Ni nekaj najboljšega združiti zgornji dve besedi? Seveda to v športu zame velja pravzaprav vedno, a vendar je pri turnem smučanju to še potencirano. Jaz zelo rad smučam, hkrati pa seveda treniram. Niti gorski tek ni s tega vidika tako mamljiv. Gor konkretno švicamo, na vrhu hriba oziroma gore ujamemo sončni vzhod ali zahod, ali pa vsaj razgled, ter odsmučamo v dolino, po možnosti po sveže posutem pršiču. Seveda pa ni vse tako preprosto, kot pri gorskem teku, kjer si le zavežemo copate in odtečemo.
Vedno znova rad povem, kako sem navdušen nad turno smučarsko opremo, ki sem jo dobil, saj mi omogoča izvrsten zimski trening. Na začetku so bile moje noge kar utrujene, saj niso bile vajene gibanja celega telesa. V veliko pomoč in ritem so namreč tudi palice, ki pridejo prav predvsem na strminah, kjer ni dovolj dobrega oprijema. Takrat precej več moči prihaja iz rok.
Sedaj sem se na vse to navadil in brez težav naredim po 2 kilometra višincev naenkrat. Verjetno bi jih še več, vendar mi čas ne dopušča, saj se na Ljubelj, kjer je izhodišče za Zelenico, Triangel in Begunjščico, pripeljem že nekaj čez 5. uro zjutraj, v službi pa moram biti najkasneje do 9. ure. Ja, vstati je treba kar zgodaj, ampak to enostavno rad počnem in nikoli nimam težav, da bi razmišljal “a se mi res da”.
Pretekli mesec sva z Jasmino prvič po treh letih skupaj smučala na Krvavcu. Saj priznam, da se je mnogo lažje le vsesti na sedežnico, ki te v nekaj minutah (če le ne zaviješ na dvosedo za Zvoh), v nekaj minutah pripelje na vrh, vendar ravno s tega vidika je turno smučanje drugačno. Občutek, da si se sam povzpel na vrh in si dejansko zaslužil smuko v dolino, je drugačen kot pri alpskem smučanju. Je pa slednje “predsedniško”, v tem ni dvoma.
Vsekakor raje hodim na turno smuko na destinacije, kjer proge niso urejene, saj to daje pridih nekakšne divjine, medtem, ko so smučišča pač umeten poligon. Dvakrat sem zavil tudi na drugo stran Ljubelja, pod Košuto, kjer je sploh lepo, vendar je spodaj sneg sedaj že preveč skopnel, da bi lahko turo ponovil.
Najraje hodim na Triangel, saj tura ni prav nič nevarna, poleg tega pa ponuja lep razgled. Še vedno čakam na dobre razmere, da se bom čez Šentanski plaz povzpel na Begunjščico. Decembra sem se tega že lotil, a je pod vršnim grebenom, ki pelje na vrh, zmanjkalo snega. "Veš kaj, za gor bi še pešaču, za dol si pa definitivno ne bom odpenju smučk". In obrnil sem dobrih 100 višincev pred vrhom. Trenutno so razmere premalo stabilne oziroma imam premalo znanja in izkušenj, da bi se vzpona ponovno lotil, saj plazovi in podobne nevarnosti v hribih nikoli ne počivajo. Vsekakor pa se tega veselim.
Kakorkoli, na Triangel se običajno vzpnem 3x, kar nanese ravno nekaj čez 2000 višinskih metrov, pri čemer sem prijetno utrujen, nikakor pa izčrpan, kot bi bil na začetku. Navadno se po drugem spustu ustavim pri avtu, ki ga imam parkiranega ravno 10 metrov stran, skrnem skodelico (ali pa dve) čaja iz termovke in odbrzim še zadnjič na vrh, jem pa seveda kasneje.
Nazadnje sem na Zelenici namesto v desno mimo koče proti Triangelu, zavil levo proti Centralni grapi, ki vodi na Begunjščico, saj so bile razmere za smučanje boljše. Ta del je cel dan v senci, tako da se sneg še ni ojužil, torej talil čez dan in zmrzoval čez noč, kar podlagi doda tanko plast ledu. Slednja za vzpon ni prijetna, smučanje pa sploh ni "užitno", saj je vse trdo. Na drugi strani je bil pod Begunjščici že za vzpon oprijem bistveno boljši, spust pa tako ali tako povsem druga pesem.
Ritem obiskov gora s smučmi seveda narekujejo vremenske razmere. V kakšnem dežju ali pa snežnem metežu ni ravno "gušt" (ali pa ga še nisem odkril), zato vedno izbiram jasna jutra, za katera vem, da bo izza zahodnega dela grebena Košute pokukalo sonce, ko bom še tretjič stal na vrhu Triangela. Takšnih dni je bilo letos precej, zato se s tega vidika res ni kaj za pritoževati. Pravzaprav preveč, saj je snega v hribih ravno iz tega naslova precej malo.
Kot sem že omenil, vseeno je turno smučanje bolj “komplicirano” od teka. Pred odhodom si je treba pripraviti vso opremo, katere je seveda več kot pri teku. V tem opravilu sem se sedaj že zelo zverziral. Že večer prej na smuči nalepim kože in jih skupaj s palicam položim v avto, pripravim vsa oblačila, nahrbtnik in seveda drobnarije - čelna svetilka, obe kameri ipd. Pancerje najraje vzamem šele zjutraj, in sicer še tople iz kurilnice. K sreči jih še nikoli doslej nisem pozabil. Pa bom raje kar nemudoma potrkal na les, sem ravno na Tacx-u, ko pišem tale blog (vzpon na Col de la Loze - Meribel) in so ob meni regali iz palet za čevlje - dovolj lesa. V nasprotnem primeru bi se lahko še isti moment obrnil in pozabil na smuko tisti dan, saj si brez pancerjev res ne morem pomagati.
Tudi dan se je od konca decembra že občutno podaljšal, kar opazim predvsem s tem, ko čelko praktično rabim le še za prvi vzpon in spust, sonce pa me ujame že ob vznožju 3. vzpona. Upam, da nam bo zima še malo naklonjena in se bo sneg v hribih obdržal še za čas pomladi, ko bom morda že štartal po svetlem.