.. tako pravijo, kaj? Ja, kako naj začnem… Leto se zame s športnega vidika ni začelo ravno obetavno, saj se me drži nekakšna smola, vendar verjamem in zaupam v naš rek “konec dober, vse dobro”, tako da z optimizmom zrem v prihajajočo sezono. Kmalu po Božiču sem namreč zbolel za korono, tako da sva z Jasmino na silvestrski večer namesto s šampanjcem nazdravljala z neko čudno mešanico “arcnij”. Zatem, ko sem se po enem tednu povsem pozdravil, pa sem na prvem teku staknil še iliotibialni sindrom, zaradi česar tudi trenutno še ne tečem. Sicer sem ga v sledeh začutil že sredi decembra, vendar si nisem mislil, da bom od pravega teka znova odmaknjen sedaj že četrti teden. Vseeno je bolje, da se poškodba zgodi pozimi, kot pa sredi tekmovalne sezone.
Proti koncu leta 2021 smo se družinsko odpravili v Moravske toplice na 3-dnevni oddih. Imeli smo se krasno, predvsem Elija je bil neumoren kar zadeva kopanje. Že dlje časa nama je govoril, da bi rad šel na morje, vendar malemu otroku je težko razložiti, da je sedaj vseeno premrzlo, da bi se kopali tako kot poleti. Že v toplih mesecih smo po dvo tedenskem dopustu v Dalmaciji v Vodicah kasneje večkrat obiskali zunanji bazen v Domžalah, kjer je nadvse užival. Decembra smo enkrat obiskali tudi Atlantis, vendar je bilo zanj to čisto premalo. No, če sem iskren, tudi za naju.
Takoj po Božiču smo torej nabasali avto z igračami za v vodo, šlapi, brisačami in kopalkami ter se krenili proti Prekmurju. Tam smo skupaj bili šele prvič. Jaz sem se skozi to gričevnato pokrajino peljal lani maja na Balkansko prvenstvo v gorskih tekih v Romunijo, pred tem pa nisem bil dlje od Maribora že okoli 15 let, ko smo se ravno tako kopali v Termah 3000 in raziskovali Prekmurje.
Skoraj nas je kap, ko smo se razpakirali in odpravili na popoldansko kopanje, saj je bilo nabito polno tako zunaj na ležalnikih, kot v bazenih. Čudno, da voda ni šla preko roba. Naslednji dan smo šli v drugi kompleks bazenov, kjer je bilo bolj prijetno. Seveda sem si želel jutranjega raziskovanja okolice v tekaškem koraku, vendar kot že omenjeno me je takrat že malo žgečkalo na lateralni strani kolena, tako da je bil tek dolg le 5 kilometrov v tempu 6:00/km. Več in hitreje si sploh nisem upal.
Vseeno sem se nadejal, a bo bazen malo sprostil očitno zategnjene mišice, ki so vzrok mojega problema. Dopoldan in popoldan smo preživeli na bazenu, vmes pa sva se z Jasmino nekajkrat zamenjala v čuvanju Elija in razvajanju v vroči savni. Prav prijalo je.
Za kosilo je bil seveda na meniju bograč, tradicionalna prekmurska jed, sladica po popoldanskem spanju pa prekmurska gibanica. Naravnost slastno. Trije dnevi so hitro minili in že smo se peljali 200 kilometrov nazaj domov.
Kmalu zatem sem se začel počutiti drugače. Ponoči mi je bilo grozno vroče, celo toliko, da sem se samo v spodnjicah ulegel na tla, da sem se ohladil. Verjetno najraje bi šel kar ležat ven na sneg, a bi me sosedi malo postrani gledali. Jasmina mi je takoj rekla, da imam vročino, ko je potipala moje čelo. “Eh, dej nehi, sam vroče mi je”, sem ugovarjal. Vseeno sem si jo izmeril in termometer je šel “v rdeče”. Kasneje me je začelo še mraziti in jasno mi je bilo, da sem zbolel. Zaradi cirkusa okoli korone sem naredil hitri test, na katerem sta se jasno izrisali dve črtici, kar je pomenilo, da sem pozitiven. Jasmina je tudi začela kašljati in smrkati, se testirala s štirimi različnimi testi, a so vsi pokazali negativen rezultat.
Drugi dan sem se odpeljal na “drive-in” v Stožice na PCR testiranje, ki je moje stanje le še potrdilo. “Nič, ta teden ne bom delu nič, sam ležu počivu, pa še moj ITBS bo šel adijo”, sem si ustvaril plan. Dejstvo je, da po koncu sezone prav veliko nisem počival, tako da sem to vzel kot neke vrste prisilno pavzo. Glede korone se nisem nikoli prav preveč pazil, saj sem vedel, da bomo tudi to bolezen prej ali slej vsi enkrat preboleli. Glede na mojo interakcijo z ostalimi na številnih tekmah v različnih državah, sem zbolel še zelo pozno, skoraj dve leti, odkar se je vse skupaj začelo. Vedno sem verjel v svoj imunski sistem, da bo zmogel.
Naslednje jutro sem se počutil že povsem zdrav, nato pa je zakuhalo v meni. Vročina se je v eni uri povzpela na 39°C in tresajoč sem se stiskal pod odejo na kavču. Z Jasmino sva se že prej sicer nacejala s čajem, ki ga je nabirala poleti in po žličkah jedla poseben med, ki pomaga dihalom, tokrat pa sem vzel še konkretno dozo Lekadola Plus C. Tudi na silvestrski večer nisva nazdravljala s šampanjcem, temveč z mešanico čaja, medu, zdravila za dihala, aronijo, limono in pa še česa verjetno. Vročina je na tak način vztrajala še dva dni, nato pa padla in glede na to, da nisem prav veliko kašljal, sem bil dejansko zdrav.
Posledic nisem imel, razen tega, da me je grozno bolel ledveni del hrbta. Tri dni sem se ponoči stalno zbujal in spal katastrofalno. Še danes ne vem, ali je bilo to od pretiranega lenarjenja na kavču ali pa je bilo povezano z boleznijo. Vendar tudi to je sčasoma izvenelo. Po osmih dneh sem se prvič zjutraj odpravil na tek. Pri sebi sem si rekel, da bom šel čisto počasi za kakšnih 45 minut, da vidim, ali sem podlegel kakšnim posledicam. Bil sem jasno povsem zaležan in telo je potrebovalo kak kilometer, da se je zbudilo in začelo funkcionirati.
Po petnajstih minutah lahkotnega tekanja pa me je kot strela z jasnega znova špiknilo v kolenu. Občutek je bil, kot bi me kdo zabodel z nožem. “Ma nemogoče, to bo mim… Ziher je še zato, ker nisem ogret”, sem se nekako skušal potolažiti. Figo, bolečina je vztrajala naprej in bilo mi ni prav nič prijetno. Še danes mi ni jasno, zakaj se mi je pravzaprav to pripetilo. Lani sem natanko vedel, zakaj, tokrat pa nisem našel nobene pametne razlage. V svojem treningu nisem naredil nobene korenite spremembe, zato še vedno iščem vzrok.
Do konca tedna sem delal od doma in čakalo me je okoli 8 ur sedenja za mizo in računalnikom. Predel, kjer čez koleno poteka iliotibialni trakt je bilo povsem razdraženo in še sedeti je bilo neudobno. “Ma nej gre vse skup nekam”, sem si mislil. Vedel sem, da me tako kot lani, ko sem bil od teka odrezan nekaj več kot 6 tednov, znova čaka tekaška abstinenca. “Kaj bom pa zdej?”, sem se smilil samemu sebi. Zunaj je bilo lepo vreme, vsi so v duhu svojih novoletnih zapriseg skakali po hribih, jaz pa sem ždel notri “z nožem v kolenu”. Za športnika praktično ni hujšega, kot da se poškoduje, vendar šele takrat se izkaže njegov karakter. Potrebna je močna volja, ki mora misli gnati v pozitivno smer.
Naslednji dan sem šel s turnimi smučmi iz Ljubelja preko Zelenice na Triangel, saj me med takšnim gibanjem poškodba ni motila. Naredil sem preko 1800 višincev, ob čemer niti za trenutek nisem občutil bolečine. Iliotibialni sindrom je specifična poškodba, pri kateri je problem zdrs iliotibialnega trakta preko lateralnega epikondila stegnenice. Takrat začutimo bolečino. Očitno je gibanje pri turnem smučanju takšno, da se to ne zgodi, tako kot pri kolesu, ali pa kot zanimivost, pri teku navkreber.
Vsega tega sem se iz prakse seveda naučil lansko leto. Naslednji dan sem šel v fitnes, kjer sem tekaško stezo nastavil na 15% naklona in upal, da je slednji dovolj velik, da me pri teku ne bo bolelo. Trening sem oddelal brez težav, praktično popolnoma na mestu naredil 1100 višincev v eni uri in na napravah še malo dodatno utrudil mišice.
Seveda sem začel tudi z vajami, ki so podpora pri iliotibialnem sindromu. Na tem mestu mi znanje kineziologije pride še kako prav. Že kakšni dve leti nazaj sem namreč ugotovil, da je moja medenica malenkost zamaknjena, kar sicer v vsakdanjem življenju ne predstavlja ovire, vendar ob naporih, kjer so amplitude gibov maksimalne, pa ta hiba rezultira v vzrok za poškodbo. Trenutno torej izvajam precej vaj, s katerimi bom zadevo skušal spraviti v red, vsekakor pa bo to trajalo. Morda tudi več let. Saj veste… Ko težave nimamo, se takim stvarem ne posvečamo, ko pa nastane, pa smo zagreti kot še nikoli. Ravno tako je pri meni. V kolikor bi bil vsaj malo dosleden pri odpravljanju fizikalnih pomanjkljivosti, morda do težav sploh ne bi prišlo, vendar po toči zvoniti je prepozno.
V naslednjih dneh sem še nekajkrat s smučmi obiskal hribe in tako kar najbolje izkoristil razmere, ki nam jih ponuja narava. K sreči je namreč dovolj snega, da se da normalno smučati. Nekajkrat sem zavil še v fitnes, kjer sem delal različne vaje in malo veslal. Tudi moje varovance, maratonce v skupini Priprave, sem moral spremljati na kolesu, kar je bila edina rešitev. Z Jasmino sva eno jutro skupaj šla na Šmarno goro, pri čemer sem za gor potreboval ravno še enkrat manj kot za dol, vendar izjemno sem bil vesel, da sem sploh lahko šel. Zanimivo, da je človek v takšnih situacijah že z malim zadovoljen.
Ko smo šli na obisk k Jasmininim staršem, sem znova “drgnil” že od lani znano strmino, na kateri sem sicer tudi poleti nekajkrat opravil kvaliteten trening s palicami. 20-krat gor-dol, da se je nabralo dobrih 700 višincev, pri čemer sem vse spuste prehodil ritensko, “v rikverc” torej, vsak vzpon pa je bil praktično močan interval.
Pri teku v klanec me dejansko nič ne boli, ob hoji navzdol pa me bolečina stalno malo opominja, tako da se je treba obrniti za 180°. Ključno pri tej poškodbi je, da se predel čim manj draži, sicer le še podaljšamo čas do popolnega okrevanja. Aktivnosti, ki sprožijo bolečino, so zaradi tega povsem odsvetovane, ostale pa ne. Tudi Lord je bil precej žalosten, da nisva skupaj zavila proti Skali, vendar trenutno to žal ni mogoče. Njemu ni do ponavljanja ene in iste strmine, me pa je namesto tega budno nadziral.
Naslednji dan smo praznovali 3. rojstni dan od Elija in združil sem prevzem torte in trening na turnih smučeh. Da ne pozabim, bila je odlična in pokušina pred najino poročno torto naju je vsekakor prepričala. Tokrat nisem zavil proti Rogli, kjer sem letos že smučal, temveč bolj vzhodno, proti Mariboru pod Pohorje. Budilko na Garminu sem tokrat za 15 minut preslišal, vendar sem bil vseeno že zgodaj, še v temi pod pohorsko areno, kjer poteka Zlata Lisica.
Prvi del je bil povsem leden, saj so ga organizatorji pripravljali za izvedbo tekme, ki je bila sicer kasneje (znova) izpeljana v Kranjski Gori, tako da sem komaj prilezel preko prelomnice, pravzaprav večinoma kar po rokah, od tam naprej pa je šlo brez težav. V načrtu sem imel dva vzpona, a mi je uspelo narediti nekaj več, tako da je na koncu naneslo 1900 višincev. Obenem je bilo to prvič po skoraj 20-ih letih, da sem smučal na Pohorju, ki mimogrede ob zadostni količini snega ponuja odlično progo z vrha do dna, več kot 700 višincev nižje. Nova gondola vas nato v verjetno slabih 10-ih minutah odpelje nazaj na izhodišče za spust. Kot zanimivost, ko sva z Jasmino iskala hišo, je bil Maribor pri meni skorajda na prvem mestu glede lokacije, saj ponuja marsikaj, med drugim tudi odlične pogoje za gorski tek, ravno zaradi gondole.
Med tednom sem znova kombiniral tek na tekaški stezi v fitnesu in pa turno smuko. Jasno je, da se zadevi ne moreta primerjati. Med tekom po stezi sem celo uro gledal epizodo o bratih Ingebrigtsen, ki je sicer zelo zanimiva, a je vseeno ta ura pretekla precej počasi. Za razliko od tega sem že pred službo na turnih smučeh opravil skoraj 2000 višincev s tremi vzponi na Triangel, pri čemer se mi čas ni prav nič vlekel.
Na zadnjem vzponu sem že čutil nekaj utrujenosti, vendar je bila motivacija za vzhod na vrhu velika. Pričakal me je krasen sončni vzhod, ki me je lepo grel, tako da sem še nekaj minut brez težav užival v razgledu proti Vrtači, Stolu in celo Triglavu. Ura me je sicer že malo preganjala, vendar s smučmi sem v dobrih petih minutah v dolini. To pa je čar turnega smučanja - ni treba računati na dolgotrajen spust, temveč uživanje v zavojih.
Kljub težavam že vidim luč na koncu tunela. Nenazadnje sem pred kratkim opravil tudi dva zaporedna vzpona na Šmarno goro, pri čemer sem navzdol sicer hodil, vendar že to je zelo dober pokazatelj napredka. Vseeno ne bom prehitro preklopil na ravninski tek, temveč raje v takšnem načinu treninga vztrajal še kakšen teden ali dva. Mudi se mi ne, poleg tega pa sem se na to že nekoliko navadil, pa čeprav mi vzame precej več časa. Ravno včeraj sem dobil še eno stvar, ki jo bom lahko koristil, kar pa razkrijem naslednjič.
Čeprav je morda malo pozno… Srečno novo leto vsem! Morda se tudi koga trenutno drži smola, pa vendar verjemite v naslov tega bloga - “konec dober, vse dobro”.