Pa je za mano prva prava tekma po lanskem WMRA Nations Cup, ki se je odvil 31.10.2021. Tokrat sva šla skupaj z Jasmino na Primorsko, le nekaj kilometrov čez mejo na “Kokoš Trail”. Kar štiri mesece in pol nisem tekmoval. Veliko, ne? Po poškodbi, čez katero sem moral iti, sem vesel, da sem znova odtekel eno pravo dirko po krasni primorski pokrajini, na kateri sem se počutil močno, predvsem pa užival.
“No, daj prijavi se”, me je že pred časom preganjala Jasmina. “Ma ne vem, sej nisem nobenih intervalov delu, pojma nimam kje sm”, sem nergal. In res je bilo tako. Po dolgotrajni poškodbi, ki mi je dovoljevala le kolesarjenje na Tacx-u in turno smučanje, mi intenzivnejši treningi sploh niso dišali. Delal sem ogromen volumen skozi več tednov, enega celo preko 11.000 višinskih metrov in 20 ur, po drugi strani pa niti metra v hitrejšem tempu. Udeležil sem se tudi tekme v Kitzbühel-u, Streif Vertical Up, kjer sem pogorel na celi črti in moja motivacija po tekmovanju je bila nična.
Streif je bila dobra streznitev, saj za tekmovanja preprosto moraš delati hitrejše ponovitve tudi na treningih. Ne moreš zgolj nabirati ur, kilometrov in višincev v coni udobja in užitka ter pričakovati, da boš na tekmi, ko je potrebno dati precej več od sebe, to tudi zmogel. Telo je treba na takšen napor pripraviti.
Dva tedna nazaj sem se lotil dela. Moj klanec pri lekarni v Medvodah je vedno služil kot odličen poligon za pekoče intervale, ki jih ponavljam na razdaljah 200 oziroma 300 metrov. Prvi trening, ki ga opravljam, je 2 x 10 x 200 m, drugi pa 2 x 6 x 300 m. Intenzivnost je zelo visoka, pavza vmes pa kratka, zgolj iztek do izhodišča, tako da svoj laktatni sistem obremenim v zelo visoki meri. Seveda bom slednje delal skozi celotno sezono, vendar že kaj delujejo?
"No daj no, pa prijavi še mene prosim", je znova poskusila Jasmina. Čez čas, v četrtek, torej nekaj dni pred tekmo, me je prepričala, da sem pisal organizatorju Stefanu, če bi lahko uredil štartnini za oba.
Za vikend sva imela sicer v planu še duhovne vaje, nad katerimi se je navdušila predvsem Jasmina, jaz pa sem tudi dojel pomen duhovnega življenja, ko sva imela pripravo na sveti zakon. Biti zdrav ne pomeni le biti dobro fizično pripravljen, temveč biti tudi duhovno, psihološko trden. Slednje je še posebno ključno za partnerski odnos. Z Jasmino sva spoznala, da nama lahko to prinese zgolj koristi, kar se je na vikendu le potrdilo. Ljudje danes preveč bezamo sem in tja, ob čemer tudi pozabimo na svoje bližnje. Takšne stvari nama pomagajo ozavestiti, da se imava res rada, se spoštujeva in gradiva družino. To je konec koncev najbolj pomembno in ničkolikokrat se bova teh vaj še udeležila. Še pred nekaj meseci bi rekel "eh, pa dej, to je brezveze, sej ne rabiva tega", sedaj pa se zavedam kvalitete in globine takšnih srečanj.
Petek in soboto sva torej preživela v "duhovnosti", nedelja pa je bila rezervirana za tekmo. Bila sva kot dve rožici, na kateri je padlo nekaj dežja po dolgi suši - popolnoma spočita in navdana z neko drugačno energijo. Elija je bil na počitnicah na Štajerskem, tako da zjutraj nisva rabila prav zgodaj vstajati, da bi spakirala vse stvari. V nekaj minutah sva zmetala vsa oblačila v košaro, se usedla v avto in odpeljala proti Primorski. Kot zanimivost, termometer na avtu je kazal kar 7°C pod ničlo.
Sicer bom za to napisal poseben blog, vendar lahko ponosno povem, da sem postal ON Running ambasador. Pred kratkim sem že prejel košček pošiljke copatov in oblačil, tako da sem se že veselil, da se predstavim v novi opremi. Kot sem rekel, bolj obširno se bom na to temo vrnil v prihodnje.
V Bazovici, torej le nekaj kilometrov čez mejo, sva bila hitri, saj večino poti predstavlja avtocesta. Tekačev je bilo kljub zgodnji uri ogromno, zato sva odhitela k prijavam, da dvigneva štartni številki. Zatem sva se usedla še za nekaj časa v topel avto, kaj kmalu pa je bil čas, da se začneva tudi ogrevati. Sam imam določen protokol ogrevanja in tudi tokrat sem ga opravil. Na štart sem prišel ravno 3 minute pred pokom pištole ter z nasmehom pričakal odštevanje.
Štartali smo iznenada in pred nami je bilo 16 kilometrov in okoli 700 višinskih metrov. Neke posebne taktike nisem imel, saj tudi nisem vedel, kaj pričakovati od svojega telesa. Sklenil sem z "bremzo" slediti množici, vendar sem videl, da nihče ne bo prevzel pobude, tako da sem na čelo stopil kar sam.
Prvi kilometer skozi gozd se je odvil bolj po polžje, kar mi je ugajalo, saj sem izkoristil še nekaj minut za ogrevanje. Za seboj sem slišal, da tekmeci že nekoliko globlje dihajo, jaz pa sem imel slednje povsem pod kontrolo, tako da sem sklenil pritisniti. Po nekaj sto metrih sem se otresel vseh in ostal sam.
Sledil je vzpon na Kokoš (670 m), ki predstavlja mejo med Slovenijo in Italijo, tako da smo majhen del poti tekli celo po Sloveniji. Vzpon je dolg približno dva kilometra in premaga slabih 300 višincev. Nazaj se nisem oziral in začel s hitrim spustom, ki se je vil po ozki cesti. Odločil sem se, da tudi na tem segmentu ne bom taktiziral, kot recimo lani v Grižah, ko sem spuste pretekel kot starček. Noge sem le zavrtel pod sebe in letelo je.
Spuščali smo se pravzaprav 6 ali 7 kilometrov, vmes pa je trasa zavila tudi nekoliko v klanec, vendar ne omembe vredno. Trasa je bila speljana po krasnih poteh po gozdu, ki so me spominjale na tiste, ki jih imam doma najraje, torej poti ob Savi in Sori. Užitek je bil teči po njih ob valovitem reliefu in lepo speljanih ovinkih.
"Sam da Jessy tud uživa", me je nekajkrat prešinilo, saj jo je nekaj dni prej malo špikalo v predelu trebuha. Med spustom je sledilo nekaj ravnine, nato pa je trasa dobesedno zavila čez rob. Kasneje, ko sem malo raziskoval, kje vse smo tekli, sem videl, da gre za dolino reke Glinščice, ki sicer izvira v Sloveniji, vendar se v Tržaški zaliv izliva v Italiji. Skozi leta je izdolbla pravi kanjon, ki je (vsaj meni) dal občutek, kot da sem povsem drugje, na drugi celini.
Kakorkoli, morali smo se spustiti čez omenjeni rob na samo dno doline. Sprva je bil spust tehničen in ni dovoljeval hitrega koraka, nato je pot znova postala položnejša in širša, zatem pa spet kakšnih slabih 100 višincev povsem “na glavo”. Na teh delih sem vseeno malo pazil, saj si nisem želel, da bi se mi po nepotrebnem kaj zgodilo.
Na dnu kanjona smo zavili proti toku in celo prečkali Glinščico po ogromnih kamnih, ki so jih nastavili, tako da naši copati niso bili mokri. Sledil je valovit vzpon nad levim bregom reke, kjer sem se naužil razgledov, čeprav sem bil na visokih obratih. Kako lepo bi mi bilo šele, če bi šel skupaj z Jasmino in Elijem na sprehod tja.
Preko mostu smo se prestavili na desni brez, od koder pa smo sedaj morali “splezati” čez ta rob. Sprva se je pot vila po betonski cesti, kjer sem imel občutek, da sem se ustavil, nato pa je sledil celo spust po cesti skozi tri ali štiri tunele. Vmes sem premišljeval, ali je bila tam včasih železnica. In res je bila. Avstrijci so za boljšo povezavo leta 1841 zasnovali t.i. Südbahn, s čimer so se trgovsko povezali s Trstom.
Proga je bila leta 1958 ukinjena, leta 1966 pa so odstranili še tirnice. Sedaj je na voljo sprehajalcem in kolesarjem kot lepa panoramska pot nad dolino Glinščice. Kot vidite, trasa ima tako ogromno zanimivosti. Skozi te tunele je zelo pihalo, tako da je bil znova občutek, kot da gre počasi.
Sledil je še obrat na zelo strm vzpon, ki je bil zadnji pravi na tej progi. Zgolj čez rob smo morali še skočiti in nato odteči še kakšna dva kilometra po valoviti planotasti pokrajini do cilja. Tik pred vrhom je postalo precej strmo, pogled pa se je (navijačem) odprl nad morje in mesto Trst.
Na vrhu je bilo treba le še enkrat zavrteti noge v nekoliko hitrejši korak. kar je po eni uri preganjanja po zahtevnem terenu kar mučno, vendar znova je bila pokrajina tako lepa, da je letelo kar samo od sebe.
V daljavi sem že zaslišal govorjenje iz zvočnika in vedel sem, da je cilj blizu, sploh ko sem uvidel tablo na kateri je pisalo nekaj v smislu “še 300 m do cilja”. Nazaj na stadion sem pritekel v sproščenem koraku in bil zelo zadovoljen s svojo predstavo. Ura se je ustavila pri 1:09:33, skoraj pet minut pred zasledovalci. V tistem trenutku nisem vedel, kaj točno to pomeni, saj je težko reči, kako hitro bi lahko tekel, če bi imel nekoga pred seboj ali pa tik za petami. Gotovo bi še več tvegal na spustu in stiskal v izdihljajih tekme, vendar to ni bilo pomembno.
Po kratkih intervjujih sem odtekel do avta, kjer sem slekel dres in se zgoraj bolj toplo oblekel, nato pa odhitel nazaj po progi, Jasmini nasproti. Pozicioniral sem se na travniku sredi gozda, kjer je sonce prevladalo nad vetrom in se malce ulegel. Kljub vsemu sem čutil utrujenost.
Jasmina je pritekla kar nekaj minut prej, kot sem pričakoval, in že na daleč sem videl, da ji gre dobro. Bila je nasmejana, pomahala je in borbala naprej. Sam sem tekel nekaj deset metrov za njo, da je ne bi motil. “Kolk je še”, me je prej vprašala in odgovoril sem, da še čisto malo, morda kakšen kilometer. Proti cilju sem jo moral ujeti, da sem posnel njen prihod v cilj.
Objela sva se in bila oba zadovoljna. Kaj hoče človek več. Nekaj besed z Venčeslavom, od katerega imam GoPro kamero, ki še vedno deluje odlično, nato pa sva odhitela na topel čaj in v avto po sveža oblačila.
Podelitev je bila na sporedu zelo hitro, kar nam je tekačem vedno v pogodu. Verjetno prvič so mi na odru v roke porinili šampanjec, da ga malo pretresem in zalijem. Malo za šalo, malo za res, bil je dober trening za poroko, ko ga bom odpiral s sabljo.
Po podelitvi sva pojedla še joto, ki je prav prijala, saj je bila prva topla hrana na tisti dan, nato pa se odpeljala proti Sloveniji. Že zjutraj, ko sva se vozila, sem med Postojno in Razdrtim z očmi nakazal na Nanos, v smislu “a bova šla po tekmi še tja gor”. Verjeli ali ne, na Nanosu še nisem bil, pa čeprav je izhodišče praktično takoj na izvozu iz avtoceste. “ja, pejva”, je rekla Jasmina in namesto naprej proti Ljubljani, sva na izvozu Razdrto zavila iz avtoceste ter parkirala na izhodišču za vzpon na Nanos.
Oblačil sva imela dovolj, a glavni problem je bil, da nisva imela nahrbtnika, niti ene same vreče, da bi noter stlačila kakšen kos za preobleči na vrhu. Vse vetrovke in podobne zadeve sva si tako navezala okoli pasu, kjer so se tekom vzpona le še kopičila, saj nama je postalo vroče. Vzpela sva se po strmejši poti, ki ima napeljanih tudi nekaj jeklenic in klinov za pomoč. Kljub temu, da ima Jasmina določen strah do bolj zahtevnih delov, je vzpon zmogla brez težav.
Po kakšni uri sva bila na vrhu v koči, kjer sva naročila dva čaja ter joto oziroma ješprenovko, kar je potešilo lakoto. Problem je bil iz tople koče iti nazaj na veter, vendar razgled je bil fascinanten in ob tem človek kar pozabi, da ga malo zebe. Spustila sva se po drugi, manj zahtevni poti in uživala ob pogledu proti morju. Avto se je zdel daleč, saj sva imela že kar utrujene noge, pot pa tudi ni bila preveč lahka, saj je zelo krušljiva. Moram reči, da je Nanos sicer lep, vendar da bi se kmalu želel znova vzpeti nanj, pa ne morem ravno trditi.
Dneva pa zatem še ni bilo konec, saj sva si privoščila še razvajanje v masažnem bazenu in savni, kar sem imel v dobrem še od zmage na Nočnem teku Medvode iz lanskega decembra. Dan je bil tako izkoriščen v celoti. No, pravzaprav kar celoten vikend.
