Po izboru stroke Združenja za gorske teke sem že 4. leto zapored prejel naziv “Naj gorski tekač”. Lanska sezona je bila zelo pestra in tekmovalno zame zelo uspešna, tako na domačih tleh, kot tudi v mednarodnem merilu. Naziva sem seveda vesel, saj kaže na mojo raznovrstnost v vseh disciplinah, ki jih ponuja gorski tek. Sem ga pričakoval? Če lahko za leto 2018, ko sem bil še pravi “zelenec” v gorskem teku, rečem, da sem bil malo presenečen, tega v zadnjih dveh letih nisem občutil, vendar mi slednje nič ne znižuje zadovoljstva. Morda celo več, saj zgolj potrjuje dejstvo, da sem postal še dominantnejši.
Mislil sem, da uradne prireditve za zaključek sezone letos niti ne bo, saj je ponavadi potekal tam proti koncu leta, sem bil vabila vesel. “A, ni pozabljeno”. Kljub temu sem se takoj ugriznil v jezik, saj sem bil na dan prireditve (28.1.) že zaseden. Moja mlajša sestra je na ta dan namreč praznovala svoj “vstop v odraslo obdobje življenja”, torej 18. rojstni dan, tako da sem žal pripravljal sporočilo, da me žal ne bo. Vmes je posegla nesreča (ali pa sreča), da je zbolela in vse skupaj je odpadlo. Tako sem lahko potrdil svojo udeležbo na prireditvi v Kulturnem domu v Kamniku.
Navadno so bila prizorišča podelitev različna, predvsem vezana na to, kateri kraj je gostil kakšno večjo tekmo. Slednje so bile že v Železnikih, kjer je bila običajno tekma svetovnega pokala, Tek na Ratitovec, v Podbrdu, kjer poteka GM4O (svetovno prvenstvo v gorskem maratonu leta 2016) ipd. Prireditev je bila tudi že v Hiši kulinarike pri Jezeršku v Sori, zadnja leta so se podelitve odvile kar v Kamniku.
Seveda sem si želel, da gremo na prireditev vsi trije. Jasno, za kaj takega se je treba tudi malo lepše obleči. Sam se za v službo rad kdaj tudi malo bolj “zrihtam”, da nisem klasično v kavbojkah, z majico in puloverjem. Dejansko se dobro in udobno počutim tudi v srajci in “reklcu”. Jasmina je imela še “v dobrem”, da ji kupim nekaj za obleči in izkoristili smo to priložnost ter šli nekaj dni prej po nakupih. Letos sva sicer že malo vajena tega, saj sva si že oba izbrala poročni obleki. Vesel sem bil, ko je našla nekaj zase, ko pa smo že skoraj zavili do blagajne sem v kotu trgovine izvohal stojala z zadnjimi kosi. “Ej, Jessy, js bi sam mal še tja šou pogledat, če je slučajno kej zame.”
Jasno, našel sem kot ulit “reklc”, povrhu pa še hlače, ki po mojem okusu perfektno pašejo zraven. Upal sem še na kaj, vendar mi ni tako pasalo in sem vzel le to dvoje. O ceni niti ne bi govoril, saj sta bila kosa glede na redno ceno praktično zastonj. “No evo, js bom meu kr tole v petek”, sem rekel.
Na prireditev smo prišli dokaj točno, zamudili smo le nekaj minut, ampak baje si upravičen do “akademskih 15”, če imaš otroka. Malo za hec, malo za res, sicer zelo nerad zamujam kamorkoli, vendar v tem času sem se navadil, da smo vedno malo pozni.
Prireditev je bila prav prijetna. Sprva je bilo nekaj govorov - župana Kamnika, Mateja Slaparja, predsednika AZS, Romana Dobnikarja, predsednika Odbora za gorske teke, Dušana Papeža in še bodočega predsednika WMRA, Toma Šarfa. Vsi govori so mi bili včasih dolgočasni, sedaj pa jim rad prisluhnem. Seveda pa to ne velja za Elija, ki seveda ne more sedeti na miru.
Na svoj račun je prišel, ko me je Tomo poklical na oder, da bi mi predal uradno kapo z OI iz Tokia, ki so jo nosili olimpijci iz Tajske. Tomo, ki bo v kratkem postal predsednik WMRA, je bil namreč lani na ogledu tras, ki naj bi bile na svetovnem prvenstvu, ki bo letos novembra na Tajskem in od predstavnika s tajske atletske zveze dobil kapo kot darilo. Odločil se je, da jo podeli meni, česar seveda nisem pričakoval in bil sem prav počaščen. Veliko mi pomeni.
“A greš z očijem”, je vprašala Jasmina Elija in seveda je takoj zagrabil mojo roko in skupaj sva oddrvela po stopnicah. Pravzaprav sem mu komaj sledil. Seveda je bil glavna atrakcija na odru, saj prav izžareva otroško nagajivost.
Kasneje je sledil še pregled sezone, na katero se je bilo lepo spomniti, Tomo pa je imel pripravljen še krajši potopis in opis tras s Tajske. Takšne pripovedi je vedno zanimivo poslušati in Tomo ima podobnih zgodb na tone. Večkrat, ko se peljemo na kakšno tekmo izvem od njega nekaj povsem novega in smešnega. Vedno se imamo zelo luštno in velikokrat se nasmejem do solz. Posebno všečna po opisu mi je bila proga, ki bo štela za svetovno prvenstvo “gor”. Je namreč čisto po mojem okusu - 10 km in 1000 višincev. Takšna konfiguracija mi je pisana na kožo. Bomo videli, sprva bo potrebno priti tja.
V nadaljevanju smo bili deležni kratkega “standup-a”, kateremu se je nasmejal še Elija, sledila je napoved tekem za 2022, nato pa še tisti osrednji dogodek, podelitev priznanj. Sam sem na oder prišel praktično zadnji, saj se članska priznanja podeljujejo na koncu.
Zopet je šel z mano Elija, ki je tokrat požel obilo smeha. Pridno je poslušal, ko je povezovalka brala rezultate, ob mojem kratkem govoru se je usedel na tla, nato pa je sledilo vprašanje: “Kdo je pa tale mladenič?”. “Tole je pa sine”, sem odvrnil in nagovoril Elija, naj pove, kako mu je ime. Seveda mu je bilo nerodno sredi odra pred množico ljudi.
Nenazadnje je bilo še meni zgolj nekaj let nazaj, sedaj sem se tega popolnoma navadil. “Alija”, je potihoma povedal, vendar ga verjetno nihče ni ne slišal, ne razumel. “No povej, Elija, kako ti je ime”, sem ponovil vprašanje. Nato pa je na ves glas odvrnil: “Vlabec sem”. V tistem sem prav slišal Jasmino, kako se je zakrohotala. Tudi meni je šlo tako na smeh, da sem kar zakuhal. Verjetno sva le midva vedela, kaj je rekel. Jasmina mu je namreč enkrat rekla, da je kotne mali luštkani vrabček, jaz pa sem seveda to ljubkovalno ime uporabil velikokrat in beseda mu je sedla v uho. Tako kot sem Jessy, ko je bila malo skuštrana enkrat preimenoval v “Messy”, tako se tudi na ta račun kdaj malo pošalimo. Seveda ve, da mu je ime Elija, ampak očitno je tokrat izbral svoje ljubkovalno ime.
Za piko na i je po slikanju še ob čisti tišini dvignil šopek rož, ki sem mu ga dal, da ga nese Jasmini, zaklical: “Mami, glej to.” Takrat pa so vsi padli v smeh, tako simpatično je izpadel. Elija je res najina mala pojava.
Uradnega dela prireditve je bilo zatem kmalu konec, nato pa smo z vsemi še malo poklepetali. Po res dolgem času je bilo znova lepo izmenjati nekaj besed. Z nekaterimi se nisem videl že celo leto. Seveda smo dvorano jaz, Jasmina in Elija zapustili čisto zadnji, saj je Elija našel družbo v Dušanovem vnuku, s katerim sta naredila nekaj kilometrov po dvorani.
Zakaj sem si prislužil naziv “Naj gorski tekač 2021”? O rezultatih lanske sezone sem sicer že pisal, slednji pa imajo verjetno največjo težo:
3. mesto WMRA rankings 2021
6. mesto skupno WMRA World Cup
Za češnjico na vrhu torte pa je torej prišel še naziv “Naj gorski tekač 2021”. Spanje na lovorikah zame nikakor ne pride v poštev. Zame je to že zgodovina, letošnja sezona, ki je pred vrati, pa čas za novo dokazovanje.