Pred poroko se spodobi imeti fantovščino, je tako? No, moji kolegi so se zmenili, da me za to priložnost zvlečejo na Šmarno goro. Seveda je bilo luštno, še posebno, ko so me nič kolikokrat spravili v zadrego in se ob tem pošteno nasmejali. Jasno sem vse vzel za hec, saj je to dan oziroma večer, ko si te prijatelji pač lahko privoščijo. Vseeno pa s(m)o bili pri vsem kar zmerni, tako da sem naslednje jutro lahko že navsezgodaj treniral.
"Ej, Timo, jutri boš prišel okoli 18:15 na parkirišče v Tacnu, prav?", je bil kratek Žiga s telefonskim kličem. "Zmenjeno, se vidimo!" Ko bi slutil, sem že nekaj dni prej razmišljal o opciji, da me bodo zelo verjetno matrali na Šmarno goro. Pa ne vem zakaj, vendar bil sem kar siguren v to.
Da bom imel fantovščino sem jasno vedel že prej. Žiga me je kakšne tri ali štiri tedne pred poroko vprašal, ali fantovščina bo. "Ja, js se čist prepustim", sem odvrnil. "OK, bom jaz to organiziral, samo povej, kdo vse bo zraven, da ga povabimo", se je takoj ponudil. Poslal sem mu nekaj imen in čakal na kakšen klic, da se moram ob tej in tej uri zglasiti na določenem mestu.
Vmes sem Jasmino večkrat vprašal, če slučajno kaj ve, da bom takrat doma, saj sem drugače stalno kje okoli. In načrtovano je bilo za petek popoldan oziroma zvečer, tako da sem zjutraj že od treniral, po službi pa takoj skočil še za eno uro na kolo, da sem bil potem prost in pripravljen na izzive, ki so mi jih zakuhali.
Moram priznati, da me je bilo kar malo strah, kaj vse bom moral početi. Sem si že predstavljal, kako bom nosil kak križ po poti, prekladal debla ali pa koga nesel na vrh. Moja poročna priča, Frank, mi je zagotavljal, da bo pazil name. "Hja, bi mu verjel?" Ko sem se pripeljal na parkirišče, so bili tam seveda vsi že zbrani, pogledi Benjamina, Anžeta in Andreja pa zelo nagajivi. Nekako v smislu "ha, zdej te pa bomo", ampak so bili Žiga, Marko in Frank za nekakšno protiutež.
"No, kaj mate zame naštiman?", me je zanimalo. "Kar počasi, Timotej." Sprva mi je Frank na hrbet naprtil majhen tekaški ruzak, ki je dobro skrival svojo vsebino. Kljub majhnosti je bil težak kot cent. "Kaj je pa tuki noter?", me je zanimalo. "Boš že na vrhu videl."
Verjetno namesto alkohola, sem moral jesti energijske ploščice. Baje jih je bilo pripravljenih 6 ali 7. "Joj, js sem pa glih prejle sladoled jedu…" Kasneje mi je Žiga stopil v bran, da moram paziti na linijo pred prihajajočim Evropskim prvenstvom, tako da sem na koncu pojedel le tri.
V roke sem dobil še mali pokalček, ki sem si ga sicer sam prislužil na dobrodelnem teku Hop na grad, s katerim sem se moral hvaliti mimoidočim. "Glejte, še tale pokal imam…". "Uau, čestitke."
Kakorkoli, ob vznožju sem dobil nekaj neumnih navodil. Seveda mi je bilo jasno, da me bodo skušali čim večkrat spraviti v zadrego. Moral sem pozdravljati vse mimoidoče ženske, jih vprašati, če je kateri morda ime Jasmina, vsaki deseti pa ponuditi masažo. Ko pa najdem eno z imenom Jasmina, pa bo baje nekaj spremenjeno. Nisem vedel, ali na slabše, ali pa bom od rešen vseh nerodnih srečanj. Baje so bili predlogi še mnogo hujši, ampak Žiga je presodil, da bo to povsem dovolj.
In kmalu smo naleteli na prvo "žrtev" oziroma kar tri na kupu. Bila je (pardon Anže) boljša polovica od Anžeta in pa njegova hčerka. In že sem moral masirati. Ljudje so me seveda čudno gledali in si mislili "kaj pa tale počne, z dvema ruzakoma in pokalom v roki", vendar ob toliko moških na kupu jim je kaj kmalu postalo jasno, da gre za fantovščino.
Kljub petkovemu popoldnevu je bil obisk Šmarne gore nekoliko okrnjen, tako da so si vmes kar izmislili, da je naslednja mimoidoča že znova deseta po vrsti. In znova sem se moral hvaliti s pokalom in ponujati masažo. Kot zanimivost, nihče ni vedel in verjel, da sem dejansko slovenski rekorder trase, po kateri sem sedaj izpadel kot čudak, ki je prvič na Šmarni gori. "O, čestitamo", so vsi tolažilno pohvalili moj "velikanski uspeh" ob zmagi na tekmi Hop na grad. "Kakšen revež", so si verjetno mislili.
Nekje na sredini vzpona so mi le privoščili eno pavzo, kjer sem znova dobil energijsko ploščico in jo moral pojesti. "Ja to pa je rekorder… 25 minut že hodimo in smo komaj na pol", so se začeli pritoževati nad hitrostjo. "Sej js bi, ampak mi dajete take zahtevne naloge, da ne gre hitrej, pa še obtežen sem", sem se branil.
Vmes sem vestno spraševal po kakšni Jasmini, a nobeni ni bilo tako ime. Oba z Jasmino imava pravzaprav precej redki imeni, jaz še bolj kot ona. Nisem vedel, ali je boljše, da kakšna odgovori z "da" ali z "ne". Po novih pohvalah s pokalom na svoj račun sem naposled le našel "Jasmino", ki sicer ni bila, ampak me je odrešila iskanja.
"Ja evo, najdu sm jo, kaj pa zdej?". "Ha, čevlje pa štumfe dol in boa naprej." Sem si kar mislil, da mi ne bo nič olajšano, ko najdem "Jasmino". Tako sem moral del do sedla prepešačiti bos, za nameček pa še ritensko. Mimoidoči so se seveda smejali, jaz pa tudi. Prav užival sem.
"45 minut do sedla… To pa je rekorder", so se oglasili fantje (bivši kolegi bi rekel Frank) in razlagali vsem, kako počasen sem. Znova noben ni verjel, da pridem na vrh sicer v 11-ih minutah. Bosonoga hoja mi je postala tako všeč, da sem od sedla z njo kar še nadaljeval.
Zadnjo strmino naj bi pretekel kar 7-krat, ker ima Jasmina sedem črk v imenu, a mi je bilo zaradi dolgega vzpona to prizanešeno. No, to pa mi vsekakor ni bilo ob navodilu na vrhu, ki sem ga dosegel v točno 58-ih minutah in 28-ih sekundah. To sem seveda moral večkrat ponoviti, se s tem pohvaliti in osmešiti.
"Timo, kle maš masažni gel in maš da zmasiraš pet naključnih ljudi na Šmarni gori", je rekel Benjamin. "Pa vi niste normalni… Že vmes me je skor en na gobec, ko sem ogovarju njegovo drago, kaj šele zdej", sem barantal za kak "popust". Očitno nisem dober pogajalec, saj sem moral nalogo opraviti.
"Živjo, js mam pa fantovščino in za nalogo imam da zmasiram par naključnih ljudi", sem pristopil do vsake. Odziv je bil presenetljiv. "Ja, seveda, če že moraš…". In tako je bilo kar nekaj žensk deležni masaže nog in/ali vratu na vrhu Šmarne gore. Seveda so se "ušteli" pri štetju, tako da je številka 5 prerasla v 9, ampak nisem se smel pretirano pregovarjati, da ne bi dobil še kaj za povrhu.
"O, kaj bi bilo fino, da bi bila večkrat takšna fantovščina na Šmarni gori", je bila mnenja večina. Prav všeč jim je bilo. No, roko na srce, tudi meni bi bila všeč masaža z razgledom. Bilo je toplo, nekaj jih je pilo celo čaj, povrhu vsega pa jih je še nekdo malo gnetel.
Po opravljenih masažah pa sem bil tudi uradno konec z "mučenjem" in sledila je pogostitev, ki jo je le le za nas pripravila Nuša znotraj obzidja. "Jaz sem pripravila tisto, kar Timotej, Jasmina in Elija ponavadi jedo", je pojasnila izbiro jedi. Sprva je bil na mizi pester narezek, za glavno jed je bila zelenjavna juha s prilogo v obliki žgancev, za sladico pa še izjemno okusen ajdov štrukelj. "Joj, kaj sem prej jedel doma sladoled in pa tiste energijske ploščice vmes", me je pekla vest. Hrana je bila tako dobra, da je bil kar greh, da bi kaj pustil.
Tudi za pijačo je bilo poskrbljeno, saj smo dobili vodo z limono, čaj, in pa, jasno, tudi nekaj za na zdraviti, in sicer žajbljev liker. Slednji ni bil premočen, a sem jih moral kaj nekaj spiti "za zdravje in srečo v zakonu", tako da se me je že malce prijel. Sam spijem kakšno pivo čez teden, tudi alkoholno poleg Erdingerja, ki je "alkoholfrei", vendar nisem ravno navajen na alkohol, niti ni koristen zame kot športnika.
Ob prijetnem pogovoru se je začelo že malo temniti, tako da smo sklenili, da je počasi čas za odhod. Ob nekaj čez devet zvečer smo se tako skobacali z vrha proti dolini. Seveda nas je vmes ujela tema, a se nam ni nič mudilo, tako da smo brez problema prispeli na parkirišče, kjer smo nekateri kar še malo sedeli in klepetali. Za nami je bila povsem neobičajna fantovščina, a nam, kot druščini, čisto po godu. Vsi se ukvarjamo s športom in čudno bi bilo, če ne bi bila povezana z njim.
"Frenk, jutri ob 6-ih se zbudi a za trening, boš snemal", sem bil malo za hec, malo pa tudi zares krut do njega. No, zjutraj nisem imel srca, da bi ga budil in gnjavil, tako da sem na trening odšel sam. Ob vrnitvi smo skupaj pojedli zajtrk, Jasmina je odšla po opravkih, Frank, Elija in jaz pa smo imeli moško dopoldne. Malo smo obirali češnje, malo kolesarili, igrali košarko, in že je bil čas za kosilo. Kasneje pa je bila na sporedu še Jasminina dekliščina.
"A bo Jasmina v soboto tam okoli štirih doma", me je nekaj dni vprašala moja sestra, ki je prevzela vlogo organizatorke dekliščine. "Ja, bom že naredu tko da bo", sem bil prepričljiv. In res, okoli pol štirih so jo presenetile kolegice s Štajerske, njena priča, njena mama, sestrična, tašča (moja mami), moji sestri, sestrična ter bratranec, za nameček pa še moja stara mama, nad katero trenutno živimo in šteje že 82 let. Jasmina je imela verjetno dekliščino z največjo starostno razliko - točno 70 let! Imele so se krasno in prijetno druženje na vrtu nadaljevale z veselico s Čuki v Vikrčah pod Šmarno goro.
Najbolj zanimiva igrica, ki so jo imele pripravljeno, je bila najini odgovori na enaka vprašanja o Jasmini in nekaj tudi meni. Gre kot za nekakšen test poznavanja drug drugega. Sam sem svoje odgovore moral posneti na telefon in zatem, ko je Jasmina odgovorila na vprašanje, so ji predvajale moj odgovor. Tako ali tako sva na 90% vseh vprašanj odgovorila enako, vendar bolj fascinantno, pravzaprav neverjetno mi je bilo, da sva na nekatera, ki imajo vsaj nekaj deset enakovrednih možnih izpeljav, odgovorila povsem enako. To sem videl ob gledanju posnetka, ki ga je posnela moja mami. Zavedel sem se, da kljub temu, da sva več kot očitno zelo povezana in nisva tujca drug drugemu.
In tako sva se točno teden dni kasneje, 18.06.2022 tudi poročila. In veste kaj, drugače je dejansko biti poročen, kot pa "le" par. Gre za veliko nadgradnjo odnosa, pa čeprav večina niti ne misli tako.
Kot zanimivost, pred cerkveno poroko se je župnik malo pozanimal celo o mojih rezultatih, saj ve, da sva oba tekača in športnika. Celo berilo je bilo izbrano na temo teka, rdeča nit pa se je vlekla tudi skozi pridigo. Mimogrede, naš župnik je tako ali tako najboljši župnik, kar jih poznava, saj mu ni nič težko in si vedno vzame čas za vsakogar, ki ga prosi za pomoč. Med pridigo je poudaril nekaj zanimivega. Nekaj, na kar prej še nisem nikoli pomislil, kaj šele o tem razmišljal… Je to zgolj naključje, da imam najboljši slovenski čas, poleg tega pa si še vedno izjemno želim priteči absolutno najhitreje ravno na vrh, ki je posvečen Sveti Mariji. V meni je zazijala globoka tišina, ob kateri sem se globoko zamislil… Kasneje sem se prišel do zaključka - verjetno res ni naključje.
