TIMOTEJEV B(r)LOG #54 - Trofeo Vanoni Morbegno

... ali tekma za konec sezone. Ja, seveda bi si želel iti na svetovno prvenstvo na Tajsko, vendar s Trofeo Vanoni, tradicionalno štafetno tekmo v Morbegnu, se je zame najverjetneje končala tekmovalna sezona 2022. Tokrat smo se v postavi jaz, Miran in Klemen, prvič zavihteli na stopničke. Znova je bila tekma napeta do zadnjega, a tokrat smo zmogli do 3. mesta. Tale blog pišem celo bolan, saj sem takoj po tej tekmi tudi zbolel. Naključje ali ne, celo sezono mi je zdravje odlično služilo in kot bi telo vedelo, da ima sedaj zeleno luč, da me malo "resetira". V tem sicer ne vidim nič napačnega in že zdavnaj sem vzel v zakup dejstvo, da sem običajno enkrat na leto bolan.

Na Trofeo Vanoni se vedno rad vračam.

Trofeo Vanoni je tekma z dolgo brado, saj je bila letos že 65. izvedba. Gre za atraktivno štafetno preizkušnjo, na kateri mora vsak izmed članov ekipe odteči isti krog, dolg 6,7 kilometra in 460 višinci. Malo drugače kot na Staffetta tre rifugi, kjer imamo vsak svoj del. Jaz sem se te tekme udeležil že petkrat. Kot zanimivost, na tej tekmi sva se tudi midva z Jasmino spoznala, zato se vedno rad vrnem v ta "zgodovinski" kraj. Pa ravno tisto leto sem imel najslabši čas doslej, vendar še nisem bil prav preveč izpopolnjen tekač. Recimo lani sem tekel debele tri minute hitreje kot takrat.


V Morbegno smo večkrat potovali kar z dvema kombijema, saj je bilo zanimanje veliko. Navadno dve moški in dve ženski štafeti, v zadnjih letih pa se nas je v vsaki kategoriji nabrali ravno za po eno. Moška zasedba je bila isti kot lani, celo vrstni red smo obdržali identičen - jaz, Miran in Klemen. Lani smo bili 4. in letos smo bili odločeni, da si priborimo vsaj najnižjo stopničko. A na tovrstnih tekmah gre lahko marsikaj narobe. Za vrhunski rezultat se mora poklopiti prav vsem trem članom štafete. Lahko ima eden slab dan ali pa (Bog ne daj) se na tako divji progi poškoduje in gre vse po zlu.

Trofeo Vanoni lani:

Kakorkoli, iz Ljubljane smo štartali ob 7. uri. Kot običajno, pred odhodom sem naredil še polurni iztek, saj sem vedel, da bom potem vsaj 6 ur preždel v kombiju. Vožnja tokrat ni potekala gladko. Ravno pred koncem Gardskega jezera smo obtičali v 10-kilometrski koloni, skozi katero smo se prebijali dve uri. Pot je tako namesto šest, trajala kar 8 ur. Ob prihodu v Morbegno smo bili kar naenkrat zelo na tesnem s časom. Vreme je bilo čudovito in vsaj jaz sem si zelo želel iti krog po progi. Hitro smo se namestili v hotel, se preoblekli in se odpeljali do centra, kjer sta štart in cilj. Imeli smo dobro uro za ogled proge. Daleč od tega, da je ne bi poznal, a vedno je dobro osvežiti spomin, nenazadnje pa uživati v zmernem tempu in razgledih. Na tekmi časa za slednje res ni.


Trasa je sprva ravna, na robu mesta pa se začne vzpenjati proti hribom. Kot zanimivost, Morbegno leži v dolgi in globoki dolini Valtellina, ki se začne praktično pod prelazom Stelvio in konča pri jezeru Como. Že okoli Morbegna se vzhovi vzpenjajo več kot 2000 metrov nad to dolino. Nam vseeno ni bilo treba teči tako visoko, sem pa enkrat že tekel dvojni vertikal le nekaj kilometrov stran - K2 Valtellina.


Vzpon je sprva precej strm, se vije ob obzidju in je tlakovan. Oziroma ni ravno tlakovan, temveč je pot utrjena s kamni in betonom. Slednji so popolnoma "zlizani" in v primeru, da so mokri ali vlažni, so zelo spolzki.

Spomenik, mimo katerega poteka proga.

Sledi del po asfaltni cesti, dolg skoraj kilometer. Slednja pelje na nekaj manj kot 2000 metrov visok Passo san Marco in na 25-ih kilometrih tako premaga več kot 1700 višincev. Trasa se iz ceste seveda odcepi bistveno prej, vendar zavije na strmo pobočje, ki ga premaga v serpentinah. Slednje je v primeru dežja blatno in zaradi naklona tudi spolzko. Na ogledu trase je tudi bilo tako in nisem si delal utvar, da bi bilo naslednji dan kaj drugače. Ob izhodu iz gozda se ponudi lep razgled proti severu na mogočne, čez 2 kilometra visoke vrhove.

Pogled proti severu.

Trasa se vse do vrha nato vije po makadamski cesti, ki je posuta s kostanjem in ježicami, na serpentinah pa je utrjena z betonom. Naklon ceste je precej konstanten, in sicer okoli 10%. Ta del je dolg kakšen kilometer in pol, zato je pomembno, da tekač do tja pride še z dovolj moči, da lahko razvije hiter korak. Lani sem na tem mestu malo zamočil, saj sem stežka držal visok ritem in se zelo mučil.

Vršna ravnina do vasi Arzo.

Sam vzpon se zaključi z dobrih 500 metrov dolgo ravnino do vasice Arzo, nato pa pride na vrsto še sklepno dejanje - divji spust. Takoj na začetku se teče po ozkih ulicah, katerih podlaga je podobna kot na spodnjem delu vzpona - tlakovana s kamni in v primeru dežja spolzka. Bolj kot sam vzpon je dobro poznati spust in pasti, ki jih skriva. Hitrost teka je ta tem segmentu bistveno višja, zato je potrebno vedeti, kaj se skriva za ovinkom.

Noben del spusta ubistvu ni lahek. Bodisi je strmo in tehnično, ali pa zelo zavito, le zadnji del je nekoliko lažji in bolj tekoč. Najbolj zanimiv del je gotovo "velikanka", kot smo poimenovali skok čez škarpo, ki je visoka kakšen meter. Letos so sicer ogradili najvišji del in smo bili primorani iti malce naokoli, vendar verjamem, da zaradi večje varnosti.


Za nazoren prikaz proge vsekakor predlagam, da si pogledate kar spodnji video, saj slika pove več kot 1000 besed.

Nazaj v dolino smo prišli dovolj zgodaj, da se nam ni prav nič mudilo na otvoritveno slovesnost. V miru sem se preoblekel, pojedel še kos riževega narastka, ki mi ga je za na pot spekla Jasmina, nato pa se z ostalimi počasi odpravil na trg, kjer so nas že čakali z zastavami. Organizatorji so nekoliko zamudili z začetkom, vendar sem se vsaj v miru lahko pomenil s kolegi iz Italije. Sledil je mimohod skozi mesto do spomenika, kamor vsako leto položijo venec v spomin na Ezia Vanonija. Tam se zapoje tudi italijanska himna, nato pa karavana tekačev nadaljuje proti cerkvi San Giovanni Battista. Tam je vsako leto tudi maša za tekače.

Po maši smo se lačni odpravili proti kitajski restavraciji, kjer smo imeli rezervirano večerjo, saj je v našem hotelu niso stregli. Naročil sem njoke, saj nisem želel eksperimentirati s pekočo kitajsko hrano na večer pred tekmo, za sladico pa sem si privoščil še ocvrt sladoled. Ura je bila ob prihodu že kar pozna, zato sva s Klemnom kmalu odšla spat. Tokrat mi ni bilo treba nastaviti niti budilke, saj je štart moške tekme vedno šele ob 14. uri. Medtem ko sem ležal, sem prav čutil, kako se mi nekaj nabira v grlu. Prepričan sem bil, da me bo naslednje jutro bolelo. Že vse od tekem na Šmarni gori sem bil stalno na meji, da zbolim. Seveda sem si želel, da dam sezono "pod streho", za kasneje pa mi je bilo vseeno.


In res, zjutraj me je grlo grozno bolelo, ko sem želel pogoltniti slino. Nos nisem imel nič zabasan, zato sem vedel, da vpliva na mojo zmogljivost še ne bo, seveda pa bi bilo bolje, če bi bil povsem zdrav. Ko sem odprl okno, nebo ni bilo prav nič podobno tistemu dan prej, temveč je deževalo. "Hja, bo kr drsalnca."


Zajtrk smo imeli v hotelu, zato se je bilo treba prestaviti le nadstropje nižje, takoj zatem pa sem šel nazaj v posteljo in udobno lenaril. Na sporedu je bil tudi Ljubljanski maraton in s Klemnom sva z enim očesom stalno spremljala prenos v živo. Ob 11-ih je bila na sporedu ženska tekma, zato smo skupaj odšli v mesto, da si jo ogledamo. Med čakanjem sem si privoščil še sladoled, saj sem med drugim želel tudi sprobati teorijo o pozitivnem vplivu sladoleda na boleče grlo. No, to je bil bolj izgovor, seveda bi bil greh, da ne bi užival v tako dobrih okusih. Tako kot v Chiavenni je tudi ta v Morbegnu izjemno dober. Ženska tekma je bila napeta vse do cilja, Lucija in Dominika pa sta dosegli lepa uspeha. Po tekmi, ki je sicer zelo kratka, smo za slabo uro odšli nazaj v hotel.

Saj vem, da se že ponavljam, a kaj ko imajo Italijani res vrhunski sladoled.

V miru sem si pripravil vsa oblačila, na copate navezal čip in na dres pripel štartno številko. S seboj sem vzel goro oblačil, saj je deževalo, vedel pa sem tudi, da bom po tekmi letal po progi in navijal za Mirana in Klemna, zato sem si želel imeti dovolj suhih kosov za preobleči.

Tale pa vozi pred nami tekači - po celi progi!

Z ogrevanjem sem jasno začel prej in se zaradi dežja odpravil kar v garažno hišo. Tam sem pod streho ostal suh in pripravljen za tekmo. Na štartu sem se pojavil med zadnjimi, a sem se lahko postavil spredaj, saj so štartne številke pogojene s predhodnimi uvrstitvami. Zaradi 4. mesta lani nam je pripadlo mesto v prvi vrsti.

S 4-minutno zamudo smo po še nekaj govorih le lahko startali. Večina Italijanov se je zagnala v ospredje, sam pa sem se malo umaknil. Po ravnini je kar letelo, vendar sem do vzpona uspel priti na prvo pozicijo. Tam se pot zoža in nisem želel obtičati v ozadju. Zastavil sem močan tempo, a so me postrani začeli prehitevati. Tempo se mi je zdel prehud, zato sem vztrajal v svojem. Prehud pa je bil seveda tudi za druge, saj so po kaki minuti omagali. V tistem je napadel član francoske štafete, ki je bila vsaj zame favorit za zmago. Odločil sem se, da priključim.

Tempo je bil visok in s težavo sem ga ujel. To mi je uspelo pravzaprav šele na cesti, kjer mi je uspelo razviti dovolj hiter korak. Takoj zatem sem ga tudi prehitel in povedel. Na tisti strmi del sva prišla skupaj in želel sem se ga otresti, vendar ni popustil. Počutil sem se dobro in imel dihanje pod kontrolo, prav tako pa me ni popolnoma nič "zalilo" z laktatom.

Do vrha je sledila le še tista dolga makadamska cesta. Na njej me je Francoz ujel, prehitel in mi ušel. Enostavno je bil prehiter. Ne vem, kje je zbral toliko moči, a sam je nisem mogel. Po vršni ravnini sem njegovo prednost malo stopil, a nisem verjel, da bi ga lahko ujel na spustu, saj je bil hiter. Prednost je znašala 15-20 sekund. Vseeno pa sem potihoma vedel, da jaz spust zelo dobro poznam, medtem ko ga on ne.

Spustil sem se "na glavo" in hitro ugotovil, da bo potrebno bolj paziti. Že tista pot skozi mesto je bila povsem mastna, da o skalah in kamnih na spustu ne govorim. Vseeno sem bil precej suveren in ni bilo trenutka, ko svojih stopal ne bi imel pod kontrolo. Edino na enem mestu, kjer se lahko pot seka s kakšnim dvometrskim, skoraj navpičnim spustom čez skalo, me je nekoliko zavilo, a sem se spretno ujel. Malo nižje sem Francoza znova ujel in dal mi je celo prostor, da sem ga na ozki poti lahko prehitel.


Tedaj sem vedel, da me do dna ne bo ujel. To je bilo nekako še vedno v zgornji tretjini spusta, čakalo pa nas je še kar nekaj pasti. Nadaljeval sem hitro, vsaj za moj občutek, vendar sem za razliko od prejšnjih let, ko je bilo suho, moral biti precej bolj previden na spolzkih ovinkih in zaradi tega izgubljal hitrost. Problem je namreč ta, da je bilo povsod po progi listje, ki v primeru dežja naredi podlago zelo spolzko.

Pri "skakalnici" se je zbralo ogromno ljudi, ki vidijo tekača kakšnih 15 sekund prej, preden skoči čez škarpo. Kar zarohnelo je, ko sem se bližal temu delu. Brez težav sem spustil težišče in skočil čez, pri čemer nisem popolnoma nič klecnil in nadaljeval po strmem pobočju do ceste. Tam je korak znova lahko bolj sproščen, saj ni ovinkov, vendar le za dobrih 100 metrov, ko posekamo serpentino. Sledil je še sklepni del mimo enega izmed številnih spomenikov v okolici Morbegna, nato pa po spirali na cesto, ki vodi vse do cilja. Skušal sem držati čim hitrejši in dolg korak. Vedel sem, da bom na cilju prve predaje najhitrejši, a za končni skupni čas bo lahko pomembna vsaka sekunda, zato sem stiskal vse do cilja in s petko predal Miranu. Moja naloga je bila opravljena. S krogom sem zaključil v 30:14, kar je slabše kot lani in predlani, a razmere so bile neprimerljivo težje. Zgolj na spustu, ki ni dolg niti 10 minut, sem zaradi tega izgubil več kot pol minute. Ampak tako je bilo čisto za vse tekmovalce.

Med tekmo je nehalo deževati, vendar sem šel do kombija, kjer sem sprva sporočil Jasmini, da sem živ, nato pa se preoblekel, vzel telefon za snemanje in odbrzel v kontra smeri proge. Prišel sem do tistega spomenika in čakal na prve v drugi predaji. Seveda sem si želel, da je med njimi tudi Miran. Prvi je po pobočju pridrvel Francoz Meyssat, ki je imel postavil tudi najboljši individualni čas dneva - 29:44. Kakšno minuto in pol za njim pa je priletel že Miran. Po resnici povedano sem pričakoval takšen razplet, saj so bili Francozi res močni, želel pa sem si, da za Miranom dolgo ne bi bilo nikogar. In res, vsaj kakšno minuto prednosti smo imeli.

Ravno na tem delu se trasa na vzponu in spustu zelo približa, tako da sem se spustil po delu, kjer se trasa tekme vzpenja, da bi ujel Klemna. Francozi so seveda suvereno vodili in njihova zmaga ni bila ogrožena, na 2. mestu pa je tekel Klemen. Na hitro sem ga spodbudil, naj zgolj pametno odteče in bil naprej na trnih glede razpleta. Iz ozadja se je že približevala prva italijanska štafeta, katero je v zadnji predaji zastopal Vender, ki ima vsako leto odličen čas. Lani je tekel celo 29:00. Realno gledano sem vedel, da bomo ujeti, saj se je prednost topila, a možnosti za stopničke so bile povsem realne.

Odšel sem do štartno-ciljnega prostora, da Miranu odprem kombi, da se je lahko preoblekel, nato pa sva skupaj krenila na progo. Klemna sva bila odločena počakati na skoku in tja nama je uspelo priti pravočasno. Prvi je šel čez skok Francoz, nato Italijan, nato pa Klemen. Na ves glas smo ga vsi vzpodbujali, saj je imel kakšnih 15 sekund prednosti pred zasledovalcem. Vseeno sem bil prepričan, da ga slednji do cilja ne bo ujel, saj ima Klemen dovolj hitrosti v nogah.


Takoj, ko sta odtekla mimo, sem se v dolino podal še jaz. Zelo me je zanimal razplet. "Iiiin, a je blo???", sem že na daleč vpil. "Pa ja", je skromno odvrnil Klemen. "Jes, to, to, to", sem bil vesel. Dosegli smo 3. mesto! Že dolgo je tega, ko je slovenska štafeta stala na odru za zmagovalce. Konkurenca se je v zadnjih letih jasno okrepila in že lani smo kljub "komaj" 4. mestu postavili najboljši slovenski čas štafet. Tokrat pa smo bili 3. - odlično. Vsi smo dali vse od sebe in si to prislužili. Vsaj jaz sem bil zelo vesel.

Do hotela smo se kar iztekli, saj smo bili umazani in prešvicani, nenazadnje pa je bilo do tja le dober kilometer. Žal se je vmes ravno zaprla naša kitajska restavracija, kjer naj bi imeli kosilo. Luči so bile namreč ugasnjene, zato sem odšel zadevo preverit, dobil pa informacijo, da se ponovno odpre ob 18. uri. Bil sem sestradan, tako da mi novica ni bila ravno po godu, dobil pa sem zamisel, da bi prej naročili pice in jih po podelitvi vzeli za seboj. Ob 17:30 smo morali biti namreč prisotni na zaključni ceremoniji.


Imeli smo slabo uro za tuširanje in poležavanje v hotelu, kar sem dodobra izkoristil, nato pa smo spakirali vse stvari, jih naložili v kombi in odšli na podelitev, vmes pa še naročiti pice. Še dobro, da Lucija zna italijansko, saj nihče tam ne razume niti besede angleško. V nasprotnem primeru bi očitno ostali kar lačnih ust. Kakorkoli, naročilo je potem uspelo in pica je bila zagotovljena.

Končno pa sem po petih nastopih stal tudi na stopničkah, za piko na i pa sem bil uvrščen na 3. mesto v individualni razvrstitvi. Časi so bili letos vsi slabši, vendar moja predstava je zadoščala, da sem ponovil uspeh od lani, ko sem sicer tekel 29:39.


Tisto naročeno pico sem zmazal v dveh minutah in bil tako sit za dolgo vožnjo domov. Štartali smo ob okoli 18:30, tako da sem računal povratek nekaj čez polnoč. Vmes nisem bil nič zaspan, proti koncu pa sem tudi sam malo sedel za volan, da je vse skupaj minilo še hitreje. Nasploh potovanje v družbi hitro mine, tako da se mi pot za tja in nazaj sploh nista vlekli.

S to klasično tekmo v Morbegnu sem tako najverjetneje zaključil sezono 2022. To mi je sporočilo tudi telo, saj sem že naslednji dan zbolel. Sicer sem kar dobro shajal, vendar po nekaj dneh sem ponoči dobil tudi vročino, vse skupaj pa se je preneslo še na pljuča. Šele nekaj dni nazaj sem nehal izkašljevati gnoj, tako da sem očitno kar konkretno "fasal". Eno oko imam še vedno na svetovnem prvenstvu, ki poteka v teh dneh na Tajskem, saj bi si jasno želel biti tam, vendar to niti ne bi bilo mogoče. Sem redno zaposlen, tako da dopusta nimam na pretek. Slednjega moram racionalno izrabiti in ga nameniti predvsem družinskim počitnicam na morju, ne le svojim ambicijam, nenazadnje pa imam tudi ogromno dela s "3WAY Open House", ki ga organiziramo naslednji teden - klik.


119 views0 comments