Tako kot lani, me je tudi letos od teka oddaljila poškodba, natančneje iliotibialni sindrom. Edino razlika je ta, da sem ga staknil na drugi nogi. Za športnika je najhuje, kar se mu lahko zgodi na njegovi poti, da se poškoduje. Brez dvoma. Vendar tudi poškodbe so sestavni del zgodbe, žal tisti bolj mračen, vendar iz njih pridemo kot druga oseba - močnejša, vztrajnejša, še bolj osredotočena. Dokler gre vse kot po maslu, se nam zdi, da smo v nebesih, ko pa se pojavi težava, se vse skupaj sesuje kot hišica iz kart. Vendar to je šport in življenje nasploh. Doživimo mnogo vzponov in tudi padcev, a pomembno je, da se vedno znova začnemo vzpenjati. Ko sem se sprijaznil, da bom znova kakšen mesec tekaško odsoten, sem se takoj skušal situaciji prilagoditi. Poleg vseh čudnih različic teka (beri: “rikverc” navzdol), sem nemudoma dobil idejo tudi za najboljšo rešitev, takšno kot lani - kolesarski trenažer.
Vse skupaj se je začelo že sredi decembra, ko sem na enem izmed tekov po postanku začutil špikanje na lateralni strani kolena. “Eh, sej bo, to neki špika pa bo nehal”, sem si mislil sam pri sebi. No, do konca teka ni nehalo, temveč le stopnjevalo. “Pa dobr, to bo jutr ok”. Pa ni bilo. Vzel sem si prost dan in naslednji dan naredil le trening z mojo skupino maratoncev na PRIPRAVAH. Vse je bilo v redu. “Zmazal sem se”, sem se veselil prekmalu. Nekaj dni nisem imel niti sledu o tej težavi, nato pa sem za vikend znova občutil bolečino. Tokrat tudi ob naslednjem poskusu teka ni izzvenela.
“Pa kaj bi blo to?”, sem se spraševal. “Ne more bit ITBS spet”, sem bil prepričan. Po daljšem samopregledu sem si vseeno več kot očitno diagnosticiral ravno ITBS - iliotibialni sindrom. “Spet ta hudič no… Kaj spet se bom mesec pa pol zafrkaval s tem?”. Čez kak teden sem lahko odtekel le 5 kilometrov v kosu, pa še to s tempo 6:00/km. Hitreje nisem upal. Ko sem okoli novega leta povrhu vsega še zbolel, sem si rekel, da bo pavza pravzaprav koristila tudi mojemu ITBS in bom sigurno po dobrem tednu brez težav. Pa ni bilo tako.
Takrat sem mislil, da se je vse zarotilo proti meni. Karkoli sem naredil je bila napačna odločitev. Vzel sem si dan za premislek in se sprijaznil, da bom tek vsaj začasno moral povsem izvzeti iz procesa treninga. Kaj mi torej ostane? “OK, zdej mam vsaj turno opremo, v fitnes lahko grem… Ampak to se je treba skos nekam vozt, velik časa gre…”, sem začel računati. “Kaj pa TACX?”, sem se na lepem domislil.
Lani sem namreč tudi za čas poškodbe dobil na uporabo kolesarski trenažer Tacx Flux 2 Smart. Kolesarjenje je za ITBS idealna rešitev, saj je gibanje noge povsem nadzorovani in omejeno, saj smo namreč vpeti v pedala. Pri teku je praktično vsak korak drugačen, pri kolesu pa sta položaja le dva - sede in stoje. “Nič, to bi si blo fino zrihtat.”
Tacx spada pod podjetje Garmin, od katerega na zapestju praktično vsak dan nosim svoj Fenix 6 Solar Pro, zato sem se seveda obrnil na njih. Društvo PRIPRAVE, kjer vodim tudi že zgoraj omenjeno skupino maratoncev v Domžalah, je lani nabavilo celo floto Tacx trenažerjev, namenjenih za test, ki so bili tudi nam trenerjem na voljo za uporabo v sklopu skupinskih voženj. Lani smo jih izvedli okoli 10 in fino je bilo kolesariti "v družbi”. Eno sem vodil tudi jaz in celo uro pripovedoval različne zgodbice in izkušnje iz moje kariere.
En blog sem na to temo že napisal, in sicer lani sem po izračunih na trenažerju naredil kar 77.500 višinskih metrov. To je enako kot bi se na Triglav iz Krme povzpel približno 40-krat. No, letos verjetno ne bom tako priden pri švicanju v kleti, saj hodim tudi na turno smuko, kjer ravno tako pogosto naberem okoli 2000 višincev, vendar v kolikor bodo temperature dolgo vztrajale proti 0°C, bom gotovo veliko ur presedel na Tacx-u.
Sprva sem moral seveda namontirati svojo kaseto oziroma zobnike na račno na Tacx-u. Slednji morata biti kompatibilni, sicer imamo problem. Kolo sem nato vpel v trenažer, malo naoljil verigo, ki je zaradi jesenskega čiščenja povsem suha, in bil praktično že nared za vožnjo. Tako preprosto je to. Trenažer sem s telefonom povezal še prek aplikacije, ki sem jo naložil že lani in dodal še “Premium Subscription”, ki omogoča vse funkcije, ki jih ponuja aplikacija. To pomeni dostop do vseh tras in video v resoluciji 1080p (full HD), kar je sicer prednost, če svojo vožnjo spremljamo recimo na večjem TV zaslonu.
“Pa a ni to dolgčas”, se verjetno sprašujete. Ja, lani sem nekaj časa gonil tudi na navadnem sobnem kolesu in bilo mi je skrajno mučno sedeti in gledati svoje copate v kleti na policah, ko pa sem dobil Tacx-a in se povezal na aplikacijo, brez katere seveda ne gre, se je odprl nov svet. Posnetih je namreč veliko tras, ki jih vsako leto dodajajo. Mimogrede, letos sta na voljo tudi dva vzpona v Sloveniji, in sicer vzpon na Pokljuko ter Bohinjsko sedlo. Sam ju še nisem odpeljal preko Tacx aplikacije, torej virtualno, temveč že pred leti, v stvarnem okolju. Kakorkoli, aplikacija nam ponudi traso, ki je posneta, z GPS podatki pa je narejen tudi njen profil. Z zares velikim TV zaslonom, kakšnim ventilatorjem in zvokom prometa in narave bi se lahko celo približali realnosti.
Jaz ponavadi nekaj časa spremljam vzpon ali pa gledam kakšne zanimive videe na YouTube, da se zamotim in "zbežim" iz poganjanja na mestu. Lani sem se vmes učil tudi za izpit iz marketinga, s čimer sem ubil dve muhi na en mah - naredil trening in napolnil svojo glavo z novim znanjem.
Povsem jasno je, da je gibanje v naravi še vedno daleč najlepša oblika športanja, vendar kot tekmovalec se moram včasih zateči tudi k "planu B", torej alternativam, pri čemer sem vesel, da imam recimo lahko na voljo Tacx trenažer za nadaljevanje svojega procesa.
Letos sem že okoli 10-krat osvojil različne vrhove po Alpah, splezal na najbolj obiskan prelaz v zgodovini Tour de France, Col du Tourmalet, bil pa tudi že na Norveškem, na povsem na novo naloženi trasi, pa na Etni na Siciliji ipd. Nekaj vzponov v francoskih alpah me še posebno vleče, saj sem jih že prevozil tudi zares, zato se veselim novih voženj.
Vsekakor pa moram vmes izdatno poskrbeti za hidracijo, saj kljub temu, da odprem vrata od garaže in je temperatura v sobi okoli 10°C, izgubim veliko tekočine in elektrolitov. Velikokrat mi zapaše Erdinger Alkoholfrei, ki ga skladiščim, ironično, ravno v isti sobi kot kolesarim. Nazadnje sem kolesaril v dnevni sobi, da sva bila z Jasmino skupaj, ampak bilo je preprosto prevroče, ali pa sem zaradi tega, ker se mi je že malo mudilo, preveč pritisnil na pedala in se izdatno pregrel.