sem vsaj jaz želel čimprej v horizontalo.
Zaspal sem zelo hitro, saj sem bil kar utrujen od celotnega dneva. Štart smo imeli ob 9:30, vendar se je ponoči ravno premaknila ura na zimski čas, tako da smo dejansko imeli uro spanja gratis.
Ob 8:15 smo krenili izpred hotela, saj smo si vzeli nekaj rezerve zaradi morebitnega zastoja na meji, ki pa ga ni bilo. Nisem mogel verjeti, da bomo to razdaljo morali dejansko preteči, vključno s cik-cakanjem po tehničnih potkah in vmesnih vzponih.
Z ogrevanjem tokrat nisem želel prav nič hiteti in se iz kombija primajal šele 20 minut pred štartom. Vedel sem, da bo tekma dolga, zato je bilo pomembno varčevati z energijo. Malo sem potekel, naredil nekaj vaj da sem razgibal svoje kolke in oddelal tekaško abecedo, slekel oblačila in se odpravil proti startu, do koder sem naredil še nekaj pospeševanj. Bil sem več kot dovolj ogret.
Na samem štartu se nisem preveč rinil v ospredje, saj so bili tam že razvrščeni tekmovalci in tekmovalke. Oboji smo namreč startali sočasno. Po poku pištole sem tako malo slalomiral in se po nekaj sto metrih prebil v ospredje.
Naprej sta šla Nemec (prej Eritrejec) Filimon in eden Kenijec. Prvega sem imel že na štartu za favorita za zmago in njegov tempo se mi je zdel za začetek prehud. Daleč od tega, da sem zmago že takrat predal, vendar taktično zelo nezrelo bi bilo, da bi jima skušal slediti.
Narekovanje tempa zasledovalne skupine sem torej prevzel jaz in s kontrolirano hitrostjo nadaljeval naprej. Trasa se je v prvem delu dvigala do najvišje točke, vasice Soglio, ki smo jo dosegli po okoli treh kilometrih in 300 višincih. Vmes je bila trasa bolj razgibana in prehitel me je eden izmed Čehov, ki je zelo dober na tovrstnem terenu.
V nadaljevanju vzpenjanja je ubral malo hitrejši tempo in zopet sem se odločil, da mu ne sledim. Za trenutek sem celo pomislil, da slučajno nisem začel prehitro in bom sedaj začel drseti po lestvici.
Ko smo dosegli vasico Soglio, sem bil torej na 4. poziciji. Sledil je okoli 6 kilometrov dolg spust, ki je bil pri vrhu še tehničen, nato pa se je po širokem kolovozu dalo dobro spustiti. Garmin je zapiskal "2:46" za enega izmed kilometrov. Tekli smo tudi čez tunel pod enem izmed nekaj slapov, mimo katerih smo tekli. No, to sedaj vidim šele po slikah, saj sem bil med tekmo čisto v svojem svetu in nisem popolnoma nič opazoval okolice. Tekma je tekma.
Za petami sem zaslišal vse glasnejše stopanje. Kmalu zatem me je prehitel eden izmed Angležev, ki je očitno zelo dober na spustu. Glede na Čeha pred seboj nisem izgubil popolnoma nič, zato si nisem belil glave s tem, da me je znova eden prehitel.
Ob koncu spusta smo pod podhodom sprva prečkali glavno cesto, kmalu zatem pa preko mostu še reko. Sledila je ravnina, kjer je bilo znova srce malo bolj obremenjeno, noga pa manj. V ozadju se mi je bližal še nekdo. Na ovinku, ko sem pogledal nazaj, sem videl, da gre za enega izmed Italijanov. Vendar to ni bil moj problem. Tekači me boste razumeli, kaj bom sedaj povedal. Od dolgega spusta me je prijelo na WC. Ja, to je bil velik problem. Kaj sedaj?
Spomnil sem se lanske tekme v Italiji, kjer sem šel vmes na WC, vendar ta tekma je bila mnogo pomembnejša. Ne morem si mar tega privoščiti? No, sklenil sem, da bo bolje, če se olajšam in normalno nadaljujem s tekmo, kot pa da še naprej tečem v krču. Italijana sem taktično spustil pred sebe in iskal čim boljšo lokacijo, da se lahko skrijem. Zadnja stvar, ki sem jo želel, je ta, da me še kdo vidi. Uvidel sem ogromno skalo in izkoristil priložnost. Dejansko sem izgubil le okoli 15 sekund, prehitel me ni nihče, le v lov sem moral.
Verjel sem vase, da lahko nadoknadim ta zaostanek in znova pridem na 5. mesto. Iskreno povedano, takrat sem mislil, da je to največ, kar lahko iztržim, hkrati pa sem se zavedel, da bomo kaj kmalu precej utrjujeni prav vsi. Italijana pred seboj sem počasi, vendar vztrajno lovil in ga dosegel na krajšem vzponu. Nekaj časa sem tekel za njim, ko pa se je proga znova postavila pokonci, sem prestavil eno višje in ga po serpentini prehitel. Presenečen sem bil nad suverenostjo koraka in kmalu pred seboj zagledal še Angleža in Čeha, ki se mi nista zdela preveč daleč, morda kakih 15 sekund.
Počutil sem se odlično in na ravnini pred ponovnim spustom sem jima bil že na razdalji okoli 20 metrov. Sledil je zelo tehničen spust po granitnih stopnicah. K sreči niso bile mokre, saj bi v tem primeru izjemno drsele. Oba pred mano sta se z nekaj težavami spopadala z njimi, sam pa sem preskakoval kar po tri ali štiri. V trenutku sem prehitel prvo Angleža, kakšnih 100 metrov naprej pa sem posekal ovinek in za sabo pustil še Čeha. Do dna spusta sem pridelal okoli 10 sekund prednosti, sledila pa je daljša ravnina pred še zadnjim vzponom na tekmi.
Vzpon sem začel suvereno, vendar se mi je v ozadju vmes približala skupina štirih tekačev. Vseeno sem vedel, da sem na vzponu najmočnejši in le zbrano grizel stopnice. Razlika se je znova povečala, od skupine zasledovalcev pa se je odlepil drugi izmed Italijanov. Vzpona je bilo po okoli desetih minutah konec in tehničen spust sva začela praktično skupaj. Slednjega sem se lotil zelo dobro in vzel praktično vse optimalne linije.
Edina pomanjkljivost tekme je bila ta, da so manjkale oznake s kilometri, tako da nisem vedel, koliko je še do konca. Ko sva pritekla v mesto sem torej vedel, da je cilj blizu, vendar ne, koliko. Je to kilometer, 500 m, nisem vedel. Taktično sem spustil Italijana pred sebe in se mu prilepil za hrbet. Zaupal sem tudi v svoje sprinterske sposobnosti in bil sem prepričan, da bom dobil ciljni šprint, če uspem zdržati do tja.
Izza ovinka sem zagledal cilj in v momentu pospešil, vzel zadnji levi ovinek čisto po notranji strani, zaradi velike hitrosti pa me je zaneslo čisto na zunanji rob. Pogledal sem preko rame in videl, da je kak meter za menoj, nato pa čisto spontano od veselja skočil v zrak in zavriskal. Bil sem izjemno vesel, da mi je uspelo nekaj takega. Osvojil sem 3. mesto! Zmaga je šla v roke Nemcu, kar sem napovedal že pred štartom, drugi pa je bil Kenijec.
Naj razložim, kako pomembna je bila taktika na tej tekmi. Italijan, ki je bil še na 14. kilometru pred mano in sem ga po postanku za WC lovil, na koncu ni končal niti med dvajseterico, sam pa sem se imel takrat za odpisanega, vendar sem vztrajal do konca, kar je bilo tudi poplačano. Moral sem sprejeti kopico odločitev in tokrat je bila vsaka pravilna. Marsikdaj se med tekmo za kaj odločim narobe, tokrat pa se nisem in tudi rezultat je pokazatelj tega.
Po vročem tušu in obilnem kosilu, po katerem nisem mogel niti več po sladoled, sem ponosno stopil na 3. stopničko. Predvsem v zadnjem letu sem se z nastopi in rezultati na močnih tekmah kot gorski tekač uveljavil tudi v Italiji. Ne morem mimo tega, kako srčni so domači od tekmovalcev ali pa organizatorji. Vedejo se, kot bi bil njihov. Navijajo, kričijo, spodbujajo in se veselijo ob uspehu, pa čeprav sem jim "ukradel" bronasto medaljo.
Domov smo krenili nekaj po 3. uri in doma pri Jasmini in spečemu Eliji sem bil že pred deseto zvečer. Sezona 2021 je tako tudi uradno končana, zato se bodo moji treningi vseeno malo umirili. Zadnje čase sem vsak treniral po dvakrat, sedaj pa bom kakšen mesec tekel čisto po navdihu. Že naslednji vikend gremo v Kranjsko goro, kjer bomo imeli pravi oddih in odklop. Ob tem naj še poudarim, kako hvaležen sem lahko za ves čas, ki sem ga lahko namenil nastopom na vseh letošnjih tekmah, saj imam doma Jasmino, ki vedno poskrbi za Elija, ko sem jaz odsoten. Sicer bi si želel, da bi šla večkrat z mano, vendar so šest ali več urne vožnje enostavno predolge za Elija. On potrebuje prostor, gibanje, svež zrak, kar je na tovrstnih potovanjih praktično nemogoče.
Skratka, lahko sem srečen in zadovoljen, da imam to možnost.
Comentarios