"Sej jutri pa častiš ane…?", se je glasilo sicer retorično vprašanje iz ust Jasmine. "Ja… Dons mi je šlo pa sem, za jutr mi more pa prvo it", sem začudeno odgovoril. Čez deset sekund mi je le "potegnilo". "Aja, bučman, pa sej mam rojstni dan js jutr", sem se le spomnil. Pretekli vikend sem takoj po še zadnjem dopustu na morju letos odpotoval v Malonno na dve močni tekmi, in sicer sobotni PizTri Vertical in nedeljski Fletta Trail. Kot ste lahko razbrali, bil sem tako osredotočen, da v kolikor me Jasmina ne bi spomnila na lasten rojstni dan, bi ga kar pozabil. A kako sem tekmoval? Pa poglejmo…
Sprva še malo o dopustu, ki je bil tudi nekakšen del tekme pravzaprav. Že marca sem rezerviral enega izmed zelo redkih apartmajev po dokaj normalni ceni sredi glavne sezone. Po junijskem dopustu na Pagu smo tokrat odšli malo bližje, le slabo uro čez mejo s Hrvaško - v Crikvenico. Privoščili smo si oddih za šest dni.
Oba naju je Crikvenica presenetila s tem, kar ponuja. Vse smo imeli na dosegu roke in vse je bilo izvrstno, razen nečesa, kar v juniju človek zagotovo ne doživi, in sicer ogromne gneče na plaži. Brisača pri brisači. Naju je kar stiskalo, kot ne bi mogla dihati. Ampak človek se na vse navadi in tudi mi smo povsem dobro shajali in pluli med to množico ljudi. Popoldanski čas na plaži smo malce podaljšali proti večeru, ko so se ljudje razkropili po večerjah.
Zjutraj sem jasno treniral. Vsak dan. Zbudil sem se ob 5:30, si naredil kavo in okoli šeste ure začel s tekom. 2x sem naredil trening na anaerobnem pragu (8 x 1 km in 20 x 400 m), ostale dneve pa sem izkoristil za obisk hribčkov nad Crikvenico. Za razliko od pokrajine okoli Novalje je tukaj pravi gorski teren. Visoko se sicer ne pride, vendar na voljo je konkreten klanec na tehnični podlagi.
Za četrtek sem imel predviden še aktivacijski trening, torej manj ponovitev na visoki intenzivnosti, da bi se čim bolj izpilil za tekmo, a duša hotela je drugam. Tako sem namesto napornejših intervalov znova zavil na Kavranovo Steno in bil praktično ob sončnem vzhodu deležen prekrasnega razgleda nad Kvarner. Ni vse le v detajlih pripravljenosti, predvsem glava mora biti spočita in v nadaljevanju se je to dejstvo potrdilo.
Vsako jutro sem po teku nase navlekel še kolesarski dres in naredil lušten krog proti celini. Sprva sem moral opraviti z lepim in konstantnim vzponom, nato pa se po celotnem pobočju spustil na vrh doline v mesto Drivenik, kjer sem običajno skočil še na grad nad mestom. Temperature so bile prijetne in prav užitek je bilo kolesariti.
Pred prihodom v apartma sem navadno spotoma na hitro skočil še po ribe na tržnico in kruh v pekarno, prišel pa ravno v trenutku, ko sta se tudi Jasmina in Elija zbudila. Skupaj smo tako pozajtrkovali, se odpravili na plažo in uživali. Dvakrat smo celo najeli pedolino, enkrat pa kajak, da je bilo vse skupaj malo izven dnevne rutine. Vmes sem vsak dan še dvakrat plaval, in sicer le po 500 m, saj me je sicer še nekaj ur zeblo na plaži.
Znova sem imel nekakšne mini priprave pred napornim vikendom, od katerega sem veliko pričakoval. Na vrsti sta bili namreč dve močni tekmi - krajša v soboto in daljša v nedeljo. V Malonno sem šel že tretjič zapored, saj mi je atmosfera v kraju v času dogodka, naravnost fenomenalna. Tokrat jo je lahko izkusila tudi Jasmina, ki je šla zraven.
Domov smo prispeli v četrtek pozno zvečer. Odrinili smo nekaj po deveti uri in tako tudi zadnji dan maksimalno izkoristili. Zjutraj sem naredil svojo klasično aktivacijo, in sicer 10 x 200 m za okoli 35 sekund, nato pa kar s kolesom skočil po kombi v Kamnik. V Medvodah sta se nama z Jasmino pridružila še Mojca in Robi in skupaj smo krenili na točno 500 kilometrov dolgo pot.
Gneča na cesti je bila ravno v nasprotni smeri, tako da smo skupaj s postanki na kavici prispeli v Malonno v dobrih petih urah. Kot zanimivost, malo pred Brescio je termometer na kombiju kazal 39°C! Dobili smo krasen in polno opremljen apartma, ki je imel hladilnik, kuhano ploščo in celo aparat za kavo. Soba, ki sva jo imela z Jasmino je bila prav prikupna. Jasmini je jasno manjkal le Elija, vendar se je po dolgem času vsaj dodobra spočila.
Ob 19-ih smo imeli večerjo, nato pa še predstavitev atletov, ki je bila precej pozno, a nič za to. Takšne stvari je treba vzeti v zakup, saj obiskovalcev brez tovrstnega "šova" ne bi bilo, ravno tako pa tudi tekem ne. Vse je povezano in vsak se mora v določenih stvareh malo podrediti, vse zavoljo tega, da dogodek obstaja. Seveda bi bilo optimalno ob desetih zvečer raje ležati, a na koncu smo bili vsi tam, tako da so pogoji praktično izenačeni.
Spal sem odlično, zaradi dokaj zgodnjega štarta (ob 9:30) pa se zbudil pred vsemi in pojedel običajno porcijo kosmičev, tokrat z jogurtom. Kasneje sem seveda šel še na zajtrk z Jasmino in si s kavnim aparatom skuhal nekaj "doz" za izdatno poživitev. Jasmina me večkrat malo okara, da spijem preveč kave, kar lahko sicer potrdim, saj je včasih sploh nisem, a tokrat se je pa tudi meni že zdelo, da sem morda malo pretiraval s kofeinom.
Ženski štart je bil pol ure pred moškim, tako da sem imel po oddaji nahrbtnika še kar nekaj časa, da se ogrejem in pripravim za tekmo. Navadno pravim, da se ogrevan kakih 20 minut, tokrat pa sem s slednjim pričel pol ure prej. "Vertikal", kot se v žargonu reče strmi gorski tekaški tekmi s točno 1000 metrov vzpona, je namreč relativno kratka in pa zelo intenzivna tekma, kar pomeni, da prav posebnega taktiziranja ni. Štart je tako ponavadi kar silovit in treba je hitro priključiti.
Jasmina je že prej odšla po trasi navzgor, da bi me pričakala nekje v drugi polovici trase, jaz pa sem se uspel zelo dobro ogreti. Na štartu se mi sicer ni zdelo, da konkurenca ni zelo močna, a kasneje so končni časi dokazali nasprotno. Tako kot je v Italiji je vsa organizacija izpeljana na vrhunskem nivoju, so nas tudi tokrat na štart poimensko napovedali in poklicali v ospredje. Nato pa je počilo in čas je bil za štart PizTri Vertikala.
Ponoči je začuda deževalo, kar je nekoliko ohladilo razgreto ozračje, vendar hkrati tudi malo namočilo progo. Odločil sem se za izbiro drugih copatov, kot sem sprva nameraval. Namesto povsem cestnega model Cloudflash, sem obul Cloudventure Peak, ki ima robusten profil. Hotel sem imeti siguren korak, brez nepotrebnih zdrsov in posledično izgube energije.
Dva afriška tekača sta se zagnala kot nora in dobesedno šprintala v tisto strmino. Pogledal sem Italijane, ki so zastrigli z ušesi in se pogledali med seboj ter si izmenjali tudi nekaj besed. Kot sem lahko razbral, so rekli, da je to norost in da nima smisla loviti. Sam sem se držal nekje na 10. mestu in čakal, da drugim popusti tisti začetni adrenalinski "boost". To sem kmalu začutil in enega za drugim začel prehitevati. Znašel sem se na 6. mestu, s tem da sem vedel, da bosta tista dva, ki sta bila tik pred menoj, zelo konstantno odtekla celotno traso. Enostavno moral sem priključiti, česar sem se lotil lepo počasi in v nekaj minutah prišel zraven.
Eden izmed afriških tekačev je povsem obnemogel in se je komaj vlekel po strmini, kar sem pričakoval že v štartu. Nemogoče je tako hitro začeti. Ne bom lagal, če rečem, da sta imela po dveh minutah že vsaj 30 sekund prednosti pred vsemi, mi pa smo tekli v tempu za rekord trase. Na okrepčevalnici niti pomislil nisem, da bi karkoli vzel, niti spil, saj bi motnja le uničila mojo ventilacijo, ki je bila po 400 višincih vzpona že precej na limitu. V tistem sem tudi malo zaostal, kakih 5 sekund.
Doslej smo stalno tekli po gozdu, vse bolj pa se je bližala manjša planina s pašniki in nekaj hišami, od koder gre vedno do vrha le še na polno, saj ostane slabih 400 višincev, torej približno ena Šmarna gora. Tam sem zaslišal Jasmino, ki je glasno navijala. Zmenjena sva bila, da me dobesedno stušira. "A gre", me je vprašala, ko sem bil še malo stran. Z dvignjenim palcem sem potrdil, da sem dobro na poti. "A polijem", pa se je glasilo drugo vprašanje. Tokrat pa sem le prikimal z glavo. Težko bi sploh sproduciral kakšno besedo. Pograbil sem flaško z vodo, ki je bila mimogrede celo noč v zamrzovalniku in bila zaradi tega še vedno prijetno hladna, ter se osvežil.
Mrzla voda me je šokirala in dobil sem nov zagon. Naj se sliši kot nakladanje, a začel sem dohitevati enega izmed tekmovalcev. Po okoli petih minutah sem se mu prilepil na hrbet in ga nisem spustil vse do 100 višincev pod vrhom. Tam pa se začne prava stena…
Napis "Welcome to the death zone" je zadetek v polno glede opisa te ciljne "ravnine". Glede na to, da sem na tej tekmi nastopil že tretjič zapored, lahko rečem, da imam traso v mezincu, tako da sem točno vedel, kdaj lahko in moram pritisniti. Prehitel sem Britanca in navil tempo do onemoglosti. Skušal sem se ga otresti, a ni spustil. Kakšni dve minuti do koncu sem še malo dodal, a znova brez uspeha. Držal se me je kot klop.
V nekem trenutku je na široki progi celo prišel "vštric" z menoj, takrat pa sva se spogledala. Dal sem mu vedeti, da bom tokrat jaz zmagovalec dvoboja. Začel sem šprintati. Noge so ječale zaradi dolgih korakov na moč. Vse sem dal od sebe, šel malo tudi po vseh štirih in se dobesedno vrgel skozi ciljni obok.
Sledilo pa je tisto najhuje, kar sem med tem šprintom že pričakoval… Občutek, ko misliš, da ne boš dobil dovolj zraka. Takšen je recimo občutek tik po Rekordu Šmarne gore. Vse peče in vse boli, zato je vsak položaj popolnoma neudoben. Nisem vedel, ali naj se uležem na hrbet, levi ali desni bok, ali naj sedim, stojim ipd. Nič mi ni pasalo. Po eni minuti sem bil že dokaj pri močeh in sam pri sebi sem se že nasmiha. Bil sem zadovoljen in vesel. Čeprav sem bil v cilju (znova) 4., sem svoj lanski čas izboljšal kar za 43 sekund, kar je veliko na tako kratki trasi, obenem pa se spustil pod mejo 35-ih minut. Tempo v zadnji minuti je bil tako silovit, da sem bil s tistim zadnjim pospeševanjem le za 7 sekund "prekratek" za 3. mesto. Bal sem se, da bi bil na koncu 5., a v resnici tudi 3. mesto ni bilo daleč.
Ko sem prej omenil, da se mi konkurenca na tekmi ni zdela v tako močni zasedbi, sem se motil. Kar pet nas je teklo pod 35-imi minutami. Včasih je zmagovalec dosegel takšen čas.
Odhitel sem po nekaj vode in stankal cel liter, nato pa se z največjim užitkom usedel malo pod cilj na strmino, kjer je bila tudi Mojca, spremljal še ostale "borce" in čakal na Jasmino, da zmore strmino. Zelo kmalu je v vidno polje prišla oseba, ki je z vnemo operiral s kameri in snemala vse mogoče, po čemer sem jo poleg rumenega dresa hitro spoznal. Bila je Jasmina.
Imeli smo še dovolj časa za umirjeno diskusijo in izmenjavo občutkov s tekme, nato pa je sledila podelitev. Še bolj kot podelitev pa sem komaj čakal na hrano, saj je bilo rečeno, da imamo kosilo kar zgoraj. Lačen sem bil kot volk. Kot bi intenzivnost spila iz mene vso gorivo. Jasmino sem preganjal, da se kar takoj postaviva v vrsto, da bi čimprej dobila kaj za pod zob.
Ponudba je bila obilna, glede na dejstvo, da smo bili na 1800 metrih sredi ničesar. Na voljo je bilo vse od golaža s polento, do salame, sira, bedrc, krompirjeve solate, in še kaj sem izpustil. Že medtem ko sva jedla, je z neba padlo nekaj kapljic in videti je bilo, kot da bo vsak čas nevihta. V dolino sem se želel peljati, saj me je naslednji dan čakala nova tekma. Videl sem, kako ravno nekdo odhaja z avtom v dolino in poskusil svojo srečo. Sedeži so bili sicer že vsi zasedeni, zato sem skočil kar na keson za kabino. Vseeno mi je bilo, kje se peljem, samo da se. Jasmina je rekla, da bo šla kar peš, tako da sem se udobno namestil in užival v vožnji z vetrom v laseh. Kot zanimivost, v dolino sem prišel le kakšni dve minuti prej kot ostali, saj je cesta izjemno ozka in speljana povsem naokoli. Meni je bilo vseeno, imel sem čas in ključno je bilo, da prišparam svoje noge za naslednji dan.
Kako vesel sem bil tuša, ki je iz mene odplaknil vso zemljo in sol… Zatem smo odšli v mesto na kavo in sladoled, nato pa v sobe k (čim) daljšemu počitku. Jasmina je kmalu zaspala in dremala kakšni dve uri, ki jih je še kako potrebovala. Popoldan zase po zelo dolgem času. Jaz sem vseeno večkrat takole prost.
Zgodba z večerjo in predstavitvijo iz prejšnjega dneva se je ponovila in okoli desete ure zvečer sem znova prišel na oder za predstavitev. Vse skupaj je potekalo v izjemnem vzdušju in ob naših zaspanih vekah, smo dobili občutek, da Italijani zvečer šele oživijo. Čez dan je v krajih precej mirno, tako da očitno vsi počivajo in čakajo na večer.
Za razliko od prejšnje noči pa sem tokrat spal zelo nemirno in se zbudil že okoli 5-ih zjutraj. Nazaj nisem več zaspal, tako da sem v miru pojedel zajtrk in odšel nazaj ležat. Štart je bil blizu, zato sem sklenil, da se do tja kar ogrejem in se nikomur ni potrebno ozirati name. Jasmina se je odločila, da gre v smeri trase in me počaka v kraju Lezza, na vrhu vzpona, ki je nekje na 8. kilometru, Robi in Mojca pa sta šla v kontra smeri proge.
Kakšno uro pred štartom se je zgodilo nekaj, kar se mi pred tekmo še ni - bil sem lačen. Spodaj sem iz mize vzel rogljiček, ki je ostal od zajtrka, si nanj namazal nutelo in ga v treh ugrizih pojedel. Telo je enostavno rabilo gorivo. Komaj 20 minut do štarta sem zavezal copate, pobral dva gela in odhitel iz apartmaja. Tokratna izbira je bil model Cloudvista, saj ponuja zelo tekaško geometrijo, je udoben in pa z ravno dovolj profila. Trasa Fletta Trail-a je zelo lepo speljana in precej netehnična, zato bi lahko izbral tudi povsem cestne copate, a sem si želel nekaj več oprijema na spustih, vsekakor pa udobja, zahvaljujoč nekaj več blaženja.
Ženski štart je bil tokrat 5 minut pred moškim. Na štart smo napovedani pritekli v špalirju navijačev, kar naredi vse skupaj zelo veličastno. Tekač se dejansko počuti kot nekakšen zvezdnik, česar vsaj jaz nisem vajen. Na ogrevanju so bile noge dokaj zaspane in utrujene od napora dan prej, na kar sem računal že prej in to vzel v zakup. Nisem si belil glave, da pač nisem v optimalnem stanju, a tudi nekateri drugi so nastopili na obeh tekmah.
Štart je bil razdalji primeren, torej bistveno bolj umirjen. Sam sem se zadrževal v ozadju prve skupine, saj ni v prvem delu nobenega "ozkega grla", kjer bi lahko obtičal in izgubljal čas po nepotrebnem. Po nekaj minutah sem začel stopnjevati tempo in prilezel 4. in 5. za petami. Kot zanimivost, od 2. kilometra naprej sem torej prišel na pozicijo, ki sem jo držal povsem do cilja te 21 kilometrov dolge trase s 1200 višinci.
Prvi del se pretežno vzpenja. Vzpon preseka le eden krajši spust, ki se nadaljuje v kilometrsko ravnino, nato pa proga znova zavije navkreber. Za omenjenima tekmovalcema sem taktično zaostal, saj sem vedel, da me čaka še dolga pot do cilja, zadaj pa tudi nisem slišal nobenega. Verjemite ali ne, prav užival sem. Nihče me ni preganjal, prav tako pa nisem imel nobenega blizu pred mano, da bi ga imel željo loviti. Prehiteval sem le ženske tekmovalke, ki so štartate pred nami.
Držati enakomeren tempo je na tako dolgih razdaljah ključnega pomena. V kolikor bi šel le za nekaj minut v rdeče, sem prepričan, da bi plačal davek v minutah na koncu. Tekmo je zanimivo naredil še eden faktor, in sicer temperatura. Pred štartom je bilo okoli 26°C, kasneje pa že 32°C, kar je veliko. Telo se poleg napora tako muči s hlajenjem in izgubo tekočine. Na postojankah sem se tako kar ustavil, v počasnem teku spil kozarček vode, drugega zlil po obrazu in za vrat, ter bolj svež odtekel naprej.
Na dogovorjenem mestu, malo pod vasjo Lezza, sem že zaslišal Jasmino, ki je uživala v vzdušju tekme in se kar zlila vanj. Ljudje so bili namreč oblečeni v indijanske oprave in glasno navijali za vsakega, ki je pritekel mimo. Podala mi je gel in tako sem prvič po okoli 40-ih minutah zaužil nekaj sladkorja. Moral sem narediti še pentljo nad to "indijansko" vasjo, ob povratku pa mi je v dlan porinila še enega, ki sem ga hranil za kasneje.
Sledil je krajši spust, zatem pa zelo položen vzpon do vrha trase na nekje 13. kilometru. Tam sem pojedel omenjeni gel, se napojil in se suvereno spopadel s spustom. Lani sem bil na tej točki že popolnoma brez moči, saj so me gnali nasprotniki, tokrat pa ne pred mano, ne za mano ni bilo nikogar. Vseeno sem se pogumno, a kontrolirano spustil v dolino. Vmes je bilo nekaj krajših vzponov, ki so bili dokaj mučni, saj je težko preklopiti dinamiko koraka.
Slabih 5 kilometrov do cilja me je znova pričakala Jasmina, tokrat skupaj z Mojco in Robijem. Dal sem jim vedeti, da se počutim odlično in jih nima kaj skrbeti, da ne bi zadržal pozicije, hkrati pa so tudi oni meni namignili, da sem predaleč zadaj, da bi ujel kakšnega tekmovalca pred seboj.
V močnem koraku sem tako brez težav pretekel še zadnje kilometre spusta in tekmo zaključil predvsem z nasmehom na obrazu. Dosegel sem 6. mesto, eno boljše kot lani. Namesto čakanja v cilju sem se raje odpravil kar v apartma, od koder sem poklical Jasmino. "No, pa si si pritekel lepo darilo za rojstni dan", je bila zame vesela tudi ona.
Po tuširanju sem se le zleknil na posteljo, saj mi je energija začela padati. Z Jasmino sva odšla obiskat še bližnjo cerkev, ki je bila dan prej zaprta. Joj, kako me je med vožnjo začelo vse boleti. Bil sem popolnoma brez moči. Na omenjenih 32°C me je začelo zebsti. Kar ulegel sem se na tla pred cerkvijo, medtem ko je bila Jasmina notri. Počutil sem se, kot bi me povozil tovornjak. In točno vedel sem, kaj rabim - hrano.
Zatem, ko smo prtljago spakirali v kombi, smo odšli do lokala, kjer so imeli pice. Oči so se mi kar svetile in komaj sem čakal, da zagrizem v kak kos. Dobil sem dva velika kosa še sveže pice, direktno iz pečice. Ni ju bilo v kakih dveh minutah. Tako kot dan prej, moje telo je kar hlastalo za hrano. Če se malo pošalim, celo bolj kot za kisikom.
Pred podelitvijo v centru mesta smo imeli še nekaj časa, ki smo ga izkoristili za moj rojstnodnevni sladoled. Uf, kako je bil dober. Jasno sem naročil velik lonček s tremi različnimi okusi. Poleg kav, imajo Italijani tudi izjemno dober sladoled. To lahko absolutno potrdim. Za piko na i sem dosegel še en lep uspeh, in sicer sem bil 3. v skupnem seštevku obeh tekem. Vikend je bil tako zame zelo uspešen in že se veselim novega "dvojčka" v začetku septembra.