Search

TIMOTEJEV B(r)LOG #7 - "Iz Prešernovega trga na vrh Šmarne gore v manj kot šolski uri"

Updated: Jun 6

Tečem popolnoma umirjeno, korak je lahkoten in skočen, dihanje pod kontrolo. “A je frej?”, večkrat spregovorim tudi kakšno besedo s svojimi spremljevalci. “Pejt, pejt čez”. Nato pa bum. V delčku sekunde me nekaj pokosi na tla in že sem okušam hrapavost asfalta. “Kaj je blo pa to zdej?”. Uroš in Žiga, ki sta nas po Celovški spremljala z avtom, sta padec slišala v kabino, Frenku na kolesu pa je Garmin ob tako močnem zaviranju zaznal nesrečo. Sploh se nisem zavedel situacije, ki se je zgodila. Hitro sem odreagiral, se prijel za stebriček, pobral in oddivjal naprej. Po pregledu posnetka sem izgubil natanko 3 sekunde, z malo smole bi se lahko takrat vse skupaj zaključilo.


Foto: Uroš Bitenc

“Ej Jessy, kaj pravš če bi js teku prou iz centra na Šmarno?”, sem nekega dne ustrelil iz sebe. “Kako to, a na čas? Saj je vendar promet, boš samo čakal na semaforjih?”, je bila začudena nad to nelogično idejo. “Pa ne, Tomo pravi da on meri traso za Ljubljanca vedno ob nedeljah zjutri pa da ni nobenega na cesti”.


Tako se je lani jeseni, kaj kmalu po podvigu na Triglavu, v meni porodila ideja, da bi na Šmarni gori naredil še nekaj drugega kot sta že tekmi s tradicijo, “Rekord Šmarne gor” in “Tek na Šmarno goro”. Vseeno se je zatem odvilo nekaj tekem in počasi sem imel dovolj tekmovanj in raznih podvigov za tisto leto. Čeprav so me kdaj zasrbeli podplati, da bi to izvedel, sem se odločil, da zadevo izpeljem spomladi kot pripravo na prave tekme, poleg tega pa mi bo s tem ostalo dovolj časa za organizacijo.


“Timotej, ali tisto glede Šmarne gore še velja”, me je dvakrat opomnil Tomo, kateremu sem kot prvemu omenil idejo. Vedel sem namreč, da bo on takoj za akcijo, saj je ravno tako kot jaz, precej navezan na ta hrib. “Velja, velja”, sem mu kot mož beseda obakrat pritrdil. Skupaj sva nekako izrisala tudi najbolj optimalno traso. Za štart izbral sem si strogi center Ljubljane, za kar smatram Prešernov trg. Slednji ni ravno majhen, zato sem rekel naj bo tista štartna točka kar Prešernov spomenik.


Že lani jeseni se je v meni rodila ideja, da bi tekel od Prešernovega spomenika na vrh Šmarne gore.

“Dej me sliki enkrat tuki, da mal podrezam na Facebooku pa Instagramu”, sem naročil Jasmini, ko smo se nekega nedeljskega popoldneva odpravili na tortico v center in ravno stali na Prešernovem trgu. Naredil sem celo kviz, kam bom šel. Eni so mislili, da na Triglav ali kaj podobnega, ampak tisti, ki me pozna, ve, da mi ugajajo tekme tja do ene ure. Jaz grem rad v rdeče, ne da pa se mi teči po več ur. Sam sem še v tisti fazi, ko se sprašujem “kako hitro”, ne “kako daleč”. Prepričan sem bil, da bo večina v komentar napisala “Šmarna gora”, pa vendar so bili odgovori popolnoma razporejeni. “Še boljše, bo zanimivo presenečenje”, sem si mislil.


Počasi sem moral določiti datum in ga tudi kaj kmalu dobil. Točno teden dni pred državnim prvenstvom na Ratitovec, torej nedelja zjutraj ob 6:30. “To bo idealno za dobro aktivacijo in test forme”, sem bil prepričan v svojo odločitev. “Računaj name, teden prej sem v Dalmaciji, tisti vikend pa komot”, mi je sodelovanje potrdil Tomo. Kot vedno, sem moral nabrati še ekipo. Vedel sem, da bo tukaj bistveno manjši logistični zalogaj kot na Triglavu. Kot prvo, vsi smo nekje v bližini, podvig bo potekal za vikend, torej noben ne rabi jemat dopusta, hkrati pa bo izveden tako zgodaj, da bo ob povratku v dolino ostal še praktično cel dan. Niti malo me ni skrbelo. “Ja, valda, računaj, itak, sem zraven, povej kaj rabiš”, so deževali odgovori v skupini na Messengerju, česar sem bil izjemno vesel. Zopet mi je udeležbo potrdilo ogromno ljudi. “Hvala vsem za pripravljenost”, sem bil hvaležen vsakemu. Kot strog direktor, sem moral dodeliti še naloge. Vsem sem 100% zaupal, zato sem jih nekako razporedil po celotni trasi. Seveda sem si želel zadevo ovekovečiti, dobiti kar največ kvalitetnih posnetkov, zato sem se tega lotil premišljeno. Zopet sem dobil same potrditve in mirno sem se lahko pripravil na izvedbo.


Dan prej, torej v soboto, smo imeli še ekipno državno prvenstvo v gorskih tekih. Verjemite, da sem se tekme sicer veselil, sploh zaradi napada na rekord trase, ki je v očeh mnogih “zabetoniran” za vedno, vendar vsa evforija se je nanašala na lastni podvig naslednji dan. Kljub temu, da sedaj tekme so, na njih ni pravega vzdušja. Čuti se pridih duhamorne situacije, v kateri smo sedaj že krepko več kot leto dni. Enostavno ni pravega naboja, ali pa se zgolj meni tako zdi.


Foto: Frane Kranjec (Prijavim.se)

Kakorkoli, vedel sem, da bo tekma na Primoža ravno pravšnja aktivacija za naslednji dan, zato nisem imel kaj ovinkariti. Štartal sem hitro in tako tudi nadaljeval, stiskati pa sem začel malo prepozno in na cilju s 15:43 za sekundo zgrešil rekord trase, ki ima sedaj res že dolgo brado. “Eh, pa kaj, drugo leto bo spet priložnost”, sem si mislil. Dosegel sem prepričljivo zmago, z Miranom pa sva postala ekipna državna prvaka, česar sem vesel.


Jasmina mi je kasneje rekla: "Vidiš, če ne bi rok dvigoval bi pa bil rekord." Foto: Frane Kranjec (Prijavim.se)

Popoldan smo šli še na medvoški sladoled, spotoma pa sem peljal še svojo garderobo za na vrh naslednji dan Tinetu, ki jo je bil pripravljen odnesti tja. V vprašanju je bilo le še vreme, ampak na srečo je ravno za nedeljo kazalo popolnoma uredu. Zvečer, ko je Elija že zaspal, z Jasmino pa sva se ravno zleknila na kavč, se je razbohotila še konkretna nevihta. “Ujej, kakšno blato bo jutri”, sem takoj pomislil.


“Joj, Timotej”, mene tako skrbi, da ti kaj ne bo šlo in boš spet razočaran kot takrat na tisti 5ki lansko leto”. “Eh, daj nehaj, sej nobenega časa ne lovim”, sem jo s svojo prepričljivostjo pomiril. “Samo 43 minut se zdi meni nemogoče”, je dodala, ko sem izjavil, da računam na rezultat med 42 in 43 minutami. “Poglej Jessy, 3:20/km po ravnini, pa še vzpon če rečem okol 12 minut in pol pa je glih 43. Tega sem komot sposoben”, sem bil dejansko prepričan v to. "Aha, dobro, no saj to se pa ne sliši tako nemogoče." In takšen je bil tudi plan, ko sem stal podprt na Prešernov spomenik sredi prazne Ljubljane v nedeljo zjutraj. Boste videli, za koliko sem se zmotil.


Že v dneh prej sem bil popolnoma sproščen, kar se ni spremenilo niti na dan projekta. Foto: Uroš Bitenc

Vse je bilo pripravljeno. Ob meni bodo trije kolesarji - Tomo, Frenk in Benjamin. Tomo bo vozil spredaj, oprezal za rdečimi semaforji, po možnosti koga prosil, če lahko za hip ustavi, Frenk bo z GoPro-jem snemal moj tek, Benjamin pa bo ob meni.


Na štartu bosta za video in foto poskrbela Uroš in Žiga, ki sta vse detajle dorekla kar med seboj. Oba sta profesionalca na svojem področju in vedel sem, da bosta naredili najboljše, čisto sem jima prepustil zadevo. “Samo mal posnemita, potem pa pridita brez drugih obveznosti na vrh Šmarne na čaj”, sem rekel Žigu dan prej. No, kasneje sta celo pot do Tacna vozila “z vsemi štirimi”, snemala, fotografirala in bila uigrana dvojica. Žiga je bil voznik, Uroš pa je skakal naokoli s fotoaparatom.


Na začetku vzpona me bosta pričakala Jasmina in Elija, če se bo mali gospodič seveda zbudil tako zgodaj. Jasmina ga je prejšnji dan skrbno dala tudi prej spat, da bi se le lahko pridružila zraven.


Med vzponom se mi bosta pridružila Matic in Peter. Slednji je že zarana skočil na vrh, da sem imel izvrsten kader ob sončnem vzhodu. Ljubljana je bila takrat še v megli, Šmarna gora pa se je že kopala v soncu.


Na sedlu bo name s fotoaparatom streljal Jernej, na strmini bo poleg mene tekel Andrej, na zadnjem ovinku bo Tine, na cilju pa Rok (“vsi ga poznate kot Hoka strica”) in pa Matej in Žiga s TV Medvode. Za čaj na vrhu sem prosil Nušo iz Gostilne Ledinek. No, kasneje se je ta čaj razvil v pravo pojedino. Nušo sem prosil še, da mi na vrhu postavijo provizoričen cilj. Na Šmarni gori namreč že sedaj dolgo stoji tisti ciljni obok, ki ga uporabijo na obeh organiziranih tekih na Šmarni gori. Imel sem to čast, da ga bodo postavili zgolj zame, kar so morali početi ravno sredi najhujšega dežja. “Poglej na kamero pa boš videl kje stoji”, mi je rekla Nuša, ko sva se večer prej slišala, ali je vse kot dogovorjeno.


Imel sem res dober občutek. Dan prej sem si dokazal, da sem odlično pripravljen, vse je teklo po planu in nisem imel razloga za kakšno nervozo. Zaspal sem kot angelček, pred tem pa nastavil kar dve budilki, in sicer eno na Garminu, drugo pa na telefonu, da slučajno ne bi zaspal. Nastavljeni sta bili na 5:00. “Pol ure bo dovolj, da se zrihtam, spijem kavo in zmečem stvari v avto, pol ure pa do Ljubljane”, sem bil prepričan.


Zbudil sem se praktično takoj zatem, ko sem zaspal. Ne časovno, le tako mirno noč sem imel. Dobrih 6 ur je minilo v sekundi, brez nekih čudnih sanj, skrbi ipd. Hitro sem se uredil in vsedel v avto. Ob 6:00 sva bila zmenjena s Frenkom v Tivoliju, okoli 6:15 pa z Urošem, Žigom, Benjaminom in Tomotom na Prešernovem trgu na štartu. Bilo je prijetnih 11 stopinj, kar mi je ugajalo. Peter nam je že vsem poslal “live stream” iz Šmarne gore, kjer je sijalo sonce. “Top, kaj bo luštno”. Ob upoštevanju omejitev sem na prazni cesti že takoj začel z rekordom. V Tivoli sem se pripeljal v 13-ih minutah.


Peter (foto) je že zgodaj zjutraj poročal o krasnih razmerah na vrhu.

Frenk je bil točen in skupaj sva krenila proti ostalim. Jaz sem tekel in se sproti ogreval, Frenk pa je verjetno malo zmrzoval na kolesu. Kot zanimivost, že v dneh prej sem se odločal, ali bi se zbudil že ob treh in “normalno” pozajtrkoval, ali slednje izpustil in zaužil nekaj manjšega. Pretehtala je druga izbira, saj se mi je zdel spanec bolj pomemben. Med ogrevanjem sem si tako v usta iztisnil konkreten gel, ki je moj krvni obtok napolnil s tisto malo dozo sladkorja, da je začelo normalno funkcionirati.


Vzdušje na štartu je bilo kot se za lokacijo spodobi - prešerno. Foto: Uroš Bitenc

“Hej hej, kako si”, vedno pozdravi Žiga, Uroš pa je bil že čisto v svojem elementu. Slikal je, snemal, iskal zanimive kadre ipd., pri tem pa bil čisto neviden. To je odraz profesionalnosti, ko dejansko ne rabiš nikogar motit v rutini, obenem pa narediš vrhunske posnetke. Ogrel sem se tako kot za vsako resno tekmo. Tisti, ki redno berete blog ali pa pogledate kakšen vlog iz tekme, že veste, kako to poteka pri meni.


Priprava na štart. Foto: Uroš Bitenc

“Ja nč, počasi bo treba it”, sem skupaj zbral vse, ko sta prišla še Tomo in Benjamin. Slednji mi je odšteval sekunde do 6:30 in ne boste verjeli, da sem “start” na svojem Fenixu pritisnil v momentu, ko je odbilo v zvoniku. Do sekunde natančno. Dobesedno izstrelil sem se. Po Čopovi, ki se ubistvu kar konkretno vzpenja sem kar letel in prvi kilometer je pokazal 3:03. “Uf, tole je pa malo prehitro”, sem takoj ustavil konje in nadaljeval bolj zmerno. Preprosto izjemno lahkotno sem se počutil, vendar toliko pa sem samokritičen, da vem, da takšnega tempa trenutno nisem sposoben držati do Tacna, potem pa oddelati še vzpon v 12-ih minutah.

S polno paro proti vrrhu Šmarne gore. Foto: Uroš Bitenc

Kot dogovorjeno, Tomo je bil kot nekakšen leteči redar, Frenk me je malo snemal, Benjamin pa je bil 5 metrov okoli mene. Pri “Stari cerkvi” sta nas ujela Žiga in Uroš, ki sta imela očitno veliko bolj ambiciozne naloge, kot sem jih jaz dodelil. Spremljala sta me vse do Tacna.


Usklajena ekipa. Foto: Uroš Bitenc

Tempo sem umiril in sedaj “križaril” po prazni Ljubljani. Prav neverjetno je, da sredi tedna ob takšni uri vse stoji, tokrat pa smo srečali zgolj nekaj vozil. “A bo?”, sem bil večkrat deležen skrbnega vprašanja. “Štima”, sem na kratko prikimal in ostal osredotočen naprej.


Kilometri so kar leteli, po vsakem pa mi je ura zapiskala krog. 3:15, 3:16, 3:14, 3:15… Bilo je kot bi imel vključen tempomat. Ta ritem sem brez težav vzdrževal, kljub temu, da nisem že dolgo naredil nobenega treninga na ravnini. Sem pa v zadnjem času velikokrat izvajal pekoče 300-tke in 200-tke v klanec, kjer hitrost ubistvu kar naraste, korak pa se s tem podaljša. Sedaj vem, da je moj recept za “kako priti v formo” ravno ta. Potrebujem treninge, na katerih začutim laktat, kar mi očitno konkretno dvigne prag.


Vzdušje je bilo fenomenalno in kilometri so kar leteli. Foto: Uroš Bitenc

Bili smo izjemno usklajeni, kot bi se na podvig pripravljali že cel teden. Tomo je skrbel za varnost, kjer so do izraza prišle njegove dolgoletne izkušnje, saj je točno vedel, kaj sem v tistem trenutku potreboval, Frenk za video, Benjamin moralni suport, Žiga in Uroš pa sta se nekajkrat vmes ustavila, vse posnela in se odpeljala naprej.


Po prazni Ljubljani. Foto: Uroš Bitenc

“Tam v Šentvidu gremo pred cerkvijo desno”, je ukazal Tomo in sam sem se strinjal. Ko sem pritekel v ovinek sem moral nekako čez cesto in utrla sem mi je bližnjica kar čez travo. No, kasneje sem videl, da vse skupaj dejansko ni bilo čisto nič bližje, pa vseeno, takrat sem se tako odločil.


“Bum”, je počilo kar naenkrat. “Kaj je pa to?”, sem bil začuden, ko je moja koža zaružila v trd in hrapav asfalt. V momentu sem se pobral in stekel naprej. “Kaj je pa bilo?”, je vprašal Tomo. “Ma kaj js vem, zgleda sem se ob vezalko spotaknu”, sem bil začuden ob dejstvu, da sem jih zatlačil v jezik, da se mi le ne bi kam zapele. Pojma nisem imel, kaj se je ravno zgodilo, ampak bil sem cel in moral sem ostati osredotočen naprej.